ponedeljek, 21. julij 2014

Javornik, Lome, Vrsar

Vikend 6.6.-8.6.2014

Sobotni piknik prijateljev na Lomah smo seveda izkoristili za obisk bližnjega bajk parka Javornik. Po tem, ko smo zgrešili cesto, smo se spet uspeli navigirati in prišli ven v Colu nad Ajdovščino, kjer smo se priključili na pravo cesto proti Javorniku. Smučišče, ki je poleti bajk park, je zraven ene kmetije in ker je bila v nedeljo tam enduro tekma, sta že bila parkirana dva avtodoma in postavljenih nekaj šotorov. Gospa s kmetije nam je razložila kje se lahko parkiramo in v prijetnem hladu smo popadali in odspali (no, vsaj 2 člana naše družine) 10 ur...


Zjutraj se je nabralo kar nekaj bajkerjev, tako da je bilo že kar nekaj gneče pred sedežnico. Primož je nabavil dopoldansko karto, ki velja od 10 do 14-te ure, stane pa 16 evrov. No, midva z Anžetom sva bila bolj lenobna, sva delala stavo za svetovno nogometno prvenstvo, malo za šalo, pa brala.




V lokalu imajo tudi hrano, smo šli na en prigrizek, potem pa smo se odpravili par kilometrov naprej proti Lomam. Prijatelja Matej in Nataša sta organizirala piknik pri prenovljeni vikend hiši, ki je malo ven iz vasi.



Pozno popoldan pa smo odrinili naprej proti Vrsarju h Gapetu in Katji v kamp Portosole, kjer je bil tudi tradicionalni Grizzly vikend, čeprav se nas letos ni uspelo prav veliko zbrati. Otroci so užival v kopanju v bazenu, večernem skakanju po trampolinih in preganjanju s kolesom po kampu. Kamp je bil že zelo poln, ker so imeli Bavarci in Avstrijci Binkoštne počitnice. Hrvati v kampu seveda »prijazni« kot pač so vedno, ko se začne sezona, so nam takoj našteli kaj vse se bo zgodilo, če ne bomo šli v nedeljo do 12-ih ven iz kampa. Smo do jeseni zaključili s hrvaškimi kampi:) Ker je bil zelo lep in vroč vikend, je pot domov v nedeljo proti večeru trajala zelooo dolgo. No, jaz sem uspela prebrati Hosseinija, z Anžetom pa sva se še naspala vmes.

Medveja

Vikend 31.5.-1.6.2014

Tudi tokrat smo se odločili za kratek skok na morje v soboto, po vseh opravljenih obveznostih. Anže je imel namreč spet turnir v ulični košarki, Primož je bajkal, jaz sem v petek tekla na Poslovnem teku trojk na Bledu.


No, ko smo se vsi sestavili doma, smo se napakirali in odpravili v Medvejo. Že tri leta, odkar imamo avtodom, se odpravljamo tja, pa nam do sedaj ni uspelo priti.
Prispeli smo popoldan, da smo še ravno ujeli malo toplega popoldanskega sonca. V kampu Medveja je bilo presenetljivo veliko ljudi, polno motoristov v mobilnih hiškah in pa seveda upokojencev z avtodomi in prikolicami. V glavnem smo zabušavali, brali, gledali filme. V nedeljo zjutraj je Primož seveda odkolesaril proti Učki, Anže se je preganjal s skejtom in kolesom po kempu, jaz pa sem izkoristila za branje. Šli smo se tudi kopat, no, jaz ne, voda je imela 20 stopinj, fantov pa to ni oviralo...


Sicer je plaža še čisto v razsulu, lokal Hemingvay še ne obratuje. Počasi so začeli z urejanjem okolice. Za njih še ni sezona, čeprav je turistov že kar precej, vsaj v kampu. No, nam je čisto pasalo, je bilo zelo mirno na plaži. Pot domov je pa trajala, sama dela na cesti od Ilirske Bistrice proti Postojni.

Gradež

Vikend 24.5.-25.5.2014

Po pestrem sobotnem dopoldnevu z Anžetovim Street basketom in logično pošastjo, smo se odpravili na praznovanje Sandrinega rojstnega dne – v Gradež. Zmenjeni smo bili v kampu Al Bosco, simpatičen kamp zraven plaže tudi z veliko sence, svojo restavracijo, mobilnimi hiškami. Imajo tudi majhen bazen za otroke in jacuzzi. Mi smo prispeli prvi in iskali lokacijo na soncu, ker ni bilo ravno vroče, okoli 25 stopinj, pa še pihalo je. Hitro smo šli do morja, Anže in Primož seveda takoj skočila notri. Morje je imelo okoli 23 stopinj, mene pa mlakužasta barva ni ravno prepričala.


Na vodi je bilo veliko kajtarjev. Počasi se je zbrala celotna druščina, 6 družin. Troji so najeli mobilne kučice, Kolenci pa postavli šotor. Sandri smo malo pomagali pri pripravi in začeli s piknikom.


Edina slaba stran je bil napad komarjev, ko se je začelo mračiti... Nekateri so bili pošteno popikani, predvsem otroci. Plan je bil tudi ogled finala Lige prvakov med Realom in Atletico Madridom, pa smo se malo ušteli, ker smo mislili, da bodo v restavraciji in baru na plaži imeli TV... pa ga niso. Za dober polčas smo imeli Aleševega prenosa podatkov, potem pa smo se le še seznanjali s rezultatom.
Nedeljo zjutraj smo izkoristili za tek in imeli skupinski zajtrk. Ljudi je bilo ogromno na plaži, Italijani se seveda sončijo že na polno. Vreme je bilo idealno za ležanje na plaži, ne prevroče in dovolj toplo. Potem so šli otroci plavat in se vozit s supom do bližnjega otočka... in se tam zakopali v mivko...



Odrasli smo šli raje v lokal na kozarček. Popoldan smo imeli še en piknik, da smo porabili še vse kar je ostalo od prejšnjega dne, potem pa se nam je že mudilo na večerni nastop Dunking Devilsov. Sandrina sprva pogumna ideja o praznovanju rojstnega dne v Gradežu, se je na koncu izkazala kot odlična.

Gardsko jezero pomlad 2014

30.4.-4.5.2014

Tradicionalna prvomajska Garda je bila letos za nas skrajšana le na dobre 4 dni. Šli smo v sredo takoj po službi. Se je zelo mudilo, ker smo morali uloviti praznovanje Larinega rojstnega dne in polfinale Lige prvakov med Chelsea in Atletico Madridom. Kar nekaj družin naših prijateljev je že bilo tam. Ko smo prispeli, nas je že pričakovala Larina torta, smo zapeli in pohiteli v vilo Cain na fuzbal. Je bilo kar mrzlo, zato niso imeli big screena zunaj in smo si morali notri izboriti sedeže.
Naslednje jutro nas je zbudilo krasno vreme. Aleš, Klemen, Slavi, Deni in Mare so se odpravili na kolesarsko turo na 601-ko, ženski del in otroci s kolesi v Rivo, do lokala ob otroškem igrišču, kjer imajo odlične aperole:). S Tjašo in Sandro smo morale malo nadoknaditi čvekanje, otroci pa so se zabavali po svoje. Edini nesrečnež te Garde je bil Primož, ki je še na pol bolan in zelo kašljajoč dneve preživljal pred kemperjem. Popoldan smo šli še na kolesarsko turo do Arca, Kolenci in Bedenki pa so pripravljali vse za popoldanski piknik.



Bili smo kot pravi balkanci, z ogromnim roštiljem, dolgo vrsto miz in glasni:) Tjaša je vmes še otroke zapeljala s supom po jezeru, moja nečaka pa sta se kopala v jezeru z 12 stopinjami.


Zvečer pa smo se odpravili na ogled kolesarske tekme v Rivi.


Petek je bil deževen, tako da smo dan izkoristili za šoping in kofetke po Torbolah. Primož je bil varuška, ostali pa bolj leteči naokoli. Tjaša je skuhala odlično tajsko kosilo, počasi je ponehavalo deževati, tako da smo sedeli zunaj, dokler nas ni čisto prezeblo in smo se zavlekli noter in večer izkoristili za branje.
Sobotno jutro je bilo krasno sončno, Aleš in Klemen sta šla bajkat, Tjaša, Sandra in jaz pa smo si privoščile welness obred v Verdeblu. Pa še moj rojstni dan je bil. Bolnega Primoža pa smo spet izkoristili za varuška:) Popoldan smo izkoristili še za ogled bajk sejma, potem pa smo imeli še piknik za moj rojstni dan. Bil je cel kup otrok in bili smo najglasnejši v PZA-ju. Ob 10-ih zvečer smo jih priklopili na Mr. Beana, da nismo bili preglasni.


Nedelja je bila krasna, sončna s 25 stopinjami. Zjutraj sem odtekla na Monte Brione, potem pa smo s Sandro in Laro še malo jogirale na naši travci.


Domov se nam nikakor ni dalo. Še otroci so bili čisto nesrečni, ker so letos res uživali v družbi. Kot vedno je bilo premalo časa, da bi naredili vse kar bi želeli, zato smo se odločili, da pridemo še enkrat jeseni, da malo nadoknadimo.

ponedeljek, 14. julij 2014

Gemona del Friuli, Firence, Prato

18.4.-21.4.2014

Velikonočne praznike smo želeli izkoristiti za potepanje po Italiji. Vremenska napoved ni bila ravno najbolj obetavna, zato smo iskali lokacijo z najlepšim vremenom. In se odločili za Firence, ki smo se jim do sedaj vedno izogibali. Nismo ravno ljubitelji mest, kjer je preveč turistov. Malo smo računali, da jih bo za velikonočne praznike kaj manj...pa smo se zmotili.
Petek popoldan smo začeli v Huminu (Gemona del Friuli), manjšem mestecu ene pol ure oddaljenem od Vidma pod hribi. Glavni namen je bilo Primoževo bajkanje in vzpon na kakšen hrib. Zvečer smo parkirali na parkirišču (N46.276362, E13.137282), ki je namenjeno tudi avtodomom, je pa zastonj.


Poleg nas je bil parkiran še en kemper. Odločili smo se za večerni ogled centra. Anže je takoj napadel hrano, midva pa našla prijeten lokal z veliko izbiro vin in aperolom. Tam pa seveda sami lokalci. Naredili smo še večerni obhod po centru in popadali dol. Ponoči je tudi deževalo, ampak Primož se ni pustil motiti in je opravil vzpon na bližnji hrib Mali Karman (Monte Cuarnan). Z Anžetom sva delala za šolo, igrala remi in niti slučajno se nama ni dalo ven, dokler se Primož ni vrnil. Potem smo se le odpravili na ogled mesteca. Mesto je znano po tem, da je bilo leta 1976 skoraj popolnoma porušeno. Na tem območju Karnije je v tem potresu umrlo skoraj 1.000 ljudi. Najprej smo se povzpeli na grad, ki ga obnavljajo in je zaprt za ogled, nudi pa lep razgled na dolino in okoliške hribe.



Ogledali smo si še katedralo, se v kafiču zraven ustavili na aperolu in prigrizkih.


Neverjetni so ti Italijani, na sobotno dopoldne že vsi ob kozarčku vina ali aperola. Pot nadaljujemo do jezera Lago di tre comuni, mimo vasi, ki so bile epicenter tega potresa. Ob jezeru je tudi en kamp, mi pa smo si na parkirišču (N46.324209, E13.066148) ob jezeru skuhali kosilo.


Malo smo si ogledali okolico, pa je bilo vreme precej neprijazno, saj zelo pihalo in je bilo mrzlo. Zato smo kar hitro zaključili in se odpravili proti Firencam. Na poti smo se ustavili v outletu Barberino di Mugello, pa smo naredili samo en hiter giro, nismo bili uspešni pri nakupovanju.
Firence so prometno precej kaotične, dobro, da zvečer ni veliko prometa. Po kar dolgi vožnji čez mesto smo prišli do PZA-ja(N43.79508 E11.24757), ki pa je bil zaprt za kemperje... Zakaj nismo uspeli izvedeti. Napotili nas do castella, pa je Primož raje poiskal drugo točko, ki smo jo še imeli. Po kakšni uri vožnje in malo zgubljanja vmes, smo prispeli na drug konec mesta, blizu kampa, kjer je bil že dodobra zapolnjen PZA(N43.75157 E11.24348) in smo se nekako zgužvali še mi. So bili pa sami Italijani, ob 11-ih zvečer seveda še vsi pokonci, vključno z otroci.


V nedeljo zjutraj si je Primož privoščil tek do Ponte Vecchia in komentiral, da je bil to pravi užitek, ker ni bilo nikjer nikogar. Na PZA-ju pa nihče drug ni vstal pred 9-to. Dan je bil sicer krasen, sončen. Odpravili smo se do mesta, najprej navzdol do vrat Porta Romana, mimo vrtov Giardino di Boboli, palače Pitti, kjer se že vila vrsta turistov.


Palačo je zgradil bankir Pitti, ki je skušal konkurirat Medičejcem. Danes je namenjena razstavam. Hitro smo ugotovili, da so bila naša predvidevanja o manjši gužvi v Firencah zelo napačna. No, namesto palače Pitti smo zavili v trgovino z ročno izdelanimi pisanimi brazilskimi čevlji Nao, kjer jih na koncu kupimo Anžetu. Nato smo prišli do znamenitega mostu Ponte Vecchio, kjer pa je bila nora gužva.


Most v sedanji izvedbi je iz 14. stoletja in sedaj so v glavnem same zlatarne na njem. Hitro uidemo čez in se trudimo najti kakšno bolj mirno uličico. Najdemo lokalček za prvi postanek za kapučino, Anžetovo malico in aperol, ki stane recimo 5€. Nato hodimo po ulicah in trgih, brez kakšnega načrta in smo navdušeni nad impresivnimi stavbami, trgi, katedralo, krstilnico, cerkvami.



Mene navdušuje opazovanje ljudi iz celega sveta, nekateri so v zimskih bundah in škornjih, Američani, Angleži in Skandinavci pa v natikačih in poletnih oblekcah. Na soncu je sicer 22 stopinj, ko pa se skrije ali si v senci, pa ni tako zelo toplo. Gremo mimo znamenite galerije Uffizi, ponosa italijanske renesanse, katedrale, trgov.


Šoping je odprt, vse blagovne znamke, ki si jih zamisliš. No jaz sem se že navadila, da se v Primoževi in Anžetovi družbi ne šopingira, ker nimata veliko potrpljenja za tovrstne zadeve... V self service restavraciji San Marco smo šli na kosilo, stavba stvor nečesa, hrana ni ravno presežek, je pa poceni za Firence.
Nato se sprehodimo do Fortezza de Basso, kjer je ob nedeljah bolšji sejem. Naredili smo krog okoli trdnjave, šli mimo železniške postaje in naredili postanek za kofetek, pa nas je skoraj kap, saj je kapučino stal 4,5€. Poslikali smo Ponte Vecchio s sosednjega mostu, nato pa še malo hodili po ulicah.


Našli smo prijeten lokal pri pošti z aperolom, ki je stal 8€ (v Trbižu recimo 2,5€). Je pa prijetno osebje in dobra muzka. Čaka nas še vzpon do PZA-ja, čisto smo bili izmučeni od celodnevne hoje, no, to pa ni veljalo za Anžeta, ki je tekel v klanec. Na poti iz Firenc smo se želeli ustaviti na Piazzi Michelangelo, ki nudi krasen razgled na cele Firence, pa je tam nora količina ljudi in avtomobilov in smo imeli ogled le iz avtodoma.
Nameravali smo spati v kakšnem manjšem mestecu blizu Firenc in smo si izbrali Borgo di San Lorenzo, 30 km stran. Navigacija nas je dvakrat hotela peljati čez slikovito Fiasolo na toskanskih gričih 8 km iz Firenc, pa je cesta prepovedana za kemperje, avtobuse in tovornjake nad 2,5 ton. No, končno smo le našli cesto, ki nas je čez hribe pripeljala do točke. Tam je tudi nek PZA, spali smo na parkirišču (N43.952665 E11.383551), zraven 2 kemperjev. Šli smo v mesto, vse zaprto, nato pa prišli do trga, kjer je bilo pred lokalom ogromno mladih ljudi.


Stari del zgleda simpatičen, ima en Torre, dve cerkvi, knjižnico, katere ogled priporočajo. Poleg tega lokala, je odprt še Irish pub in kebab. Vrnemo se k temu lokalu in gremo na aperol in prigrizke. Potem se vrnemo v kemper in kljub temu, da mularija žurira na bližnji klopci, zaspimo takoj.
Zjutraj nas zbudi par kapljic dežja, pa hitro neha. Primož gre na jutranji tek, potem se odpravimo do jezera Bilancino. Smo imeli namen kolesariti, pa nam okolica ni bila preveč všeč. Odločimo se za ogled Prata, dobrih 20 km oddaljenega, drugega največjega mesta v Toskani, enega centrov italijanske tekstilne industrije. Prato ima okoli 170.000 prebivalcev in v Lonely-ju piše, da tudi veliko kitajskih priseljencev. No, ko smo se sprehodili do mesta, smo ugotovili, da je polno priseljencev raznoraznih narodnosti in polti. Ampak res veliko... Mesto je kot izumrto, nekaj turistov je, pospravljali so stojnice od maratona, ki se ravno končal. Trgovine so bile večinoma zaprte, sem pa tja kakšen lokal odprt. Sprehodili smo se do katedrale in si jo ogledali, pa do gradu, ki je zgrajen v 'nemškem' stilu in ki so ga ravno zapirali.



Iskali smo kakšno gostilno in našli preprosto gostilnico (N43.881954 E11.098677) s tipično toskansko kuhinjo, kjer kuhar in najbrž lastnik Danilo pedenata polno gostilno. Kljub temu, da najprej izgleda, da bo to trajalo zelo dolgo, jima kar gre. Primož preizkusi govedino v močni pekoči omaki, Anže testenine, jaz pa toskansko juha (z različnimi vrstami fižola in ješprenom, zanimivo). Pijemo domače vino in smo navdušeni nad izbiro. Vse skupaj nanese 52€.
In to je to za ta vikend, čaka nas še 480 km vožnje. In ker nam odpove peta prestava to kar nekaj časa traja. Že na italijanski strani nas pričaka dež in tako vse do doma.