četrtek, 06. november 2014

Trbiž, Špik hude police, Sella Nevea

Vikend 17.-19.10.2014

Odločili smo, da topel in sončen oktobrski vikend izkoristimo v hribih. Vikend smo začeli s hip-hop
dobrodelnim koncertom Ulca za ulco v Cvetličarni, prvi koncert našega skoraj 10-letnika na tej
lokaciji. Je bil pošteno jezen, ker so zamujali z začetkom uro in pol, tako da smo dočakali samo 4
izvajalce, med njimi Murat&Jose, Kosto in Nikolovskega. Nismo pa Zlatka, Trkaja, Klemna Klemna, tako da je bilo precej razočaranja. No, ga bomo potolažili na MI2 koncertU:)


Ker smo imeli kemper vmes parkiran na Žalah, smo bili veseli, da nas je kolo na kemperju »počakalo«. Ob enih ponoči smo prispeli na parking v Trbiž, presenetljivo je bilo tam kar nekaj avtodomarjev. Zjutraj smo šli po svež kruh in salamce ter se nato odpeljali do Sella Nevee(Na Žlebeh). Tam pa parkiramo zraven Maura in Mateje, tudi če bi se zmenili, se najbrž ne bi takole srečali. Onadva sta bila namenjena na sosednji hrib. No, mi smo se komaj lotili zajtrka, že so iz Ljubljane prispeli Žiga, Lara in Aleš, tokrat brez kemperja in brez Sandre. Aleš nas je z avtom zapeljal po ozki in strmi cesti do planine Pecol. Tam je bilo presenetljivo parkiranih veliko avtomobilov, Slovencev, Italijanov in Avstrijcev. Naš cilj je bila 2.440 nmv visoka gora Cima di Terrarossa oziroma Špik Hude police, ki leži zraven Montaža (Špik nad Policami), druge najvišje gore v Julijskih Alpah. Gore so bile ravno v oblaku, sicer bi bil razgled krasen, ker je cel amfiteater gora naokoli. Pot se začne na travnatem pobočju, potem pa  nadaljuje po mulatjeri. Ker je celo pobočje precej krušljivo, priporočajo, da si nadeneš čelado. Na poti je vse čas polno kozorogov, ki so res navajeni ljudi.


Tudi planincev je bilo veliko. Anže in Žiga sta seveda skoraj tekla v hrib, ostali smo imeli zmerni tempo. Postanki za hrano so bili po 300 in 600 višincih, na vrhu pa seveda sendviči… Grozna lakota ves čas. Imeli smo srečo, da je bil vrh ravno izven oblaka, tako da smo imeli prekrasne razglede na okoliške gore in dolino Zajzera, ravno za pofotkat.


Imeli smo plan, da gremo nazaj grede jest v kočo Rifugio di Brazza, pa je bila žal zaprta. Tudi v spodnji koči nismo prišli do hrane, ker so imeli privat žur. Zato smo se zapeljali nazaj do Trbiža in smo bili že vsi sestradani. Po poznem kosilu smo šli še na »dolce« in aperol v naš omiljeni lokal, fanta pa sta ostala v kemperju s svojimi streljaškimi igricami. Na koncu smo se odločili, da prespimo kar v Trbižu, prijatelji pa so šli zvečer domov.
V nedeljo zjutraj smo šli nazaj do Sella Nevee, ker je imel Primož v planu kolesarsko turo na Škrbino prednje Špranje


Midva z Anžetom sva ostala na parkingu, je bilo treba delat za šolo, pa počakala sva, da sonce malo ogreje ozračje, je bilo zjutraj 9 stopinj. Ko je pa sonce posijalo, je bilo pa prijetno toplo. Ko se je Primož vrnil, smo dali kar stole ven na parkirišču in smo zunaj pojedli kosilo. Malce cigansko, ampak je pasalo.


Popoldan sta fanta preizkusila še adrenalinski park, tokrat sta šla na različne težavnostne stopnje, razen najtežjo sta spustila. Primož je imel precej več problemov kot Anže:)




Na koncu se je šel Anže vozit še s tubo, midva pa sva šla v bar zraven, kjer je izredno prijazno osebje, so nam dali kostanj, pa še slovensko govorijo.

Garda

3.10.-6.10.2014

Ker je bila spomladanska izvedba letošnje Garde prekratka za vse želje (in Primož bolan), smo se s prijatelji odločili še za podaljšan jesenski vikend. Vremenska napoved je bila super, ponedeljek smo si vzeli frej, tako da se je obetal fajn vikend. Po običajnih zastojih na slovenskih avtocestah, je pot minila hitro in brez problemov. Prijatelji so nas že pričakovali v Torbolah, pa smo šli kar hitro spat. PZA presenetljivo poln, poleg domačih turistov je bilo predvsem ogromno Nemcev.
Aleš in Primož sta soboto izkoristila za 'epsko' turo na Cima Valdritta. Štartala sta zgodaj zjutraj, do Malcesin odkolesarila po glavni cesti. Z gondolo sta se povzpela na Monte Baldo in potem naprej na vrh.


Midve s Sandro in otroci pa smo se najprej naspali, potem odkolesarili v Arco na sladoled, otroci so se celo kopali v jezeru. Voda je kar topla, zunaj je pa pošteno pihalo, tako da so bili valovi kar visoki. Fanta sta se vrnila popoldan s širokimi nasmeški, tako da sva s Sandro izkoristili njuno vrnitev za pregled jesenske kolekcije v Rivi:) Večer smo izkoristili za učenje taroka, saj je Sandrin 12-letni nečak Črt obvladal vse, eni smo pa mal pozabli v zadnjih 20 letih:)


V nedeljo dopoldan smo otroke peljali na kolesarsko turo čez tunelčke proti Pregasini. Fantje kolesarili kot da ne bi bilo klanca. Tura razgledna, pot gre direktno nad jezerom, pa veliko ljudi je bilo. Ker smo ugotovili, da je bil to za njih čisto premajhen izziv, smo nadaljevali še naprej proti Lagu di Ledro. Prvih 200 m smo morali kolesa potiskati peš po strmi kamniti poti, je bilo malo pritoževanja. Vztrajali smo še do ceste, potem pa smo se obrnili. Vmes smo se ustavili v lokalu s krasnih razgledom na jezero nad temi tunelčki. Vožnja navzdol je bila za fante navdušujoča, so vriskal in skakali, bodo šli najbrž po stopinjah svojih očetov:)


V Rivi smo se dobili s Sandro in Laro na kosilu v super gostilnici Il gallo, se najedli odličnih špagetov in špinačnih knedlov. Tudi vino je bilo odlično:) Primož, Aleš in jaz smo se odločili, da moramo pokuriti tako kosilo in šli še odtečt na Monte Brione, fanta po stopnicah, jaz po cesti gor. Zvečer smo izkoristili za preizkus lokalnih dobrot, otroc pa bili najglasnejši v PZA, so se skrivali po celem kampu. No, tudi ta večer smo hitro popadali dol. PZA se je zvečer zelo spraznil, ostali so v glavnem nemški upokojenci in mi. Ponedeljek zjutraj sta Aleš in Primož izkoristila za kolesarski vzpon na Santa Barbaro, ženski del je imel joga urico, fantje pa so se priklopli na igrice.




Izkoristiti je bilo treba še preostanek krasnega sončnega ponedeljka, tako da smo šli mi na običajno plezalno turo iz Arca na ferato Colodri, prijatelji pa kolesarit na Lago di Ledro. Smo pričakovali, da ne bo nikogar, pa smo se seveda zmotili. No, vseeno ni bilo tako hudo kot je ponavadi za vikende ali čez prvomajske. Anže raste, ni kej, letos smo imeli že ekspresni vzpon, kljub temu, da so kakšni deli poti kar izziv. Seveda ne zanj:) tudi dol smo bili hitri, tako da smo šli še na kosilo v Arco. In potem via domov. Tele 3 dni smo izkoristili res na polno.




3. Triglav tek, Portorož


Vikend 13.9.-14.9.2014

Tokrat smo se tradicionalno udeležili 3. Triglav teka na Brdu pri Kranju. Anže napreduje, lani je tekel 3,3 km, letos se je odločil za 10 km. Sicer je na voljo tudi družinski tek na 3,3 km, lumpi tek na 280 m in tudi tek na 21 km. Celo noč je deževalo, tudi jutri ni zgledalo ravno najbolj obetavno, ampak smo imeli srečo z vremenom, saj je samo med tekom malo deževalo. Udeležencev to očitno ni motilo, saj se jih je zbralo rekordnih 1.100 tekačev. No, naš 10-letnik se je zelo izkazal in s samo malo pritoževanja pretekel 10 km v času 1:03.


Po teku smo se najedli, poslušali Samuela Lucasa in se še malo družili, dokler nas ni dež pregnal. Pa tudi zmenjeni smo bili s prijatelji v Portorožu, so nam že organizirali piknik:) Tokrat smo prvič preizkusili tamkajšnji nov PZA, odlična lokacija na otočku v marini.


V nedeljo zjutraj je Primož odtekel svoj giro po gričkih, ostali smo bili bolj lenobni, otroci delali za šolo. Ko smo se spet vsi zbrali, pa smo šli na veslaško-suparsko potepanje do solin. V naš kanu smo se zbasali štirje, Aleš in Žiga pa sta šla s supom.


Smo šli mimo Lucije in po kanalu vse do Lepe vide. Tam smo »parkirali« naša prevozna sredstva in šli na kavico, vsega 4 obiskovalci so bili v kompleksu na tak krasen dan. Lokacija je super, se z lahkoto vidim tam na masažah in razvajanju:) Nazaj grede je že pihalo, smo se malce bolj namučili z veslanjem. Vmes so se pridružili še eni prijatelji, pa smo se odločili organizirati kosilo in je šel moški del po hrano v Fritolina – odlične sardelce, ribice z zelenjavo in krompirjem, pa kalamari. Odlična ideja za kosilo je to bila. Popoldan so se šli otroci še kopat v bazen v marini, potem pa smo se obrnili proti domu, na poti pa seveda tradicionalna gužva na avtocesti.

sreda, 05. november 2014

Medveja

Vikend 29.-31.8.2014

Že drugič letos smo se odpravili do Medveje. Midva z Anžetom sva prišla iz Barbarige, kjer sem preživljala teden z dvema desetletnikoma, Primož pa se je iz Ljubljane prebijal čez običajno petkovo gnečo na cestah, tako da je ob 8-ih zvečer uspel priti do tja. V kampu je cel zaplet seveda povzročil dodatni avto, ampak smo se zmenili za 6 EUR na dan. V Medveji je itak cel problem s parkiranjem, tako da kaj veliko drugega niti ni preostalo. Zvečer so prispeli tudi Tianovi starši, tako, da smo šli še na večerjo v restavracijo pri kampu in zraven še poslušali muzko two-man banda; kot da bi bili na terasi .
V soboto zjutraj se je Primož povzpel na Učko s kolesom, jaz pa sem šla za jutranjo rekreacijo peš do Lovranske Drage, slabih 500 m nad morjem. Pot gre direktno iz kampa, se hitro dvigneš, lepo, tudi ni veliko ljudi. Popoldan smo se svaljkali po plaži, kopali, pa jedli in pili v Hemingwayu. Scena popolnoma drugačna kot v začetku junija. Skoraj vsak kotiček plaže je zapolnjen z ležalniki, katerih cena je odvisna od tega v kateri vrsti ležiš.


V soboto je bilo čisto polno, v nedeljo pa je bilo že precej manj ljudi. Veliko je tujcev, pa domačinov, ki pridejo zelo urejeni tudi na plažo (predvsem ženski spol). Večer je bil kvartopirski, pa smo kar hitro popadali.
V nedeljo zjutraj se je Primož lotil Učke še tekaško, jaz sem ponovila vzpon, Anže pa je z veseljem ostal priklopljen na računalnik v kemperju... Po rekreaciji smo se še nakopali, najedli in kmalu po drugi uri odšli, glede na to, da nas je naslednji dan čakal začetek šole, pa smo se mogli še organizirati in vse pripraviti.

Bovec, festival športa in zabave

Vikend 22.-24.8.2014

Kljub slabi napovedi smo se odpravili v Bovec, na festival športa in zabave. Cel koncept festivala je bil zelo obetaven, žal pa organizatorjem vreme res ni bilo naklonjeno. No, mi se nismo dali, glede na to, da po naši Turčiji nismo bili nikjer. Naša Magda se je namreč potepala po Franciji (Provansa in Bretanija) s Primoževim bratom in na Chiosu z mojo sestro.
Nastanili smo s v kampu Polovnik, ki je bil najbližje letališču, kjer so potekali koncerti in ostali dogodki. V petek zvečer celo ni deževalo, tako da sva midva uspela priti na koncert Dubioza kolektiva. Anže se je odločil, da ostane v kemperju, je imel tudi probleme z ušesom. Koncert je bil odličen, fantje naredijo res žur, ljudi pa je bilo še kar nekaj glede na res obupno vreme.
V soboto zjutraj je imel Primož orientacijski tek 20 km. In je bil tretji med moškimi, dobil ovčko in še nagrado. Bravo Primož:)


Deževalo je cel dan, res obupno. Popoldan smo šli na prireditveni prostor, tam so bili samo tekmovalci iz teka in kolesarjenja, res žalostno. Počakali smo podelitev, pojedli kosilo in se zaprli nazaj v kemper. Zvečer bi moral biti koncert Dan D pa še par bendov, no pa so potem organizatorji vse skupaj odpovedali, ker je bilo res obupno vreme.
Nedeljsko jutro je bilo pa krasno, sončno, tako da smo videli kako je lepa okolica… Žal smo se morali zgodaj odpraviti, ker je moja babica praznovala 90 let:).

ponedeljek, 03. november 2014

Turčija z malo Grčije


20.6.-6.7.2014

Primož je že 2 leti navijal za Turčijo in letos je padla odločitev, da gremo pogledat.


Nekaj podatkov: prevozili smo 5700 kilometrov, s pomočjo iGo navigacije na telefonu, ki je navigirala odlično. Turčija je precej bolj razvita, kot smo si mi predstavljali. Ceste so dobre, izjemno radi imajo bloke, v vseh mestih imajo namreč bloke, v večjih mestih pa preidejo na stolpnice. Je tudi precej bolj turistična, kot smo pričakovali, s tem da do najbolj turističnih delov ob morju (Antalya, Alanya) sploh prišli nismo. Znanje angleščine je izven turističnih mest zelo slabo, ampak se da vse zmeniti. Ljudje so večinoma zelo prijazni in ustrežljivi, v Istanbulu pa vse to preide že na vsiljivost. Moraš dati na ignore... Cene so precej nižje kot pri nas, so pa ogromne razlike med turističnimi in neturističnimi kraji (oziroma turizmom za lokalce).

20.6. Hrvaška, Srbija
Na pot smo se odpravili v petek popoldan. Ker je to ravno sovpadalo z Janševim odhodom v zapor, smo na poti lahko spremljali njegove privržence z zastavami, transparenti in rožami.


Na poti ni bilo prometa, tudi čez hrvaško in srbsko mejo je šlo hitro. Ustavljali se nismo nič, razen tankanja, tako da smo okoli pol polnoči prispeli na parkirišče pri motelu Stari Hrast med Beogradom in Nišem.


En avtodom je že bil parkiran, drugi je prišel še za nami. Primož je ob pol polnoči nujno potreboval porcijo čevapov, sem mu prav s težavo delala družbo, Anže pa je spal kot top. Po pozni večerji sva tudi midva takoj zaspala in tudi hrup z avtoceste nas ni motil.

21.6. Srbija, Makedonija (Negotino), polotok Halkidiki
Zjutraj smo si privoščili zajtrk, omlete z lepinjami in je bilo prav okusno. Ker je bilo zraven še igrišče, sta fanta takoj izkoristila še za malo jutranje rekreacije. In potem smo se odpravili na dolgo pot. Kot ponavadi, je vstop v Makedonijo trajal malce dlje, trajalo je kakšne pol ure. Pot smo nadaljevali proti Negotinu, kjer smo bili v restavraciji Dragi (41.49166,22.09758) dogovorjeni za kosilo. Odlično pečenje in zelenjava, vino, kava in voda je naneslo 26€ za nas 3 (organized by moj sodelavec Rok, ki je tam reden gost že 10 let).


Pot smo nadaljevali proti Grčiji, na nam že znani pumpi (41.250628, 22.479788) malo pred Grško mejo smo natočili še vodo in tankali. Na grški meji smo šli hitro čez (državljane EU spustijo naprej). Nam že znano cesto z rožami in drevesi so pošteno posekali oziroma so se tega ravno dobro lotili. Pot smo nadaljevali proti polotoku Halkidiki, odločili smo se za del, ki gre proti Agios Oros. Imeli smo točko za spanje v vasi Xyropotamo (40.362403, 23.886776), kjer so v glavnem vikendi, obiskovalci v glavnem Grki in sem pa tja kakšen Srb. Zaparkirali smo se na koncu vasi ob plaži pri košarkaškem igrišču.


Primož in Anže sta si privoščila večerno kopanje, potem je pa sledil napad komarjev, tako da smo se poskrili v avtodom. Paket Neskončno nam je omogočil ogled tekme Nemčija-Gana, zdržal je do rezultata 2:1. Celo noč je par ribičev zraven nas lovilo ribe.

22.6. Halkidiki, Kavala
Zjutraj smo si sploh ogledali celo sceno, plaža nič posebnega, je pa zato morje kristalno čisto. Na plaži v glavnem sami Grki, nobenega kafiča. Primož je odtekel jutranji giro na bližnji hrib, potem pa smo se še par ur kopali.

Pot smo nadaljevali do Ouranopolija, kjer se konča cesta na tem delu Halkidikija. Od tu naprej je namreč Agios Oros z 20 samostani in še nekaj njihovimi 'podružnicami'. Življenje v njih je zelo asketsko. Vstop na ta del polotoka je dovoljen samo moškim in še to 10 »neortodoksnim« in 100-tim »ortodoksnim« na dan. Za vstop na ta del je potrebno pridobiti posebno dovoljenje. Ogled za turiste je tako možen z ladjicami. Ouranopoli je sicer čisto prijetno turistična vasica s kar nekaj resorti in restavracijami. Šli smo na čisto solidno kosilo, sardine, ribjo juho in suvlaki, kar je naneslo 30€.


Sprehodili smo se še skozi vas, ki ima tudi kar nekaj trgovin z verskimi spominki. Nato smo se obrnili nazaj proti Kavali in pred Stavrosom našli krasno plažo (40.584654, 23.796739) in se zato tam malo dalj zadržali.


V Stavrosu smo nabavili še kruh in vodo in se odpravili proti Kavali. Vmes smo se na počivališču ob avtocesti še spraznili, noben problem, ker itak ni pump in ni prav veliko ljudi.
Kavala je strnjeno mestece s 60.000 prebivalci. Zapeljali smo se do centra in parkirali ob avtobusni postaji v marini pod starim delom mesta, za spanje 10€. (40.933163, 24.412538) Opozorili so nas, da zna biti hrupno, ker sta blizu dva lokala. Je bilo pa varno, ker so kamere celo noč. Odpravili smo se na večerni ogled starega del mesta s trdnjavo, ki so jo ob 21-ih ravno zaprli, so imeli pa takrat podelitev nagrad air sea showa, ki je potekal čez vikend. Impresiven je tudi 280 m dolg akvadukt, sicer pa mesto ni nič posebnega.


V starem delu je nekaj luštnih lokalov, smo se ustavili na kozarcu vina. Potem smo šli povečerjat še odličen burek, ki je bil ob lokalih, kjer so vsi gledali nogomet. Do 4:1 Alžirija:Japonska smo še zdržali, potem pa smo bili že preveč utrujeni in smo kljub hrupu iz lokalov takoj zaspali. Zjutraj so nas zbudili zgodnji avtobusi.

23.6. Plaža Eratino, Canakkale
Zjutraj smo se najprej odpeljali do plaže Eratino (40.937394, 24.564919), ravno na nasprotnem delu zaliva od Kavale.


Vmes so sama polja, nasadi koruze, riža, sončnic. Izgleda zelo močvirnato. Primož je odtekel celih 2,3 km jutranjega teka, nato sta se fanta skopala, pozajtrkovali smo, se napolnili z vodo in nadaljevali proti Turčiji. Do meje smo potrebovali še kakšnih 150 km, v glavnem je malo poseljena pokrajina s polji, nekoč s turškimi prebivalci. Meja pa dejansko zastražena z oboroženimi vojaki s puškami na obeh straneh. Kljub temu, da so bili pred nami 3 avtomobili, smo potrebovali vsaj pol ure, da smo prišli do Turčije. 5 kontrol, najbolj so se ukvarjali z našim prometnim dovoljenjem... Tudi pogledali so v avtodom, ampak, ko so videli Anžeta, niso podrobneje pregledovali. Do Eceabada se je cesta kar vlekla.


Od tam naprej je namreč trajekt, ki pelje na azijsko stran v Canakkale čez prehod Dardanele. Na vojaški pomen Dardanel iz bitke 1. svetovne vojne kažejo trdnjave, spomeniki in pokopališča. V enih lokalnih gostiln smo šli na kosilo (razni kebabi in piščančji »casserolle« so nanesli okoli 30€), našli bankomat in šli na trajekt, ki je stal 50 turških lir. Vožnja traja ene pol ure, trajekti pa stalno vozijo. V Canakkalah upadeš direktno v center, smo hoteli k trdnjavi, pa gre cesta skozi center, tako smo raje hitro ušli predno bi se zataknili. Parkirali smo 1,4 km stran od centra (40.144048, 26.413920), ob parku med bloki in se odpravili peš. Mesto zelo živahno, polno domačinov, hrana povsod, radi imajo rdeče utripajoče in svetleče napise nad trgovinami in lokali. Najprej smo šli do pomorskega muzeja, ampak ker je bil ponedeljek, je bil sicer ogled zastonj, vendar je vse zaprto-ogled ladje, razstave...


No, ogledali smo si vse minomete, topove, staro nemško podmornico, potem pa našli eno mini uličico z beer lokali in fuzbalom, pa celo nekaj turisti. Smo kar nekaj časa preživeli tam, opazovali mlade Turke, ki so zgledali popolnoma evropsko. Ker se je začelo že mračiti, smo morali iti, ker je bilo treba najti še spanje. Našli smo super lokacijo, čez vas Yenikoy smo se spustili do plaže (39.91916,26.15647), zadnjih 400 m je slaba cesta, sicer ni problem. Tam je bilo nekaj šotorov, celo en nemški kemper, hoteli so 3€ za spanje.


No, ko smo spili 3 Efese, je postalo spanje zastonj:) ponoči smo se pošteno pokrivali, temperatura se je spustila na 18 stopinj.

24.6. Troja, Behramkale, Assos
Po dopoldanskem kopanju s Turki, ki se bolj namakajo, smo se najprej odpeljali nekaj km nazaj proti Troji. Leta 1871 jo je odkril nemški arheolog Schliemann, vendar trdnih dokazov, da je to resnična Homerjeva Troja, ni.


Vstopnina za odraslega nanese 20TL, otrok zastonj. Anže je užival v trojanskem konju, ruševine antičnega mesta pa niso nek presežek. Vozijo pa turiste z avtobusi, v času našega obiska v glavnem Japonce.

Pot smo nadaljevali skozi vasi, v glavnem so vse površine obdelane, v vaseh pa se vidiš v glavnem moške, ki posedajo po gostilnah in pijejo čaj, ženske pa delajo na poljih. Na enem od štantov ob cesti smo kupili zelenjavo in za celo vrečo dali 1 euro. Zelenjava pa resnično direktno z njive, čisto smo bili navdušeni. Naslednja postaja je bil starodavno mesto Assos in Behramkale.


Pokrajina se kar naenkrat spremeni (vozili smo se po obalni cesti) in postane kamnita, gozdnata in zato tudi neobdelana. Tudi vasi postanejo kamnite in bolj urejene. Na vzpetini smo zagledali okoli 3.000 let staro mesto Assos, ampak smo se najprej spustili do pristaniške vasi Behramkale. Pri znaku, kjer je prepovedano za avtobuse, smo parkirali, ker je cesta strma, ozka in kockasta. (39.485966, 26.334002) Do vasi smo se spustili peš. Sicer sta to "twin villages" kot pravi Lonely planet. No, Behramkale so nekoč bile pristaniška vas, sedaj pa je cela vas v glavnem spremenjena v hotele, pensione in restavracije. Je zelo lepo, škoda, ker je čisto turistično. Na koncu vasi smo šli na večerjo v Pension Cakir, šefe kuhinje na žaru peče ribe in meso. Poceni ni bilo (za turške razmere), 115 TL je naneslo, je bilo pa dobro. Nazaj grede si je Anže privoščil še vaflje, in sproti pečejo tudi vaflje za sladoled, njami. Aja, ker je bolj problem s plažo, ima vsak hotel ali pension, svoj podaljšano plažo na lesenih "pomolih". Spat smo šli v Assos na drugi strani zaliva, kjer je dolga peščena plaža, polno nekih hotelčkov in eni trije kampi. Šli smo v zadnjega na levi strani in se zdilali za 30 TL. (39.484439, 26.367179)


Imeli so tudi Efes in nogomet:) Sicer pa je očitno to šele začetek sezone, ker so kapacitete velike, ljudi pa res malo. Ponoči naju je zbudil močan veter, sva morala v kemperju vse zapret, ker se tudi spati ni dalo.

25.6. Assos, Adatepe, Ayvalik
Po dopoldanskem kopanju, smo se zapeljali do starega Assosa. Pri 34 stopinjah smo se lotili ogleda templja Atene na vzpetini.


Do tja se gre skozi vas, kjer so stojnice z vsem mogočim, od oblačil, ročnih izdelkov, začimb. Vstopnina je 10 Tl za odraslega, otroci zastonj. Povzpeli smo se do templja, spust do gledališča in ostalih ostankov mesta, ki gredo pošteno navzdol, pa smo raje spustili. Pokukali smo še v mošejo, ki je iz 14. stoletja in grajena v nekem posebnem stilu, tako, da sta samo dva taka primerka v Turčiji. Po nabavi vode in kruha, pa sveže iztisnjenega pomarančnega soka, smo se odpravili do vasi Adetepe.


Vas se vzpne 4 km od kraja Kuccukkuyu. Vas leži v skalnati pokrajini, hiše so obnovljene oziroma jih obnavljajo, v vasi je oljarna kot muzej, kjer prikazujejo pridelovanje oljčnega olja in pa nekaj butičnih hotelov in restavracij. No, mi smo iskali slapove in tolmunčke, katere je omenjal Lonely planet. Kakšno Anžetovo razočaranje, ko smo našli bolj lužo... Kljub temu je vas zelo simpatična, mene je spomnila na grške vasi v Zagohorii. Hitro smo se odpravili do gostilne Hanak Han, se nekako sporazumeli o tem kaj bi jedli- malo s pomočjo interneta, malo z Lonely-jem. No, fižol, artičoke, gözleme in krompir so bili odlični, je naneslo 70 TL.


V sosednjo gostilno so avtobusi na polno vozili turiste, ki pa niso jedli, samo na pijačo so prišli. Turških prehranjevalnih navad še nismo "vzeli"...

Spustili smo se nazaj v dolino in pot nadaljevali do 90 km oddaljenega Ayvalika, ki ima 37.000 prebivalcev. Vmes je celotna obala poseljena, turistična, območju pravijo "oljčna riviera". Na koncu mesta, ob marini smo parkirali (39.312265, 26.687215) in šli pogledat predvsem stari grški del mesta, ki je slikovit z ozkimi uličicami, prodajalnami vsega mogočega, lokali in art trgovinami. Vmes srečaš konjske vprege…


Obalno sprehajališče je živahno, polno ladij, ki vozijo na bližnje otoke (23 jih je), območje pa je zanimivo za potapljače. Ker je vse zelo poseljeno, je malo problem za spanje, našli smo prostor ob plaži med hoteli in bloki (39.267231,26.677851), ni ravno presežek, ampak se je izkazalo, da je čisto ok. Ponoči je bilo mirno, edino enkrat vmes se je po plaži zabavala razigrana mularija. Ayvalik sicer znan po Ayvalik toastih (našli kasneje tudi v Itanbulu), kjer dajo v toaste vse kar ti pade na pamet.

26.6. Alaçati
Napoved za ta dan je bila do 40 stopinj, zato smo se odločili, da ga preživimo na plaži z vetrom. Odlična izbira za to je bil surfaški Alaçati, kjer stalno piha severni veter (no, naj bi, ko smo bili mi, je ravno v nasprotno smer). Peljali smo se mimo ogromnega pristaniškega Izmirja, ki ima 2,8 milijona prebivalcev.


Pol ure smo se peljali okoli zaliva, vse naokoli poseljeno z bloki in stolpnicami, res neverjetno ogromno vse skupaj. Ogled starega dela mesta smo spustili, res se nam ni dalo. V Alaçatiju smo se zapeljali v zaliv nasproti marine, v nek napol divji kamp. (38.259241, 26.392616) Zraven sami surfaški centri, direktno nad nami beach club (odpre se šele ob enih ponoči). Saj Lonely pravi-surfanje podnevi in žur ponoči...in res je tako.
Tale napol divji kamp vodi Turk tam pri ene 60-tih oziroma njegov sin, ki ga nismo dočakali (spanje 10€). Svoj zadnji dan pred Ramazanom je izkoristil, naslednji dan je začel s postom:) v kampu so bili 3 kemperji, 2 švicarska in en nemški, upokojenci, ki hodijo tja že 30 let, sedaj po 2 do 3 mesece, surfajo, imajo motorje za prevoz do mesta in to je to...



Zaliv je idealen za učenje surfanja, ker je voda max do pasu. No, mi smo končno postavili tendo, mizo in stole, si skuhali kosilo in uživali v hladu vetra in prijetnih temperaturah. Anže se je zabaval z desko, tako da ga je ena gospa naložila na surf in vozila po zalivu... Zvečer smo gledali nogomet, komarji pa so potem napadali z vso močjo. Sosedje so nas opozorili, da je potrebno pripraviti čepke za ušesa in res, do petih zjutraj so v zalivu "nabijale" 4 različne muzke.

27.6. Alaçati, plaža Pamucak pri Efesu
Do popoldneva smo zabušavali na plaži v, za spremembo, oblačnem vremenu. Je prav pasalo. Anže je dopoldne preživel v vodi, midva za knjigami. Po kosilu smo želeli kemper napolniti z vodo, pa se je izkazalo, da to ni bila najbolj pametna odločitev. V vodi so namreč bili neki delci umazanije in črpalka se nam je zato zamašila. Tako smo na prvi črpalki ob avtocesti najprej vse izpraznili in potem napravili remont črpalke. Na srečo je uspelo. V mestu Selçuk blizu Efesa smo se zapeljali do znane plaže Pamucak, parkirali pred lokalom Palm beach na plaži in se zmenili, da lahko prespimo na njihovem parkirišču. (37.943979, 27.274628)



V zameno smo šli najprej na pivo in potem na večerjo, ki (za turške razmere) ni bila poceni. Romantiko so pokvarili komarji,saj smo doživeli cel napad. Ampak ok, spanje je bilo mirno, zraven nas sta se pasla osel in konj. Lahko smo uporabljali tudi njihove ležalnike na plaži. V petek zvečer se je sicer precej ljudi zabavalo na plaži, ampak spanje je bilo mirno.

28.6. Efes, Bodrum
Anže je vstal že ob 8-ih, ker je želel jutranje kopanje. Po zajtrku smo si ogledali antični Efes, res impresivno. Par ur smo preživeli tam brez problema. Vstopnina je 20Tl za odraslega. Vmes smo si ogledali še terasaste hiše, ki jih restavrirajo in izkopavajo, je potrebno posebej plačati vstopnino, 15Tl za enega.



V Efesu smo prvič videli res množice turistov, ki jih večinoma vozijo z avtobusi.
Nato smo pot nadaljevali proti Bodrumu, obalnemu zelo turističnemu mestu z gradom ivanovcev. Bodrum je dejansko cel polotok, kjer je obala precej težje dostopna, je skalnata, hribovita z zalivčki, ki pa so večinoma ali od hotelov, beach barov. Primož je navigiral neko plažo in smo zašli v naselje hiš Camliç, ki je varovano... Skratka dostop nam ni bil dovoljen in so nas varnostniki na motorju pospremili ven iz naselje, da ne bi zaglavili v kakšni od uličic... Na poti proti mestu Bodrum smo našli en zaliv, bolj zanemarjen sicer, namenjen za splavilo čolnov in ribarjenje, ampak je bil vsaj dostopen za nas, da smo se skopali in si skuhali kosilo. (37.155060, 27.558264)


Proti Bodrumu je polotok zelo poseljen, ogromno je hotelov, tudi zelo luksuznih. Zgled res groznega kiča je Golden Savoy hotel, ves v zlatu in nekih skulpturah, zaseda pa cel hrib od obale do vrha... V Bodrumu je baje visok turizem za Istanbulčane in pa veliko je predvsem Angležev. Na poti proti centru, kakšnih 900 m oddaljenem smo našli en parking v četrti avtomehaničnih delavnic in se zmenili da lahko prespimo za 3€. (37.041157, 27.431523)


V mestu pa kar šok od razpoložljivih kapacitet, ponudbe, razvitosti turizma. Sprehodili smo se ob rivi, žal je bil grad v času našega obiska že zaprt. Ob rivi s krasnim razgledom na grad smo v restavraciji Balkan gledali tekmo Čile-Brazilija, vsi kelnarji navijali za Čile, edino Anže glasno navijal za Brazilijo. Cene so tudi pošteno visoke, pivo in kozarec vina po 13Tl. Sprehodili smo se čez bazar še do naslednjega lokala na plaži z živo muzko, ful ljudi. Še okoli polnoči, ko smo se vračali spat, je bilo vse zelo živahno.



29.6. Daylan, Fethye
Spanje je bilo mirno, edino zjutraj nas je zbudilo močno sonce. Na nedeljsko jutro je bil Bodrum še zelo miren, smo kar takoj šli naprej, nas je čakalo kar nekaj vožnje. Najprej smo se po polotoku vrnili vse do Milasa in se po dolgem klancu ustavili v senci na zajtrku. No takrat pa je Primož ugotovil, da ne dela ventilator motorja. Najprej je zamenjal varovalko, pa se ni zgodilo nič. Odločili smo se, da se vrnemo do Milasa in poskusimo poiskati kakšnega serviserja. Glede na to, da je bila nedelja, smo imeli srečo, da smo zraven ene avtomehanične delavnice našli odprto neko drugo delavnico in je tamkajšnji delavec poklical serviserja, ki se je pripeljal v 5 minutah. Pogledala sta motor in ventilator je začel delati. Mi smo bili zelo veseli, da lahko nadaljujemo pot, serviser tudi, ko smo mu dali 20tl:) Nadaljevali smo pot proti Daylanu, se je pa vse skupaj kar zavleklo. No, vmes smo se ob cesti ustavili za nabavo sadja, pa nas ogovori Makedonec in komentira, da smo čist nori, da smo se pripeljali iz Slovenije. Da pa on živi in dela v Istanbulu in se ukvarja s košarko.

V Daylan smo prispeli sestradani in smo našli samopostrežno restavracijo s smešno nizkimi cenami za naše kosilo. Daylan je sicer mestece, kamor v glavnem hodijo Angleži, je polno hotelov in pensionov. Znano je pa po plaži Iztuzu, kjer želve karete valijo jajca, po likijskih grobnicah v skalah in antičnem mestu Kaunas.



Blizu je tudi jezero in vroči vrelci z blatom. Vse to si večina turistov ogleda na izletih z ladjicami, ki vozi po reki do izliva v morje. Do plaže vozijo "public" ladjice za 20 Tl, večina pa je ostalih ponudnikov. Vprašamo enega in nam ponudi vožnjo za 150 Tl. Se nam je zdelo predrago, pa smo šli na pijačo v bližnji lokal in vprašali natakarja, ki nam razloži, da smo za javni prevoz prepozni, da se pa da zdilati vožnjo za 80Tl. Gremo do prvega in nam ponudi vožnjo do plaže točno za ta znesek. Bil je simpatičen mladenič, celo ladjo smo imeli zase. Vožnja po reki je zelo slikovita, lepa pokrajina, mimo likijskih grobnic v skalah, antičnega mesta Kaunas, hribi naokoli.


Vmes smo se ustavili in gledali karete, ki so se prikazale, ko so jim za vabo dali rake.


Ogromne so... Peljali smo se še do plaže Iztuzu, kjer so gnezda karet označena. Od maja do septembra, ko gnezdijo, je plaža odprta samo od 8-ih zjutraj do 20-ih. Ker smo bili pozni, nas je bilo samo še ene par na plaži. Anže je bil navdušen nad ogromnimi valovi. Sprehodili smo se še do izliva reke v morje. Nazaj grede nas je že pričakal naš šefe s tušem (šlaufom) in odrinili smo nazaj. Izlet nam je bil res zelo všeč.
V Jix pubu, kjer je ponudba prilagojena angleškim turistom, smo gledali nogomet in naročili pico margarito, ki je še kar ok za Turčijo. Kar ni se nam šlo ne naprej, ampak smo se odločili, da bi raje spali nekje na plaži kot v mestu. Problem je bil, ker se je že mračilo, mi pa nismo imeli nobene točke. Šefe ladjice nam je približno povedal kje bi lahko spali, pa smo zgrešili kot se je izkazalo pozneje. V glavnem našli smo neko mivkasto plažo za domačine, kakšen kilometer naprej od vasi. Na plaži ni bilo nič, le dve družini sta imeli piknik. Smo jih vprašali, če bi se dalo prespati, pa so rekli, da je ok. No, mi popadamo dol, pa se ob pol enih ponoči pripelje en tip in nam zateži, da tukaj pa ne smemo spati. Komaj naju je zbudil, tako trdno sva spala. V čem je bil problem nisva uspela izvedeti. Prestavili smo se do prve pumpe, vprašali prodajalca, če je ok in odspali naprej.

30.6. Plaža Öludeniz, Pamukkale
Zgodaj zjutraj smo se odpravili do plaže Öludeniz, slavne plaže, ene najlepših v Turčiji, podobna Bolu na Braču.


Tudi tu turizma ogromno, pokrajina pa zelo lepa s hribi naokoli, zato so plaže težje dostopne. Peljali smo se kar do parkinga plaže, so nas definirali kot minibus in smo plačali 35tl. Plaža je res lepa, prodnata, morje turkizno modro. Vzeli smo ležalnike in senčnik za 21Tl in se šli ta prave turiste. Sicer se tu turistična sezona očitno šele začenja, tip je šele ta dan postavil ležalnike in marele, pa sladoled so pripeljali v bar...

Po kosilu smo se odpravili do Pamukkal. Najprej smo se povzpeli in kar nekaj časa vozili čez gorovje.


Pokrajina je lepa, hribovita, zelo malo poseljena. Vmes smo imeli naliv in temperature so se spustile na 22 stopinj. Pred Pamukalami je ogromno mesto Denizli s 500.000 prebivalci, smo kar nekaj časa potrebovali, da smo se prebili čez vse semaforje. Dobrih 10 km naprej so Pamukkalle, smo že od daleč zagledali apnenčaste terase. Parkirali smo na koncu vasi, ki je sicer popolnoma podrejena turizmu, pri restavraciji in kampu Manzara (37.919515, 29.117300), ki ima tudi bazen. Smo se zdilali za 30tl, no, pa se je potem izkazalo, da je šefe vse notri prinesel s pivom in kozercem vina za 15tl...

2.7. Pamukkale, Hierapolis
Zjutraj je sonce že pošteno pripekalo. Za Pamukkale in antično mesto Hierapolis je enotna vstopnica 25 tl za odraslega, otrok zastonj. Mi smo šli od spodaj navzgor, veliko večino turistov, ki so večinoma dnevni obiskovalci, pa pripeljejo z avtobusi na zgornji vhod. Smo bili še zgodnji, tako da smo si spodnji del ogledali še v miru, na vrhu pa je bilo že ogromno turistov. Sami Rusi in nekaj Japoncev. Varnostniki vztrajno piskajo, če greš s poti, kopanje pa je dovoljeno samo v tolmunih na glavni poti. Anže se je vmes namakal, tako da smo se počasi prebijali proti vrhu.



Šli smo še v muzej (5Tl) s sarkofagi, kipi in drugimi najdbami nekoč velikega antičnega mesta Hierapolis. Mesto se od tu šele začne. Povzpela sva se samo midva z Anžetom, sva šla do res mogočnega gledališča s 15.000 sedeži in vrat.


Potem smo se spustili nazaj dol do vasi skozi tolmune, vmes gledali kako preusmerjajo vodo in čistijo terase, ki so nekje popolnoma bele, drugje pa še čisto rjave.

S šefom smo se zmenili, da jemo pri njemu, ima self service bife za 25Tl, za otroka brezplačno. Še dobro, ker je bilo zunaj 40 stopinj... Vmes vozijo avtobuse turistov, v času našega obiska so bili samo Rusi, ki na hitro zmečejo hrano vase in že gredo naprej. Anže se je še kopal v bazenu, midva kofetkala na ležalnikih in potem smo šli via Istanbul. Smo rekli, da se bomo vozili kolikor bomo zdržali in spali na kakšni od bencinskih črpalk na rest area. Po ene 5 urah vožnje, smo se ustavili na eni od takih pump, ki ima tudi motel in restavracijo za truck driverje, smo šli še mi na večerjo in dali 18Tl. (40.498032,30.0954) Se vidi, da ne strežejo alkohola, tako da je bilo res poceni. Izkazalo se je, da je bila pumpa zelo prometna celo noč, no Primož je spal s čepki za ušesa in ga ni nič motilo.

2.7.-3.7. Istanbul
V kraju Kocaeli končno najdemo pošto, kjer smo lahko kupili HGS (podobno kot nekoč naš ABC), po kar nekaj neuspešnih poskusih v turističnih krajih. Jaz pa končno našla trgovino z veliko zelenjave in za kar pošten nakup plačala 4Tl, kar je dober evro... 2 dni namreč nismo našli nikjer prodajalcev zelenjave, vmes so ponujali samo krompir, čebulo in sadje. Ravno nasprotno od prvega dela naše poti, ko je bilo zelenjave res ogromno vsepovsod.

Bolj smo se bližali Istanbulu, bolj je bilo prometno. Vožnja skozi Bospor čez most po 4-pasovnici je zelo prometna. Pa smo nazaj v Evropi. Pot do našega parkinga (41.001547,28.977338) pri svetilniku se je kar vlekla, prometa je bilo ogromno, kar pa je seveda pričakovano za 16 milijonsko mesto.


Izhodišče za raziskovanje je super, saj je stari del mesta Sultanahmet z Modro mošejo, Hagio Sofijo in Topkai palačo res blizu.



Ko smo hoteli parkirati, so nam  ribiči rekli, da naj parkiramo na začetku parkinga, ker imajo potem zvečer tam »nekaj«. In res se je potem izkazalo, da je tam zvečer cel žur.
Potem smo se peš odpravili v stari del mesta, v eni od restavracij enega majhnega hotela smo na terasi pojedli kosilo za 56Tl. Poceni, ni bil pa ravno nek presežek. Skozi Arasta bazar, majhen in zelo urejen, smo prišli do trga, kjer sta Modra mošeja in Hagia Sofija. Najprej smo si ogledali znamenito Modro mošejo s 6 minareti, res impresivna zgradba. Tu je ogromno prodajalcev vsega mogočega, vsi ti težijo, ampak se potem navadiš. Odločili smo se za turistični bus Hop on-hop off za 24 ur, ki sicer ni poceni (30€ na odraslega, 15€ za otroka), ampak smo rekli, da dobimo malo občutka za to veliko mesto.


Vozita 2 liniji, modra, ki traja 1 uro in 15 minut in vozi bolj po starem delu mesta in pa rdeča, ki traja okoli 2 uri in gre tudi v azijski del. Po ogledu starega dela z modro linijo, smo našli prijeten lokal Barbecue in tam preživeli kar nekaj časa. Odločili smo se, da gremo na drugo stran Golden horna v četrt Beyöglu, ki je zelo živahna z nočnim življenjem. Z rdečo linijo smo se odpeljali na drugo stran, s "funikularjem" za 4Tl smo se povzpeli so trga Taksim. Ogromen trg, kjer imajo tudi proslave, razna praznovanja ipd., no tokrat je bilo vse v znamenju Ramazana. Na trgu so imeli mize s stoli, velika platna, orkester se je pripravljal, vse pripravljeno za "organizirano pojedino". Že kakšno uro prej je bilo vse zasedeno za mizami - ljudje kupijo pakete hrane in potem čakajo, da se oglasi iz mošeje... Potem je pa žur... No, naša fanta sta našla italijansko restavracijo s prav dobro pico. Sicer je ponudba hrane v Istanbulu res ogromna-poleg restavracij, fast-foodov s kebabi, bureki, ipd., je povsod polno pečene in kuhane koruze, pa kostanja in kruha.  Ob morju pa so znameniti sendviči z ribo (ekmek balik), do tega pa nismo prišli.
Hodili smo kar nekaj časa po zelo dolgi Independance Avenue, šoping ulica. Z Anžetom sva si v Mangu kupila zgornje dele oblačil, ker se je vmes shladilo, mi smo bili pa še dopoldanski. Za res smešno nizke cene. Ogromno ljudi se sprehaja, tako turisti kot domačini. Še bolj živahne so sicer stranske ulice, ki postanejo zelo slikovite in strme, ko se bližaš Galata towerju.


Ta stolp je bil zgrajen okoli leta 1300 in je bil nekaj stoletij najvišja stavba v Istanbulu in še vedno ponuja odlične razglede. V eni od ulic blizu towerja smo našli super lokal Nakka (Anže je komentiral, da najboljšega v Turčiji), kjer imajo sicer tudi big screen na terasi na strehi. Škoda, ker tisti dan ni bilo nogometa. Osebje prijazno, imajo tudi hrano, vmes v drugem nadstropju knjižnico in dnevni prostor. Sicer je ta del četrti poln raznih art shopov, lokalov s teraso na strehi, trgovinic.
Že pošteno utrujeni smo šli s tramvajem do najbližje postaje našega parkinga. Tam pa cel žur. Ampak mi smo kljub temu takoj popadali dol, za kakšne s slabšim spancem pa bi bilo to najbrž bolj moteče. Okoli pol 4 je še glasna budnica iz mošeje, ampak, ker je to še dovolj zgodaj, smo se samo obrnili in spali naprej.

Sicer je Istanbul res prava mešanico vzhoda in zahoda. So popolnoma "evropski" deli in po drugi strani veliko žensk z nikabi (imajo samo oči odkrite), česar recimo do tedaj v Turčiji nismo srečali. Precej je tudi Romov, pa vsi ti nekaj prodajo in za vse si my friend... Meja med vsiljivostjo in prijaznostjo je res zelo tanka. In za razliko od ostale Turčije, ki smo jo mi obiskali, večina ljudi govori vsaj nekaj angleško.
Naslednje jutro smo dolgo spali in se odpravili najprej na vožnjo z busom še po rdeči progi, ponovno skozi Bospor v Azijo in nazaj. Potem je bil že čas za kosilo in smo iskali kakšno luštno restavracijo. Izbrali smo takšno, kjer nam ni nihče težil in ugotovili, da smo imeli kar srečo, saj jo je priporočal tudi Trip advisor - CheersXlusive. Dobra hrana, glavni šefe govori tudi špansko. Anžeta bi tam lahko "prodali", takšno navdušenje je požel svetlopolt in svetlolas otrok... Po kosilu še ogled nekaterih znamenitosti- Basilica cistern (podzemna cisterna) z ogromno stebri, ki so v 6. stoletju zgradili Bizantinci. Leži 150 metrov pod zemljo in lahko zadrži kar 80.000 kubičnih metrov vode.


Sledil je ogled znamenite Hagie Sofie, četrte največje cerkve na svetu, ki je danes preurejena v muzej. Sprehodili smo se čez Grand bazar. Ker mi nismo tipi za barantanje in teženje z vseh strani, smo se res samo sprehodili skozi. Ponudba pa seveda ni da ni. Potem pa smo zalutali v del mesta, ki ni turističen in so samo domačini, popolnoma druga scena, drugačne trgovine, lokali, precej bolj nasmeteno, drugačen utrip-in nič turistov. In potem prideš par ulic naprej spet v turističen del, popolnoma drugače. Šli smo še na pijačo in priklop na internet (imajo res v vsakem lokalu) v "naš" lokal Barbecue- neverjetno, kako si zapomnijo goste, tudi Anžetovo ime so si zapomnili... Ker smo bili že čisto hin, smo se odločili, da bomo šli proti avtodomu in zgodaj spat.
Ko smo se vračali skozi trg, kjer sta Modra mošeja in Hagia Sofija, se je že ogromno ljudi pripravljalo na večerjo.



Zasedli so mesta v parku, v lokalih, ki so ponujali pakete, so bile dolge vrste, nekateri so pripravljali hrano tudi v parku, nekateri so si hrano prinesli od doma. Poskusili smo še palačinkam podobno jed s skuto, zelo dobro. No, ko se mi vrnemo domov, nam tudi ne bo škodil kakšen "Ramazan".

4.7.-5.7. Pot domov (Bolgarija, Srbija, Hrvaška)
Ob pol petih smo se odpravili iz Istanbula. Mejo z Bolgarijo smo še kar hitro prečkali, gneče ni bilo. Bolgarija pa vse do Sofije izgleda zelo ubogo, tudi ceste so slabe.


Imajo pa dobre avtomobile, ogromno bmw-jev, audijev...slovenski sindrom:) Na meji smo morali plačati 3€ za dezinfekcijo in pa 5€ za vinjeto...za obupne ceste... Peljali smo se skozi Sofijo, zgleda precej bolje kot podeželje.


Tudi mejo s Srbijo smo prečkali hitro, potem pa že vsi sestradani iskali kakšno restavracijo s pečenjem. Našli smo motel Aleksandar in se pošteno najedli. Potem smo bili pa v dilemi ali se ustavimo ob kakšnem motelu in gledamo četrtfinalno tekmo Nemčija-Francija ali gremo še naprej do Hrvaške. Ko smo zagledali Stari hrast, smo se odločili za fuzbal. Mi in sami Turki, vsi ob čaju navijali za Nemce... Zgodaj smo šli spat in se zgodaj odpravili na pot domov. V našo smer nobene gneče, v nasprotno so pa že kolone na mejah.

Hvala forumu, potopisom ter Roku za pomoč pri načrtovanju poti.
Več slik je na pikasi.
Potopis je objavljen na blogu.