četrtek, 05. september 2013

Corvara



Vikend 30.8.-1.9.2013




Primoža ni bilo težko prepričati za vikend v Dolomitih. Prijatelji so namreč v Corvari preživljali dopust, rekli naj se oglasimo in to je bilo to.



Kot običajno za poletni petek popoldan se ceste v Sloveniji zaustavijo in smo iskali pot brez zastojev. Tako smo šli čez Kranjsko goro, Korensko sedlo, Beljak in potem čez Lienz do Corvare. Prišli zvečer, tako da smo parkirali v centru, pri cerkvi (N46.548334 E11.874036), šli na en giro po vasi, na pijačo in se odločili, da prespimo kar tam. Noč je bila mirna, zjutraj pa prva runda zvonov odbije ob 7-ih. Smo se vsaj zbudili in potem umaknili na parkirišče pri gondoli Boe, kjer smo za cel dan (8-20) plačali 7,5€.



Zajtrk smo nabavili pri mesarju, ker se trgovina odpre šele ob pol 9, nato pa se dobili s prijatelji na kofetku. Oni so šli potem bajkat, mi pa malo hodit, no vsaj prvotni plan je bil tak. Šli smo z gondolo Boe do vrha, nato še s sedežnico (za povratno karto je bilo potrebno plačati 19,7€ na osebo, na srečo je 8-letni otrok še zastonj). Ravno na vrhu sedežnice smo zagledali Alana, ki je od spodaj pritekel...


No, odločili smo se, da poskusimo priti do vrha Piz Boe, pisalo je 2 uri po poti 638. Pokrajina je prekrasna, same skale vse naokoli, iiii:)


Pot je šla mimo dveh jezer, ene pol poteka če zoprno strmo krušljivo steno, vse ostalo je pa brez problema in s krasnimi razgledi vse naokoli. 




Do vrha smo potrebovali 3 ure, ampak je bilo vredno. Na vrhu, ki je na 3.152 nmv je koča, kjer imajo precej veliko izbiro hrane, točeno pivo in prodajajo tudi oblačila, ni da ni torej... Na vrhu je bilo polno ljudi, saj pridejo z vseh možnih koncev.


Razgledi pa uauuu.





Za pot navzdol smo potrebovali kakšni 2 uri in pol, saj nismo šli s sedežnico do gondole. Primož je namreč odkrival svojo načrtovano bajkersko turo za naslednji dan. Zvečer smo se dobili v lokalu, da si izmenjamo vtise dneva in malo nazdravimo:) spali smo kar na parkirišču pred gondolo, čeprav naj se ne bi. Kemperji so v glavnem parkirani na cesti proti Arabbi na enih dveh makadamskih parkiriščih.

Za nedeljo je bilo Primožev plan bajkanje, midva z Anžetom pa sva nameravala gor z gondolo in potem do jezera in koče. No, pa je jutranji dež spremenil načrte. Ko smo malo kasneje vstali, se je že zjasnilo, ampak ker je bilo še vse mokro, smo se odločili za razgledno vožnjo čez Dolomite. Čez Paso Campolongo smo šli do Arrabe in tam na kofetek. V Arrabi je Pza, 2 uri parkiranja je zastonj.



Nato smo nadaljevali po cesti proti Cortini in vmes zagledali prekrasne gore na Pasu Falzarego na 2.100 nmv kjer vozi gondola do Lagazuoi. 



Ker nismo imeli pojma kje smo, smo najprej kupili povratne karte (14€ za odraslega in 7,5€ za otroka), nato pa šele ugledali info point in izvedeli, da so po poti tuneli iz 1. svetovne, 1 km je urejenega kot muzej in da zato ne potrebujemo karte za navzdol... No, morali smo si sposoditi še čelade z baterijami, ker nismo imeli svojih, za to pa smo odšteli še 8€ na osebo. Ampak je bilo vredno, razgledi z vrha so bili enkratni na vse strani.





Najprej smo šli do vrha, kakšnih 20 minut hoje, nato pa smo šli proti tunelom. Je potrebno biti v gojzerjih, ker so v glavnem strme stopnice, drsi, ker je vlažno, čelado pa je dobro imeti, ker se kdaj tudi malo udariš v steno.



Vmes so izhodi na galerije, hodnik z dinamitom, soba s posteljami, zanimivo, Anžetu se dogajalo na polno.


Po koncu tunela je še kakšna ura hoje po strmem pobočju, vmes se je potrebno prijeti še za kakšno zajlo, razgledi pa itak enkratni. 




Tam je polno parkirišč, kjer se da parkirati avtodome in nič ni prepovedano. Za razliko od Cortine, kjer že na začetku vasi povedo, da je vse prepovedano za avtodome. Pot smo nadaljevali čez Tolmezzo, Beljak in Karavanški predor do doma. Dolga pot, ampak krasen vikend.

Še nekaj skal je na pikasi.