nedelja, 10. april 2016

Rab

6.-8.11.2015

Novembrski vikend na Rabu, lepo sončno vreme, 24 stopinj, kratki rokavi, res krasno. Rab smo obiskali prvič, in sicer je bil razlog treking v organizaciji hrvaške Outdoor treking lige. Rab je sicer eden večjih hrvaških otokov v Kvarnerju, pravijo mu tudi otok sreče. Znan je kot eno najbolj sončnih področij v Evropi s povprečno 2.520 sončnih ur na leto. Pokrit je z dokaj bujnim rastlinstvom, ima nekaj peščenih in obilico prodnatih plaž v slikovitih zalivih. Severovzhodna stran otoka je večji del strma in skoraj neprehodna, severozahodna obala pa je zelo razčlenjena.
Lovili smo zadnji petkov trajekt iz Stinice in ga tudi ujeli okoli 21.30. Vožnja traja okoli 20 minut. Potem smo se še pol ure vozili do Rajske plaže v Loparih, kjer smo spali na parkingu zraven plaže. (44.823816, 14.747364)


Rajska plaža je sicer največja in najbolj znana peščena plaža na Rabu, dolga je skoraj 2 kilometra. In celo CNN jo je uvrstil na listo Top 100 svetovnih plaž. Ponoči je bilo kar pestro (lokalna mladina žurira), ampak smo večinoma prespali.


Zjutraj sta Primož in Aleš prevzela startne številke, sam začetek teka pa je bil šele ob 10.30-ih, da so vsi udeleženci lahko prišli na otok. Primož in Aleš sta tekla 36 oz. 24 km in bila navdušena nad slikovitostjo otoka. Start je bil sicer kar na Rajski plaži, postavili so pano, trakove za udeležence (da so imeli preštete), muzko in to je to. Trasa je potekala po severnem delu otoka. Cilj teka je bil pa pri penzinu Lavanda.



Jaz in otroci pa smo imeli športne in šolske aktivnosti. Zvečer je bila razglasitev najboljših tekmovalcev in žur v penizonu Lavanda, ker je bila tudi zadnja tekma v sezoni. In tile hrvaški tekači dejansko žurirajo, bejbe se zrihtajo, pleše se:) Mi smo dogajanje zapustili okoli 23-ih, ko se je zadeva šele dobro razvijala. Na poti domov smo dobili spremstvo, domačega psa, ki nas nikakor ni pustil iti spat in smo mu morali metati palico… Zjutraj smo spanec kar potegnili, potem pa se prestavili en zaliv naprej, kjer je bila travca na plaži. (44.825458, 14.751032)


S Primožem sva prehodila okolico, krasni razgledi na Goli otok, Grgur, Prvić in celino, skale, morje:) Imeli smo piknik, otroc so obdelovali bambusove palice in imeli bojevanja (ja, celo igre v naravi se da iti, ko starši prepovejo elektronske igrače). Popoldan smo morali nazaj na trajekt, ampak odločitev je bila soglasna, da vsekakor še pridemo. Seveda pa ne v sezoni, ker si nekako ne predstavljamo tistih plaž nabito polnih:)






Beljak, Moeltal, Tolmezzo

Krompirjeve 29.10.-1.11.2015

Glede na vremensko napoved in samo 4 dni krompirjevih počitnic, smo se odločili za Beljak in smučarijo. V Beljak smo prispeli v sredo zvečer in parkirali na brezplačnem parkingu (46.617689, 13.839981) blizu centra mesta. Zvečer je še izgledalo, da zna biti hrupna noč, pa se je kmalu umirilo in je bilo mirno. Ko smo se zjutraj zbudili (ne prav zgodaj), je bilo okoli nas že vse zaparkirano.


Beljak je z 60.000 prebivalci sedmo mesto po velikosti v Avstriji in drugo največje na Koroškem. Ima odlično lego, saj leži ob reki Dravi, blizu je Osojsko jezero in smučišče Gerlitzen (Osojščica) nad njim. Mesto samo je prav simpatično, mi smo ga prevozili s skiroji. Najprej smo se povzpeli na zvonik Sv. Jakoba, s 94 metri najvišji zvonik na Koroškem. Nanj smo se povzpeli po 239-ih stopnicah, vmes si ogledovali razstavo Jakobove poti in drugih značilnosti okolice. No, zabaval pa nas je semafor na mestu, kjer so stopnice zelo ozke, tako, da je prehod možen samo v eno smer (kaj takšnega v Italiji recimo še nismo videli).



V bližnjem lokalu smo preizkusili kapučino in aperol (pač, nismo bili v Italiji), jedli na glavni ulici v neki azijski fast food restavraciji in potem naredili še en krog naokoli s skiroji.


Popoldan smo se z avtodomom prestavili proti gradu Landskron, parkirali spodaj in se do njega povzpeli peš. Seveda je bil grad zaprt, nam je bilo žal, ker deluje kar impresivno. Internet info: Grad so ostanki stare trdnjave Landskron so na vrhu hriba, 676 m visoko. Velik del gradu je bil uničen zaradi požara v 19. stoletju, vendar je nekaj dvoran še ohranjenih. Na gradu je tudi restavracija, pogled z gradu na okolico pa je tudi krasen.


V bližnjem Sparu smo nabavili vse potrebno za naslednje 2 dni parkinga pod Moelltalom. Tam so nas že čakali Žiga, Lara in Aleš, tako, da so bili otroci seveda navdušeni nad družbo. Avtodomov je bilo presenetljivo veliko za konec oktobra. Naslednja 2 dni smo smučali, smuka je bila sicer precej podobna spomladanski smučariji, saj je bilo kar precej toplo. Na srečo smo imeli sonček, vmes še modno revijo češkega Hervisa na skoraj 3.000 nmv:) Sicer je precej velika družba Čehov dobro zastavila žur, tako, da so jih še ob 9-ih zvečer prevažali dol z vzpenjačo.



V petek popoldan se nam je pridružila še Sandra, tako da smo naredili plan, da bi poiskali kakšen Halloween party za sobotni večer. Odločili smo se za Tolmezzo, moški del je namreč želel preizkusiti gorske ceste, ostali pa navdušeni, da gremo v Italijo. No, pot do tja se je vlekla 3 ure, čeprav je bilo 120 km, ampak velikoooo ovinkov. Eni smo spali in brali, pa se nismo preveč sekirali:) Tolmezzo (Tolmeč po slovensko) je sicer mesto s skoraj 11 tisoč prebivalci med Karnijskimi Alpami. Izkazalo se je za prav simpatično mestece. Parkirali smo na parkingu zraven pošte,(46.403980, 13.012980) saj je bil na prvotno zamišljenem seveda ravno postavljen zabaviščni park. Tale naš parking se je izkazal kot dobra izbira, saj je bilo mirno in je blizu centra.


Najprej smo šli vsi sestradani na odlično pico in solate, nadaljevali pa smo v starem delu mesta, kjer so pripravili strojnice s hrano in pijačo, pa muzko, lepo okrasili za Noč čarovnic…le ljudi ni bilo kaj preveč. Aperoli so bili dobri, ampak nismo prav dolgo zdržali, nam je smučarija pobrala moči.


V nedeljo zjutraj sta šla Primož in Aleš tečt na Monte Strabut, 1.000 višincev, otroci so morali naresti vse za šolo, s Sandro pa sva našli super lokal z odlično kavo. Uživali sva na sončku, se je dalo sedeti samo v majici. Potem smo se še mi trije povzpeli na bližnji hrib z utrdbo in lepim razgledom na Tolmezzo in okolico. Še kosilo, potem pa se nam je že mudilo domov, da smo šli še svečke prižgat.

Burger fest, Olimpijski festival s športnimi asi, Moeltal

17.-18.10.2015
Po jutranji fuzbal tekmi NK Šmartna našega otroka, smo šli najprej v mesto na Burger fest in Olimpijski festival s športnimi asi na Kongresnem trgu. Dogajanje v Ljubljani zasluži omembo, čeprav smo bili tam brez kemperja:) Burger fest resnično ponuja širok nabor burgerjev in piva, naš zmagovalec je bil burger Pivohrama Golar iz Gornje Radgone (pridemo tudi tja), res odličen. 


Tudi za otroke je bilo poskrbljeno, saj je Olimpijski festival s športnimi asi na Kongresnem trgu predstavil olimpijske športe na res izviren način, zraven pa so bili še naši športniki – naši so seveda morali vse preizkusiti. 




Potem se nam je mudilo domov na ogled odbojkarskega polfinala med Italijo in Slovenijo, vmes pa smo še pakirali za Moelltal. Precej pozno smo prispeli tja in je bilo že parkiranih nekaj avtodomov.  Tudi sicer je presenetljivo koliko ljudi že pride smučat sredi oktobra, poleg teh seveda, ki trenirajo (med njimi sta bila tudi Mikaela Shiffrin in Marcel Hirscher). Smuka je bila odlična, saj je tisti teden zapadlo nekaj snega, vreme idealno, torej super otvoritev smučarske sezone. 



nedelja, 03. april 2016

Šavrinske vasi, Agroturizam Jadruhi, Savudrija

Vikend 9.-11.10.2015

Vikend smo začeli v Slovenski Istri, in sicer smo v petek prespali na parkingu Garni Mimosa (45.508470, 13.705532) za 10 evrov, v Srgaših. Lastnik je zelo prijazen gospod, smo napovedali, da pridemo pozno v petek zvečer in ni bil noben problem. Kljub pozni uri smo šli še na en prigrizek in kozarček v sosednjo gostilno Trije lovci.
Zjutraj smo se odpravili na kolesarski izlet po Šavrinskih vaseh. Internet info: Šavrinija je pokrajinsko ime za zaledje Istre med Črnim Kalom, Slavnikom, reko Dragonjo in morjem. Na tem območju so nekdaj živele Šavrinke - tudi jajčarice imenovane žene, ki so pred sto leti in več na glavi, otovorjene z več sto jajci v košari, pobranimi v notranjosti Istre, tovorile v Trst, jajca prodale, nabavile naročeno in to prinesle naročnicam v zaledju danes slovenske in hrvaške Istre, ki je bila nekdaj skupaj s Trstom del Avstro-Ogrske. Tako so pešačile sem in tja, iz dneva v dan, v soncu in dežju, sredi poletne pripeke in v najhujšem mrazu. Te ženske so s svojimi zgodbami očarale pisatelja Marjana Tomšiča, ki je napisal roman Šavrinke. Celotno območje je sicer znano po pridelovanju oljk in vinogradništvu.


No, mi smo se najprej povzpeli do največje razpotegnjene vasi Šmarje, ki ima 650 prebivalcev. Le od zunaj smo si ogledali cerkev in trg (največjo arhitekturno znamenitost vasi), v trgovini nabavili še nujne zaloge in nadaljevali do Padne.


Padna je precej majhna vasica z okoli 150 prebivalci. Internet info: vas je zanimiva krajinska veduta, ki jo sestavljajo nizi in skupine stavb, zidane iz pravilno klanega laporja z detajli iz belega peščenjaka. Padenski portali, oboki in erte so mojstrovine istrskega kamnoseštva. Žal pa danes precej hiš zapuščenih propada. Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z oljkarstvom, vinogradništvom, poljedelstvom, sadjarstvom, živinorejo, domačo obrtjo, v prostem času pa z balinanjem. Danes prevladujeta oljkarstvo in vinogradništvo. Znamenitost vasi je cerkev sv. Blaža (12.–13. stoletje) z zvonikom, ki so ga domačini zgradili leta 1885, obnovili pa leta 1992. Na začetku vasi je v prenovljeni istrski hiši, pravzaprav kompleksu, restavracija Istranova (trenutno v ruski lasti), kjer imajo tudi sobe. Zgledalo je zelo mikavno, pa smo se odločili za postanek. Že pri naročilu » deci refoška«, nama je natakar prijazno razložil, da to pa tako ne gre. Da je refošk zelo različen in da morava natančneje povedati želje – tako nama je ponudil nekaj različnih vrst v degustacijo in potem sva se odločila kaj bi. Anže je bil že neskončno lačen, tako da so mu pripravili ogromen sendvič. Pohvaliti moram zelo prijaznega natakarja in tudi dobro kavo. Vsekakor pridemo kdaj na kakšno večerjo.


Nadaljevali smo do vasi, si želeli ogledati cerkve Sv. Blaža, pa je bila seveda zaprta. No, nazaj grede pa nas je ustavil možakar, baje kar padenska znamenitost, pa smo imeli 5 minut predavanja o veri:). Iz padne smo nadaljevali do vasi Sveti  Peter, vmes srečevali udeležence kolesarke tekme. Vas ima okoli 300 prebivalcev, znana pa je predvsem po etnološki zbirki Tonina hiša (kamnita istrska hiša s torkljo - stiskalnico za olive).


Do Koštabone smo nadaljevali »off road«, po označenih pohodnih poteh.


Koštabona ima okoli 200 prebivalcev, leži pa nad reko Dragonjo in potokom Supot. Meni osebno je ta vas najlepša s kamnitimi in strnjenimi hišami. V vasi so kar tri cerkve (Svetega Kozme in Damjana, pokopališka cerkev Svetega Andreja, obe zgrajeni v 15. stoletju, ter cerkev blaženega Elija), vsaj od zunaj smo si vse ogledali. Po bližnjici (mimo stadiona) smo se vrnili do Šmarij in bil je že skrajni čas, ker je burja začela že pošteno pihati, pa še deževati je začelo.




Nadaljevali smo proti kmečkemu turizmu Jadruhi, kjer smo bili zmenjeni še s prijatelji. Znani so po domačih mesninah in tipični istrski hrani, se da pa tudi prespati na parkingu. Večerja je bila dobra, sicer vsega preveč, tako, da smo na koncu morali poplakniti z domačo rakijo – bisko.




Primož in Aleš sta zjutraj odtekla 10 km, vmes pa je ravno nehalo deževati, tako, da smo se odločili za piknik pri Svetilniku v Savudriji. Aleš in Sandra sta pri znanem lokalnem mesarju nabavila prvovrstno uležano meso in potem smo vsi privlekli ven zaloge, da je bilo spet vsega preveč. Otroci pa so se lovili in skrivali po plaži, prav fino nam je bilo:)



Expo Milano


2.-4.10.2015

Ja, to je pa bila ekspedicija za živce stestirat. V Milano smo prispeli pozno v petek, parkirali na PZA http://milanocamperpark.com/ (45.490722,9.181333), pravzaprav smo v petek prespali na parkingu pred PZA-jem, ker smo bili pozni. Za 2 noči je naneslo 50 evrov, sicer pa PZA vodita dva Indijca in dežurata celo noč. PZA je pa en ogromen parking, imajo pa tudi wc in tuše v mobilni hiški zraven. 
V soboto zjutraj smo se odpravili na Expo, katerega tematika je bila hrana in okoljevarstvo.  Smo želeli biti čim bolj zgodnji in smo mislili, da bomo samo mi tam tako zgodaj. Kakšna napaka… Že na metroju je bila nora gužva, ko pa smo prispeli pred vhod, pa nas je skoraj kap zadela. Samo, da si prišel v prireditveni prostor, je trajalo kakšno uro in pol.




In potem se naš načrt, da bomo pogledali Top paviljone (Sandra naredila »research«) niti slučajno ni izšel… Najprej smo želeli smo pogledati Brazilskega, v katerega si šel po mreži in je bila čakalna vrsta dolga več kot 2 uri. Potem smo želeli pogledati naslednjega, podobna zgodba. Smo spustili kriterije in začeli z afriškimi razstavnimi prostori, ki so bili sicer skromno opremljeni. No, naslednja odločitev je bila, da smo že pred 12-to šli na aperol in vino, da smo se malo umirili, ker smo vmes postali vsi čist živčni. In šli še nekaj pojest, da smo pomirili otroke. Nizozemski paviljon je bil na srečo zunaj in sestavljen s posameznimi eksponati in »kioski« s hrano, tako, da smo vsaj to preleteli. Francoskega, španskega (ta sva sta bila super) in romunskega smo uspeli pogledati, ni bilo prevelike gužve.



Za slovenski paviljon smo čakali skoraj kot 1 uro in pol, tudi dober preizkus za živce, samo smo si rekli, da to pa res moramo pogledati. Sicer je bil dobro zastavljen, ker je bil interaktiven in je predstavljal slovenske značilnosti (sol, čebele, termalne in mineralne vode, planiške skoke,…). Ker nas je nora gužva naredila čisto nervozne, smo se odločili, da se bomo osredotočili predvsem na degustiranje hrane. Začeli smo s španskimi tapasi in vinom, super je bilo, nadaljevali smo s katarsko kulinariko, pa japonski suši je bil super, poskusili smo tudi indonezijsko hrano (noben presežek), vmes otroci slovenski šmorn, na koncu pa zaključili z ameriškimi burgerji, ki so jih pripravljali v food-truckih. Skratka, če si nismo uspeli ogledati kaj dosti paviljonov, smo bili vsaj pošteno siti. In vse to je trajalo res cel dan, saj smo bili na Expu do večera. Smo se potem pogovarjali s Slovenskimi hostesami in so rekle, da maja in junija ni bilo veliko obiska, da zadnja meseca je pa res nora gužva, sploh če vikende. Nauk, če nas še kdaj prime ogled česa podobnega…






Nedelja je bila namenjena raziskovanju Milana, 1,4-milijonskega mesta, drugega največjega v Italiji. Začeli smo z znamenitim pokopališčem Cimitero Monumentale di Milano, ki je 10 minut hoje oddaljen od PZA-ja. Pokopališče, ki je nastalo leta 1866, je druga najbolj obiskana znamenitost v Milanu in vsekakor vredna ogleda. Dejansko je muzej na prostem kot mu pravijo in ponuja resnično impresivne grobnice in skulpture. Otroci so se neskončno zabavali, pa tudi nam odraslim je bilo zelo všeč.






Na poti smo videli zanimivi stanovanjski stolpnici, na katerih je 900 dreves. S tramvajem smo nadaljevali v center, našli odlično pekarno z vsemogočimi dobrotami in se tam najedli, potem pa se lotili prve znamenitosti, Milanske gotske katedrale. Na trgu pred katedralo so bile ogromne količine turistov, tako da smo šli na ogled, ki vključuje peš vzpon na streho po 201 stopnici (lahko se gre tudi z dvigalom). Otroci so bili navdušeni nad sprehodom po strehi katedrale s krasnim razgledom in skulpturami.



Po ogledu smo bili kar malce hin, smo želeli najti kakšno kavico, pa smo se lotili napačne »četrti«. Našli smo namreč ulice z visoko milansko modo in butiki, kjer pa takšnih lokalov ni. No, smo pa vsaj videli ponudbo:) Po kar nekaj prehojenih ulicah smo le našli en lokal, da smo se malo okrepčali. Mi smo se sprehodili le še do milanske Scale in Galerije Vittorio Emanuele, kjer je bil ravno nastop glasbenih orkestrov.


Mi smo s tem zaključili tokratni potep po Milanu, bo potreben še kakšen izlet, izven časa trajanja Expa.
Tu pa še en zanimiv prispevek o Milanu: