Videm - Udine

8.-9.10.2016
Za sobotno popoldne in nedeljo smo se odločili za ogled Vidma (furlansko Udin, italijansko Udine), glavnega mesta Furlanije-Julijske krajine  z okoli 100.000 prebivalci. Prijatelji so nas že čakali na parkingu blizu bolnice (46.081416, 13.222363), kjer je je bilo parkiranih nekaj kemperjev. Edina slabost parkirišča je, da ni prav blizu centra, tako, da smo imeli kar dober sprehod do mesta. V soboto zvečer je še malce deževalo in smo šli do centra na pijačo in pico. Kot običajno, v Italiji zvečer vse polno ljudi zunaj. Pijačo smo spili na enem od lokalov na trgu San Giacomo, potem pa smo iskali pizzerio. Našli smo eno super (vsaj po izgledu – tudi po obisku), ampak je bilo na sobotni večer vse polno. Mizo nam je uspelo dobiti v restavraciji in pizzerii Atlantide. Ambient ni bil ravno nek presežek, je bila pa dobra hrana.

Nedeljsko dopoldne smo izkoristili za ogled centra. Udine so sicer znane po šopingu, vendar center mesta preseneti z lepimi trgi, stavbami in ulicami. Za Piazzo Liberta pravijo, da je celo eden najlepših trgov v Italiji. Na eni strani trga je impresivna mestna hiša Loggia del Lionello, na drugi pa Loggia di San Giovanni z Torre dell'Orologio. Stavbi sta bili zgrajeni sredi 15. stoletja v beneškem gotskem stilu. Od tu se pride na grad po strmi poti ali stopnicah. Z gradu je lep razgled, je tudi gostilnica, v gradu pa Mestni muzej.
Imeli smo lep sončen dan, tako, da smo ga izkoristili za kofetkanje po trgih. Našim prijateljem se je mudilo nazaj v Ljubljano, mi pa smo našli še prijeten wine bar z veliko izbiro vin in prigrizki, pa smo se malo zadržali:)

Rogla, Lovrenška jezera

10.-11.9.2016

Na Roglo smo prispeli v soboto zvečer, po tradicionalnem Triglav teku. Rogal, ki leži na 1500 nadmorske višine, sicer ima PZA, vendar je bil tisti vikend popolnoma zaseden, ker so imeli avtodomarji svoje srečanje in pošteno zabavo. Tako smo se mi in pa Miha, Eva in Jan parkirali kar na parkirišču pri cerkvi, nasproti nogometnega igrišča. (46.453661, 15.334780) Moški del je nedeljo preživel v bike parku. Ker park ni preveč zahteven (ima pa zelooo počasno žičnico), je ravno primeren za učenje kolesarskih spretnosti 11-letnika. Seveda ima tudi zahtevnejše proge, ni pa med ravno najbolj zahtevnimi. 

Z Evo in Pacom pa smo šli hodit do Lovrenških jezer, 1 uro in 40 minut hoje po nezahtevnem terenu. Temu primerno je bilo število obiskovalcev kar precej veliko. Eva je na srečo poznala manj obljudeno pot, tako, da sva bili vsaj tja grede bolj sami, nazaj grede pa srečali veliko ljudi. Za krožno pot nazaj sva potrebovali slabe 3 ure (z ogledovanjem vred). 

Nekaj info o Lovrenških jezerih: Lovrenška jezera ležijo na visokem barju (največje visoko barje v Sloveniji), kjer je okoli 20 majhnih jezerc (število jezer in njihova velikost se med letom spreminja). Nahaja se med Roglo in Ribniškim Pohorjem in se razteza na površini 22 ha. Med jezerci je lepo urejena pot po lesenih brveh, z lesenega razglednega stolpa pa je lep pogled na pokrajino. Barje je nastalo kot mineralno močvirje na nepropustni geološki podlagi. Že 8000 let se na njem nalaga šota in v osrednjem delu je debela skoraj 3 metre. Barje je brez površinskega dotoka vode in se napaja le z deževnico. Barva vode pa je skoraj črna, saj se dno nadaljuje v šoto. 

Kosilo smo jedli kar v bližnji gostilnici, kjer imajo tako pizze kot juhe, je bilo čisto solidno. Obiskovalcev na Rogli pa presenetljivo veliko. Vsekakor bomo še prišli. 

Dolomiti 2016

19.8.-27.8.2016

Poletni Dolomiti so bili odlična izbira. Prvi vikend je bila še slaba napoved, zato smo ga preživeli ob morju, potem pa 6 dni kičastega vremena brez oblačka.
Dolomiti so dobili ime po francoskem mineralogu Déodata de Dolomieuja (1750–1801), ki je prvi opisal mineral dolomit (pravi Wikipedija). Dolomiti so od leta 2009 pod Unescovo zaščito. Dejansko gre za 9 ločenih »sklopov- sistemov«. Za Dolomite so značilni skalni masivi, navpične stene, ki so raj za alpiniste in plezalce. Doline in prelaze povezuje ogromno žičnic in prog, ki jih pozimi lahko presmučaš in poleti prekolesariš. Poleg tega je tu potekala fronta v prvi svetovni vojni med Avstro-Ogrsko in Italijo, zato je veliko vojnih ostankov, predvsem na področju Cinque Torri – Lagazuoi, Marmolade in Tre Cime. Na skalnih pobočjih lahko tako vidimo obrambne jaške, vojaške utrdbe, prekopana so s tuneli in galerijami. Idealno za našega Anžeta:)

Marina Julija, Monfalcone

Vikend smo začeli Marini Juliji, na nam že znani plaži (v Dolomitih bil še dež). V petek zvečer je bilo na makadamskem parkirišču (45.773315, 13.527913) 5 kemperjev, poleg tega pa še madžarska družba, ki se je v žbunju postavila šotore in prikolico.

Lačni smo v petek zvečer takoj zavili pa pizzo in morske jedi, ki so jih pekli na še edinem "štantu", ki je ostal izpred enega meseca. Pica je zelo dobra in to res ne moreš verjeti, da jo naredi na tistem mini prostoru (margarita recimo stane 4 evre). Edina moteča stvar na tem parkingu so komarji, ki so nas tudi hitro pregnali v kemper.

V soboto popoldan je bilo parkirišče nabito polno, priča smo bilo tudi konkretnemu prepiru za prosto mesto:) Tudi plaža je bila tokrat zelo polna, precej drugače kot pred enim mesecem. Vmes smo imeli vsak dan tarok turnir v lokalu in poraženec je bil zadolžen za pomivanje posode:)

Molveno, Dolomiti di Brenta

V nedeljo popoldan smo se odpravili proti Molvenu, dobrih 300 km vožnje. Malce pozno, ker so bili na avtocesti že zastoji. Zato smo se vozili po nekih nam še neznanih cestah in bolj malo po avtocestah. Malo za Trentom smo zavili proti Fai de Paganella in naprej mimo Andala do Molvena. V Molvenu smo parkirali v PZA (46.141450, 10.958611), ki je bil kmalu poln (30 evrov na noč v sezoni). Odpravili smo se na ogled vasi, najprej do bližnjega jezera (ob jezeru je tudi kamp) in potem v vas, ki je nad jezerom. Tam je bil na glavnem trgu ravno koncert, pa smo ga poslušali v bližnjem lokalu. Se je pa pošteno ohladilo, tako, da so bundice kar prav prišle.



Jezero je drugo največje v Trentinu-Alto Adige, dolgo je 4,5 km, 1,5 km širok, največja globina je 123 metrov in je prav kičasto zelene barve. V jezeru se kopajo, mogoče je imelo kakšno stopinjo manj kot naše Bohinjsko jezero, sicer je pa velika ponudba aktivnosti na vodi in ob njej. Lahko rentaš kajak, sup, padolino (12 evrov za 1 uro). Odličen je bajk park ob jezeru za učenje, namenjen predvsem otrokom, pa tudi odraslim. Potem so še mini golf, pa odbojka in tenis. Vas je zelo turistična, hiše zelo urejene (že kičaste). PZA ima krasen razgled, saj so takoj za njim Dolomiti. Ko se ta del PZA-ja (ki je asfaltiran) napolni, lahko za 25 evrov na noč parkiraš na travnatem delu parkinga. Blizu je tudi trgovina.

V ponedeljek zjutraj smo se odpravili na gorsko turo v Dolomite di Brenta. Najprej smo šli z gondolo (povratna 12 evrov za odraslega in 6 za otroka) do izhodišča na Pradel Plateau na 1.400 metrih. Od tam je 4 ure markirana pot do našega cilja Rifugio Tosa e T. Pedrotti na 2.491 metrih. Prvi del poti gre po gozdu in precej po ravnem do prve koče. Nato se začne vzpenjati, razgledi postanejo lepi (beri skale) in kmalu pridemo do idilične koče na jasi na 1.680 metrih.



Potem se pa začne konkreten vzpon in tudi zelo razgledna pot. Vmes je veliko vode, ki teče od vsepovsod, tako, da smo stalno polnili plastenke. Koča ima fantastično lokacijo, okoli same skale, noro lep razgled. Sušijo tudi perilo pred kočo.







Pri koči smo pomalicali in potem nadaljevali še 15 minut do sedla Bocca di Brenta na 2.552 metrih.





Od tu naprej so pa v glavnem same ferate in plezalne smeri, razgledi pa res lepi. Nazaj grede je Primož vztrajal, da gremo direktno v Molveno, tako, da smo navzdol naredili 1.800 višincev. Au so noge bolele. Zadnji del gre po strmi cesti do Molvena skozi naravni park Il Parco Naturale Adamello Brenta. Od zadnje koče vozi tudi gorski taxi. Po večerji smo zmogli le še partijo taroka, tokrat je moral zadnji zjutraj po sveže žemljice:)

Naslednji dan je Primož kolesaril v bajk parku Fai de Paganella, tja je šel z gondolo iz Molvena, ker je vse povezano.



Navdušen je bil nad norimi razgledi, saj se vidi vse naokoli, tudi do Gardskega jezera. Z Anžetom pa sva imela dan za počitek ob jezeru. Anže je sicer najprej kar precej časa preživel v bajk parku (vmes je bilo potrebno mamam majhnih otrok razložiti, da to ni otroško igrišče).



Potem sva našla prostor v senci na travci ob jezeru (kot veliko drugih), potem pa se odločila za 1 uro padolina, da si ogledava Molveno in hribe še z jezera. Anže se je šel Vasilija Žbogarja, jaz sem bila pa navdušena nad okolico in fotkala jezero s hribi v ozadju.



Po poznem kosilu smo se odpravili proti Passu Fedaia (2.057 metrov) pod Marmolado. Iz Molvena smo se najprej vrnili po isti cesti skozi Andalo in Fai de Paganella do avtoceste, potem pa nadaljevali po dolini Val di Fiemme. Vmes pa ogromno nasadov trte in jabolk. Pozno zvečer smo prispeli na parkirišče ob jezeru na Passu Fedaia (46.454264, 11.886043), ampak nismo našli tistega parkirišča pod žičnico, kot smo nameravali. Tudi tu je bilo spanje ok, je bilo tudi že kar nekaj kemperjev parkiranih. Zunaj pa jasno zvezdnato nebo, pa niti ne tako mraz, saj je ponoči padlo na 12 stopinj.

Passo Fedaia, Marmolada, Passo Pordoi

Zjutraj smo si ogledali okolico, jezero Fedaia in pa takoj videli kemperje na parkirišču pod žičnico, kar je sicer bil naš prvotni plan. Še pred zajtrkom smo se preparkirali (46.457388, 11.866380) in tam je bilo pa še precej več kemperjev.



Potem smo se s prav smešno žičnico, kot neka košara, v kateri lahko stojita 2 osebi, povzpeli do koče Rifugio Pian dei Fiacconi na 2.626 metrih pod ledenikom Marmolado (10 evrov odrasli, 6 evrov otrok povratna).



Tudi tukaj so razgledi fantastični na vse smeri. Nekaj časa smo hodili pod ledenikom, do kjer se je delo, saj se gre po ledeniku naprej lahko samo s cepinom in derezami. Marmoladi pravijo tudi kraljica Dolomitov, Punta Penia pa je z višino 3.343 metrov najvišji vrh Marmolade in hkrati tudi italijanskih Dolomitov. Na poti smo srečali dva Slovenca, Mijo in Igorja, smo potem z njima še kasneje na parkirišču poklepetali o potepanjih.





Pred začetkom snega so nam ponujali tudi, da nas navežejo in tako vodijo na ledenik (dva vodiča sta imela že navezana dva turista). Ko smo se vrnili nazaj do izhodišča, je bilo ogromno ljudi. Vmes vidiš tudi ljudi v petkah, krilih in v sandalih, žičničar se je samo križal. Pa pri koči se dajo Italijani brez problema v kopalke, sonce bolje prime tako visoko:)

Pri parkirišču smo šli na kosilo v restavracijo, čisto solidno, prijazna in hitra postrežba (44 evrov za nas tri). Potem smo se še malo družili z Mijo in Igorjem, brali knjige in uživali v prekrasnem razgledu na jezero. Pozno popoldan smo se odpravili čez Canazei do Passa Pordoi. Pred Canazeiem je bila nora gužva, saj krožišče ne požira prometa, ki prihaja iz vseh smeri. Na srečo smo že na prvem odcepu zavili proti Passu Pordoi, na 2.200 metrih. Parkirali smo na makadamskem parkirišču pod gondolo. (46.487624, 11.809768) Tudi tu je že bili kar nekaj kemperjev, začuda pa je parkirišče brezplačno. Gondola obratuje do 17-ih, po tem pa se tam vse umiri. Na prelazu sta 2 ali 3 hoteli, nekaj restavracij, pozno popoldan prikolesari na prelaz še kakšen kolesar, pa motorist, pa kakšni planinci se še peš vrnejo. Šli smo na pijačo v prvi hotel pri parkirišču, kjer je postrežba obupna (sem imela kar precej asociacij na Romunijo). Po dolgem času smo le lahko naročili pijačo.

Piz Boe

Z Anžetom zjutraj prav zgodnja nisva bila in parkirišče se je že kar dobro napolnilo. Primož je šel kolesarit v bajk park Canazei, midva pa sva imela plan iti do Piz Boe, na katerega smo se pred 3 leti že povzpeli iz Corvare (tista pot je bolj zahtevna in daljša).



Gondola (17 evrov povratna za odraslega in 9 za otroka) nas dvigne na 2.900 metrov do zgornje postaje žičnice na Sass de Pordoi. Tukaj spet fantastični razgledi vse naokoli, tudi na Marmolado.



Do koče Rifugio Forcella Pordoi se široka in precej obiskana pot najprej spušča (15 minut hoje) in tam se z desne priključi pot s prelaza Passo Pordoi.





Od koče nadaljujeva proti Piz Boe (markirana pot je 1 ura in 20 minut). Zadnji del poti je precej strm, so tudi varovala (zajle, klini).



Predvsem naju preseneti množičnost obiska, ker sva večino časa hodila v koloni, poleg tega bi vsaj četrtini ljudi morali prepovedati iti tja – vseeno so to visoke gore, ljudje so ali neprimerno obuti (eden je bil v službenih čeveljcih) ali kondicijsko zelo slabo pripravljeni, vendar očitno ta lahko dostopnost 3-tisočakov dela svoje. Vrh sva osvojila v 1 uri in hitela dol, ker je bilo čisto preveč ljudi za najin okus. Kljub temu – okolica noro lepa:) Spodaj smo se dobili s Primožem na pijači (najprej poskusili v istem hotelu, pa nas je po 10 minutah čakanja odneslo v naslednjega, kjer so bili prijazni in storitve kot je potrebno). Popoldan pa se je še Anže prvič preizkusil v pravem bajk parku – rezultat: 2 poleta čez balanco, samo par modric, vse celo, pa navdušenje, ker je vse prevozil (kar še kakšen odrasel z boljšim kolesom ni…). Dobro, da tega nisem spremljala:)



Proti večeru smo se spustili do Arabbe (8 km), se v tamkajšnjem PZA (46.497090,11.877420) oskrbeli z vodo, pa odlili stran nepotrebno (6 evrov). Po vseh 3 mini trgovinah sem iskala kruh, komaj kaj našli, pa še polovica teh je imela kumino, katere ljubitelji mi res nismo. Nato smo se zapeljali do Passa Falzarego oziroma malo naprej (46.518961, 12.037006), do parkirišča pri žičnici, ki pelje na Cinque Torri. Tu nas ni bilo veliko, 4 kemperji in ogromno parkirišče, zraven je potok.

Passo Falzarego, Cinque Torri

Za žičnico, ki pelje do Rifugia Scoiattoli (2.255 metrov) smo plačali 15,4 evrov za odraslega, 6 evrov otrok, Primož pa si je kupil kolesarsko karto za cel dan za 30 evrov. Cinque Torri so raj za plezalce, po vseh stenah so mrgoleli.



Poleg tega je tu muzej na prostem ostankov prve svetovne vojne. Tu je bilo italijansko poveljstvo, lahko se sprehodiš čez obrambne jaške, je tudi nekaj ohranjenih poslopij – vse skupaj lahko hodiš več kot 1 uro.



Prehodili smo vse luknje in šli po poti mimo 5 stebrov in gledali plezalce. Potem pa smo se povzpeli še do koče pod Averau, kjer pa je bilo ogromno ljudi. Anže se je uprl in naprej ni več hotel, sicer sta tu še dva vzpona, levo na Nuvolau in desno na Averau.



Tako pa je imel Primož popoldne za raziskovanje s kolesom.



Misurina, Tre Cime

Zvečer smo se odpravili naprej, čez znameniti Cortino do Misurine, ki leži pod znamenitimi Tre Cime. V Misurini je jezero Lago di Misurina, ki leži na 1.750 metrih. V Misurini sta PZA (46.588423, 12.256143) (18 evrov na noč, elektrine ni) in kamp, poleg tega pa še nekaj hotelov okoli jezera. Okolica jezera s hribi naokoli je krasna. To področje pa že spada pod Sexten Dolomite. V bistvu smo pa sem zašli zato, ker ima Primož čez 1 mesec tu tekaško preizkušnjo, pa smo si želeli malo pogledati sceno. Na PZA je bilo parkiranih veliko kemperjev, je kar pametno plačati (je avtomatska blagajna), ker zjutraj policisti preverjajo plačnike. Od tu najprej je gorska cesta, ki stane za kemper 40 evrov (vsaka nadaljnja noč 16 evrov) in za osebni avto 25 evrov. Mi smo se odločili za vzpon s kolesi.



Prvih 500 višinskih metrov je asfaltnih do koče Rifugio Auronzo, kjer se je Anže moral okrepčati (je bilo potrebno kar nekaj spodbude za spopadanje z višinci, ampak je potem na vrhu požel navdušenje Italijanov).



Nadaljevali smo po makadamski poti do Koče Lavaredo na 2.344 metrih, mi in ogromno drugih (spet se kaže lahko dostopnost). Vse to pod vrhovi Tre Cime, enkratna okolica. Primož je nadaljeval še peš do prelaza nad kočo, Anže pa se je uprl, tako, da sva počivala pri koči. Spust je šel pa precej lažje kot vzpon:)





Sicer je od Misurine možen še ogled muzeja iz 1. svetovne vojne na Monte Piana, vendar je dostop možen le peš ali pa se lahko zapelješ z džipom (12 evrov na enega). Za kolesarje je cesta prepovedana…
Po kosilu smo se odpravili domov, tokrat čez Sappado, Tolmezzo, Trbiž in Kranjsko goro. Veliko ovinkov, zato pa nikjer nobene gneče.

Sella Nevea (Prestreljenik), Bovec, Tolmin

12.8.-15.8.2016

Podaljšani vikend smo izkoristili za Bovec in Soško dolino, čisto premalokrat se namreč odpravimo v tisti konec. V petek zvečer smo šli prespat na parking (46.387035, 13.473635) v Sella Nevei, kjer je bilo že veliko italijanskih kamperistov. Primož in Anže sta imela še toliko energije, da sta gledala zvezdne utrinke, jaz sem preskočila. Po kar dolgem spanju, smo šli z gondolo do vrha (10 evrov povratna za odraslega, 7 za otroka), Primož s kolesom. Na vrhu je krasen ambient, ki ga malce kvari edino pogled na smučišče.



Po smučišču smo šli peš do sedla, ki je že na slovenski strani in kjer je Primož pustil kolo, potem pa naprej po skalah na Prestreljenik (2.499 m visoka gora, ki se nahaja v osrčju Kaninskega pogorja). Z vrha je lep razgled na Kaninsko pogorje, Montaž, najvišje vrhove osrednjih Julijcev, Krn in Bovško kotlino.



Nazaj grede je šel Primož v dolino s kolesom, midva pa najprej peš in potem z gondolo.
Na parkingu so vmes postavili pravi kulinarični sejem s stojnicami hrane iz različnih pokrajin Italije – idealno za nas:). Seveda smo takoj nabavili nekaj dobrot in kar tam degustirali namesto kosila. Ljudi je bilo pa res veliko, vse je bilo zaparkirano.





Nadaljevali smo proti Bovcu, čez Predel. Prvi kamp Polovnik je bil zaseden, poskusili smo naslednjega ob Soči, kamp Toni. Tam je bil še prostor za nas, saj je kamp precej velik. Takoj zraven je tudi kamp Liza, kjer imajo gostilno, zjutraj kruh in ponujajo vse oblike vodnih športov (kajak, canyoning, rafting…). Ugotovili smo, da je bilo čisto preveč ljudi za to, na kar so sicer navajeni, saj nikjer niso uspeli z obstoječo delovno silo ustreči vsem željam gostov.
Najprej smo se šli skopat (no, Primož in Anže, jaz sem samo pomočila noge v vodo) v tolmunčke Koritnice.



Do njih se pride najprej čez most in potem na levo stran (natančna navodila dobiš v kampu). Potem smo šli še na drugo stran do kampa Kovač (ki je čisto ob Soči, vendar je pot do kampa strma in ozka in so rekli, da za naš kemper neprimerna), kjer je tudi izstopna postaja za kajakaše in ostale vodne športe. Ravno tu je tudi sotočje Soče in Koritnice in temu primerno veliko »prometa« na vodi in ob njej.
Naslednji dan je šel Primož s kolesom na Prevalo s slovenske strani, 1700 višincev, pa kar vroč dan.



Z Anžetom pa sva izkoristila dan za razne kamp športe (badminton, kopanje), pa zabušancijo. Popoldan smo šli še do plaže ob Soči (ki je točno nasproti kampa Kovač), do katere se pride čez oba mostova (najprej čez Koritnico in potem čez Sočo) in nato se v vasi Čezsoča spustiš do Soče. Kar komplicirano, ampak se splača.



V ponedeljek zjutraj pa smo se prestavili v Tolmin, do sotočja Tolminke in Soče (46.173618, 13.742471) in tam prvič letos napihnili naš kanu. Veslali smo do Mosta na Soči (kjer so imeli sup in kajak tekmo) in potem naprej v kanjon Idrijce, zelo lepo.



Veslala sta bolj Primož in Anže, jaz sem bila »gospa« s poškodovano ramo:) Vmes smo gledali mlade fante, ki skačejo z mostov v Sočo in Idrijco, kar impresivno. Ko smo prišli nazaj so sotočja, pa je bilo tam že kar precej ljudi, saj se je začenjal reagge festival. In z veseljem bi ostali tam:)

Peca, Črna na Koroškem

30.-31.7.2016

Anže je šel po svoje, na vsakoletno letovanje, midva pa sva imela solo vikend. Glede na to, da je Gorenjska odpadla zaradi Putinovega obiska in zaprtih cest, morje nama ni niti na misel prišlo glede na to, da je to najbolj obremenjen poletni vikend, je bila izbira Koroška. V to smer na sobotno dopoldne res ni bilo nobenega prometa. Na avstrijski strani sva parkirala pod Peco (46.542557, 14.772903)in se z gondolo povzpela gor. Tu je namreč bike park, tako, da je bila to Primoževa izbira za naslednje 4 ure. Jaz sem si pa predstavljala sobotno lenarjenje nekje s knjigo v roki in me je Primož prepričal, da lahko to počnem tudi na vrhu hriba. In je bila kar dobra izbira, saj je na vrhu prijetna gostilna z ležalniki, kjer sem preživela naslednje 3 ure. Zraven zgornje postaje gondole je tudi jezero (seveda je vse prepovedano okoli njega, od kolesarjenja do kopanja) in veliko pohodnih poti. Od tu je namreč izhodišče za 5 gora, ki so visoke prek 2.000 mnv.





Zvečer sva se stacionirala v Črni na Koroškem, na parkingu nasproti lokala Urška (46.469612, 14.851534). Črna ima manj kot 4 tisoč prebivalcev, seveda pa je najbolj znana po naši smučarki Tini Maze. Šla sva na večerjo (bolj romunske cene), večer pa nadaljevala v lokalu, kjer imajo tudi ležalnike in sva brala knjige pa opazovala lokalno dogajanje. Midva sva šla spat ob 10-ih zvečer, tam je bilo pa potem živahno še kar precej dolgo.
Zjutraj pa triatlon (kolesarjenje, hoja in plezanje) na Peco, pravzaprav Kordeževo glavo (2.125 mnv). Ker se s kemperjem nisva upala iti na kakšno bližje izhodišče, se je Primož odločil, da prvi del (800 višincev in 10 kilometrov) narediva s kolesom. Mislim, takole jaz nisem kolesarila že 13 let… No, nekako je šlo do parkirišča, ki je sicer izhodišče za planince. Tam sva v gozdu skrila kolesa in šla peš naprej do Doma na Peci. Tam sva potrebovala eno »cukr« porcijo borovničevega štrudla za nadaljevanje. Do vrha Pece sva nadaljevala po zahtevni poti, kjer del poteka tudi čez zajle in kline, vendar je zelo dobro varovana pot in ni preveč izpostavljena. Žal je bil na vrhu ravno oblak, tako, da nisva imela lepih razgledov okoli. Nazaj grede sva si privoščila kosilo v Domu na Peci in potem odkolesarila nazaj v dolino. Prav ponosna sem bila na tale moj triatlon in narejenih 1.500 višincev:).