ponedeljek, 13. avgust 2018

Dolina Aoste, Lago d'Idro, Lago di Garda


25.8.-2.9.2017

Aosta, dvojezična dežela na med Torinom in Mont Blancom na meji s Francijo je bila naš tokratni cilj za zadnji avgustovski teden. Je edina italijanska dežela, ki se ne deli na regije, Aosta je njeno glavno mesto. Wikipedija pravi takole: Dolina Aoste je gorata dežela z najvišjo evropsko goro Monte Bianco ali Mont-Blanc (4810 m) in drugimi alpskimi štiritisočaki: Monte Rosa ali Mont-Rose (4634 m), Cervino ali Cervin (4478 m), Grandes Jorasses (4208 m), Dent d'Hérens (4179 m), Gran Paradiso ali Grand-Paradis (4061 m). Južni del dežele zavzema Park Gran Paradiso, ki je bil ustanovljen že leta 1922. Prebivalstvo je najgosteje poseljeno vzdolž reke Dora Baltea (Doire Baltée) in v ostalih manjših dolinah ledeniškega izvora, ki so značilne za to pokrajino. Podnebje je povsod tipično alpsko, s hudimi zimami in hladnimi poletji. Dolina Dore Baltee ima nekoliko milejše podnebje. Padavin je obilno, predvsem snega.

Vroč avgustovski dan in pa veliko gneče z zastoji po cestah. Popoldan smo prispeli do našega prvega cilja, Torrente fer blizu mesta Donnas. Kopanje v tolmunčkih med skalami, slapovi, zelo lepo. Ker smo prišli po nevihti in se je shladilo na 26 stopinj, smo bili med redkimi obiskovalci (poleti je baje kar gužva). Voda je imela 18 stopinj, tako, da se smo se dobro ohladili.





Eno top naravnih kopališč v Italiji. Prespali smo kar na parkirišču pri teh tolmunčkih (45.598940, 7.758348), kjer so tudi prostori za piknike. Na travniku zraven so si nekateri postavili tudi šotore in seveda prespali. Slabost parkinga je lokal zraven, ki je odprt le čez vikend in to do 4-ih zjutraj. Glasba se še ne sliši toliko kot te zbudi mladina, ki se glasno pogovarja preden se odpelje z avtomobili. No, ne moreš imeti vsega.

Pila, Aosta
Naslednje jutro smo nadaljevali po dolini Aoste. Gore so temne barve, voda v rekah je tudi posebne barve zaradi kamnin, na gričih je ogromno gradov in trdnjav (izstopa trdnjava Bard),



vasice imajo francoski pridih, tudi napisi so večinoma v francoščini-občutek imaš, kot da si v Franciji. Parkirali smo na parkirišču smučišča Pila (45.732183, 7.319819 karta za bike park 21€, otrok 15€, povratna karta za gondolo&sedežnico 16,5€) ter šli na vrh z gondolo in sedežnico. Primož je bajkal, z Anžetom pa sva šla peš do jezera (dobre pol ure hoje), kjer je v leseni brunarici zelo lepa in dobra restavracija Societe.



Tam lahko igraš tudi badminton, tenis in nogomet. Ker je bila sončna nedelja, je bilo ogromno obiskovalcev, povsod si s težavo dobil mizo. Italijani pa neverjetni, pod športno opremo imajo vsi kopalke in takoj izkoristijo za sončenje. Za kosilo smo se dobili v restavraciji Baraka na vrhu sedežnice, kjer pečejo odlične burgerje. Anže se je potem pridružil Primožu v bike parku, jaz pa Italijanom na ležalnikih s knjigo v roki (žal brez kopalk:).



Gondola dela do 17.30 in takrat smo se zapeljali v dolino. Na PZA (45.736155, 7.330318) v Aosti smo se spraznili in oskrbeli, potem pa se zapeljali na vrh zgornje postaje gondole v Pili (45.689645, 7.308355), kjer smo čez dan videli parkiranih veliko kemperjev. Ker je bila nedelja zvečer, nas je ostalo zelo malo. Je pa idiličen spot z razgledom na Matterhorn, Mont Blanc in ostale gore, pa seveda dolino Aoste. Ob parkirišču je seveda znak, da se ne sme kampirati, ampak saj smo v Italiji. Zraven so bili recimo mladi bajkerji s kombijem in postavljenim šotorom. Zraven je tudi pitna voda, klopi z mizami in otroško igrišče.



Naslednji dan smo imeli v planu »ornk« turo v hribe, pa je bilo vreme zelo spremenljivo. Vseeno smo šli s sedežnico do vrha in se potem povzpeli na Cresta Nera na 2800 višine, sem pošteno sopihala zaradi višine.









Nazaj greden smo se spustili po drugi stran hriba in mimo jezera Lago di Chamole. Lepo in precej manj ljudi kot v nedeljo. Na kosilo smo šli v Barako, juhca in burgerji. Popoldan sta šla fanta spet v bike park, Anže se je čisto navdušil, jaz pa sem skakala po hribu gor in dol v lovu za fotografijami:)



Popoldan se je vreme zjasnilo, našli smo tudi trgovino v vasi, sicer s kar pošteno zasoljenimi cenami. Potem smo se spustili do PZA-ja v Aosti, kjer smo se spet oskrbeli, in nato nadaljevali po dolini naprej proti Mont Blancu. V skoraj vsaki vasici ali mestecu je en grad, ampak to smo si pustili za naslednjič. Naš cilj je bil smučarsko in poleti pohodniško in kolesarsko središče La Thuile, kjer je smučišče tako na italijanski kot na francoski strani (la Rosiere). Turistični del okoli žičnic je zelo podoben francoskim smučarskim središčem z ne preveč lepimi hoteli in apartmaji na smučišču. Vas sama je pa prav simpatična. Prispeli smo zvečer in parkirali zraven že precej parkiranih kemperjev pri pizzerii pod gondolo. (45.709932, 6.949034)



Malo naprej sta sicer PZA in kamp, pa še kakšen brezplačen parking se najde. Ponoči se je pošteno shladilo, na vsega 12 stopinj. Primož in Anže sta dan preživela v bike parku, sta bila zelo navdušena (21€ karta za bike park, 15€ za otroka, zame 12€ povratna karta za 2 sedežnici).



Anže je za ogrevanje spodaj v vasi vozil na pump tracku in progi. Jaz sem se od zgornje postaje druge sedežnice povzpela do vrha smučišča, kjer so lepi razgledi na Mont Blanc in ostale gore, ledenike, jezero spodaj in pa smučišče. Vmes sem seveda fotkala fanta, ker je naš 12-letnik postal čisto divji bajker... Na kosilu smo se dobili v restavraciji pod sedežnico (edina, ki smo videli, da je odprta), ki ima tudi bazen. In dejansko se ljudje pridejo tja kopat-kopalke in brisača so obvezna oprema, no, mi spet bili brez...





Naslednjič se bomo bolje pripravili za italijanske hribe:) Hrana je bila zelo solidna, potem sva si z Anžetom privoščila počitek na ležalnikih, Primož je pa seveda še bajkal.
Pozno popoldan smo se odpravili proti vasi La Joux (1400 m). Ker je na velikem parkirišču pri restavraciji prepovedano parkiranje za "negoste" in seveda kemperje, smo obrnili in parkirali na enem od ovinkov pri cesti. (45.694157, 6.961545) Pohodniki so se večinoma že vračali s tur, zato smo dobili prostor. Skuhali smo večerjo in jedli s krasnim razgledom na La Thuile spodaj in gore okoli.



Naslednje jutro smo imeli zgodnje vstajanje ob 6-ih, ker smo imeli kar dolgo turo pred sabo. V vasi La Joux smo pri kažipotih zavili levo na pot 2, ki vodi mimo slapov Rutor



in ledeniških jezer do koče Refugio Deffeyes na 2500 m. Markirana pot do koče je 3 ure.



Pri koči smo bili okoli 11-ih, tako, da za lačnega Anžeta še ni bilo možno dobiti kosila, le sendvič. Smo bili tudi tako zgodnji, da smo srečali le 2 družini, ki sta se vračali dol in so verjetno prespali v koči. Lokacija koče pa idilična, pod enem največjih ledenikov Rutor in nad ledeniškim jezerom.





Po malici smo nadaljevali po krožni poti 19, ki je še bolj slikovita kot tista po kateri smo se vzpenjali. Ta gre mimo jezer, ves čas z razgledom na slapove, dolino in hribe. Vmes je tudi nekaj zajl in spusta po skalah. No in šele, ko smo se mi spustili že za dobro tretjino, smo začeli srečevati planince na poti navzgor.



Vmes smo prečkali 2 mostova, ki gresta preko teh mogočnih slapov, res impresivno vse skupaj. Moram reči, da je bila to ena najlepših naših tur. Naredili smo 15 km in 1100 višincev in bili pošteno utrujeni. Potem smo šli na pizzo in imeli družinsko zasedanje o nadaljevanju počitnic. Za naslednji dan je bil namreč napovedan dež in ohladitve, zato smo se odločili za premik (in se odločili, da se v Aosto vsekakor še vrnemo).

Prva opcija je bil Lago d'Iseo, smo prišli tja zvečer in je bilo ob 8-ih zvečer 30 stopinj. Nas je vse minilo, pa smo podaljšali do Laga d'Idro, ki je bolj v hribih. Tam smo imeli lokacijo naših prijateljev v mestecu Vesta na plaži (45.779963, 10.522766), ker se 15. avgusta ni dalo nikjer dobiti prostega mesta in so našli ta spot. Prišli smo pozno, v lokalu ob plaži je bilo kar živahno, poleg nas pa je spal še en nemški par v kombiju. Tudi sicer so tu gostje sami Nemci in Avstrijci, sem pa tja kakšen Nizozemec, v Aosti je bilo recimo zelo drugače. Veliko Francozov, pa turisti s cele Evrope, tudi Norvežani in Irci, pa recimo malo Nemcev in Avstrijcev.





V Vestu so v glavnem same turistične hiše in apartmaji, ampak se je videlo, da gre sezona že zelo proti koncu. Okoli jezera je ogromno peš poti, tudi ferate in plezalne poti. Primož se je odločil za Sasse Ferrate, ki gre tik nad jezerom. Ima tudi 3 izhode, če ne gre, greš do jezera in pokličeš 118, pa te pridejo iskat s čolnom.



Z Anžetom pa sva šla samo na sprehod do razgledne točke Punto panoramico dos dela Madonina in začetka ferate. Pri jezeru je igrišče za odbojko, pa sva ga midva izkoristila za badminton. Popoldan pa smo izkoristili za kopanje, vožnjo s padolinom (9€ na uro), branje in tarok v lokalu (s poceni aperolom).

Naslednje jutro je bilo najprej deževno, pa smo izkoristili za zabušavanje in branje. Kmalu se je pokazalo sonce, pa smo se vseeno odločili za premik do Gardskega jezera, tokrat na južni strani, ker je severna predaleč. Vmes smo nabavili hrano in imeli postanek za kuhanje kosila. Popoldan smo se parkirali na PZA Spiaggia (15€ 45.487236, 10.521158) v kraju Lido di Lonato. PZA je ogromen, za kakšnih 60-70 kemperjev, večinoma je na travi. Plaža je čez cesto, zraven PZA-ja pa je pizzerija in restavracija.



Smo šli na sprehod, pa je do mesta kar daleč, ob plaži so pa samo lokali in diskoteke. Mestece je namreč znano po živahnem večernem dogajanju. Sicer pa vse skupaj nič posebnega, nam severni del ostaja veliko bolj všeč.

Zaradi napovedanih neviht ob Gardskem jezeru, smo se odločili, da se ustavimo za kopanje nekje na poti domov. Ker so bilo vmes zastoji na avtocesti, smo zavili z avtoceste na izvozu za Lignano. Parkirali smo v Lignano Sabbiadoro, kar sicer ni ravno naša top izbira plaže. Ampak je bilo prijetnih 27 stopinj, pihalo je in valovi so bilo visoki, kar je navduševalo Anžeta. Zato je bila celo izobešena rdeča zastava in reševalci so živčno piskali, če si se preveč oddaljil od označenih območij v morju.



Sicer se je pa videlo, da se sezona zaključuje, ležalniki so že precej samevali in lokali so bili precej prazni. V Sloveniji nas je pa pričakala kar močna burja v Vipavski dolini in potem doma 15 stopinj doma.

nedelja, 25. februar 2018

Kranfest, Lipce (kamp Perun) in Vogel

22.-25.7.2017
V petek zvečer smo se dobile 3 familije na PZA v središču Kranja (46.242583, 14.358223) – razlog Kranfest in pa sobotna vodena tura po Kranju by Sandra. Tile naši prijatelji s katerimi se veliko potepamo, so namreč mladost preživeli v Kranju in zato smo se že pred časom dogovorili, da spoznamo Kranj še z druge plati.
Torej v petek smo otroke peljali na koncert Nipkeja, Trkaja in Challe Salle-ta (hm…). Nipke in Trkaj sta nas res navdušila, potem pa smo nadaljevali še malo po ostalih odrih Kranja in tudi preizkušali kulinariko na stojnicah. Glavne zvezde petkovega večera so bili sicer prljavo kazalište in Mambo Kings. Parkirišče v času Kranfesta sicer ni najboljša izbira, ker je seveda tam polno žurerske mladine, tako, da je dobro iti spat čim kasneje…


No, v soboto smo imeli torej vodeno turo. Najprej smo si ogledali Prešernov gaj (leta 1952 so prej opuščeno kranjsko pokopališče preuredili, ohranili so nekaj najbolj pomembnih zgodovinskih nagrobnikov in kulturnih spomenikov, med njimi najbolj znani Francetu Prešernu, Simonu Jenku in Prešernove hčere Ernestine Jelovšek). Ogledali smo si tudi Prešernovo hišo, pa gotsko cerkev S. Kancijana, Prešernovo gledališče in Prešernov spomenik, območje Pungerta, kjer je razgled na kanjin Kokre, pa Layerjevo hišo (ki je bila zaprta). V kanjon Kokre se nismo spustili, prav tako pa je zanimiv ogled rovov Kranja (za obe stvari ponujajo vodene ture), kar smo si pustili za kdaj drugič. Na kranjski tržnici smo nabavili sadje in zelenjavo, v ribarnici pa so nam spekli odlične sardelce in pripravili krompirjevo solato.



Potem smo se prestavili v kamp Perun (46.414990, 14.104911), ker je bil to eden redkih kampov na Gorenjskem, ki ta vikend ni bil zaseden. Želeli smo namreč kakšno jezero zraven za supanje in veslanje, pa so bili seveda naši gorenjski kampi ob jezerih vsi zasedeni. Tole lokacijo pa lahko predstavimo na dva načina – eden je, da gre za kamp ob akumulacijskem jezeru s pogledom na Stol, zelo prijeten, v njem pa so bili večinoma tujci. Druga, Klemnova predstavitev pa je lahko tudi, da smo bili na Jesenicah ob zajezeni Savi s pogledom na tovarno Acroni. No, mi smo bili nad odkritjem tega kampa navdušeni – lahko smo veslali in supali v jezeru, temperature so bile prijetne (v Ljubljani je bilo tisti vikend krepko čez 30 stopinj), imeli smo piknik v senci sredi kampa, ki sredi sezone ni čisto nabasan. Ponoči se je prijetno shladilo za spanje, skratka navdušeni smo bili.



V nedeljo zjutraj smo se prestavili v Bohinj in šli z gondolo na Vogel. Obiskovalcev je bilo veliko. Moški del z večjima otrokoma je šel kolesarit v bike park, ženski del z mlajšimi otroci pa hodit. Hoteli smo iti na Šijo, pa je vrh ves čas v oblaku in smo šli samo do Orlovih glav. Za kosilo smo jedli slovenske jedi v restavraciji Merjasec pri Ski Hotelu, popoldan pa smo se šli še skopat v Bohinjsko jezero, kjer pa ja bila takšna gneča, da smo se res samo skopali in hitro nadaljevali proti domu. 




Kranjska gora, dolina Male Pišnice

14.-15.7.2017

V petek zvečer sva se parkirala na PZA v Kranjski gori (15 evrov na noč 46.487453, 13.774821), je bilo presenetljivo malo kemperjev. Res je bil petek deževen, zvečer je bilo kar pošteno hladno, vendar je bila vikend napoved lepa. Zvečer sva šla malo po Kranjski gori, je bilo kar živahno, potem pa hitro spat, je bil sobotni plan hribi.
Štartala sva peš kar od PZA-ja in pri jezeru Jasna zavila v dolino Male Pišnice. Gozdno pot po dolini Male Pišnice so potres v 80-ih letih prejšnjega stoletja in kasneje številni hudourniki na mnogih mestih uničili do te mere, da je pot zaprta. Letos jo je župan želel obnoviti in so imeli celo afero. No, midva sva šla najprej po dolini reke, vmes večkrat prečkala vodo, potem sva se dvignila nad dolino po krušljivem vzponu (se je bilo potrebno kar prijeti za kakšno rastje) in čez nekaj časa prišla do lovske koče. Pot je nemarkirana, do tu je bila precej shojena, potem pa se je začela »zabava«. Prišla sva v lep gozd, tam tudi precej iskala in ugibala kje je pot, potem sva prišla ven iz gozda in po kar nekaj časa hoje po travi videla, da sva na pravi poti, saj sva prišla do poti na sedlu Grlo, kjer se priključimo poti na Slemenovo špico iz Tamarja skozi Grlo (zahtevna označena pot). Tu je še nekaj zajl in vzpona po skalah in čez nekaj časa se priključiš poti na Slemenovo špico, ki pride z Vršiča. Ker se je vreme močno poslabšalo (napoved ni bila takšna) in je začelo deževati, nisva šla do vrha, zadnji 100 višincev prej sva se obrnila. Naredila sva 1.100 višincev in 12 km. Na poti (do tega dela poti, ki se združi s potjo z Vršiča) nisva srečala nikogar in Primož je bil nad to potjo čisto navdušen. No, jaz malo manj, ker se mi zgubljanje in iskanje poti ne da tolk zelo. Prvi in zadnji del sta zelo slikovita, vmes pa malo manj. Podrobnejši opis poti. Spustila sva se do Vršiča, šla na kosilo v Erjavčevo kočo, potem pa upala, da naju bo kdo zapeljal do Kranjske gore, ker se nama res ni dalo dol peš. Zelo hitro nama je ustavil par iz Berlina s hudim BMW-jem in sta naju zapeljala do jezera Jasna, vmes pa sva jima midva razlagala o Vršiču, Ruski kapelici in drugih znamenitostih. Ker je bil precej mraz, sva se pri jezeru Jasna relaksirala na pomolu precej oblečena (jaz v bundici). Ko je posijalo sonce, je bilo pa kar toplo. Pri jezeru so imeli stojnice s ponudbo lokalne hrane, zvečer so imeli kino s filmom pri Hostar, bilo je veliko ljudi in vse živo se je dogajalo – od fantovščin, do fotografiranja porok, najpogumnejši so se kopali (12 stopinj je imelo jezero). Ko sva se malo spočila, sva nadaljevala peš do PZA-ja in potem proti večeru domov.
















Umbrija, nekaj Marche, Abruzza in Apulije 2017

23.6.-9.7.2017

Umbrija, imenovana tudi zeleno srce Italije, je manj poznana in tudi manj oblegana pokrajina kot Toskana. Nas so srednjeveške vasice in mesta na gričkih in hribih z dolgo zgodovino navdušile. Italija je kemperjem tako in tako zelo prijazna in tako je tudi v Umbriji skoraj vsaka vas imela parkirišče za avtodome. V času naših počitnic smo srečali res presenetljivo malo kemperjev, pravo nasprotje Toskane, na katero Umbrija tudi meji. Letošnji glavni cilj je bilo raziskovanje Umbrije, poleg tega pa smo si seveda pogledali še nekaj destinacij v drugih pokrajinah na poti. Na koncu pa smo potepanje zaključili z nekaj dnevi na polotoku Gargano v Apuliji, kjer smo leta 2011 že bili, vendar smo si tokrat vzeli malo več časa za uživanje v tamkajšnji pokrajini. Sicer je bilo letošnje potepanje zelo prijazno, saj večinoma nismo delali velikih dnevnih razdalj, saj so vasi in mesteca precej blizu. Zato si pa zato lahko ogledali več stvari:) Poleg tega pa dobra hrana, kave, vino, vse to so stvari zaradi katerih se tako radi potepamo po Italiji.

23.6.2017 Ljubljana-San Marino

Startali smo pozno popoldan, začuda na slovenskih avtocestah ni bilo zastojev in nesreč. Na Vrhniki smo šli na večerjo v mehiško restavracijo (Anžetova želja za spričevalo) in potem nadaljevali proti Rovigu, ki je bil mišljen kot prvi cilj za spanje. Potem pa smo gledali naraščajoče temperature po Padski nižini (30 stopinj ob 11-ih zvečer) in smo ugotovili, da to ne bo šlo. Primož je podaljšal do San Marina (43.940920, 12.442362), kjer smo upali na znosnejše temperature - se je spustilo do 24, tako, da smo se lahko malo naspali.

24.6.2017 Conero Riviera - plaža Mezzavalle in mestece Portonovo

Zjutraj smo nadaljevali proti Conero Rivieri, rivieri južno od Ancone s precej netipičnimi italijanskimi plažami. Obala se namreč dviga visoko nad morjem, najvišji vrh Monte Conero je visok 527 metrov, zalivi pa so ozki s prodnato plažo. Parkirali smo nad plažo Mezzavale na travniku (43.563725, 13.576235 parking 5 evrov, so rekli, da lahko brez težav tudi prespimo). Po kosilu smo se spustili do plaže - ni tako enostavno, ene 10 minut strmega spusta po mivki do plaže, je pametno imeti superge. Ampak je vredno - plaža lepa, morje čisto, pa še veliko mladih, tako, da je marsikaj za oko prijetnega:) Pametno je imeti senčnik, ker sence ni prav veliko.





Nad plažo je tudi lokal. Do večera smo bili na plaži in se šele potem prestavili v edini kamp Torre (43.56435 13.59354) v mestecu Portonovo. Kamp nabito poln, smo dobili še edini prostor. Ni bil nek presežek, plačali smo 36 evrov. Ampak cela scena je bila pa na sobotni večer kar huda. Plaža je bila polna, ljudje so prinesli stole, mize in večerjo s seboj. Tudi lokali so bili vsi polni. Sicer lepo in zanimivo, ampak škoda, ker je bil vikend, čisto preveč ljudi za naš okus. V mestecu je tudi jezero, drugače pa nekaj hotelov in restavracij.



25.6.2017 - Loreto, Ascoli Piceno

Dopoldan smo se kopali na plaži pri kempu - ker je bila vroča nedelja, je bilo nabito polno in si komaj dobil prostor za brisačo. Populacija pa zelooo drugačna, kot dan prej na 'strmi' plaži - v glavnem starejši in družine z majhnimi otroci. Do 12-ih smo morali iz kampa, sicer je potrebno doplačilo polovice zneska. Glede na gnečo se nam tam ni več dalo biti in smo šli naprej. Primož je dal v navigacijo Monte Sibilini brez avtocest, pa smo se vozili s hribčka na hrib. Tako smo po naključju zagledali Loreto in se odločili za ogled - pri 38 stopinjah. Ampak letos smo bili mi motorizirani, kar pomeni dva električna skiroja in Primožev air wheel, ki je povsod zbujal veliko pozornosti:)

Loreto (13 tisoč prebivalcev) je znano kot eno najpomembnejših romarskih središč v Italiji, kjer naj bi živela Devica Marija. Stari del mesta z baziliko je seveda na hribu, mi pa smo parkirali spodaj pri supermarketu. (43.440473, 13.627679) Osrednji trg Piazza Madona je zelo lep, tudi sama gotska bazilika je impresivna.







Zapeljali smo se čez stari del mesta, na sladoled in kavico, potem pa naprej. Nameravali smo v Monte Sibilini v kraj Foce, pa smo imeli dovolj časa še za ogled Ascoli Picena. To mestece z okoli 50 tisoč prebivalci mi je že pred dvemi leti priporočal Fabrizio iz Rima in res je vredno ogleda. Najprej smo parkirali ob cesti pri Porta Gemina (42.854549, 13.565596) in šli proti centru do trga, kjer so imeli stojnice s hrano, oblačili in kup neumnosti (bil je festival kruha, ampak ene 5 stojnic s kruhom in podobnimi izdelki je pa res bilo). Naredili smo en krog do mostu, trdnjave Malatesta in nekaj ulicah, potem pa se okrepčali v lokalu na trgu Piazza dell'Arengo, kjer so katedrala, baptisterij, škofova rezidenca in mestna hiša. Na trgu so postavljali oder za večerni koncert. Tam smo se pošteno zasedeli, tako, da je že veliko ljudi začelo prihajati v mesto.







Primož je prestavil kemper na bližnji PZA (42.852420, 13.582333 ponoči zastonj, vendar moraš v tem primeru zjutraj pred 7-mo uro ven; mi smo plačali 6 evrov, še za elektriko), ker smo se odločili, da prespimo tu. Ogledali smo si še enega najlepših italijanskih trgov Piazza del Popolo z impresivnimi renesančnimi stavbami, se zapeljali po mestecu, kjer je veliko lepih stavb iz marmorja travesino iz bližnjih hribov. Nazadnje smo pristali v lokalu Cibo e vino, kjer imajo pizze in prigrizke, zelo okusno. Potem smo šli do kemperja z idejo, da se stuširamo, preoblečemo in nazaj na koncert, pa naju Primož ni prepričal, je šel samo on pogledat:) Na PZA-ju sta bila poleg nas še francoski in italijanski kemper. Noč pa dokaj prijetno hladna.



26.6.2017 Norcia, Spoleto, Visso, spanje Spello

No, ta dan se je pa izkazalo, kaj se zgodi trapastim turistom, ki si ne naberejo dovolj informacij pred načrtovanjem destinacij. Vedeli smo za potrese v L'Aquili leta 2009 in Amatriceju avgusta 2016, da pa so oktobrski potresi prizadeli širše območje Monte Sibilini (en potres oktobra je imel epicenter blizu Visa, drugi pa blizu Norcie), tega pa ne. Tako smo se dopoldan odpravili proti Norcii in namesto 40 km naredili pošten ovinek ter potrebovali dobri 2 uri do tja. (42.795269, 13.093011) Vmes so se namreč začele pojavljati podrte vasi in zaprte ceste, precej šokantno. Tudi Norcio je lanski oktobrski potres pošteno prizadel, veliko hiš v mestu je praznih, se pa turisti vračajo v mesto, čeprav je kar hudo gledati vse skupaj. Nekaj prodajaln z lokalnimi dobrotami (suhomesnati izdelki iz divjega prašiča, siri in tartufi) je odprtih, pa nekaj gostilnic in prodajaln z oblačili. Znamenita bazilika, znan romarski kraj je podrta, celo je ostalo samo pročelje stavbe.







Na večini lokalov v centru pa piše, da so preseljeni v industrijsko cono. Prenavljajo tudi obzidje starega dela mesta. Kot sami pravijo, so zelo veseli, da se turisti vračajo, saj jim to seveda pomaga pri vzpostavljanju normalnega življenja. Na trgu smo šli na kosilo, poskusili domače rezance s tartufi, lečino juho in klobaso iz merjasca (s kavami, vodami in vinom je naneslo 46 evrov). V lokalni gelaterii smo šli še na sladoled, tam pa se je dolgočasilo kup policistov. Povsod je namreč polno vojakov, policistov, žandarmerije, gasilcev.

Enega od policistov smo vprašali, če se da priti do vasi Castellucio v Monte Sibilini (povsod na fotografijah tega gorovja), ki je bila v planu za ogled, pa je samo zmajal z glavo, da to pa ne bo šlo. Spraševali smo ga še, če bi se dalo priti do smučišča nas Vissom, pa je rekel, da tega pa ne ve, ker gasilci stalno zapirajo in odpirajo ceste. Pa smo rekli, da si gremo najprej ogledati Spoleto in se potem zvečer prestavimo v hribe. Kakšna napaka...

No, Spoleto sam je vsekakor vreden ogleda. Z impresivno trdnjavo Rocca Albornoziana nad mestom in akvaduktom Ponte delle Torri, visokim 80 metrov.





Pa tudi samo mestece očara. Glavne znamenitosti so Piazza Mercato z vodnjakom z uro, Casa Romana iz 1. stoletja, rimsko gledališče (ki so ga v času našega obiska prenavljali) in pa impresiven trg Piazza del Duomo s katedralo, gledališčem in Caso Menoti. Vmes je še veliko drugih znamenitih stavb, lepih ozkih ulic. Spoleto je izjemno prijazen turistom, vse je lepo označeno. Od spodnjega dela mesta do trdnjave se lahko povzpneš s tekočimi stopnicami in dvigali. Sicer se je mesto pripravljalo na poletni festival. Parkirali smo na parkingu za kemperje, 24 ur stane 8 evrov. (42.727849, 12.732452)





Od Norcie do Spoleta je tudi kolesarska pot Ex Ferrovia po bivši železnici, ampak pri 35 in več stopinjah nas ta preizkušnja ni zamikala (baje je tudi ta od potresa precej poškodovana, vendar to ni preverjeno).

Potem pa se je začela naša odprava po potresnem območju. Želeli smo do Vissa, pa je bila cesta malo pred mestom zaprta. Pa smo zavili v samo hribovje, čez slabo poseljeno območje s slabimi cestami, tako, da je naša odprava kar trajala. Ko smo prispeli v dolino, smo poskusili do Vissa še z druge strani, po avtocesti in potem naprej po lokalnih vaseh. Pa so se začele vrstiti porušene vasi druga za drugo.



Ljudje večinoma živijo v prikolicah in mobilnih hiškah, v eni od vasi je bil recimo postavljen ogromen kamp teh hišk. Do Vissa smo sicer prišli, tam pa zagledali popolnoma podrt center mesta, kamor sploh ne smeš vstopiti brez dovoljenja (stalno stražita dva vojaka). Turistični urad je bil presenetljivo odprt, smo spraševali, če se da kam priti, pa sta se nam možakar in ženska samo smejala, da je vse zaprto in nevarno (»red zone«). Na hitro smo si ogledali ta nesrečni Visso, ki je bil sicer živahen turistični kraj in izhodišče za hribe. Vprašali smo celo, če lahko prespimo, so rekli seveda, kjer želite, ampak na koncu nismo imeti srca se iti turiste med ljudmi, ki morajo spati v prikolicah in mobilnih hiškah, pri tem pa jih gasilci oskrbujejo z vodo. Kot smo potem seveda prebrali, popotresni sunki otežujejo prenovo, sicer pa obnavljajo hiše in ceste. Kljub temu zgleda grozno, saj so povsod ogromne količine podrtega kamenja. Pri nas precej nepredstavljivo. Precej šokirani smo se obrnili proti Spellu in šele v nočni vožnji videli, da skoraj v nobeni od hiš v teh vaseh in mestih ni luči in da ljudje dejansko ne živijo v hišah (tudi v tistih, ki sicer navzven izgledajo nepoškodovane). Zaprtih je tudi večina tovarn in raznih prodajaln, le ena večja tovarna je v času našega obiska obratovala. Čisto izmučeni smo prispeli v vroči Spello in prespali na PZA (42.993729, 12.667597 5 evrov, oskrba z vodo in izpust).

27.6.2017 Spello, Montefalco in Bevagna, spanje Assisi

Zjutraj smo ugotovili, da je PZA zraven nogometnih igrišč in bazena, smo bili pa edini kemper. Zjutraj smo se odločili za ogled Spella, izjemno fotogeničnega mesteca z 9 tisoč prebivalci pod Monte Subasiom. Mestece vina in rož, znanega po Infiorate di Spello, ko naredijo preproge iz rož po ulicah ob procesiji Corpus Domini na deveto nedeljo po Veliki noči. Tudi sicer so hiše in ulice polne rož, vse skupaj je res lepo. Začeli smo s kavo v eni od gostiln, potem pa se povzpeli do vrha do razgledne točke pri samostanu San Severino ter prevandrali kamnite ulice. Fotke ne morejo pokazati kako je v resnici lepo. V mestecu so 3 vrata, vstopili smo skozi Porta Consolare iz 1. stoletja, izstopili skozi Porta Venere z dvema stolpoma Torre di Properzio in prišli direktno do našega PZA.







Nadaljevali smo do Montefalca, še manjše vasice na hribu (okoli 6 tisoč prebivalcev) iz 12. stoletja, znane tudi kot balkon Umbrije. Okoli vasice je polno vinogradov in nasadov oljk, zato je v vasi in okolici polno prodajaln vina in olja. Letos je bil v vasi cilj ene od etap Gira di Italia in verjetno je bila zato cela vas polna roza prebarvanih koles in roza zastav. Na kosilo smo šli v gostilnico in picerijo Il Verziere, Primož je preizkusil lokalno meso (svinjina, jagnjetina in zajec), jaz čičerikino juho, Anže pa pizzo in pečen krompirček, zelo okusno. Z vinom in kavami skupaj smo dali točno 50 evrov. Parkirali smo na PZA pod vasjo, (42.892164, 12.647890) 5 evrov za 24 ur, elektrika se plača posebej. Čisto blizu parkirišča je prodajalna vina in olja Cantina Fratelli Pardi, kjer je Primož nabavil lokalno vino Montefalco Rosso (9 evrov) in Montefalco Sagrantino (18 evrov). Potem pa smo si na parkingu privoščili popoldansko siesto.









Nadaljevali smo do Bevagne, srednjeveškega mesteca s približno 5 tisoč prebivalci, ki pa je na ravnem. Parkirali smo pred vhodom v mesto. (42.934603, 12.606299) Ker je bilo zelooo vroče, je bilo mestece praktično izumrto. Ugotovili smo, da smo zamudili srednjeveški festival, ki je trajal 10 dni, celo mesto je bilo polno stojnic in raznih zadev iz srednjega veka, so ravno pospravljali. Nam je bilo žal, da smo to zamudili. Sicer smo prevozili mestece, najmanj impresivno do sedaj, čeprav je moralo biti v času festivala popolnoma drugače.







Nadaljevali smo do Assisija, kjer je kar nekaj označenih parkirišč za kemperje pod mestom, odločili smo se za PZA na Agriturismo all Antica Mattonata (43.065822, 12.598508 12 evrov + elektrika 3 evre). Izbira je bila odlična, krasen razgled na Assisi, zraven ponujajo sobe, okolica je res lepa in mirna. Prostora je za ene 6 kemperjev in do večera se je ravno napolnilo, za sosede pa smo imeli tudi Avstralce. Zvečer se nam niti slučajno ni dalo do mesta, zato smo uživali samo ob razgledu. Smo pa prvič na poti naleteli na komarje.



28.6.2017 Assisi, spanje Gubbio

Oblačno jutro je prineslo ohladitev, tako, da so bile temperature prav prijetne. Po zajtrku smo se z našo mašinerijo povzpeli do Assisija, ki je od PZA-ja oddaljen 2,6 km. Assisi letno obišče tudi do 5 milijonov turistov, zato smo pričakovali precejšnjo gnečo. Pa smo se na srečo zmotili, ni bilo veliko ljudi v času našega obiska, tako, da smo res uživali v raziskovanju mesta. Je resnično lepo, meni je bilo najbolj všeč od vseh Umbrijskih. Najbolj znano je seveda kot rojstno mesto Svetega Frančiška in Svete Klare.



Začeli smo z ogledom glavne znamenitosti, bazilike Sv. Frančiška. Sestavljata jo spodnja in zgornja cerkev, sama stavba pa je resnično impresivna. V njej je tudi grobnica Sv. Frančiška, ki je bila skrita 600 let in so jo izkopali šele leta 1818. Trenutno imajo stroge varnostne ukrepe, vojaki stražijo in pregledajo vsakega. Smo imeli težave s tem, da bi pustili parkirano našo mašinerijo na trgu, pa je potem eden od vojakov zadevo podobno pregledal in nam potem le dovolil "parkiranje".







Druga največja znamenitost je Bazilika Santa Chiare, ki je bila zgrajena v čast Sveti Klari, ustanoviteljici reda Klaris. Cerkev je bila zgrajena v 13. stoletju. Tudi rimski ostanki so vidni v Assisiju-mestno obzidje, forum, gledališče, Minervin tempelj. Nad mestom je trdnjava Rocca Maggiore iz 14. stoletja (vstopnina 5,5 evra), ki nudi krasen razgled na Assisi. Tudi samo potepanje po ulicah in trgih je super, res lepo, cene pa seveda precej bolj zasoljene kot drugje.







S kemperjem smo se zapeljali do parkirišča (43.061559, 12.646479) pri Eremo dele Carceri, samostana, ki je ob vznožju Monte Subassia, 4 km naprej od Assisija. Samostan je znan po tem, da se je tja okoli leta 1205 Frančišek s svojimi somišljeniki umaknil v naravo, kjer so spali in molili v jamah pod samostanom. Na ogled je le Frančiškova kamnita postelja, jame pa so zaprte. Okoli samostana so sprehajalne poti po gozdu in veliko kotičkov, kjer menihi molijo in berejo.





Nadaljevali smo do Gubbia, kjer smo prespali na PZA (43.351201, 12.564467), 5 evrov za 24 ur, elektrika se plača posebej. PZA je od centra oddaljen 1,5 km. Nas je bilo celo 5 kemperjev, noč pa nevihtna in vetrovna.

29.6.2017 Gubbio, spanje Perugia

Gubbio je najstarejše mesto v Umbriji, kar kažejo plošče z napisi v mestnem muzeju in rimsko gledališče (33 tisoč prebivalcev). Mestece leži na pobočju Monte Ingino. Srednjeveško mestece iz temno sivega kamna, z ozkimi ulicami in gotsko arhitekturo. Tudi bolj turistično. Po mestecu vozi tudi turistični vlakec. Glavne znamenitosti so rimsko gledališče, ki leži pod mestom, rimski mavzolej, katedrala, Palazzo dei Consoli, Palazzo Ducale, cerkev San Francesco, bazilika Sant'Ubaldo, ki leži nad mestom. V Pallazzo dei Consoli (vstopnina 5 evrov) smo si ogledali muzejsko zbirko, tudi znamenite bronaste plošče z zapisi v umbrijskem jeziku in se povzpeli na vrh, kjer je lep razgled na okolico.







Do Sant'Ubalda (kjer je bazilika) se da povzpeti z vzpenjačo, ki pa v času našega obiska zaradi premočnega vetra ni delovala (sicer se pelješ v takšnih košarah kot na Marmolado v Dolomitih). Zato smo po kosilu zamenjali obutev in se po strmi poti povzpeli peš do bazilike, ene pol ure je trajal vzpon. Na vrhu je še močneje pihalo, tako, da smo si samo ogledali baziliko in uživali v lepih razgledih. Pot se nadaljuje naprej še do ostankov trdnjave. V času renesanse je bil Gubbio eno izmed središč proizvodnje keramike. V mestecu je precej prodajaln domačih dobrot in tudi keramike. V eni od njih nabavimo dobrote in cene so precej bolj zmerne, kot so bile recimo v Norcii.



Proti večeru smo nadaljevali do Perugie, glavnega mesta Umbrije (168 tisoč prebivalcev). Center mesta je na hribu, promet precej kaotičen, PZA pa je pod mestom, na ravnem (43.098098, 12.383521 18 evrov za 24 ur, 12 evrov za 12 ur, elektrika, izpust, voda), sicer ob cesti. Na PZA-ju je parkiranih nekaj kemperjev in prikolica, kjer zgleda, da so ljudje kar stalno nastanjeni in parkirani tam.

Anže ni hotel z nama na hiter večerni ogled mesta, še dobro, ker sva šla s skiroji po cesti, ki nima nobenih pločnikov in je bilo kar adrenalinsko, sploh spust nazaj do PZA:) Pri enem od vhodov v mesto pri cerkvi Sant Eracleo sva šla na kozarec vina in si ogledovala pisano paleto turistov in domačinov-zgledalo je precej živahno.

30.6.2017 Orvieto, spanje Lago di Tramesino

Zjutraj nas je pričakal dež, ki je bil za Perugio napovedan za cel dan, zato smo se v iskanju lepšega vremena prestavili južneje. Prvi cilj je bila še ena od vasih na hribčku, Todi, pa smo bili neuspešni. Do Todija je namreč zelo strma cesta, ki pa je bila mokra po dežju in nam je začelo kemper spodnašati in ni bilo možnosti, da pridemo do vrha. Seveda je sledil cel prometni kaos, ker smo morali vzvratno peljati kar nekaj časa, da smo lahko obrnili. Jaz sem na cesti opozarjala voznike, da peljejo mimo nas, Anže pa se je nad kemperjem drl, če kdo prihaja od zgoraj. No, pri tem smo videli, da so imeli tudi avtomobili precejšnje probleme pri speljevanju na strmi cesti. Zadeva se je končala srečno (beri kasneje, obstaja z druge strani lepša in manj strma cesta).

Nadaljevali smo ob reki Tiberi do Orvieta (21 tisoč prebivalcev), kjer je bilo ob cesti kar nekaj ponudbe prijateljic noči. Malo pred Orvietom je jezero di Corbara, vsezkozi pa reklame in kantine za prodajo in pokušino vin. Stari del Orvieta leži na vzpetini hriba iz vulkanskega tufa. Parkirali smo na PZA, ki je čisto zraven gondole (42.725224, 12.126334 7,5 evra smo dali za povratni karti za nas 3), PZA pa stane 2 evra na uro, elektrika, voda in praznjenje se plačajo posebej. Lačni smo najprej poiskali restavracijo, tokrat preizkusili lasagno, parmigiano in golaž iz divjačine (s pijačo je bilo 50 evrov). Nadaljevali smo do Duoma di Orvieto, ki impresionira s svojo zunanjostjo (sprednja fasada je polna reliefov, skulptur, mozaikov) in katere začetek gradnje sega v 13. stoletje. Notranjost fasade je črtasta kot stranska zunanjost, za ogled je potrebno plačati vstopnino 4 evre. Je bil pa ravno v času naše obiska koncert Oxfordskega cerkvenega zbora. Julija pa bo imel Andrea Bocelli koncert v tej katedrali.





Šli smo na vodeno turo (v angleščini) po jamah Orvieta (Citta sotterranea), zanimivo in priporočam. Cena je 6 evrov za odraslega in 5 za otroka, karte se kupi v turističnem uradu zraven katedrale, kjer je tudi zbirno mesto. Ogled teh jam je možen samo vodeno. Jame so iz časa Etruščanov, ki so na tem ozemlju živeli pred Rimljani. Rimljani so nato mesto uničili. V srednjem veku so jame začeli zopet uporabljati za različne namene, vulkansko kamnino, ki so jo izkopali, pa so uporabili za gradnjo hiš. Sedaj sta za javnost odprti dve jami, v eni od teh je možen ogled več nivojev. Ostale jame v mestu so v privatni lasti in se še vedno uporabljajo.







Povzpeli smo se tudi na Torre del morro (vstopnina 2,8 evra), 47 metrov visokega srednjeveškega stolpa z lepim razgledom na vse strani mesta. Zapeljali smo se še do Palazzo del Capitano del Popolo, kjer so ravno pričeli s festivalom tanga. V lokalu zraven smo vedrili, ker je začelo deževati in zato zaključili z ogledom mesteca. Orvieto je eno redkih mest, ki je imelo papeško palačo zunaj Rima. Eden od papežev je dal zgraditi zelo globok vodnjak Pozzo di San Patrizio, ki pa ga zaradi dežja nismo uspeli videti, je pa ena od glavnih znamenitosti mesta. Znamenita so še etruščanska grobišča Crocefisso di Tufo.



Nadaljevali smo do Laga di Trasimeno, spanje na PZA v Castiglione del Lago (43.123520, 12.050401 12 evrov).



1.7.2017 Lago Trasimeno in Castiglione del Lago, spanje Perugia

Zjutraj smo se zbudili v sončno jutro. Lago di Trasimeno je četrto največje v Italiji s površino 128 m2, na njem so trije otoki, od katerih je eno poseljeno. Jezero nima odtoka, zato je njegova višina odvisna od količine padavin in porabe okoliških prebivalcev. Kvaliteta voda je dobra, ker je precej neposeljeno in ni velikih kmetij, ki bi onasneževali jezero. Okoli jezera je nekaj mestec, nasadov oljk, vinogradov in sadja. Ogledali smo si Castiglione del Lago mestece nad jezerom, ki ima tudi srednjeveško trdnjavo Rocca del Leone. Vhod v trdnjavo je možen le skozi Palazzo della Corgna (družinska vstopnica je 18 evrov), ki poleg ogleda trdnjave omogoča tudi ogled muzeja in v času našega obiska razstave Picassovih skic. Poleti imajo tudi letni kino na dvorišču trdnjave. Samo mestece pa nič posebnega, smo se zapeljali čez in šli na eno kavo na glavnem trgu. Potem pa smo zabušavali pri jezeru.







Proti večeru smo se prestavili do Perugie in si ogledali sobotni večerni utrip mesta. Od PZA-je kar vzpon do vrha, najlažje je priti do Piazze Europa (43.103796, 12.389485), ker so od tam naprej tekoče stopnice, ki prihranijo kar nekaj hoje (to smo seveda ugotovili nazaj grede:). Mesto je bilo na sobotni večer zelo živahno, precej turistov in seveda tudi domačinov. Naredili smo en sprehod po mestu, da smo začutili utrip in videli, da gre resnično za staro in lepo mesto. Precej impresivnih stavb in trgov (Piazza IV Novembre je najbolj znamenita), vse skupaj gre zelo gor in dol, ogledali si nismo nič, ker je bilo vse zaprto. Lokali seveda polni, seveda se pa precej ločijo tisti za turiste od tistih malce bolj skritih, kjer so domačini. V drugem poskusu smo našli enega zelo simpatičnega Kundero na vrhu stopnic. Precej pozno smo se vrnili na PZA.





2.7.2017 Todi, Civita di Bagnoregio, spanje Narni

Zjutraj so Romuni v kombijih že nekaj prodajali na PZA-ju, mi pa nadaljevali proti Todi-ju, drugi poskus. Tokrat smo prišli gor po strmi cesti, nazaj grede pa ugotovili, da gre po drugi strani precej bolj prijazna cesta. Todi je še eno od mestec visoko na hribu nad dolino reke Tibere, ki ima obliko trikotnika in je obdan s tremi obzidji (srednjeveško, rimsko in etruščansko). Parkirali smo pa PZA (42.781141, 12.401286 1 ura 2 evra) in se z dvigalom povzpeli do mesta. Ogledali smo si baziliko San Fortunato (z nedokončano fasado), se povzpeli na stolp in si ogledali še grobnico. Piazza del Popolo je zelo lepa s srednjeveškimi stavbami iz 13. stoletja. Vmes seveda postanek na dobri kavi, potem pa smo si ogledali še rimske  Cisterne Romane (vstopnina 1,5 evra)-za spust do cisterne dobiš varovalno čelado (no, bi jo v Orvietu prej potrebovali kot tu:), ni pa nek presežek. Ker je bila nedelja, je bilo tudi kar precej turistov.





Naslednja postaja je moje tako želeno mestece, ki umira, Civita di Bagnoregio. Parkirali smo na PZA (42.627788, 12.086456) v Bagnoregiu in šli z našimi prevoznimi sredstvi (je dobra 2 km hoje). Vmes smo šli na kosilo v Hotel-restaurant Romantica Pucci, dobra hrana, preizkusili smo lokalne dobrote (40 evrov s pijačo), osebje prijazno, ampak precej zmedeno. Nadaljevali smo pri razgledni točki s pogledom nad vasico Civita di Bagnoregio, res impresivno.



Mestece so pred okoli 2500 leti zgradili Etruščani, leži na vulkanskem tufu in se zaradi trhle kamnine počasi seseda. Zato mu pravijo La citta que muore. Stalnih prebivalcev ima okoli 16, poleti se število poveča na 100. Mesto je dostopno le peš čez most (vstopnina 1,5 evra), za oskrbo prebivalcev pa uporabljajo motorje, majhne trikolesnike (ape-čebele) in pa sodobne štirikolesnike, ki prevažajo tudi turiste, ki ne zmorejo peš. Vzpon je proti koncu kar strm in nekateri so kar močno sopihali. Škoda, ker je bila nedelja, ker so bile trume ljudi. Kot že velikokrat, se je izkazalo, da so najlepše stvari preveč obiskane-verjetno še toliko bolj, ker je bila nedelja. Mesece ima kar precej lokalov in gostilnic, povsod je bilo vse polno, tudi vse ulice. Glavni trg ni niti tlakovan. Na koncu mesteca so tudi jame v skali, sicer zaprte za ogled. Sredi vasi pa smo si za 1 evro vstopnine ogledali etruščansko jamo z nazornim prikazom življenja in ohranjenimi predmeti. Sicer v mestecu lepe kamnite uličice z veliko rožami, smo vse pregledali in ušli, ker je bilo res preveč ljudi.







Nadaljevali smo do Narnija, spet eno staro mestece visoko na hribu z več kot tri tisoč letno zgodovino, ki leži v neposredni bližini geometričnega središča Italije. Ima okoli 20 tisoč prebivalcev. Parkirali smo na trgu, kjer je parkirišče za kemperje (42.518204, 12.518502) in izpust, brezplačno. Je sicer postrani, pa smo se poravnali in tam prespali. Do mesta se povzpneš z dvema dvigaloma. Imeli smo večerni ogled mesta, kamnite in temačne ulice z oboki, precej manj turistično kot prejšnja mesteca, lepo. Seveda vmes postanki za kofetek in dober kozarec vina. Žal nam je bilo, da nismo šli na ogled Narni podzemlja, vendar je bila naslednji dan prva vodena tura šele ob 12-ih. Po spletni strani sodeč zgleda precej bolj resno, kot tista v Orvietu, vmes hodiš tudi po vodi, ozkih hodnikih, opremljenih jamah in s čelado na glavi. Narni je bil tudi navdih režiserju za zgodbe iz Narnije. Edino finale pokala konfederacij jih ni zanimal, zato smo šli na ogled drugega polčasa tekme v kemper. Primož se je še nekaj časa sprehajal po ulicah na drugi strani mesta in bil čisto navdušen kje vse ljudje živijo in kako težko dostopne so hiše. Lep razgled iz parka je tudi na grad na sosednjem hribu. Noč je bila prijetno hladna.







3.7.2017 Cascate delle Marmore, L'Aquila, spanje nacionalni park Gran Sasso e Monti della Laga

Dopoldan smo si najprej ogledali Cascate delle Marmore, umetne slapove, ki so jih naredili Rimljani 271 pr.n.št. Visoki so 165 metrov, sedaj pa jih uporabljajo za pridobivanje električne energije. Vstopnina je 10 evrov na enega, se pa vseeno ne morejo primerjati s Plitvičkimi jezeri (na slapovih Krke še nismo bili). Po parku je več poti, naredili smo cel krog in prehodili Sentiero 1, 2, 5 in 6, za kar smo (s postankom za kavo in sladoled) potrebovali dve uri. Do vrha potrebuješ ene 45 minut (tam je razgledna točka), vmes je tudi Most zaljubljencev, kjer si popolnoma moker, ko spustijo vodo. Tudi pri Sentieru št. 1 smo bili precej mokri, ker hodiš v neposredni bližini spodnjih slapov, ki pošteno špricajo. Sicer si na spletni strani www.marmorefalls.it pogledaš kdaj je park odprt in kdaj spuščajo vodo, ker je takrat najbolj zanimivo. Na koncu parkirišča je čisto nov PZA (42.557381, 12.721972), kjer so šele postavljali rampo, sicer je bilo pa že kar nekaj kemperjev.





Nadaljevali smo čez mestece Rieti z lepim razgledom na Monte Catria. Potrebovali smo bankomat in kosilo. Ustavili smo se v restavraciji in piceriji Terme Cottorella (42.389837, 12.862660), kjer smo za 34 evrov dobili zelo okusno kosilo (špageti l'amatricana odlični). Osebje pa malce zmedeno, sem naročila medium kozarec vina in dobila 4 dcl vina:) Se vidi, da tja zahajajo le domačini, ker smo si že z našim znanjem italijanščine bolj težko pomagali.

Nadaljevali smo proti L'Aquili. Za parkiranje smo imeli označeno eno lokacijo kot PZA, pa ni bilo nič temu podobnega. Zato smo parkirali ob enosmerni ulici pred vstopom v center (42.354932, 13.406544) in šli proti centru. Že od daleč smo videli ogromno žerjavov, vendar si res nismo mislili, da je stari del mesta leta 2017 sredi obnove potresa, ki se je zgodil leta 2009. Res hudo, ampak ga vsaj obnavljajo. Cel stari del mesta je gradbišče, edino ob glavni ulici je že nekaj odprtih lokalov in trgovin. Ampak res malo. Glavni trg že izgleda približno obnovljen. V baru Centrale smo šli na kofetek, to je bilo pa to.





Naslednja postaja je bil nacionalni park Gran Sasso, 35 km vožnje in vzpon na 2100 mnv do Campo Imperatore (42.442813, 13.559410). Cesta je zelo dobra, vmes pa pašniki in lepi razgledi na hribe. Parkirali smo na velikem parkirišču med hotelom in zgornjo postajo sedežnice, kjer je že bilo nekaj kemperjev. Tu je tudi smučišče. V hotelu je bil leta 1943 nekaj časa zaprt Mussolini, dokler ga niso rešili nemški komandosi. Nad parkiriščem je observatorij in lep razgled na amfiteater gora. Je bilo pa mraz, zvečer se je shladilo na 8 stopinj, zato smo morali prižgat gretje in seveda peči palačinke.



4.7.2017 Corno Grande, spanje San Salvo Marina

Zjutraj smo vstali bolj zgodaj, ker smo imeli namen osvojiti najvišji vrh Apeninov, Corno Grande (2912 metrov visok). Poti so lepo označene. Ker nismo šli po ferati, je šla naša pot precej naokoli, kljub temu pa smo do vrha potrebovali le 2 uri in 20 minut (predvideno je 3-4 ure). Razgledi so celo pot res lepi vse naokoli. Vmes smo srečali dva tržaška Slovenca, ki sta že 1 teden hodila po Gran Sassu z nahrbtniki in spala po kočah in zavetiščih. Smo izvedeli, da je pozimi tu tudi 4 metre snega in da je zelo popularna turna smuka. Da koč je bolj malo na tem območju, da je pa lepo. Kjerkoli smo, v hribih srečamo kakšnega Slovenca:) Na vrhu je bila kar gužva, večina pa je gor prišla po ferati. Nazaj grede smo šli še do koče nad parkiriščem in se po 5 urah in pol hoje vrnili nazaj. V hotelu so imeli samo sendviče, zato pa so v enem od »food trucku« pekli klobase in ražnjiče (ovčje) na žaru in fanta sta seveda preizkusila ponudbo.







Potem smo malo počivali, nato pa šli proti morju, dobrih 200 km vožnje. Odločili smo se za PZA v obmorskem letovišču San Salvo Marina. PZA (42.072347, 14.769190) sicer je 70 metrov od morja, vse ostalo pa čisto mimo. Betonsko parkirišče, zraven lunapark, kjer je muzka na ves glas do enih ponoči, zraven cesta (20 evrov nočitev, 5 evrov elektrika, 5 evrov voda in praznjenje). Smo zelo slabo spali. Sicer pa tipično italijansko obmorsko letovišče s hoteli in apartmaji ob morju, kilometrsko peščeno plažo, kupom lokalov in gostiln. No, edino v pizzeri Medusa sta fanta jedla eno najboljših pic v življenju:)

5.7.-7.7.2017 Polotok Gargano (Apulija)

Čez polotok Gargano smo se pred šestimi leti že na hitro peljali čez in takrat spali v Vieste-ju, tokrat pa smo imeli več časa in smo si ga malo bolj ogledali. Večina območja je nacionalni park, najvišji vrh je Monte Calvo, visok prek 1.000 metrov. Območje je pokrito z gozdovi (edini ostanki pragozda v Italiji-Foresta Umbra), oljkami, značilne so visoke bele skale. Glavna turistična območja so ob mestih Peschici, Vieste in Mattinata, vmes so ob lepih zalivih turistični resorti. Na severnem delu sta dve slani jezeri, Lesina in Varano. Peljali smo se čez ozek pas ob Lesini, tam so v glavnem samo hoteli in kampi, sicer je precej malo poseljeno, so pa vseskozi ogromni nasadi oljk. Do plaže nismo šli, je celotno področje zagrajeno, vmes so samo dostopi do plaž. Odločili smo za postanek v mestecu Peschici, kjer je več PZA-jev in kampov. Mi smo bili v Sosta camper Dattoli (15 evrov 41.945264, 16.011365), zelo prijazno mlado osebje, je pa prostora za vsega enih 8 kemperjev, nekaj je tudi sence, tuši in wc-ji so pa bolj za silo (ampak nas to niti ne moti prav dosti, pač zadeve opravimo v kemperju). Najprej smo šli na kosilo v bližnjo gostilno, zelo dobra morska hrana, potem pa na plažo. Plaža mivkasta, pa presenetljivo veliko ljudi. Morje je imelo 27 stopinj. Zvečer smo šli na ogled mesteca, ki je na hribu in je prav simpatično. V centru so ozke bele ulice, ampak ogromno turistov. Na koncu smo našli simpatično enoteco z dobrim vinom in prigrizki. In se odločili, da gremo naslednji dan na ogled z ladjico po jamah Gargana (35 evrov za odraslega, 20 evrov za otroka).







Naslednji dan torej zgodnje vstajanje, ker smo morali biti »že« ob 9-ih v marini. Tam pa ogromno ljudi, pa ne veš v katero vrsto bi se postavil. Potem ugotoviš, da je pomembno samo to ali greš na ogled otokov Tremiti ali po grottah Gargana. Izlet tudi ni bil z ladjico, ampak z ogromnimi gliserji za 100-150 ljudi. Ampak kljub vsej zmedi, smo točno ob uri 9.30 šli (na jugu Italije:). Obala Gargana je res lepa, visoke bele pečine, jame, v katere smo se zapeljali s tem ogromnim gliserjem, krasne plaže, od katerih je veliko dostopnih samo z morja, ali pa so tam zgradili turistične resorte. Peljali smo se mimo Viesteja, še precej naprej, ogled v eno smer je trajal več kot 2 uri, saj smo zapeljali v vsako od jam, kjer se je dalo (Primož in Anže sta komentirala, da traja predolgo). Vmes seveda ogromno skal raznoraznih oblik poimenovanih po živalih, pa svetilniki, stolpi in pa posebne "naprave" za lovljenje rib, narejene iz lesa, imenovane trabucco (med Peschici in Vieste jih je 36), od tega jih je sedaj kar nekaj postalo restavracij.









Od ene točke naprej so bile samo še prodnate plaže. Nazaj grede smo imeli 3-urni postanek za kosilo in kopanje v krasnem zalivu Baia e Cala Campi. Sicer je v tem zalivu turistično naselje in kamp, restavracija in bar, očitno pa vsak dan parkirajo še vsaj 4 ogromni gliserji v tem času. Plaža krasna, prodnata, nasproti otoček, morje čisto. Sicer cel izlet hudo turističen, ampak meni ni bilo žal, obala je res krasna.



Ko smo se vrnili v Peschici, smo šli takoj naprej v iskanje katere od teh lepih plaž. Pa seveda ni tako enostavno za kemper, v najboljšem primeru je v teh lepih zalivih kamp, pa tudi teh ni veliko. Tako smo prevozili vse do Mattinate, kjer smo našli Sosta camper da Francesco.(41.710823, 16.071941) Lastnik se zelo rad pogovarja, ampak njegova italijanščina je bila za naju popolnoma nerazumljiva. Sicer eden lepših PZA-jev, med oljkami, sicer malce ozki prostori za kemperje, ampak lepo urejeni wc-ji, ležalniki, gugalnica, plaža čisto zraven, na PZA pripeljejo ribe, sadje in zelenjavo. Dan smo preživeli zabušantsko, kopanje in branje knjig, na kosilo šli pa v prvo gostilno zraven in je zelo dobro. Plaža pa prodnata, juhej (nisem ljubitelj mivke).



Popoldan smo odločili, da bomo naredili ene pol poti proti domu in Primož se odloči za San Leo, ki je 32 km oddaljen od Riminija in okoli 20 km od San Marina. Vmes pošteno vroče, tudi 38 stopinj je kazal termometer. Zvečer smo prispeli v San Leo in parkirali na parkingu za avtobuse in kemperje pod mestom (43.896089, 12.350539), ker je promet v stari del dovoljen le za osebne avtomobile.

8.7.2017 San Leo

San Leo leži na višini 583 metrov. Sicer majhna kamnita vas z veliko trdnjavo na skali, preromansko cerkvijo Piave iz 11. stoletja in romansko katedralo San Leone iz 12. stoletja ter enim ohranjenim stolpom. Do trdnjave je vzpon iz mesta čez borov gozdiček. Vstopnina za trdnjavo je 9 evrov za odraslega in 4 za otroka. Zraven dobiš audio vodiča (tablico), ki po sobanah razlaga zgodovino in znamenitosti, vredno ogleda in tudi zanimiva zgodovina mesta. S trdnjave tudi lep razgled na San Marino, morje in okoliške hribčke. Simpatično mestece, precej manj oblegano kot San Marino, sta pa za ogled dovolj 2 uri.







In potem še 400 km vožnje do doma, vmes je temperatura v Bologni in Padski nižini dosegla tudi 40 stopinj.