Po Anžetovih tekmovalnih obveznostih, smo se v soboto popoldan odpravili na Singlespeed v Kobarid, evropsko tekmovanje v gorskem kolesarjenju brez prestav:) Kar nekaj naših kolegov in prijateljev je sodelovalo pri organizaciji letošnjega tekmovanja, ki smo ga letos gostili v Sloveniji. Tekmo in petkovo zabavo smo sicer zamudili, kljub temu pa smo videli in doživeli vzdušje, ki je bilo res sproščeno in zabavno. Mislim, da tale članek odlično opiše vse.
Gostitelj je bil Kamp Rut, malo ven iz centra Kobarida, s pogledom na pobočje Matajurja. Tudi za nas se je še našel prostor (25 evrov na noč). Ena bolj zabavnih stvari je bil recimo izbor lokacije naslednjega prvenstva med Škotsko in Nemčijo, so se pomerili v nekaj igrah, med njimi npr. kdo najdlje vrže kolo s prestavami (kolesa s prestavami tu seveda niso zaželena).
Zvečer smo imeli še koncert skupin Šank Norris in Super Action Heroes, itak pa smo šli čist prepozno spati, ker smo imeli naslednji dan v planu kar zahtevno turo. Pri nas sta prespala še Ana in Martin, pa smo imeli kar malo gužve v kemperju.
Zjutraj (seveda ne prav zgodaj) smo imeli celo odpravo, cilj je bil Krasji vrh, 1773 mnv visoka gora na gorskem grebenu Polovnik. 2 otroka in 5 odraslih, pri tem, da sta šla Primož in Mauro s kolesi. Izhodišče so bile Drežniške Ravne, od koder smo se kar dobro vzpenjali naslednje 3 ure. Po bolj strmi poti smo šli navzgor mimo Snežne jame (Primož se je spustil do nje in komentiral, da ni nič posebnega) in mimo razvalin 1. svetovne vojne. V kotanji so v kovinski kletki spravljene neeksplodirane bombe. Zadnji del smo se vzpenjali tudi čez sneg. Na vrhu pa smo bili nagrajeni s prekrasnim razgledom na dolino Soče, Bovec, Kobarid in okoliške vrhove, najlepši pogled pa je na bližji Krn.
foto by Mauro
Navzdol smo šli po položnejši in bolj razgledni poti, Primož in Mauro sta nam demonstrirala tehniko spusta. In sta bila navzdol seveda precej hitrejša kot mi, Anže je pa še celo pot tekel z njima. Na zasluženo kosilo smo šli v kamp Lazar, ker si je Ana želela njihove palačinke. Restavracija v kampu je znana po teh palačinkah, ki so res velike in polnjene z različnimi nadevi. Kamp ima krasno lokacijo ob Soči, smo si ga že dali na »must« seznam. Le natakar ni znal govoriti slovensko, očitno se slovenski gostje pač prilagodimo.
Edino pot domov proti Ljubljani je trajala za ponoret dolgo, kot običajno v nedeljo pozno popoldan seveda nesreča na primorski avtocesti, tako, da smo do doma potrebovali več kot 5 ur…
Ni komentarjev:
Objavite komentar