nedelja, 11. december 2011

Bavarska


Krompirjeve počitnice, 28.10.-1.11.2011

Petek, 28.10.2011
Namesto v Cinque Terre, ki jih je par dni pred našim odhodom prizadelo hudo neurje, poplave in plazovi, smo nadomestilo za skrajšane krompirjeve počitnice poiskali v romantični poti po Nemčiji. Tokrat smo imeli družbo, prijatelje Žigo, Laro, Sandro in Aleša v drugem avtodomu. V petek popoldan smo se dobili v kampu (N47.840510 E12.372916) blizu kraja Prien ob jezeru Chiemsee (Kimsko jezero). Kimsko jezero je največje jezero v deželi Bavarski (imenovano tudi bavarsko morje). Jezero je ledeniškega izvora, leži približno na sredini med nemškim mestom Rosenheim in avstrijskim mestom Salzburg. Na jezeru so trije večji otoki, in sicer Herreninsel (slov. Moški otok) s površino 238 ha, Fraueninsel (Ženski otok ali Nunski otok) s površino 15,5 ha, poimenovan po starem ženskem samostanu Frauenchiemsee, ki še vedno deluje. Tretji otok s površino 3,5 ha ni naseljen, imenuje pa se po svojem rastlinstvu Krautinsel.
Spali smo v kampu za 12 EUR, del kampa s pogledom na jezero je dražji, zadnji del cenejši. Kljub temu, da nas je bilo vsega par camperjev, so nam zabičali, da moramo naslednje dopoldne zapustiti kamp do 10-te ure. Red je red... Večer so otroci preživeli ob igranju in gledanju risank, odrasli pa smo uživali ob vinčku in španskih dobrotah.

Sobota, 29.10.2011
Dopoldan smo se iz kraja Prien z ladjico odpeljali na otok Herreninsel, na katerem je dal Ludvik II. Bavarski zgraditi kraljevsko palačo z velikim vrtom, podobno Versaillesu, poimenovali so jo Herrenchiemsee.


V pristanišču smo kupili karte za Ludvikov grad in na kartah je zapisana ura ogleda in tudi jezik, v katerem bo tura vodena. Nas so najprej uvrstili med angleško govoreče, pa smo potem v samem gradu videli, da bo tudi slovensko vodena tura in smo hitro zamenjali ure. Iz pristanišča do gradu je kakšnih 15-20 minut hoje, ker pa smo imeli še kar nekaj časa do ture, smo si na terasi bližnjega hotela privoščili kavico in klobase. Vodenje v slovenščini je bilo zanimivo tudi za otroke, tako da smo na koncu naredili preizkus in so si veliko zapomnili. Lukdvik II. je imel resnično bujno domišljijo in svoj sanjski svet, tako da so gradovi zelo posebni in bogato opremljeni. Bilo je tudi kar nekaj avtobusov in avtodomov s slovensko registracijo.
Po kosilu smo se odpravili na poti proti Schongau, romantičnemu mestecu z obzidjem. Na poti so bile v glavnem kmetije, velike površine polj in pašnikov in predvsem ogromno krav. Zvečer smo prispeli v Schongau, srednjeveško mesto z dobro ohranjenim obzidjem, ki ima 12.000 prebivalcev. Sprehodili smo se skozi center starega dela mesta, zelo simpatičnega.


Sicer pa na sobotni večer ni bilo prav živahno. Poskusili smo nemško pico, pivo in bili prijetno presenečeni nad zelo zmernimi cenami. Otroci pa so dali strokovno oceno, da so italijanske pice veliko boljše... Nato smo pot nadaljevali do Fussna, izhodišča za ogled gradu Neusweinstein. Prispeli smo okoli 10-ih zvečer in bili čisto presenečeni, da smo komaj našli mesto v camper-stopu (N47.582396 E10.701926), vse je bilo polno. 

Nedelja, 30.10.2011
Zjutraj smo se takoj odpravili do parkirišča v kraju Hohenschwangau, izhodiščne točke za gradova Neuschwanstein in Hohenschwangau. Oba gradova imata slikovito lego v gorski pokrajini. Neuschwanstein je najbolj znan grad Ludvika II. Bavarskega in resnično zgleda kot grad iz pravljice. Tudi Walt Disney ga je uporabil kot grad, v katerem je živela Trnuljčica. Hohenschwangau pa je grad Ludvikovega očeta, kjer je Ludvik preživel otroštvo.


Parkirišče (N47.555034 E10.737216) je točno pod tem gradom, spanje je za avtodome prepovedano. Iz parkirišča je do gradu Neuschwanstein možno priti peš, z avtobusom ali kočijo. Za ogled gradu Neuschwanstein je velika gneča, zato velja nasvet, da pridete čimprej zjutraj. Pri nakupu kart dobiš uro ogleda in "audio guide" so tudi v slovenščini, kar je zelo fajn za otroke. Do gradu je 30-35 minut hoje v hrib. Ogled traja 35 minut, grad je zelo zanimiv, popolnoma v Ludvikovem slogu. Po ogledu gradu smo šli še do Marijinega mostu, kjer je možno narediti fotografijo gradu kot so v razglednicah in že po poti je lep razgled na bližnjo okolico.


Ko smo se vračali nazaj z ogleda so se trume turistov valile proti gradu, parkirišče pa je bilo popolnoma zasedeno.
Peljali smo se mimo kraja Fussen, ki je izgledal zelo simpatičen, vendar smo ogled mesta preskočili. Naslednji cilj je bil kraj Dinkelsbuhl, idilično srednjeveško mesto z mestnim obzidjem sredi doline reke Wornitz. Parkirali smo na parkirišču bolnišnice (N49.074324 E10.317043). Ogledali smo si stari del mesta, gotsko katedralo St. George's Minster in si v lokalu zraven katedrale privoščili vročo čokolado, palačinke in kofetek.


Mesto je zelo dobro ohranjeno, vsaka hiša v starem delu mesta ima napis dejavnosti, ki jo opravlja. Na poti proti avtodomu smo šli mimo stojnic z raznimi dobrotami, katere smo tudi nakupili in zvečer vse pojedli. Vsekakor pa je bila značilnost, da je bilo povsod polno rib v akvarijih ali bazenih in ni nam bilo jasno ali so bile to ribe iz izsušenega ribnika pred mestom. Zvečer smo nadaljevali pot do mesta Rothenburg ob der Tauber, kjer smo za 10 EUR prespali na parkirišču zraven gasilske postaje (N49.381800 E10.188820), 10 minut oddaljenem od centra.
Ponedeljek, 31.10.2011
Po jutranjem nogometu smo se odpravili na ogled mesta Rotheburg ob der Tauber z 11.000 prebivalci.


Mesto je svetovno znano kot nemško srednjeveško romantično mesto in privablja trume turistov. Veliko je tudi Japoncev, zato je tudi veliko napisov v japonščini. Kmalu po prihodu skozi obzidje smo zavili v slaščičarno, saj je bila izložba več kot mamljiva. Poskusili smo schneeballen, sladico, značilno za Rotheburg (po okusu podobna našim flancatom, narejena v obliki krogle in prelita ali potresena z raznimi okusi, čokolado).


Ogledali smo si Božični muzej in trgovino, prav neverjetna zadeva vsemogočih okraskov in daril, zelooo dragih. Kičasto, ampak vredno ogleda. Naslednji postanek smo si privoščili v kavarni nasproti Mestne hiše. Nato smo se po 260 stopnicah povzpeli na stolp v Mestni hiši, od koder so lepi razgledi na mesto. Ogledali smo si tudi muzej mučenja z vsemi možnimi oblikami srednjeveških mučilnih naprav in oblik mučenja, kar je neverjetno zanimalo tudi otroke.


Privoščili smo si pravo nemško kosilo s klobasicami, zeljem, pečenko, krompirjem in podobno hrano v stari gostilni. Po kosilu smo se sprehodili še po obzidju in za nagrado je sledilo igranje na igralih za otroke in za odrasle počitek na prijetnem sončku.
Zvečer smo se odpravili do Günzburga blizu Ulma, saj smo si za zadnji dan prihranili Legoland. Zraven Legolanda imajo camper stop in pravo vasico z različnimi tematskimi družinskimi hišicami. Med temi hišami so huda igrala, od gusarskih ladij, mini golfa, različnih lego kreacij, vmes je adrenalinski park, bike ride za otroke. Naši otroci so bili čisto navdušeni in smo takoj vse preizkusili. Plačali smo 94 EUR za dvodnevno karto za 3 osebe in spanje, kar pomeni, da se ta varianta splača, ker je sicer samo karta za obisk Legolanda 37 EUR.
Torek, 1.11.2011
Vstali smo že ob pol 8 zjutraj (vsaj moški del družine) in si podrobno ogledali načrt Legolanda in vse kar bo potrebno obiskati. Legoland smo obiskali 6 dni pred zaprtjem, ni bilo gneče, vendar v enem dnevu (od 10-ih do 18-ih) nismo uspeli ogledati vsega oziroma preizkusiti vsega. Tako da si je v bolj turističnih mesecih priporočljivo vzeti 2 dni časa. Legoland je resnično zanimiv tematski in zabaviščni park, zabaven tako za odrasle kot otroke.


Preizkusili smo adrenalinske vožnje, najbolj pogumni tudi "razmetavanje" v Hero Factory, se spustili po slapu s čolnom, se bojevali na gusarskih ladjah, si ogledali tovarno legic, akvarij z vodnim mestom Atlantis, minimundus iz legic, predstavo čarovnika.


Veliko animacij je bilo že zaprtih, tako da je v sezoni še veliko več možnosti ogledov. Na koncu brez nakupa lego kock ni šlo, tako da smo na poti nazaj že sestavljali veliko Star warsko ladjo.

Več slik je na Picasi.

sreda, 19. oktober 2011

Sirmione in Verona

Sirmione in Verona, 14.-16. 10.

Tokrat smo šli v malo drugačni zasedbi, moja mama, Anže in jaz. Maruša je žurirala na drugem koncu Evrope:) Zato bo poročilo malo krajše.


V petek zvečer smo prišli v Sirmione in prespali na polnem parkirišču z avtodome (21 evrov/24ur, N45.486832 E10.610476) v takem vetru, da je Magdo kar prestavljalo. Parkirišče je sicer drago, je pa zelo blizu vhoda v mesto in ima tudi postajo za praznenje.


Po sobotnem ogledu tega zanimivega mesteca na ozkem rtu v Gardskem jezeru smo se popoldne odpravili v Verono. Parkirali smo v centru, spet na parkirišču za avtodome (N45.443956 E10.987657), ki pa nima postaje. (15 evrov/24 ur). Do starega mestnega jedra je 10 minut peš. Tu smo bili ponoči sami. Parkirišče je varno in mirno.


Verona je veliko mesto, preveliko za en dan, vendar za prvi vtis je dovolj. Ogledali smo si nekaj znamenitosti in se sprehodili po mestu.


Več fotk je na Picasi.

četrtek, 13. oktober 2011

Toskana

Lucca, 29.9. - 30.9.2011
Službeno konferenco v Lucci smo takoj izkoristili kot izgovor za podaljšani vikend po Toskani. Treba je priznati, da Italijani res znajo poskrbeti za užitke. Konferenca je potekala v samostanu Real Collegio, na Piazzi del Collegio. Ambient je bil enkraten, čeprav se sobe samostana včasih niso izkazale za najbolj praktične kar se tiče predavanj. Večerni dogodek na vrtu samostana, ob dobri hrani, glasbi in vinu, je bil res ena sama uživancija. Fanta sta prispela v četrtek ponoči, pridružila sem se jima v petek, po koncu konference. Spali smo na Via Gaetano Luporini 407, velikem parkirišču za avtodome za 10 EUR na noč čez teden in 14 EUR na noč čez vikend. (N43.840283 E10.488783)


Lucca je kraj z dobro ohranjenim starim mestnim jedrom, ki ga obdaja v celoti ohranjeno obzidje iz 16. stoletja. Do mesta lahko pridemo skozi 7 vrat. Obzidje je dolgo okoli 4 km, izredno luštno za tekaško in kolesarsko rekreacijo, kar smo preizkusili. Lucca je polna majhnih trgov in ozkih ulic z gostilnicami, bari, stolpi, katedralo di San Martino, baziliko San Michele in Foro.


Povzpeli smo se na Torre del Oro, s katerega je lep razgled na mesto in okolico.



Bolj znan je sicer Torre del Guinigi, saj na vrhu stolpa rastejo drevesa. V starem mestnem jedru in zunaj njega je veliko vil. Tudi šoping je izgledal zelo obetavno. Poleg oblačil in čevljev je vse polno trgovinic s tipično italijansko hrano in vinom, njamsi bi rekel Anže:) Turistov je bilo tudi v tem letnem času kar veliko, čez dan pa je bilo okoli 30 stopinj. Vsekakor izredno prijetno mestece, ki ga priporočamo.

Pisa, Volterra, 1.10.2011
Po jutranjih težavah, ko avto ni vžgal in so nam pomagali »sosedje«, smo se odpravili na ogled Pise. Parkirali smo na Carrefourjevem parkirišču za camperje, kar je bilo prvič, da smo na parkirišču katerega od supermarketov videli poseben del za avtodome. (N43.724052 E10.419330)

S kolesom smo se odpravili na raziskovanje centra. V sam center ravno tako prideš skozi obzidje. Turistov je bilo za konec septembra zelo veliko. Pisa je sicer znano univerzitetno središče s približno 90.000 prebivalci, zato je tudi veliko mladih. Zapeljali smo se skozi sam center, z obveznim postankom na dobri kavi, ob reki Arno do slavnega trga Campo dei Miracoli, kjer je kompleks s stolnico, krstilnico in še posebej znanim poševnim stolpom iz leta 1173.


Turistov je bilo tu res veliko, smo se prav spraševali kako mora to izgledati poleti. Kompleks je resnično lep. Za razliko od Lucce je tu že veliko črncev, ki prodajajo vse mogoče.
Naslednja postaja je bila Volterra, staro mesto s temnimi, ozkimi uličicami, obdano z obzidjem. Mesto je znano po pridobivanju alabastra in leži na strmem pobočju, ki ga ogrožajo stalni plazovi. Zato je tudi v celoti nedotaknjeno, saj mu grozi zrušenje. Glavni trg Piazza del Priori je zelo lep, zelo znan je tudi etruščanski muzej.


Pod obzidjem so ostanki rimljanskega gledališča, na vrhu mesta pa je trdnjava, v kateri je zapor. Uživali smo v sprehodu po ozkih uličicah, se hitro »zataknili« v lokalnih wine barih, ki so bili na sobotni večer zelo živahni.

Vino je bilo odlično, prigrizki tudi. Anže pa je testiral lokalne pizze in sladoled in vsi smo bili zadovoljni:) Spali smo na makadamskem parkirišču za avtodome, nič za plačat. (N43.403251 E10.864514)



Terme di Saturnia, Pitigliano, 2.10.2011
Po jutranjem teku smo se odpravili na 3-urno vožnjo po toskanski pokrajini in bilo je velikooo ovinkov, veliko obetavnih vasic in mestec na vrhu gričev. Želeli smo se ustaviti v eni od njih na kavi, pa smo v ta namen izbrali napačno:) Montegiovi je majhna vas s 120 prebivalci, na vrhu enega od gričev na poti, obdana z obzidjem. Avtodom smo komaj uspeli parkirati malo pred glavnim trgom, kave pa v vasi ni bilo.

Smo bili pa zato mi večja atrakcija za domačine in smo jim "zmotili" nedeljski mir. Tudi takšne neturistične vasi torej najdemo v Toskani. Pot smo nadaljevali do Saturnie oziroma Term di Saturnia, ki ležijo pod mestom. Ta del je znan po vrelcih termalne vode, ki ima temperaturo okoli 37 stopinj, značilen močan vonj in zdravilne učinke. Voda je zelo pretočna. V Termah di Saturnia je spa in golf resort in ker nismo takoj našli naravnih vrelcev (ki so bili oddaljeni vsega 500 m), smo se šli za 44 EUR namakat v terme. Namakanje je bilo prav prijetno, čeprav je bilo ljudi na nedeljsko popoldne zelo veliko. Okolica je enkratna, saj nudi razgled na bližnje mesto Saturnia. Po kopanju se je priporočljivo čimprej stuširati, ker ima voda resnično specifičen vonj, ki še nekaj časa ostane. Po koncu namakanja v termah, smo šli pogledat še naravne vrelce, ki izgledajo enkratno, vendar je bilo preveč ljudi, da bi bilo mamljivo.


Po izkušnji moje sestre, ki se je tam namakala zvečer, ko ni bilo nikogar, pa verjamem, da zna biti to cela romantika:) Sicer je v termah prepovedano parkiranje za avtodome, je pa približno 500 m stran urejeno veliko makadamsko počivališče za avtodome. (N42.655970 E11.503680)


Pot smo nadaljevali do Pitigliana, mesteca na hribu iz kamnine tufo. Ker je bilo od sedmih zvečer že temno, je bil pogled na razsvetljeni Pitigliano od daleč, ko smo prihajali, enkraten.


Pri vožnji skozi mesto, smo na ostrem ovinku naredili manjši prometni zastoj, pa se je vse rešilo. Mesto ima 4.000 prebivalcev, dobro ohranjeno obzidje, akvadukt, trdnjavo, znano je po "mini Jeruzalemu", saj je bila v mestu močna židovska skupnost do 2. svetovne vojne. Mesto je v primerjavi z ostalimi toskanskimi veliko manj turistično, vendar je zelo zelo lepo. Zvečer smo prehodili mesto, je bilo kot izumrto, edino po gostilnicah je bilo nekaj gostov.

Jutranji tek po mestu je bil super, čeprav so me gledali malce čudno. Nam je bilo žal, da si nismo vzeli več časa za raziskovanje po uličicah tudi podnevi. Spali smo na parkirišču Nenni, namenjemu za avtodome in avtobuse, zastonj, edino smrad iz bližnje tovarne vina je bil odbijajoč. (N42.637400 E11.680000)

Montepulciano, 3.10.2011
Iz Pitigliana smo se odpravili do Montepulciana, skozi območje Val d'Orcie, poljedelsko gričevnatega območja Toskane, ki je pod Unescovo zaščito. To območje nas je zelo spominjalo na Bazilikato, le da je mnogo bolj obdelano. Montepulciano je srednjeveško mesto na vrhu hriba, obdano z obzidjem, s približno 15.000 prebivalci. Parkirali smo pod starim mestnim jedrom, na parkirišču za avtodome in avtobuse (6 EUR za 8 ur), ki je zraven avtobusne postaje. (N43.095650 E11.787470) Peš smo se povzpeli do starega mestnega jedra, turistov je bilo tu spet precej več. Raziskovali smo uličice do Piazze Grande, ki je lep trg s katedralo, mestno hišo in Pallazzo Tarugi.


Za 3 EUR smo se povzpeli na vrh mestne hiše, na žalost je bil dostop do vrha stolpa zaprt. Z mestne hiše so lepi razgledi na toskanske griče s trtami, saj je to področje zelo vinorodno. Pod mestom leži bazilika San Biagio. Za konec smo si privoščili še dobro kosilo in se odpravili na 6-urno vožnjo proti domu. Vsekakor se še vrnemo, je ostal še velik del Toskane za raziskat.
Več fotk je na Picasi.

četrtek, 22. september 2011

Ujča, Senj

Vikend 16.-18.9.

Glede na napovedane poletne temperature in naporen teden, smo se odločili za morje. Tokrat Ujča, 4 kilometre naprej od Senja. Ko smo v petek zvečer prispeli do kampa, se je za pravi izziv pokazal most pod katerim je potrebno iti, da prideš do kampa. Širok je 2,8 m, visok 3 m, dolg pa kakšnih 20m.


Avtodom je potrebno zelo natančno zapeljati skozi, da ne pride do nesreče. Grozno za gledat:) Srečno smo prišli skozi, postavili so nas v prvo vrsto ob morju in cela romantika. Ponoči zelo piha, zjutraj se veter umiri. Kamp je v majhnem zalivu, med skalami, plaža peščena, lepo. 


Naslednje jutro ugotovimo, da gre za madžarsko "potapljaško bazo", saj so tam res sami Madžari, ki hodijo na potapljanje, so zorganizirani, vozijo jih s čolnom na potapljanje, preostanek pa se namaka v neoprenskih oblekah in čaka na svoj potop. Začetniki pa se učijo v zalivu.

 
Mi se nismo pustili motiti, smo se nakopali, naskakali s pomola, odkrivali tekaške poti po bližnjih vaseh v podnožju Velebita.


Popoldan smo rentali pedolino in ugotovili, da se v brezvetrju da kar hitro in daleč priti, tako da smo odkrili kar nekaj lepih zalivov in jam v bližnji okolici proti Senju, šli do zaliva Spasovac, kjer so 3 hiše in 2 plaži, do zalivčka z izvirom mrzle vode. 


Ker nas v kampu (ki je bil enkrat dražji od Rače v Sv. Juraju, in to zelo neupravičeno), niso pustili ostati popoldan po odjavi, smo se odločili, da si gremo ogledat Senjsko trdnjavo Nehaj in samo mesto Senj.


Senj je najstarejše mesto severnega Jadrana in ima polkrožno obliko. S treh strani ga obkrožajo visoki gorski grebeni, na četrti strani pa je morje. Mesto je zelo izpostavljeno burji, tako da je pozimi eno najhladnejših mest na hrvaški obali Jadrana. Senj je slovito zatočišče uskokov, borcev proti Turkom in Benečanom v 16. in 17. stoletju, zelo spretnih v bojih na kopnem in izkušenih na vodi. Stari del mesta je precej slabo ohranjen, veliko stavb je namreč v precej slabem stanju. Na nedeljsko septembrsko popoldne je bilo nekaj turistov, domačini pa so se v glavnem odpravljali na kopanje. V samem naselju so največje znamenitosti Velika placa, baročni trg, frančiškanski samostan in romanska katedrala sv. Marije, ter mestni muzej v gotsko-renesančni palači Vukasović, zgrajen v 15. stoletju.
Trdnjavo Nehaj je senjski kapitan Ivan Lenković leta 1558 zgradil na hribu nad mestom. V trdnjavi je muzej, ki ima stalne razstave o senjskih uskokih, o senjskih cerkvah skozi zgodovino in o zgodovini same trdnjave. Z vrha trdnjave se razteza čudovit razgled na otoke Rab, Goli otok, Prvić, Cres, Krk in na planine Gorskega kotra, Učko in Velebit. Cena je 20 kun za odrasle, otrok star 6 let je imel brezplačno vstopnino. V spodnjem nadstropju je tudi restavracija.









torek, 13. september 2011

Rača pri Sv. Juraju


Vikend 9.9.-11.9.
Končno vikend, ki se ga del družine veselil celo poletje:) Kamp Rača, ki smo ga ugledali, ko smo se poleti vozili po magistrali, slabih 6 km naprej od Senja, pri Sv. Juraju. Kamp sicer leži ob cesti, en del je kampa je na plaži, kjer se nastani tudi večina avtodomarjev.
Drugi del kampa leži pod skalami, je bolj miren, vendar je potrebno do tega dela priti pod mostom, ki je 3 metre visok - naša Magda je šla komaj skozi:).

Kamp je bil ta vikend bolj prehodnega značaja, večina se namreč ustavi na poti z ali na morje in prespi kakšno noč. Potrebno je pohvaliti celotno osebje, ki je zelo prijazno. Kuharica pride povprašat vsakega gosta, če je zadovoljen s hrano:) Sicer se jih pa precej pride tudi potapljat.
Razgledi iz kampa so enkratni, naproti so otoki Krk (Baška), Prvič, Goli otok.

Slab kilometer nazaj proti Senju, je cesta, ki pelje proti Severnemu Velebitu. Moški del družine se je tako lotil gorskega vzpona na Zavižan, preostali del je izkoristil za kopanje in sončenje v toplem septembrskem vikendu. Na nedeljsko jutro pa smo cesto preizkusili še tekaško (seveda samo del poti) in razgledi na okolico so res enkratni. Bil je res vikend za polnjenje baterij, s poletnimi temperaturami in že z jesenskim številom gostov, enkratna kombinacija:)

ponedeljek, 05. september 2011

Wissensee

Sobota, 3.9.2011

Vikend je bil malo skrajšan zaradi družinskega praznovanja, zato smo se na pot podali šele v soboto dopoldan. Ker so bili na cestah samo zastoji, smo se odločili za pot čez Golnik, Tržič in Ljubelj, ki nam je sicer podaljšala pot, vendar je zelo lepa. Cilj je bilo ledeniško Belo jezero (Weissense) na Koroškem v Avstriji.

Jezero je dolgo 11,5 km, leži v ozki globoki dolini med gorami z vrhovi preko 2.000 mnm. Zahodni del jezera je širši, širina znaša tudi do 600 m, vzhodni del jezera pa je ožji in globji, tudi do 100 m. Prispeli smo do kraja Techendorf, kjer smo se odločili za spanje v kampu Knaller(N46.712615 E13.295774, 24,5 evrov za eno noč, odhod v nedeljo popoldne), ki ima tudi svoje kopališče. Sicer so ob jezeru 3 kampi in veliko število manjših hotelov in privatnih sob. Jezero je namreč znano tudi kot gorsko zdravilišče. V kampu je bilo kar presenetljivo veliko turistov, privoščili pa smo si tudi poznopopoldansko kopanje. Zvečer smo se odpravili na ogled okolice, vendar dalj kot do mini golfa in pizze v prav prijetnem lokalu nismo prišli.

Nedelja, 4.9.2011


Okolica jezera ponuja veliko športnih aktivnosti, od gorskega kolesarjenja, pohodništva, teka, potapljanja, veliko je tudi ribičev. Kot se za Avstrijo spodobi, je vse zelo dobro označeno, zato sva se s Primožem lotila vsak svoje tekaške preizkušnje po okoliških hribih. Moja pot (št. 11) je vodila do Naglla in je nudila res lepe razglede na drugo stran jezera in bližnje vrhove. Zelo dobro je poskrbljeno tudi za otroke, saj je povsod veliko igral, trampolini, mini golf, vožnje s padolini, čolni. Najbolj zabavno pa je bilo skakanje s plavajočega srčka:)

Otroška kolesarska tura v Kranjski Gori


Petek, 26.8.2011

Vikend v Kranjski gori je bil malo drugačen kot smo ga vajeni. Kot prvo zato, ker smo imeli družbo prijateljev z avtodomom, kar se je izkazalo kot zelo fajn. Kot drugo pa zato, ker smo v preteklosti veliko časa preživeli v Kranjski gori in je bilo spanje na parkirišču(N46.486019 E13.77818) pod Vitrancem malo drugačna perspektiva Kranjske gore. Torej, v petek zvečer smo prispeli v Kranjsko goro, prijatelji z dvema otrokoma so bili že nastanjeni, tako da je bil večer zelo prijeten. Glede na visoke poletne temperature preteklih dni, pa je spanje pri 15 stopinjah pasalo, zelo.


Sobota, 27.8.2011

Zjutraj smo se odpravili čez smučišče pod Vitrancem in čez Podkoren do koče pri Vitrancu (pot proti Ciprniku). Kakšno uro in pol smo hodili po zelo strmi poti, vmes srečali skupino koz, ki so v pričakovanju kakšnega priboljška prišle čisto do nas. Do koče se sicer pride tudi s sedežnico. Ker vreme ni bilo prav obetavno, smo se odločili, da Ciprnik počaka do naslednjič in smo šli nazaj. Anže si je nazaj grede več kot zaslužil vožnjo s Pehto. Popoldan pa smo preživeli v Gozd Martuljku, pri prijateljih. Nevihta je pošteno ohladila ozračje, zato smo morali zvečer prižgali gretje.

Nedelja, 28.8.2011

V nedeljo smo imeli otroško kolesarsko turo, ki je organizirana v okviru gorsko kolesarskega foruma tabla.mtb.si.

Letošnjo turo je organiziral naš prijatelj Gašper, pa smo mu pri organizaciji čisto malo tudi pomagali. Glede na lepo vremensko napoved, je bilo prijavljenih veliko število otrok v spremstvu staršev. Startali smo v Kranjski gori, pot nas je vodila po kolesarski stezi mimo Podkorena. Pri Ratečah smo zavili na cesto do Planice, kjer je marsikateri nadebuden kolesar potreboval moralno ali kar konkretno pomoč staršev pri vzponu do skakalnic. Ampak smo zmogli. Večina se nas je povzpela po 900 stopnicah do vrha planiške velikanke.

Vidljivost je bila zelo lepa, zato je bil pogled na okoliške hribe res lep. Nazaj grede smo se vračali po peš poti, kar je bil kar dober izziv za male kolesarje. V okrepčevalnici Pehta pod smučišči v Podkorenu smo se okrepčali tako s tamkajšnjimi dobrotami kot z domače pečenimi dobrotami. Ogledali smo si še Zelence in se nato po kolesarski stezi vrnili nazaj v Kranjsko goro. Zaključek smo imeli v gostilni Oštarija, kjer je sledila pogostitev, podelitev priznanj in daril udeležencem. Najbolj vztrajni pa so se šli še v otroški kolesarski park.

četrtek, 04. avgust 2011

Salzburg, Hallein, grad Hohenwerfen

Petek, 29.7.2011

Na pričakovano najprometnejši vikend in invazije turistov proti morju, se odločimo za vikend v Salzburgu in okolici, v nasprotni smeri od pričakovane gneče. V petek popoldan smo se odpravili proti Salzburgu, cilj je mesto Hallein z 19.500 prebivalci in bližnjim rudnikom soli. Mesto leži približno 10 km južno od Salzburga, ob bregovih reke Salzach in ob vznožju masiva Untersberg, blizu meje z Nemčijo. Je drugo največje mesto avstrijske zvezne dežele Salzburg in pomembno industrijsko središče. Ime Hallein izvira iz besede Hall, kar po keltsko pomeni soline in nakazuje na zgodovinsko pomembnost dejavnosti pridobivanja soli v teh krajih. Mesto je znano po rudniku soli v bližnjem Dürrnbergu, po keltih in pivu, ki ga varijo v tukajšnji pivovarni. V mestu je tudi keltski muzej, saj so bili Kelti strokovnjaki za pridobivanje soli. Ko smo se zvečer pripeljali v mesto, smo si ogledovali možne točke za spanje. Najprimernejše mesto se nam je zdelo parkirišče rudnika soli, vendar je tam tabla, ki prepoveduje parkiranje avtodomom med 20-8 uro. Zato smo se malo zapeljali po mestu in se odločili, da bomo spali nasproti Interspara(N47.6845280 E13.1059499). Lokacija je bila žal malo preblizu McDonaldsu za mirno spanje. Je pa v smeri proti Salzburgu na voljo tudi kamp. Potem smo se odpravili na en giro po mestu. Staro mestno jedro je zelo simpatično z ozkimi uličicami. Resda je mrzlo za poletje in malce dežuje, ampak lokali so v petek zvečer čisto prazni. Našli smo lokalno pivnico in prijazni lastnik nam je priporočil lokalno pivo, ki sva ga s Primožem z veseljem degustirala. Ampak ob 10-ih zvečer smo bili edini gostje. V Španiji se takrat večerno dogajanje šele začne:)  

Sobota, 30.7.2011
Dopoldan se odpravimo na ogled rudnika soli, ki je 2 km izven mesta. Za ogled plačamo 38 EUR za 2 odrasla in 1 otroka. Oblekli smo se v bela zaščitna oblačila in vlakec, ki je podoben telovadni klopi, nas odpelje v notranjost rudnika.
Ogled rudnika je voden, vodič sproti predstavlja zgodovino, način pridobivanja soli in lastništvo rudnika v angleškem, nemškem in italijanskem jeziku. Med potjo je bilo največ zabave pri spustu po 2 lesenih "toboganih" in vožnji s splavom po slanem jezeru. Vsekakor znajo narediti zanimiv in zabaven ogled rudnika, ki traja približno 1 uro. Ko smo prišli iz rudnika, okoli 11-te ure, nas je zunaj dočakal cel šok, saj je parkirišče postalo nabito polno in prostega parkirnega mesta se ni dalo dobiti.
Nadaljujemo pot do Salzburga, Mozartovega rojstnega mesta, ki je tudi pod Unescovo zaščito svetovne kulturne dediščine. Gneča na poti v mesto je velika, končno pridemo do parkirišča (N47.806302 E13.044189) v centru mesta, nasproti dvorca Mirabell, kjer smo tudi prespali. Parkiranje čez noč za avtodom, nad 2,5m višine je 30 EUR, za avto pa 15 EUR. Sicer pa je 20 minut parkiranja 1,6 oz. 0,8 EUR. Na vhodu je sicer tabla, ki prepoveduje kampiranje, vendar se sme spati v avtodomu, smo vprašali. Za ogled znamenitosti smo kupili Salzburg card (enodnevna stane 25 EUR na osebo, dvodnevna 32 EUR, itd), ki vključuje vstopnice v muzeje, gradove, parke dvorce, živalski vrt, vzpenjačo, nihalko, rečno ladjo. Ogledali smo si ulice in trge v starem delu mesta, gneča je bila velika, turistov od vsepovsod zelo veliko, predvsem preseneti veliko število Japoncev. Na Mozartplatz si privoščimo počitek in kavico ter si ogledujemo dogajanje.
Najbolj znana ulica je Getreidegasse, ki je precej ozka in katere značilnost so kovinski izveski, čemur se je moral prilagoditi tudi McDonalds. Hiša številka 9 je Mozartova rojstna hiša.
Odpravimo se na ogled gradu Hohensalzburg, do katerega se lahko povzpnemo peš ali z vzpenjačo, ki je plačljiva oziroma vključena v Salzburg Card. Grad je eden največjih evropskih gradov, vsekakor vreden ogleda.
Prvi del gradu si lahko ogledaš sam, ogled drugega dela je voden. Po obisku gradu se spustimo nazaj v mesto in si ogledamo staro pokopališče pri samostanu Sv. Petra, kjer so pokopani mnogi znani Salzburžani. Želeli smo si ogledati tudi katakombe v steni vzpetine, vendar so za ogled odprte le do 17-ih.
Privoščimo si še pijačo v Irishpubu in ugotovimo, da smo pošteno utrujeni in se odpravimo na počitek v avtodom. In si moramo 30.7. prižgati gretje:)

Nedelja, 31.7.2011
Zjutraj si privoščimo kavico zraven Mozartove residence na Makrtzplatzu. Ogledamo si hišo, kjer je živel Mozart z družino. V pekarni nabavimo svež kruh in ugotavljamo, da je precej dražje kot je bilo na poletnem potepanju po jugu Italije. Nato si ogledamo še vrtove dvorca Mirabell, kjer je v nedeljskem dopoldnevu zelo živahno.
Vendar je za naš okus malce preveč kičasto in se hitro odpravimo proti živalskemu vrtu, ki je 7 km ven iz mesta, v mestu Anif. na sončno nedeljsko dopoldne je parkirišče polno, tako da za Magdo komaj najdemo prostor. Živalski vrt sicer ni veliko večji od ljubljanskega, vendar so živali v prijetnem naravnem okolju pod steno, vse je zelo lepo urejeno. Največja atrakcija za nas pa so bili vsekakor nosorogi. Počitek ob kavici z razgledom na nosoroga, ki se kopa v blatu je bil zelo prijeten.
Izhod iz parkirišča je ozek z ovinkom in ker je malo trajalo, da smo to speljali, medtem pa nas je zadela rampa, ki potem ni več delovala:) Smo zmedli avstrijski "ordnung". Predlagam parkiranje na prostoru za avtobuse ;)
Na poti domov si ogledamo še grad Hohenwerfen iz 12. stoletja, nad mestom Werfen. Grad smo opazili že na poti v Salzburg, saj zgleda kot iz pravljice.
Na grad smo se povzpeli z vzpenjačo, družinska karta nanese 32 EUR. Na gradu je zanimiv muzej orožja, večino gradu pa si je možno ogledati le vodeno, tako da smo morali počakati na naslednjo turo. Vodiči govorijo v nemškem jeziku, ostali imamo v pomoč audio guide. Poleg tega je vse polno atrakcij čez vikend, tudi šov s ptiči. Ker so leta 1968 na gradu posneli film Where Eagles Dare s Kirkom Douglasom(napaka, glej komentar), fanta že načrtujeta ogled filma doma:) Tudi na parkingu pod gradom ne dovolijo spanja v avtodomu ponoči.
Več fotk je na picasi.