Soboto dopoldne sva (tokrat brez Anžeta) izkoristila za izlet na Vremščico. Našo Magdo sva parkirala v Senožečah, na parkirišču ob cesti, kjer je blizu tabla in začetek markirane poti (45.720846, 14.039173).
Pot gre najprej skozi Senožeče, potem pa se začne vzpon. Primož je imel odpravo z monociklom, jaz peš.
Info: Vremščica je greben, ki se med Postojnskim poljem in dolino Reke razteza od Divače do Pivke. Njen najvišji vrh (Velika Vremščica, Vrbanov vrh ali Gora sv. Urbana) je eden zadnjih tisočakov na Slovenski planinski transverzali proti morju. Ena najdaljših, pa tudi najbolj položnih poti na vrh Vremščice vodi iz Senožeč. V začetku se boste sprehodili skozi gozd, doživeli prve razglede na vrhu Slatne, se spustili v Virbašnji dol, kjer boste morda opazili konje, in se končno mimo Bukovega vrha povzpeli po razglednih travnikih do cilja; kot nalašč torej za zanimiv družinski izlet.
Za pot do vrha sva potrebovala dobro uro in pol (označeno je 1 ura in 45 minut), tam pa naju je pričakala močna burja, tako, da se nisva prav veliko zadrževala na vrhu. Na celi poti nisva srečala prav veliko ljudi, je pa Primož od vsakega dobil kakšen komentar zaradi vožnje z monociklom:)
Popoldan sva nadaljevala do PZA-ja v Marini Portorož, kjer so nas že pričakali prijatelji. Nečaku smo zapeli za rojstni dan, pojedli torto in se potem odpravili v Hotel Slovenija, kjer smo bili dogovorjeni za večerjo v okviru Tedna restavracij. Hrana zelo dobra, smo bili zelo zadovoljni.
Nedeljo smo izkoristili za zabušavanje, piknik, zraven pa smo imeli še ogled preizkušnje Urbani Gladiator. Sploh plazenje po blatu pod električnimi žicami medtem, ko te špricajo z vodo… hm…
Popoldan smo preizkusili našo novo anteno in si ogledali še tekmo skakalcev, potem pa via domov.
