Ta vikend sva bila sama, Anže je imel svoje nogometne turnirje v NK Šmartno, Primož je bil pa že dolgo prijavljen na Velebit trail v Paklenici. Velebit trial ima sicer 3 razdalje teka po Paklenici, Ultra je 69 km in 5.000 mnv, Challenger ima 27 km in 2.500 mnv ter Light 14 km in 1.000 mnv. Glede na prisiljen počitek v zadnjih 3 tednih in poškodbi noge, je ugotovil, da Challenger razdalja tokrat ne bo šla in se je odločil, da greva oba na Light varianto (14 km in 1.000 mnv).
Startala sva kar pozno v petek, pot je bila zoprna, ker je ves čas deževalo. Vmes smo 2 uri po radiu poslušali, da je tunel Sv. Rok zaradi nesreče zaprt in dolga kolona, zato sva se pri izvozu za Gospić odločila, da zavijeva proti obali. Vozila sva se čez hribe, nikjer žive duše, burja je pihala na polno. Pri Karlobagu sem imela mal dosti vožnje, pri hotelu sva namreč zagledala parkirišče za avtodome (piše, da za 10 evrov 44.529628, 15.069573) in sva se odločila, da prespiva kar tam. Šla sva še na eno pivo v centar grada, odlična priprava za tekmo:).
Zjutraj sva šla že zgodaj na pot, start tekme je bil namreč že ob 8-ih. Burja je pihala na polno. Ker nisva bila prijavljena, nisva niti vedela ali bodo prijave sprejeli. Najprej je izgledalo, da to ne bo izvedljivo, ker je bila cela panika na startu, kljub temu, pa je 130 ljudi čakalo, da sva se zadnja prijavila tudi midva – in ene 8.10 smo začeli. Po ene 4 kilometrih iz Starigrada smo prišli na vhod v Paklenico in začetek gre po kanjonu, ob potoku. Je zelo lepo, vmes so skalnate stene s polno plezalci. No, jaz sem bolj lovila sapo, popravljala nahrbtnik, to je bil moj prvi gorski tek (ok, ne štejem Golovca in teka trojk). Večino časa smo tekli v družbi še nekaj žensk in deklet, tako, da je imel Primož »dobro« družbo. Ko je bil klanec bolj strm, sem jaz hodila, Primož pa je ves čas tekal, tako da so še druge komentirale, da bi moral biti na Challenger tekmi. Na poti smo srečali živahno skupino Slovencev, pohodnikov, šli mimo ful hude hiše med skalami, ki jo obnavljajo in to sredi ničesar, v hribih (sploh ne vem kako material in stroje pritovorijo do tja). Ko smo se že spuščali, Primož komentira, da smo naredili že 10,7 kilometrov, pa smo rekli, samo še spust in smo dol…pa se je začelo trpljenje. Zadnji 3 kilometri so bili namreč strm spust po skalah in kamnih po zaraščeni poti. Prav vsak korak si moral paziti kam stopiš, tako, da se je zelooo vleklo in je bil najbolj zoprn del poti. Je pa zelo lepo, skale, razgledi na morje. Po 3 urah in pol sem bila v cilju 21-ta (od 70-ih žensk), ma saj sem skoraj gorska tekačica:). Primož je bil pa samo moj »support«, zato njegov rezultat v moški kategoriji ni briljiral:). Na cilju so se nekateri vrgli v morje, drugi smo samo namakali noge. Ker je burja nehala pihati, so postavili ciljni šotor.
Kemper sva potem parkirala na »kamp« Padre (44.293260, 15.439079), ki je bil čisto zraven ciljnega prostora, sva bila edina gosta v tem mini kampu, z lastno mini plažo. Poklicala sva lastnika, ki je bil takrat še na Velebitu in se je potem oglasil – in sva ugotovila, da je župnik:). Razložil nama je,da je kamp čisto na novo odprt, računal nama je 29 evrov in to je to. Imela sva svoj kamp.
Proti večeru je burja spet začela na polno pihati, jim je vse podrlo v cilju, tako, da so imele izredne razmere in so tekmovalce iz Ulltra traila pričakali kar pred bližnjim lokalom in tudi podelitev najboljšim je bila kar tam. No, ko se je žur šele dobro začel, sva midva že dol padla. Sicer je pa tako noro pihalo, da si imel celo noč občutek, kot da šleparji mimo vozijo… Nedelja pa zabušancija s knjigo, kosilo v Sv. Juraju na poti v eni konobi v zalivu in via domov.
