sreda, 22. april 2015

Nassfeld

23.1.-25.1.2015

Tokrat smo se odločili za smučarski vikend v Nassfeldu, napoved je bila lepa, pa še blizu je, saj je v nedeljo popoldan Anže praznoval rojstni dan v Ljubljani.
Kot običajno smo prispeli v petek pozno zvečer in popadali dol. Parkirali smo na parkingu pod Millenium gondolo, še nekaj kemperistov je bilo poleg nas.


V soboto zjutraj smo bili seveda zgodnji, ker se je mudilo smučat. Ob 9-ih smo se že dobili zgoraj z Alešem in Laro in potem seveda smučali na polno skoraj do 15.30. Vmes smo imeli le postanek za kosilo. Smuka je bila najboljša letošnja v Nassfeldu, tako da smo res uživali.


Po smučariji smo imeli še družabni del v kemperju, potem pa sta se Lara in Aleš odpravila domov, saj je doma obležal Žiga z vročino. Mi smo šli še preveriti dogajanje v Baerenhutte, tam seveda "pancertanz" na polno. Tokrat so bilo živahni Avstrijci:) Nismo zdržali prav dolgo...
V nedeljo zjutraj sta šla Primož in Anže na smučarijo, jaz ostala delovna v kemperju, vmes še skuhala kosilo, ker ob 13-ih smo imeli že napovedan odhod proti Ljubljani. Z nami je šel še Matic, tako da sta se fanta med potjo zabavala.

Smučarske počitnice 2015

9.1.-18.1.2015

Novoletne praznike smo preživeli brez avtodoma, jermen alternatorja je bil strgan in pred novim letom je bilo težko najti serviserja in še nov jermen hkrati. Vmes smo silvestrovali v Martuljku, smučali na Turracherhohe, kjer so bili stacionirani naši prijatelji in se vozili vsak dan iz Kranjske gore. Zraven pa »trpeli«, ker smo se morali prevažati sem in tja, pa predvsem zgodaj vstajati:)
Kot običajno zadnja leta, smo si smučarski dopust privoščili že v začetku januarja. Zaradi mojih delovnih obveznosti kasneje ne gre, poleg tega pa smo ugotovili, da je ta termin dober, ker ni res nobene gneče na smučiščih. Kakšni Hrvati in Madžari se kje najdejo, ampak čez teden je smučarija res pravi užitek.
V petek zvečer smo se tako odpravili v Nassfeld (46.609441, 13.281873), ker je bil napovedan močan veter in ga naj bi bilo tu še najmanj. Zjutraj smo vstali zgodaj, da bomo pred gužvo na smučišču, pa se je kmalu zapletlo, saj so nas na prvi postaji gondole Millnenium poslali ven, saj zgornji del ni delal. Smo se spustili nazaj do gondole, tam pa nora gužva, saj je poleg nas čakala še množica smučarjev, tudi kakšnih 20 slovenskih avtobusov. Za 45 minut čakanja smo bili dobri. Ob pol 11-ih smo se pripeljali gor, gužva je bila povsod, tako da smo se po 3 vožnjah odločili, da se raje usedemo na sonce in uživamo.


Sneg je bil namreč čisto spomladanski, pred nami pa še 8 smučarskih dni. Kmalu so se nam pridružili še Tjaša in Tevž, pa kasneje Marja in Aleš. Mi smo delali družbo vsem.


Potem smo še nekaj smučali, popoldan pa smo v našem kemperju praznovali Anžetov rojstni dan, sta se pridružila še Klemn in Luka. 9 ljudi se spravi v naš kemper.



Marja in Aleš sta se proti večeru odpravila v Ljubljano, mi pa smo šli še malo pogledat v Baerenhutte, kjer je bilo veselo kot običajno, tokrat je »podaljšal« en slovenski avtobus.
Nedeljska smuka je bila v megli, padalo je nekaj med dežjem in snegom, na vrhu pihalo. Seveda nas je bilo smučarjev za vzorec. Par ur smo smučali, potem pa imeli dovolj. Premaknili smo se v Heiligenblut (47.036918, 12.839482), za naslednje dni je bila napoved precej lepša. Ker je sama vas v ozki dolini, ni prav veliko prostora za parkiranje, zato smo se že vnaprej odločil za spanje v kampu, ki je v dolini, ob reki. V okviru kampa je gostilna, kjer smo se prijavili. V kampu smo bili edini gostje, v gostilni jih je bilo še nekaj.


Lastniki so bili zelo prijazni, so povedali, da v tem terminu res ni veliko gostov, da gostilno kar zaprejo za 14 dni, da kamp je pa celo leto odprt. Imajo kopalnico, prostor za pomivanje posode, ski room, še namizni nogomet smo lahko igrali. Zjutraj smo šli do gondole s ski busom, zjutraj vozi še kar pogosto, popoldan le na 1 uro… Smučišče je med 1.300 in 2.900 mnv, sicer je smučišče pravi raj za feeriderje, če je dovolj snega seveda. Pričakale so nas idealne razmere, sonček, novo zapadel in ravno prav utrjen naraven sneg, le pihalo je precej.


Skratka, smučarija je bila vrhunska. Naprave so sicer precej stare in nič posebnega, z eno gondolo se voziš v eno dolino, z vlakcem, kjer so skupaj »spete« gondole (Tunnelbahn), greš skozi tunel v drugo dolino, tam je novejša sedežnica in nekaj vlečnic.


Ampak proge so super in čisto smo bili navdušeni, tako da smo ostali še naslednji dan. Tudi razgledi na Grossglockner in ostale gore v Hohe Tauern so prekrasni, skratka resnična smučarska idila, skoz smo se fotkal, tako kičasto je bilo. Le pihalo je na vrhu kar precej, tako da sta Primož in Anže enkrat proti vrhu gondole Schareck stala kar malce postrani, sta komentirala, da ni bilo preveč fajn.



Popoldan sicer nismo bili preveč navdušeni, ker smo najprej zamudili avtobus in ugotovili, da gre naslednji čez 1 uro, potem smo ugotovili, da se do kampa lahko spustimo najprej peš in potem s smučmi, tako da smo po nekaj oklevanja to naredili. Popoldan smo imeli namen še nabaviti kakšno darilo za Anžeta, ki je imel rojstni dan in iti še malo proslaviti. Pa so se zadeve malce zakomplicirale, saj smo prišli v vas ob 18.02 in seveda se vse trgovine takrat zaprejo in vas je bila čisto izumrta. Anžetu se je čist zmešalo, nama tud, smo imeli marsikatero za povedati čez Avstrijce in njihov delovnik. Smo se samo obrnili, obljubili, da bomo darilo kupili takoj, ko bomo možno in šli malo proslaviti v kemper.
V torek po smučariji smo se prestavili na Moelltal, tja smo prispeli zvečer, parkirana sta bila le en italijanski kemper in en Čeh, ki je spal v kombiju. Spali smo na prvem asfaltiranem parkirišču pred vzpenjačo, ker res ni bilo nikogar.


Zjutraj smo bili pripravljeni že ob 8.30, je bilo še kar presenetljivo nekaj smučarjev, gneče seveda nobene. Smuka je bila super, kot ponavadi na Moelltalu, vozili smo se gor in dol, fanta sta uživala še izven prog.


Popoldan smo šli najprej do Spittala, da ujamemo odprte trgovine. Nujno smo že potrebovali hrano, darilo in smučarske hlače Vse to nabaviti v 1 uri je bil kar  izziv, ampak je uspelo. Ko smo vse nabavili, je začelo ravno snežiti. Do naslednjega smučišča, Katschberg, smo imeli le 6 kilometrov, ampak ker je kar vzpon in ker je bila cesta že zasnežena in spolzka, nam je komaj uspelo, je bilo kar »adrenalinsko«. Parkirali smo na parkingu št. 1, ker drugje letos ne pustijo (47.057716, 13.616230).


Seveda smo bili edini kemperisti. Zvečer smo naredili en sprehod po vas, šli na pico in solatko v picerijo, kjer so se natakarji dolgočasili, gostov je bilo pa res malo.
Zjutraj smo bili seveda zgodnji, tokrat so bila odprte vse proge, tudi Aineck, tako da smo presmučali vse do St. Margarethen in na drugo stran, na Tschanek. Kljub super modernim gondolam, se snežne razmere niso mogle primerjati s Heiligenblutom in Moeltalom.


Nasmučali smo se zelo, pojedli kosilo in se odpravili 25 kilometrov naprej do Innerkremsa, majhnega smučišča. Razlog je bil, da sem imela jaz čez vikend smučarski tečaj, službena varianta, fanta pa sta bila s prijatelji zmenjena na Gerlitznu. V Innekremsu res ni veliko možnosti za parkiranje, tako da smo bili kar precej postrani (46.971057, 13.746854).


Smučišče je majhno, ima vsega 2 sedežnici in nekaj vlečnic, ampak par prog je dobrih. Sicer je znano, da tam veliko trenirajo Hrvatje (včasih družina Kostelić), pa Madžari in Slovenci. Pri blagajni je super lokal, kjer ponavadi žuriramo, na četrtkovo pozno popoldne je bilo tam neverjetno živahno. En učitelj smučanja je praznoval 60 let, igral je en trio, poleg tega pa je plesalo 20 zelo živahnih študentk. Skratka, nič nam ni bilo jasno. Zvečer se nam je pridružilo še par mojih sodelavcev, študentke pa so že omagale Ko smo se vrnili s pijačke, smo pa ugotovili, da nam je zmanjkalo elektrike, smo morali imeti prižgan avto 1 uro, da nam je gretje ponoči zdržalo. Zjutraj smo morali spet malo prižgati avto, da smo se »nafilali«. Zjutraj so že navsezgodaj prispeli preostali moji sodelavci in učitelji. Anže je bil čisto zgrožen nad smučiščem, otrok se razvadi, ko smuča vse naokoli. Poleg tega je bil novo zapadel sneg, ki ni bil niti splužen. Fanta sta kmalu zaključila in se odpravila proti Gerlitznu, kjer sta nadaljevala smučarijo s Sandro, Alešem, Žigom in Laro.


So dokazali, da se da smučati tudi v dežju, so v soboto prišli čisto premočeni nazaj.
Januarska smučarija se je izkazala za dobro izbiro in to kljub temu, da je bilo snega povsod bolj za silo, razen Moelltal seveda.






ponedeljek, 06. april 2015

Božična smučarija Sillian, Matrei, Nassfeld

Božič 25.-28.12.2014

Po božični pojedini smo bili zgodaj zjutraj že pokonci in na poti proti vzhodni Tirolski, da preizkusimo tudi ta, nam bolj oddaljena smučišča. Začeli smo v Sillianu, smučišču skoraj na meji z Italijo v Dolomitih (spomnim se ga, ko smo se vozili mimo v Italijanske Dolomite).  Smučišče leži med 1.100 in 2.400 nmv. Parkirali smo nasproti gondolske postaje (46.749738, 12.432938), na parkingu pred hotelom.


Ni bilo nobenega drugega kemperja, pa nismo vedeli ali obstajajo kakšna »pravila«. Je sicer označeno, da je prepovedano za kemperje, ampak preganjali nas niso. Naslednji dan je prišlo še 5 kemperjev, pa so parkirali bolj stran od hotela, na travniku, tako da je mogoče tam bolj prav.
V soboto je bil krasen sončen dan. Na spodnji postaji seveda nobenega snega, ta se je začel tam nekje proti vmesni postaji gondolske žičnice.


Smučišče sicer ni prav veliko, delali sta pa dve sedežnici, nekaj vlečnic in pa proga do srednje postaje gondole je bila odprta. Kljub temu smo se zelo nasmučali, saj ni bilo nobene gneče. Poleg tega pa je znanje smučarjev ravno zelo nasprotno temu, kar smo videli na Moelltalu. Bilo je veliko Nizozemcev, očitno je tam neka njihova izpostava:) Pri 6-sedežnici je moderna, najbrž precej nova koča, ki ima spodaj tudi sobe, z malce boljšo ponudbo hrane (mogoče bližina Italije pomaga:)
Po smučanju smo se odpravili peš do vasi Sillian, smo iskali pizzo ali kaj podobnega. Ker je bil Božič, je bila večina gostiln zaprtih, pa smo našli neko slaščičarno na glavnem trgu s toastom in bruschetami, pa smo potem ugotovili, da je bila to napaka, saj je bil čez cesto en lušten lokal, kjer so stregli tudi bolj obetavne prigrizke. Zunaj je bila v glavnem mladina, sva bila midva povsod najstarejša. No, Anže pa najmlajši:) Na poti domov smo se ustavili še v jurčku pri spodnji postaji gondole, tam je bilo pa zelo veselo. Mladina že zelo razposajena, pela avtrijske pesmi… Smo se kar hitro odpravili nazaj v kemper.
Tudi v petek smo smučali v Sillianu in kljub temu, da so imeli tudi Avstrijci praznik, ni bilo prav veliko smučarjev. Napoved ni bila preveč obetavna, pa nas je kar kmalu presenetilo sonce. In spet smo se vozili gor in dol. Po smučanju smo se »povzpeli« še na bližnji grad, ki pa je v privatni lasti in je zaprt za oglede.


Smo šli samo okoli njega in nazaj dol. Ustavili smo se še v tovarni napolitank Loacker, ki je tudi v Sillianu in v njihovi trgovini nabavili veliko napolitank in čokoladic…
Nadaljevali smo proti Lienzu, kjer smo hoteli v šoping po hrano in nekaj športnih zadev, pa je bilo vse zaprto, le Sport 2000 je bil odprt in Primož je prišel do nove smučarske jakne:)
Potem smo se želeli prestaviti do Matreia, pa smo že pred tem zavili proti Kalsu pod Grossglocknerjem (smučišče je namreč Matrei-Kals). Po ene 6 kilometrih vzpona smo prispeli do Kalsa, kjer so že bile prave zimske razmere, nekaj cm snega na cesti, tako da je naš kemper že začelo zanašati. Tako se v Kalsu nismo upali nadaljevati do kampa za avtodome v Burgu, do katerega je bil 2-kilometrski vzpon. Zato smo se obrnili in se vrnili v dolino v Matrei. Tam so parkirali pri spodnji postaji gondole (46.989802, 12.543292) in do pol 2 ponoči poslušali žuriranje iz bližnjega lokala. Zjutraj sta bila zraven nas parkirana še 2 češka avtodoma.
Gondola se povzpne na 2.120 nmv in zgoraj je takšen zanimiv amfiteater gora vse naokoli. Najvišji vrh smučišča je Cimaross na 2.400 nmv in na vrhu te postaje sedežnice je moderna restavracija Adler Lounge s krasnih razgledom naokoli (no, ta dan razgled ni bil ravno krasen).


Tudi tu so imeli probleme s snegom, odprte so bile večinoma le proge v Matreu, v Kalsu samo ena. Proge so bile tu precej bolj zahtevne kot v Sillianu in ker tudi tu ni bilo gneče, smo res veliko smučali. Vremenske razmere so bile skoz slabše, na koncu je že snežilo.
Ker je bilo za nedeljo napovedano precej obilno sneženje, smo se prestavili bližje domu, pa smo izbrali Nassfeld. Vmes smo se ustavili v Lienzu v nabavi za hrano, saj so bile trgovine končno odprte, naš hladilnik pa čisto prazen. V Nassfeldu smo se parkirali čisto pri vhodu na parking za Millenium Express (46.609916, 13.284941), kjer so na avtomobile na veliko dajali verige, saj cesta ni bila čisto splužena (seveda so povsod oznake, da je ponoči prepovedano parkiranje). Zvečer smo šli na sprehod in pijačko v Bären Hűtte (ima nagačenega medveda pod stropom, ki ga osvetljujejo različne barve – roza, zelena, modra – no, nekaterih stvari v Avstriji jaz pač ne razumem popolnoma:). Tam pa ogromno mladih z zapestnicami iz bližnjega hotela in že pošteno dobre volje. Vmes smo pa na prvem parkingu za avtobuse videli parkiran ljubljanski avtodom, je naslednji dan lastnik komentiral, da jih je vprašal in da niso imeli pripomb.
Zjutraj so nas že navsezgodaj zbudili snežni plugi, zapadlo je kakšnih 15-20 cm snega. In na presenečenje, je na smučanje prihajalo ogromno ljudi. Hoteli smo smučati za par ur in potem čimprej domov, potem pa se je začela »zabava«. Ko je Primož vžgal avtodom, da bi se preparkirali bližje gondoli, se je začelo kaditi in smrdeti iz kabine. In ko je odprl kabino, je bil strgan jermen alternatorja. Ni bilo druge, kot da pokličemo Asistenco, ki so nam hitro dali pogodbenega izvajalca. Ta je sicer malo jamral, da ima ful gužvo in skrbelo ga je, kako bo prišel po nas, pa smo se zmenili za ob 14-ih, mi pa smo šli vmes še smučat. No, ta dan pa smuka obup – nora gužva na smučišču, saj je bilo ogromno smučarjev, delalo je ene par prog, nesplužen novozapadli sneg, spodaj pa ledene plošče. Z Anžetom sva se kar hitro naveličala (človek se razvadi, kaj hočmo), Primož je bil pa bolj vztrajen.
Potem smo zaključili in šli nazaj v dolino, da smo vse pospravili, šli še nekaj pojest in naša avtovleka z nadomestnim avtom je že prispela.


Naredili smo malo gužve na parkingu, da smo vse te avte »odložili« in »naložili«, ampak ob 17-ih smo že bili doma in Magda na servisu.