ponedeljek, 05. december 2016

Omiš, Dalmacija Ultra trail

21.10.-23.10.2016

Omiš je letos gostil prvo Dalmacijo ultra trail tekaško preizkušnjo, zato smo se v petek popoldan odpravili na 500 km dolgo pot. Omiš leži med Splitom in Makarsko, lokacija je  impresivna, saj ga obdajajo skalnate gore, na eno strani Biokovo, na drugi Dinara, ločuje pa ju reka Cetina.





Po kanjonu reke Cetine je veliko ponudbe voženj z ladjicami.



Dalmacija ultra trail je imela 4 različno dolge teke, 160 km, 100 km, 60 km in 20 km. Kar nekaj slovenskih znanih ultra trailašev se je na 160 kilometrsko preizkušnjo z več kot 6.300 višinci podalo že v petek ob 13-ih... No, mi smo v Omiš prispeli v petek okoli 11-ih zvečer in prespali kar pred kampom Galeb (43.441135, 16.679954) (dogovor z varnostnikom). Zjutraj smo se prestavili v kamp, kjer je bilo že kar nekaj nemških in avstrijskih upokojencev, ki tam očitno izkoriščajo tople jesenske dni. Imeli smo krasen dan, čez dan je bilo na soncu 27 stopinj in kar precej ljudi (tudi Anže in Primož) se je kopalo v morju, ki je imelo 19 stopinj.

Dopoldan smo pričakali zmagovalca, najprej domačina na 100 km in na 160 km Slovenca Tonija Venclja, ki je zmagal z več kot 2-urno prednostjo pred drugouvrščenim... Oba sta po celi noči teka, vseh teh kilometrih in višincih prišla v cilj nasmejana in ni zgledalo, kot da bi vse to pretekla... Primož je imel start 20-kilometrske preizkušnje ob 13-ih, tako, da smo šli vmes še na kavico v res lep stari del mesta. V cilj je pritekel 12-ti in bil čisto navdušen nad trailom in pokrajino.





Pozno popoldan smo pričakali še nekaj ostalih Slovencev, ki so premagali 160 kilometrsko preizkušnjo. S slovensko ekipo smo šli še na eno pijačo, potem pa v kemper na partijo taroka.

Nedelja žal ni bila sončna, kljub temu smo imeli na programu vzpon na 1.300 mnv visok Sveti Juraj. Kemper smo parkirali v vasi Gata (43.464951, 16.698331) in se vzpenjali po strmi in ne prav zelo obljudeni poti. Srečali smo le pastirja in pastirico s kozami. Šli smo mimo zapuščene vasi in lepe kamnite cerkve, potem pa je pot postala še bolj zoprna, zaraščena, zadnji del pa skalnat. Razgledi sicer lepi na kanjon reke Cetine, otok Brač nasproti, trdnjavo na sosednjem hribu, žal pa brez sonca. Z nekaj padci in zdrsi smo prišli nazaj do izhodišča in potem direktno domov, saj nas je čakala še dolga vožnja.