Škofja Loka, Cerkno, Bolnica Franja

3.-5.6.2016

Anžetov nogometni turnir, pravzaprav Nogometni turnir Jana Oblaka, je bil razlog za obisk Škofja Loke. Pravzaprav bi si mesto zaslužilo več naše pozornosti, ima res lepo srednjeveško mestno jedro z gradom. Prišli smo v petek zvečer, s sabo smo imeli še Anžetovega prijatelja. Njima se seveda ni dalo ven iz avtodoma, s Primožem pa sva šla raziskat, kako zgleda petek zvečer v Škofja Loki. Parkirali smo na parkingu blizu centra, ki ima 5 mest namenjenih za kemperje. (46.167031, 14.309123) Tisti večer je bilo vse zasedeno, ker je bil muzikal Cvetje v jeseni, ljudje so prišli iz cele Slovenije. Potrebno je bilo celo prestaviti avto, ker je zaparkiral en kombi:) No, Primož je moraj najprej najti hrano, našla sva fast food na avtobusni postaji. Potem sva šla na drink v Etno lokal z balkončkom nad Soro, prav luštno. Naredila sva še en giro čez mesto in šla še v en lokal na Cankarjevem trgu, kjer pa je bila zelo lokalna scena. Potem sva že morala nazaj, da otroka nateramo spat.
Zjutraj so imeli otroci zbor že ob 8.30 na nogometnem igrišču v Puštalu. Primož je našel tudi precej bolj idiličen parking ob vodi, bi bilo tam precej prijetneje tudi prespati. (46.165406, 14.311051) Po prvi tekmi, sva si s Primožem vzela čas za vzpon-tek na Lubnik. Možnih poti je precej, mi2 sva šla po poti mimo gradu . Primož je tekel naprej, jaz pa sem potem zgrešila pravo pot na enem odcepu in vrha nisem našla. No, važno, da smo se mal razmigali, da smo potem lažje počakali vse preostale tekme. Jana Oblaka pa nismo dočakali, otroc razočarani.







Pozno popoldan smo se prestavili v Cerkno. Tam kakšnega pametnega parkinga nismo našli, zato smo prespali kar pred vrtcem. (46.128054, 13.987495) Tudi tu smo si šli pogledat večerno dogajanje – bil je en žur v Hotelu Cerkno, mi pa smo obsedeli v prav prijetnem lokalu Gabrijel, kjer sicer poteka tudi Jazz Cerkno.
V nedeljo zjutraj smo se prestavili do smučišča Cerkno, ki je 10 km naprej. (46.156072, 14.048791) Ideja je bila, da bi šel Primož v bike park za par ur, pa so se oni že v petek odločili, da bo bike park zaprt za vikend zaradi slabega vremena… pa v celem vikendu je bila ena ploha. No, mi smo dali ven stole, Anže je imel učne ure za 3 teste, ki so mu sledili, midva sva pa uživala na soncu in mal brala.



Sledil je ogled Bolnice Franja, vsi trije smo bili prvič tam, super zadeva, priporočam tako z zgodovinskega vidika kot same slikovitosti kraja v soteski Pasice.







Partizanska bolnica Franja je bila leta 2007 uničena v povodnji, do leta 2010 pa je bila obnovljena po natančnih načrtih, izdelane so bile kopije predmetov in pridobljeni nadomestni predmeti. Tudi tega nisem vedela, da se Maraton Franja imenuje po zdravnici Franji, ki je večino časa vodila bolnico. Vstopnica za ogled je 5 evrov za odraslega ter 3 za otroke in mladino.

Singlespeed Kobarid, Krasji vrh

21.-22.5.2016

Po Anžetovih tekmovalnih obveznostih, smo se v soboto popoldan odpravili na Singlespeed v Kobarid, evropsko tekmovanje v gorskem kolesarjenju brez prestav:) Kar nekaj naših kolegov in prijateljev je sodelovalo pri organizaciji letošnjega tekmovanja, ki smo ga letos gostili v Sloveniji. Tekmo in petkovo zabavo smo sicer zamudili, kljub temu pa smo videli in doživeli vzdušje, ki je bilo res sproščeno in zabavno. Mislim, da tale članek odlično opiše vse.
Gostitelj je bil Kamp Rut, malo ven iz centra Kobarida, s pogledom na pobočje Matajurja. Tudi za nas se je še našel prostor (25 evrov na noč). Ena bolj zabavnih stvari je bil recimo izbor lokacije naslednjega prvenstva med Škotsko in Nemčijo, so se pomerili v nekaj igrah, med njimi npr. kdo najdlje vrže kolo s prestavami (kolesa s prestavami tu seveda niso zaželena).





Zvečer smo imeli še koncert skupin Šank Norris in Super Action Heroes, itak pa smo šli čist prepozno spati, ker smo imeli naslednji dan v planu kar zahtevno turo. Pri nas sta prespala še Ana in Martin, pa smo imeli kar malo gužve v kemperju.



Zjutraj (seveda ne prav zgodaj) smo imeli celo odpravo, cilj je bil Krasji vrh, 1773 mnv visoka gora na gorskem grebenu Polovnik. 2 otroka in 5 odraslih, pri tem, da sta šla Primož in Mauro s kolesi. Izhodišče so bile Drežniške Ravne, od koder smo se kar dobro vzpenjali naslednje 3 ure. Po bolj strmi poti smo šli navzgor mimo Snežne jame (Primož se je spustil do nje in komentiral, da ni nič posebnega) in mimo razvalin 1. svetovne vojne. V kotanji so v kovinski kletki spravljene neeksplodirane bombe. Zadnji del smo se vzpenjali tudi čez sneg. Na vrhu pa smo bili nagrajeni s prekrasnim razgledom na dolino Soče, Bovec, Kobarid in okoliške vrhove, najlepši pogled pa je na bližji Krn.










foto by Mauro

Navzdol smo šli po položnejši in bolj razgledni poti, Primož in Mauro sta nam demonstrirala tehniko spusta. In sta bila navzdol seveda precej hitrejša kot mi, Anže je pa še celo pot tekel z njima. Na zasluženo kosilo smo šli v kamp Lazar, ker si je Ana želela njihove palačinke. Restavracija v kampu je znana po teh palačinkah, ki so res velike in polnjene z različnimi nadevi. Kamp ima krasno lokacijo ob Soči, smo si ga že dali na »must« seznam. Le natakar ni znal govoriti slovensko, očitno se slovenski gostje pač prilagodimo.
Edino pot domov proti Ljubljani je trajala za ponoret dolgo, kot običajno v nedeljo pozno popoldan seveda nesreča na primorski avtocesti, tako, da smo do doma potrebovali več kot 5 ur…

Gardsko jezero

27.4.-1.5.2016

Tradicionalna prvomajska Garda, tokrat še v razširjeni zasedbi, 4 družine in še 2 kolegi. Bili smo kot ena velika in glasna italijanska familija:) Letos smo imeli celo 5 dni na voljo, ampak kljub temu imamo vedno ogromno želja in izbire dejavnosti.
Parkirani smo bili na PZA v Torbolah , letos s presenetljivo malo gosti.



Tokrat smo bili par dni prej kot običajno, tudi napoved ni bila ne vem kako obetavna, kolesarji pa so se množično začeli zbirati šele v četrtek (Ziener bike festival).
V sredo 27.4., ko je v Sloveniji padal sneg, smo sicer imeli boljše vreme, vendar se je tudi pri nas pošteno shladilo, vmes je padala tudi sodra. Primož in Aleš sta kljub temu naredila bajkersko turo na Monte Carone in bila čisto navdušena.



In še celo dežju sta se uspela izogniti večino časa. Ostali pa smo si vzeli dan za počitek, kofetkanje po Torbolah, kuhali azijsko kosilo, zvečer pa polfinale lige prvakov.
Naslednji dan smo mi imeli dan za hribe, tokrat smo se odločili za Monte Vies. S kemperjem smo se peljali do izhodišča, vasi Lenzumo. S parkingom ni bilo težav, saj je bilo tudi za nas dovolj veliko parkirišče zraven otroškega igrišča. (45.912275, 10.727757) V edinem hotelu v vasi smo šli pa še na kofetek. Vzpon na Monte Vies je bil konkreten, strm in hiter, v dobrih 2 urah smo naredili 900 višincev. Tudi ta tura ima veliko ostankov iz 1. svetovne vojne in je na vrhu zelo razgledna. Naredili smo krožno turo in dol prišli še po bolj strmi poti.



Izhodišče naslednje peš ture smo imeli v vasi Tenno (kjer je tudi jezero Lago di Tenno). Najprej smo se ustavili pri gradu Tenno, kjer pa je samo restavracija in se ga ne da ogledati. Parkirali smo v Tennu, na enem makadamu. (45.930270, 10.822455) Najprej seveda obvezen kapučino v baru nasproti parkinga. Nadaljevali smo skozi srednjeveško vas Borgo di Canale, nato mimo Case Bastiani do koče San Pietro z lepim razgledom na Gardsko jezero.



Nadaljevali smo  do vrha Monte Calino, ki pa ni nič kaj posebno razgleden. Nazaj grede smo šli v vasi Canale na kozarček vina in prigrizek v prijeten jazz lokal, kjer imajo tudi veliko koncertov v živo.
V teh dneh smo praznovali še Larin in Klemnov rojstni dan, otroci priredili bike show po stopnicah – malce preveč fantje gledajo svoje očete:)





Moški del je imel še kolesarsko turo na Monte Stivo, otroci so šli na turo čez tunelčke, vmes smo si v okviru kolesarskega dogajanja ogledali trial show Fabia Wibmer-ja (ja, letos ni bilo Danny-ja Macaskill-a), ženske imele svoje popoldne v Rivi (beri shopping in aperoli), en dan obvezen izlet do Arca, pa tekaški vzpon na Monte Brione. Kot ponavadi torej, aktivna in družabna Garda:)

Krk treking

22.-23.4.2016

Kljub deževni napovedi, smo šli na Krk, saj smo že bili prijavljeni na Adria spring trail. Tokrat smo se že tretjič udeležili trekinga v organizaciji hrvaške Outdoor lige. Vse dogajanje je potekalo v kampu Njivice, kjer smo si zato prislužili tudi 10-odstotni popust za bivanje (sicer smo za 2 noči plačali 45 evrov).
Tek je potekal v treh kategorijah, Challenger: 28,5 km, 600 višincev, Active: 15km, 450 višincev in Light: 6.5 km, 250 višincev. Primož in Aleš sta tekla v kategoriji Challenger, kjer je Aleš zasedel odlično tretje mesto, otroci in midve s Sandro smo se udeležili Light kategorije (temu so rekli family, friend and dogs…), kjer je Žiga zmagal in Anže bil 10-ti (bravo fanta), Marja pa je v kategoriji Active osvojila 2. mesto med ženskami. Torej, prišli, odtekli in pobrali komplet medalj:) Kljub slabemu vremenu je bilo tekačev veliko in tudi vzdušje prav zabavno.







Primož si je privoščil prvo letošnje kopanje v mrzlem morju, mislim, da je bil to edini primerek tisti dan:)
Popoldan smo proslavljali v pizzeriji na koncu kampa, kjer pečejo pice v krušni peči in so res dobre. Tudi ostala ponudba je bila prav nad pričakovanji za hrvaški kamp. Zvečer smo hitro popadali, v nedeljo smo pa mi morali že hitro domov, spet obveznosti. Itak je še vedno deževali, tako, da nismo prav veliko zamujali.

Ankaran, Milje

2.-3.4.2016

Za dobrih 24 ur smo skočili na morje in prvič letos v kratke rokave. Anže je imel v soboto dopoldan še tekmo z Drenom in zadel svoj prvi letošnji gol:) Nadaljevali smo do Ankarana, kjer smo se parkirali na malem rtu tik pred mejo. (45.591810, 13.720057) Bilo je še par kemperjev in nekaj dnevnih obiskovalcev, ponoči mirno. Predvidevamo, da poleti tam težje prespiš oziroma je obiskanost sigurno precej večja.



Vmes smo se ustavili v Kopru in srečali še mojo prijateljico z družino, tudi kamperisti, ki so bili stacionirani na Koprskem PZA, ki je postal pravi hit in je velikokrat popolnoma zaseden, tako da spijo tudi zunaj njega.
Nedeljsko sončno dopoldne smo izkoristili za kolesarjenje po Hrvatinih, čez vasi Barizoni, Kolomban, Sveta Brigita, Hrvatini, Sveta Barbara... Sigurno sem še kaj pozabila. Po prvem strmem vzponu, gre potem skoz mal gor in dol. Lepi razgledi, lepe hiše, vinogradi. Na italijanski strani smo prišli do arheološkega najdišča Castelliere di Elleri, ostanki iz rimskih časov.



Potem smo se spustili do Milj, kjer smo si privoščili zaslužen aperol in odličen sladoled v zalivu pri ribarnici. Tam polno ljudi, komaj našli mizo.



Se je pa pooblačilo in začelo pihati, tako, da smo kar hitro nadaljevati do kemperja. Tam smo še skuhali kosilo in prvič letos dali ven mize in stole. Vmes opazovali obiskovalce, kakšen pride supat, družine na piknike, vmes je potekalo fotografiranje avtomobila. Itak pa se nam je že mudili v Ljubljano, na praznovanje rojstnih dni mojih nečakov.

Smučarska sezona 2015-2016

Po oktobrskem uvodu v smučarsko sezono, smo decembra nadaljevali in do konca sezone nabrali 30 smučarskih dni, manj kot lani. Ponavadi za vikende iščemo najlepše vreme in čim boljše smučarske razmere, zato Primož in Aleš proti koncu delovnega tedna naredita pregled vremenskih in smučarskih razmer, potem se pa (še glede na dodatne obveznosti) odločimo kam gremo. To sezono do sredine februarja snega ni bilo ravno veliko, zato smo smučali večinoma v Nassfeldu in na Gerlitznu, kjer so bile smučarske razmere še najboljše. Potem pa je sredi februarja sledila ogromna pošiljka snega in smučali smo vse do konca marca.
Takole smo letos izkoristili Koroško letno karto:
5.-6.12.2015 Katchberg (januarja so na tem smučišču prepovedali kemperjem parkiranje)
11.-13.12.2015 Nassfeld (spanje na prelazu)
31.12.2015-2.1.2016 Silvestrovanje v Kranjski gori, smuka v Nassfeldu
12.1.-18.1.2016 Smučarski dopust: Nassfeld, Heiligenblut, Turracher, Gerlitzen
5.-8.2.2016 Nassfeld, Gerlitzen
13.-14.2.2016 Nassfeld
19.-21.2.2016 Turracher, Gerlitzen
4.-6.3.2016 Gerlitzen
11.-13.3.2016 Nassfeld
18.-20.3.2016 sobotno smučanje v Arnoldsteinu (spanje v Trbižu), v nedeljo smo navijali za naše skakalce v Planici
25.-28.3.2016 zaključek smučarije v Heiligenblutu (spanje na mitnici)

Letos so fantje (odrasli in otroc) zapopadli smučarijo po celcu in drugi del sezone je omogočal veliko teh užitkov. Ženski del pa je ostal tradicionalno na urejenih smučiščih. V Nassfeldu smo (razen v začetku decembra) vedno spali spodaj na parkirišču pri gondoli (nič ne težijo), ravno nasprotno pa so v Katchbergu prepovedali  parkiranje in spanje (naši prijatelji so že dobili obvestilo o bodoči kazni in prepovedi parkiranja). V Heiligenblutu smo med počitnicami en dan prespali v kampu, čez velikonočne praznike pa smo bili vse dni na mitnici in je bilo prav fajn. Na Gerlitznu smo ponavadi prespali zgoraj na parkirišču pod sedežnico. V tem obdobju smo dodobra preizkusili kulinarično ponudbo avstrijskih smučišč, ki je zelo omejena na golaž, dunajce, spetzle, šmorn in gernknedle:) (uf, kako se konec sezone veselimo Italije).

Briščiki (koncert Dubioza Kolektiv), Grotta Gigante

27.-28.2.2016

Sobotni koncert Dubioze Kolektiv v Briščikih (italijansko Borgo Grotta Gigante) v tržaški pokrajini zraven Zgonika, smo združili z obiskom jame, šopingom v Decatlonu in Primoževim tekom po dolini Glinščice.
Prvi izziv je bil najti parking v šoping centru v Miljah, kjer je tudi Decatlon, pa smo ugotovili, da je na strehi centra prostor prav namenjen avtodomom. (45.592165, 13.808924) Proti večeru smo se prestavili v Briščike, kjer so sredi polja postavili ogromen šotor in kjer prirejajo razne koncerte. Parkirali smo malce stran in nismo bili edini z avtodomom. (45.704814, 13.759915) Obiskovalci koncerta so bili vse od Italijanov, Slovencev in Hrvatov, pa tudi zelo različnih starosti. Predskupina so bili Balkan Boys, Dubioza pa je začela igrati zelo pozno, tako, da Anže ni prav dolgo zdržal na koncertu, kljub temu, da si je stalno pomagal s tamkajšnjo kulinarično ponudbo. Kljub žuru proti jutranjim uram, smo mi na parkingu prav presenetljivo dobro spali.





Ker je bilo vreme zelo kislo, smo se odločili za ogled bližnje jame Briščiki (italijansko Grotta Gigante). O tej jami nismo vedeli nič, zato je bilo čisto presenečenje že urejen informacijski center z muzejem in kapaciteta parkirnega prostora. Vstopnina je bila 12 evrov za odraslega in 8 evrov za otroka, vstop v jamo pa je ob vsaki polni uri (tega mi seveda nismo vedeli in smo kar precej dolgo časa čakali na vstop). Ogled je voden in traja skoraj 1 uro. Po približno 150 stopnicah iz kraškega kamna, utrjenih s kosi železniških tirov, se spustiš v jamo. Osrednja dvorana je visoka 107 m, široka 65 m in dolga 130 m, od leta 1995 je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Jamo, ki je stara približno 10 milijonov let, je ustvaril podzemni tok reke Timave. Najvišji steber meri približno 12 m. Zaradi velike višine jame in stalne temperature so namestili dve geodetski nihali, dolgi približno 100 m, ki sta zaščiteni s plastičnima cevema, in merita tudi zelo majhne tektonske premike. Nihali sta največji na svetu. Poleg njiju so v jami nameščeni tudi drugi znanstveni instrumenti, vsi pa so povezani z Univerzo v Trstu.







Jama je res impresivna, tako, da smo bili prav zadovoljni z izbiro, edino ugotovili smo, da še nismo zreli za 1-urno predavanje v italijanščini, kljub temu, da smo osnovno poanto že razumeli. Se bo treba še malo naučiti.
Vikend kislega vremena je Primož zaključil s tekom po dolini Glinščice, midva z Anžetom pa sva vmes opravljala šolske obveznosti in skuhala kosilo.

Riva del Garda, Arco, Trento

Božični prazniki 2015

Po božični večerji in kupu novih daril, smo se odpravili via Garda. Če bi bil sneg, bi smučali, tako je bilo pa napovedanih 18 stopinj, pa smo šli raje v tople kraje. Prispeli smo sredi noči, se parkirali na PZA (45.879526, 10.858974) v Rivi del Garda (€ 0.50 1/h - € 12,00 24/h - max 48/h).



Na božič nas je bilo tam presenetljivo malo italijanskih kemperjev, se je pa število potem vsak dan povečevalo.
Zjutraj smo se najprej naspali in imeli smo krasen sončen dan. Ker je PZA čisto na začetku (ali koncu) Rive del Garda, smo šli s skiroji do centra, jih parkirali pri gostilni Gallo in naredili turo čez Santa Barbaro, vzpon preko strme lestve (Anže je kar malo zatraumiral, je pa res neprijetno) in naredili krožno pot nazaj.







Razgledi na Rivo in jezero so bili enkratni, edino sonce decembra res kmalu zaide, zato se nam je kar malo mudilo. Sestradani smo iskali gostilno, zaradi praznika je bila seveda naša omiljena (in še precej drugih) zaprta, smo šli potem res v eno najbolj turističnih v centru grada, noben presežek.
Naslednji dan smo se najprej martinčkali ob jezeru, pa v centru Rive – hodili smo naokoli v samih kapucarjih, pojedli odlične testenine v La Pazu-u, nato pa smo se premaknili v Arco (parking za avtodome(45.922236, 10.890515), del navadnega parkirišča, namenjen kemperjem (€1,5/h per le prime 4 ore, €1/h per le ore succ. €10/24h).



Želeli smo se povzpeti na grad, pa je bil seveda tudi ta zaprt, tokrat je bil praznik Štefanovo. Iskali smo še kakšno drugo opcijo do gradu, pa ni šlo. Tudi sicer so bile vse trgovine v Arcu zaprte in tudi ljudi je bilo zelo malo. Kako zelo drugače kot smo navajeni čez prvomajske praznike. S Primožem sva šla še zvečer en giro po mestu, najboljši lokal je wine-bar:)



Zjutraj smo se premaknili proti Trentu – vožnja do tja je zelo slikovita. Trento je z okrog 120.000 prebivalci regionalno središče in glavno mesto svoje pokrajine. Pokrajina Trento je ena najpremožnejših italijanskih dežel in se po življenjskem standardu, kakovosti življenja ter poslovnih priložnostih uvršča na vrh italijanskih pokrajin. Prvi vtis, ko prideš v mesto je, da so okrog njena sami hribi. Povzpeli smo se na enega od njih, 1.096 mnv visok Monte Calisio. Največ težav smo imeli z iskanjem parkinga. Ko smo v drugem poskusu le našli pravo cesto, smo našli tudi čist fajn parking (46.096072, 11.128240) za našo Magdo v vasi Cimone. Vzpon je sicer precej strm, je pa zgornji del gore zelo slikovit, saj je polno jaškov in predorov iz prve svetovne vojne, vmes je nekaj zajl. Anže je bil sicer čisto navdušen. Nazaj grede smo iskali še Forte Casara, vojaško utrdbo, smo se kar namučili, da smo jo našli, pa je zaprta za ogled  - kakšno razočaranje.







V Trentu smo spali na ogromnem parkirišču, polnem avtodomov (46.076317, 11.109631, 5 evrov). Parking ima tudi prostor oskrbo avtodomov. Dopoldan smo si ogledali mesto, prav prijetno presenečenje. Stari del mesta ima ohranjeno srednjeveško in renesančno mestno središče. V samem centru je kar nekaj impresivnih stavb, zelo lep je trg z Neptunovim vodnjakom in impresivno mestno katedralo. Tudi prav presenetljivo veliko turistov je bilo tam.















Druga velika znamenitost je grad Buonconsiglio, ogromen kompleks. Grad je bil rezidenca škofov Trenta od 13. stoletja do konca 18. stoletja, in je sestavljen iz niza stavb iz različnih obdobij, zaprtih z obzidjem (Castelvecchio je najstarejši del). V gradu je na ogled velika umetniška in arheološka zbirka, ki dokumentira zgodovinske in umetniške dogodke Trenta in njegove okolice. Vstopnina je 10 evrov za odraslega in 6 za otroka.





Naše raziskovanje smo zaključili z dobrim kosilom v restavraciji in piceriji Oldbar. Ponosno smo preizkušali naše novo pridobljeno znanje italijanščine, ki je je ravno zadost, da znamo naročit hrano in pijačo.