petek, 11. september 2015

Gardsko jezero


30.4.-3.5.2015

Tradicionalna prvomajska Garda je bila letos za nas skrajšana le na dobre 3 dni. V četrtek se nam je po službi mudilo na praznovanje Larinega rojstnega dne. Torto smo pripeljali mi, tako da so nas nestrpno pričakovali:) Smo šli prej iz službe, tako da smo bili ob 19.30 že v PZA-ju v Torbolah, ostali so bili tako tam že od torka. Večer smo posvetili 8-letni Lari, ki je še vse rojstne dneve praznovala na Gardi:) Sandre letos žal ni bilo z nami, službene obveznosti so bile tokrat nujne.

 
Sicer pa spet problem – kako kup načrtov spraviti v 3 dni… Primož in Aleš sta šla v petek zjutraj tečt na Cima Sat, 18 kilometrov in 1.365 višincev… Sicer je to ornk gora nad Gardskim jezerom, vmes je potrebno iti čez kakšno »lojtro«, ampak… Tjaša in jaz sva popokali Žigo in Anžeta in smo šli s kolesi iz Rive čez tunelčke proti Pregasini. Tokrat samo čez tunelčke, zdaj je to za fante že čisto premalo, smo jim za naslednjič obljubili podaljšanje do Pregasine:) 


Na koncu tunelčkov je zdaj lokal s krasnim razgledom, tako da smo posedeli na enem kofetku. Klemn pa je ostale otroke peljal na mini golf, tako, da smo bili vsi zadovoljni. Popoldan je začelo deževati, pridružili so se nam še Bedenki, ki so prišli iz Toskane. Deževen večer smo tako izkoristili za degustacijo vin:)


Sobota je bila lepa sončna, tako da so šli fantje na Coast Trail, midve s Tjašo pa z otroci s kolesi do Arca in tam tradicionalno na sladoled na trgu. Se nam je potem kar mudilo nazaj, ker je imel Danny McAskill show ob 14.30 na sejmu. Otroci so si ga zelo želeli videti, pa je bilo treba vmes še kaj pojest in prikolesarit do Rive, kar je bil s petimi otroci kar podvig glede na noro količino ljudi, ki se je premikala sem in tja. 


Prispeli smo že malo po začetku, še zgrešili lokacijo, ampak na koncu so uspeli doživeti nekaj njegovih akcij. No, jaz sem zunaj pazila na kolesa… Moški del pa se je tudi potem počasi pridružil, so se vmes zgubljali in velikokrat flikali gume, tako, da se je tura »malce« zavlekla. Tradicionalni kolesarski sejem v Rivi je tudi tokrat privabil precej bajkerjev, so pa tokrat razstavljali tudi Slovenci – Sipa boarde in pa promocijo Slovenije ter lesena kolesa. 
Popoldan smo imeli še tradicionalni piknik za vse rojstne dneve, potem pa so se zvečer Aleš, Žiga in Lara že odpravili domov. 


Mi pa smo izkoristili še malo nedelje. Zjutraj sva šla s Primožem tečt na Monte Brione, jaz po cesti, Primož direktno po stopnicah, ostali so šli potem že domov, mi pa smo se zapeljali še do Arca, na kosilo in neuspešen nakup hlač. Kot vedno, je minilo čisto prehitro.


Vallagarina

24.-27.4.2015

Za podaljšani vikend smo se tokrat odločili za Vallagarino. To je najbolj južni del Val d’Adige, ki se razteza od Verone do Trenta ob reki Adige. Gre za sosednjo dolino od Gardskega jezera, ki jo obiskujemo vsako leto, zato smo se odločili, da še malo raziščemo ta konec. Dolina ima sredozemsko klimo, ogromno je vinogradov, hribi in gore jo obkrožajo z vseh strani, veliko pa je tudi gradov. Skratka, šport, hrana in gradovi, za 3 dni več kot dovolj aktivnosti.
V petek smo se odpravili po Anžetovem treningu in ob pol enih ponoči prispeli do parkinga za cestninsko postajo v Roveretu in prespali kar tam. (45.848525, 11.001596) Mene ni motil niti promet niti železnica zraven, prespala vse. Bilo pa je parkiranih veliko kemperjev in tovornjakarjev, ki so tudi prespali tam. Zjutraj po zajtrku smo se odpravili iz Rovereta čez vas Villa Lagarina in parkirali zraven piknik prostora (45.927515, 10.999844) na približno 1.000 mnv.


Cilj je bil vzpon na Monte Stivo na 2.054 mnv. Prvi del poti gre čez gozd, potem čez krušljivo pobočje, kjer smo prišli do sedla. Tam je bila potrebna malica, ker je bil Anže sestradan.


Se je izkazalo, da je bila to pametna odločitev, saj je bil vrh videti v megli, na poti pa sneg. Do vrha smo se na večini mest uspeli kar dobro izogibati snegu, na vrhu pa je zelo pihalo in mraz je bil, tako da smo se kar na hitro obrnili. Tudi razgledov žal ni bilo. No, Primož si je uspel ustvariti ideje za nove bajkerske podvige:)


Ko smo prišli nazaj do kemperja, so na piknik prostoru Italijani dejansko imeli piknik. Res je lepo poskrbljeno, ker so pripravljeni žari in ljudje to dejansko uporabljajo. Ker je bila ura pol 4-ih, nismo pričakovali, da bi se dalo kje dobiti kaj za jesti, pa smo se odločili, da se zapeljemo do bližnjega jezera Lago di Cei in si tam nekaj skuhamo. Pa smo tam zraven našli kmečki turizem in na presenečenje dobili kosilo. Sicer smo osebje ravno zmotili pri kosilu, ampak so nam bili pripravljeni narediti kosilo. Poskusili smo lokalno hrano, špinačne cmoke z maslom, klobaso s krompirjem in seveda testenine, zraven pa testirali lokalno vino.


Jedi so bile med 8 in 12 evri, okusne, tako da je bilo prav super. In tam zraven, sredi hribov, je PZA:) (45.957523, 11.031823)


Po kosilu smo odspali eno kitico, si natočili vodo in spraznili WC, potem pa smo se odpravili proti Roveretu. To je mesto s približno 35.000 prebivalci, za Trentom drugo največje mesto v Trentinu. Parkirali smo ob cesti (45.887202, 11.041524), malo pred centrom in se peš odpravili po mestu. Bil je sobotni večer in mesto je bilo prav živahno, veliko je bilo mladih, na glavnem trgu je igral en bend, po mestu je precej art trgovinic in butikov (žal zaprtih). Obdelali smo nekaj lokalov, poskušali bend na trgu, potem pa bili že pošteno hin in še dobro, da smo šli, ker je PZA (45.902476, 11.036836) odprt do 22-ih zvečer, mi pa smo prišli tja par minut prej.


PZA je zraven stadiona, zelo urejen, za 12 ur pride 8 evrov, edino dostop je trapast, ker stojiš na cesti in plačuješ parking, preden ti odpre vrata. Poleg nas sta bila še 2 kemperja, prostora je pa za ene 12.
Nedelja je bil dan za potepanje po gradovih. Začeli smo z gradom v Roveretu, ki ga je v 14. stoletju zgradila družina Castelbarco. V gradu je zdaj muzej posvečen prvi svetovni vojni in dejansko dobiš ogromno informacij o vojni, saj je ravno v teh krajih potekala fronta.


Sicer je pa Rovereto neverjetno športno mesto, polno gorskih tekačev in kolesarjev, precej neobičajno za Italijo. Nadaljevali smo proti gradu Castel Beseno, ki je največji grad v Trentu in leži na hribu, smo ga že prejšnji dan »opazili« na poti v Rovereto, ker ga res ne moreš zgrešiti. Mi smo se na grad odpravili peš, spet iz enega parkinga za piknike (45.929579, 11.102880), blizu Calliana. Označena je bila 1 ura hoje, ampak mi smo našli vse bližnjice in bili v pol ure gor, potem pa smo naslednje pol ure iskali vhod v grad, ki je bil seveda na popolnoma nasprotni strani:) Grad je res ogromen, obdan z obzidjem, ravno čisto prenovljen, prikazuje njegovo celotno zgodovino, res dobro narejeno in res ogromna zadeva.




 

 

Je kar trajalo, da smo si vse pogledali, tako da smo spet zamudili italijanski lunch time in zato sami kuhali testenine. Zraven nas pa vse pekli na polno, tako da so se nam sline cedile:)
Po počitku smo se odpravili po soteski do mostu Ponte Romano, saj smo prejšnji dan na neki tabli našli označene poti različnih dolžin, ki povezujejo nekatere gradove in potekajo po soteski in hribih. Malo smo potrebovali, da smo našli začetek poti in smo morali iti čez reko in plezati čez ograjo, ampak smo našli pravo pot. Dejansko pot poteka ob soteski, na začetku čisto zraven, potem se dvigneš nad njo.



Pri mostu smo se obrnili nazaj, saj je bil v planu še grad Pietra.


Vendar je grad v privatni lasti, tako da smo si ga ogledali le od zunaj, po dogovoru pa je sicer možen njegov ogled.
Nadaljevali smo proti Aviu, kjer je se na pobočju Monte Vignola že od daleč vidi mogočen Castello di Sabbionara d’Avio iz 12. stoletja. Ogled gradu smo sicer načrtovali naslednji dan. Parkirali smo na parkirišču ob športnem parku v Aviu, s krasnim razgledom na grad. (45.737155, 10.947042)


Avio ima sicer okoli 4.000 prebivalcev, obkrožajo ga same gore. S Primožem sva šla še pogledat »mesto«, kjer se vsi poznajo. V nedeljo zvečer je bilo vse zaprto razen pizzerie, tako da sva se vsedla zunaj na kozarčku vina in si ogledovala lokalno sceno. Lokal se je kmalu napolnil, prav zanimivo koliko jih gre v nedeljo zvečer ven na pizzo. Tam sva sedela toliko časa, da sva že midva lačna postala in sva vzela eno margerito za »domov«, za Anžeta.
Ponoči je že začelo pošteno deževati, tako, da nama zjutraj z Anžetom niti na misel ni prišlo, da bi se šla sprehajat v dež, Primož pa se ni dal motiti in se je odločil za tek na Corno della Paura, 1.000 višincev in 15 kilometrov, pa še ideja za novo bajk turo. Z Anžetom sva imela bralno-šolsko-zabušantski dan in počakala, da je Primož prišel nazaj, po kosilu pa smo se odpravili via domov. No, vmes smo v Aviu našli še tehtnico za tovornjake in preverili težo naše Magde (preveč težka seveda).





Spomladanska smuka, Molltal

Vikend  18.-19.4.2015

Dolgo planirana spomladanska smuka je bila namesto celega vikenda skrajšana na nedeljsko smuko, ker je v petek in soboto deževalo. Na pot smo se zato odpravili v soboto popoldan, tako, da nas je na avstrijski strani karavanškega tunela že pričakalo sonce. Na parkingu je bilo poleg nas še par kemperjev. V nedeljo zjutraj smo imeli zgodnje vstajanje, ker se je mudilo smučat. Ob 8.15 smo bili že na vzpenjači, absolutni rekord naše družine… Takoj smo srečali dva Primoževa sodelavca, zagrizena smučarja in bili tudi sicer presenečeni nad kar precejšnjim številom smučarjev. Dan je bil krasen sončen, razmere kar zimske (vsaj zjutraj), zapadlo je tudi 10 cm novega snega. Pridružila sta se nam tud Jure in Ksenja, tokrat brez kemperja in Urše. Sneg je presenetljivo zdržal tudi potem, ko se je začelo segrevati, še ob 14.30 se je dalo čisto ok smučati. Potem mi nismo zmogli več in smo raje izkoristili še malo sonca:)


Glede na to, da letna karta velja do 10. maja, je bila to zadnja »letošnja« smučarija v sezoni, povzetek smučarskih dni pa kar impresiven:


Brtonigla, Savudrija

11.-12.4.2015

Sobotno dopoldne smo imeli vsak svoje dejavnosti, Primož je tekal s Treking ligo blizu Trojan, Anže je imel najprej delovno soboto in potem nogometni turnir, jaz pa joga delavnico. Popoldan smo se zbrali in se napotili na kulinarično praznovanje Tjašinega rojstnega dne v Astareo, v Brtonigli. Na pojedino smo zamudili 3 ure, tako da so bili ostali že pošteno siti in so nam samo naštevali kaj vse so že pojedli. Mi pa prišli dol (no, vsaj jaz in Anže) čist sestradani in tečni. Pa smo se »potešili« z morskimi in mesnimi dobrotami. Prespali smo kar na njihovem parkingu, čez cesto, smo se dogovorili že vnaprej, ker smo bili 3 kemperji.


Ker je bila še ena dodatna familija, smo se malce prerazporedili po kemperjih, tako da je bilo za vse ok:) Zjutraj sta šla Primož in Aleš tekat po istrskih cestah, ostali pa smo kofetkali in zajtrkovali. Glede na lepo napoved, smo se odločili, da bomo imeli piknik v Savudriji pri Svetilniku. Tam je bilo že polno kemperjev, tokrat ni bilo nikogar, ki bi pobiral parkirnino, saj je sicer za plačat. S Tjašo sva šli tečt en giro do Zambratije, Klemn se je odločil za kolesarsko turo, otroci pa so imeli kup športni dejavnosti. Poleg tega je bilo tam še par znancev in prijateljev, tako da je bilo družbe več kot dovolj. Bilo je že tako toplo, da smo bili že v kratkih hlačah in rokavih, pa v natikačih. Res prijeten sončen dan z dobro družbo.


Treviso, Bassano del Grappa, Castelfranco Veneto, Marostica, Vicenza

Potepanje po Venetu ali spanje ob železniških progah (Treviso, Bassano del Grappa, Castelfranco Veneto, Marostica, Vicenza), 3.-6.4.2015

Za velikonočne praznike smo se odločili za potep po mestecih v Benečiji. Po dolgi zimi v Avstriji smo že zelo pogrešali Italijo in njene dobrotke:)
V petek zvečer smo se odpravili do Trevisa, Primož in Anže sta tam že bila, jaz še ne. Prispeli smo okoli 11-ih zvečer, PZA (45.670069, 12.257901) je bil polno zaseden, tako da je bilo še na parkirišču zraven ogromno kemperjev.


PZA leži ob železniški progi. Zjutraj je Primož odtekel svoj giro, potem pa smo šli na raziskovanje mesta s skiroji. Prav daleč nismo prišli, že na prvi stojnici so prodajali morske jedi in nujno smo morali nabaviti hrano za prvo malico (Anže seveda lačen).


V mestu je bila sicer tržnica (prodaja poteka iz kombijev in tovornjakov), prodajali so ogromno stvari, od hrane do oblačil. Seveda bi pokupili ni da ni, ampak nismo mogli tega prevažati s sabo po mestu.


Prvi postanek z ribjo malico smo tako kmalu imeli v parku. Nadaljevali smo raziskovanje po mestu, ki je znano po svojih mostovih, kanalih in mlinih. Hiše v centru mesta imajo večinoma oboke. Stari del mesta je obdan z obzidjem, sicer pa ima okoli 82.000 prebivalcev. Kmalu je sledil postanek na odličnem kofetku. Nadaljevali smo raziskovanje s skirojem in prevozili precejšen del mesta. Počasi je bil že čas za kosilo in smo našli lokalno pizzerio, pa pica ni bila nek presežek. Čez most nas je vabila slaščičarna, s krasno lego ob reki, ampak sladice niso bile dobre, sladoled pa njami.





Nadaljevali smo do mesteca Castelfranco Veneto, ki ima okoli 30.000 prebivalcev. Parkirali smo na parkingu pri stadionu.(45.666796, 11.923994) Stari del mesta je obdan z obzidjem in je res majhen, z našimi skiroji smo ga prevozili v 10 minutah.



Skozi obzidje in utrdbo smo prišli do trga s katedralo. Čez cesto je bil že modernejši del mesta s trgovinami in lokali. Za Italijane je bil ravno čas poznopopoldanske šetnje po trgovinah in lokalih, vse je bilo polno. Šli smo na en aperol, potem pa nadaljevali proti Bassanu del Grappa. In tam smo spet našli parkirišče ob železniški postaji (45.765603, 11.742417), vendar tu vlaki ponoči niso vozili, tako, da je bilo ponoči čisto mirno.


Bili smo edini s kemperjem, smo pa naslednji dan videli kemperje parkirane na drugi strani železniške postaje, na različih parkiriščih. Zvečer se nam ni več dalo ven, tako da smo raziskovanje mesta prestavili na zjutraj. Do centra smo morali najprej skozi podhod na železniški postaji. Mesto pa res presenečenje. Že sama lega mesta s 40.000 prebivalci je lepa, ob reki, s pogledom na hribe okoli mesta. V mestu smo srečali tudi MTB bajkerje, Primož pa že pogledoval za kakšno prihodnjo turo. Ime je dobilo po bližnji Monte Grappa.



Stari del mesta ima lepo ohranjene stavbe z arkadami in oboki, 2 lepa trga v centru (Piazza Garibaldi in Piazza Liberta), največja znamenitost pa je most Ponte degli Alpini ali Ponte Vecchio. Pokrit lesen most je oblikoval znameniti arhitekt Palladio. Do njega se spustiš po ulici iz mesta, z druge strani so krasni razgledi na mesto.



Mesto je sicer znano tudi po keramiki in grapi, tako da je tudi precej trgovinic, ki ponujajo tovrstne izdelke. Na eni strani mostu je Museo degli Alpini, ki prikazuje različna obdobja in izvedbe mostu ter fotografije o vojni, ki je potekala po okoliških hribih (most je bil močno poškodovan v 2. svetovni vojni). Presenetljivo veliko turistov je bilo na velikonočno nedeljo. Na koncu smo šli na kofetek in aperol v kavarno in gostilnico ob cerkvi, kjer so bili lepo urejeni Italijani tudi že na prigrizkih in ob kozarčkih.


Naslednja postaja je bila Marostica, še eno krasno mini mestece.


Znano je po srednjeveškem festivalu, ki poteka na vsaki 2 leti, drugi vikend v septembru (naslednji bo septembra 2016), na katerem igrajo šah s človeškimi figurami na trgu Piazza del Castello.


Mesto ima 2 gradova, skozi prvega Castello Inferiore vstopiš v mesto, na trg, drugi grad Castello Superiore pa se dviga nad mestecem. Tokrat smo se čez mesto sprehodili brez skirojev, ker je seveda sledil vzpon do gradu. Mestece je resnično zelo slikovito, na trgu je krasen razgled na oba gradova, škoda le, ker na njem prodajajo polno kiča. Za trgom je samostan in cerkev, potem pa se pot začne vzpenjati proti zgornjemu gradu. Pot je kar strma, poteka ob obzidju, žal pa se nanj nikjer ni dalo povzpeti.


Na zgornjem gradu je restavracija, je bila ravno nabito polna v času našega obiska. Z druge strani pripelje cesta iz doline, naokoli pa je kar nekaj hribčkov, tako da so lepi razgledi naokoli. Ko smo se vrnili nazaj, je bil seveda čas za kosilo in gostilne so bile nabito polne-cel problem, ker v katerokoli smo šli, so nam povedali, da je zasedena. No, potem smo le našli eno na glavnem trgu, vendar je bilo prosto le zunaj. Še dobro, da je bilo tako toplo in da ni deževalo. Preskusili smo testenine s šparglji in lokalno specialiteto, testenine z dimljenim račjim mesom in šparglji in je bilo njami.


Do parkirišča, kjer smo imeli parkiran avtodom, smo se malo zgubljali, pa je na koncu Anže našel pravilno pot:) Sledilo je pol ure sieste.
Nadaljevali smo proti Vicenzi, enemu najbogatejših italijanskih mest z okoli 115.000 prebivalci. Parkirali smo na PZA (45.542704, 11.559524), ki je v bistvu en ogromen parking zraven stadiona, seveda ob železniški progi. Tam je bilo že ogromno avtodomarjev, večinoma italijanskih, nekaj pa tudi Nemcev in Avstrijec. Slovenijo smo zastopali mi in en goriški kemper. Seveda smo takoj vzeli naše skiroje in se zapeljali do mesta, oddaljenega kakšnih 10 minut (s skiroji).


V mestu seveda polno ljudi, vsi lokali in ulice polni. Naredili smo en hiter "giro", našli eno luštno vinoteko in poskusili kozarček vina, potem pa šli "domov" na večerjo in počitek. Zjutraj pa je sledil ogled mesta, ki je znano predvsem kot "Palladievo" mesto, ker je znameniti arhitekt Palladio oblikoval ogromno stavb, vil in predvsem znameniti Teatro Olimpico. Mesto je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.


Kupili smo kombinirano družinsko vstopnico za 18 evrov, ki omogoča vstop v Teatro Olimpico, nekaj muzejev in v cerkve. Najprej smo si ogledali Teatro Olimpico, ki se uvršča med največje Palladieve mojstrovine, vendar ga ni dokončal, ker je prej umrl, zato je njegovo zamisel dokončal drug znameniti arhitekt Scamozzi. Gledališče je bilo zgrajeno v 16. stoletju kot "posnetek" rimskega gledališča in daje videz dolgih ulic. Scena je postavljena za grške tragedije, gledališče pa še vedno uporablja za gledališke in plesne predstave, vendar je število obiskovalcev omejeno. Zgradba je res impresivna.


Nato smo si ogledali bližnjo cerkev ter Paladdijev muzej, kjer so prikazana njegova dela in način njegovega dela. Sicer so zgradbe po mestu res impresivne. Na trgu Pizza dei Signori je znamenita Basilica Palladiana, zraven katere je stolp z uro. V Basilici je bila v času našega obiska potekala razstava in za ogled se je vila dolga vrsta ljudi.


Cel trg obkrožajo lepe stavbe, kot je npr. Loggia dei Capitaniato, na eni strani trga pa sta rimska stolpa. Edina slabost je, da je bilo na trgu ogromno ljudi, preveč za moj okus. Zato smo raje zavili na malce manj obljudene ulice in si v sosednji (senčni) ulici privoščili postanek za aperol in kofetek. Ugotovili smo, da se bliža lunch time in da bo treba nekaj poiskat, pa je spet nastal problem. Gostilne so bila v glavnem zasedene ali rezervirane, smo povprašali v kar ene parih in potem končno našli Bello Vicenzo. Imejo sicer tudi pice iz krušne peči, vendar v času kosila niso na voljo. So imeli še ravno prostor za nas 3:) Naročili smo lokalne specialitete, testenine z ???, polento s kapesantami in gobami, Anže (ki ni ravno gurman) pa testenine z ragujem. Hrana je bila odlična, vino tudi, na koncu smo testirali še čokoladno tartufato in bili vsi zadovoljni. Primož je zaklenil skiroje s ključavnico in ko smo prišli ven smo ugotovili, da je ključ od ključavnice v kemperju. Pa je imel Primož dodatno rekreacijo, tek do kemperja in nazaj. No, midva z Anžetom sva šla vmes na en dober sladoled in palačinke, sedela na trgu in si ogledovala ljudi. Potem smo naredili še en krog po mestu s skirojem, do parka, kjer se vidijo Dolomiti, pa do strmih stopnic, ki vodijo do Santuario di Monte Berico (baje je od zgoraj krasen razgled na mesto), potem pa smo se počasi vrnili nazaj do PZA, spraznili kemper in se odpravili domov.


Priporočamo Benečijo, mesta so dokaj blizu in vredna obiska.