ponedeljek, 07. maj 2012

Lago di Garda in Cinque Terre


Prvomajske počitnice 2012 – 27.4. do 4.5. 

Na pot smo se odpravili v četrtek pozno popoldan po službi. Naši prijatelji Sandra, Lara, Aleš in Žiga so bili na poti par ur pred nami. Na poti smo srečevali veliko število slovenskih avtodomarjev, ki so se prav tako odpravili na prvomajske počitnice, na različne konce. Obveznemu postanku na Autogrillu je sledilo tudi Anžetovo bruhanje, ki nam je kasneje precej zaznamovalo počitnice, saj smo virus uspešno prenašali z enega na drugega. Ponoči smo prispeli v PZA Transit (N45.872815 E10.871412)v Torbole, kjer smo imeli rezervirano mesto (fanta sta bila zelo pametna, ker je bilo za vikend polno).

PZA v Torbolah

Lokacija je odlična, sredi Torbol, v bližini jezera, počutili smo se skoraj kot v kampu. Blizu je bil tudi lokal Vila Cain z lepo travo za jutranjo jogo, igriščem za odbojko, odličnimi kavicami, aperoli in pizzami. Vse na dosegu torej.
Prvo jutro sta nas pričakala sonce in veter, pogled na jezero in gore je bil prekrasen. Vsako leto za prvomajske počitnice smo tu in vsako leto nam je lepo. Imeli smo tudi dosti družbe, od sodelavcev, prijateljev v Rivi in sosednjih kampih, dolgčas nam res ni bilo. Prvo dopoldne so šli fantje bajkat na 601 in prišli navdušeni nazaj.

Bajkanje

Vmes smo šli preostali na obvezen mini golf in sladoled, potem pa smo imeli piknik, trenirali slackline in zastavili z aperoli. Poleg tega je bil v petek camper stop praktično prazen, napolnil se je proti večeru oziroma v soboto.

Slackline
V soboto dopoldan smo se odpravili po plezalni poti iz Arca na Colodri. V Arcu smo parkirali na parkirišču za avtodome (10 EUR za 24 ur, N45.922214 E10.890485). Bilo je resnično vroče, zato smo bili prav veseli, da je bila stena večinoma v senci. Na začetku smo malo trenirali po skalah in gledali dva italijana, ki sta trenirala balvansko plezanje. Bili smo počasni, tako da so nas vsi prehitevali, ampak je bilo prav luštno. 

Plezanje

Po tej isti poti dol so se vračali resni plezalci, ki so šli navzgor po malo drugačnih stenah kot je bila naša. Mi smo se vrnili po pohodni poti naokoli in prišli mimo gradu direktno v center. Privoščili smo si obvezen pizza slice na glavnem trgu, potem pa še zasluženi kofetek in aperol s prigrizki. Kot vedno je Arco za prvomajske praznike poln plezalcev, veliko je tudi Slovencev. Sprehodili smo se skozi ozke uličice z obveznim postankom v trgovini z lokalnimi dobrotami in na odličnem sladoledu. Arco nam je bil kot vedno všeč. Naši prijatelji pa so imeli kolesarski dan, tako da smo se pozno popoldan dobili v camper stopu, trenirali slackline (družina mojega sodelavca nam je demonstrirala, da je to v resnici popolnoma izvedljivo) in monocikel. Na žalost pa je virus najprej ujel Žigo in ponoči še Laro.

Piknik
V nedeljo zjutraj se je moški del odpravil na bike turo proti Monte Stivo, preostali pa smo se imeli namen potepati po Torbolah. Vendar nas je ob prihodi na otroški igrišče presenetil pravi vihar, tako da smo prav hitro vrnili nazaj. Kmalu pa se je nazaj vrnil tudi Primož, ker je virus dotolkel tudi njega. Popoldan smo potem preživeli pred camperjem, pridružili so se nam še prijatelji, jaz pa sem v družbi velikega števila kolesarjev odtekla na Monte Brione.
V ponedeljek dopoldan je bilo še lepo sončno vreme, zato smo se odpravili na izlet v Malcesine. Parkirali smo na velikem parkirišču, kasneje smo izvedeli, da smo izbrali napačno tarifo, ker smo dobili kazen za 40 EUR. Naša najmlajša popotnica je ta dan praznovala 5 let. Od parkrišča do mesta je kakšnih 15 do 20 minut hoje ob jezeru, lepi razgledi na vse strani.

Pot ob jezeru do Malcesin

Privoščili smo si postanek na idiličnem trgu, v gostilnici z odličnimi salamami, bruschetami in sirčki, vendar pa z eno napako – izredno grdo gledajočo lastnico. Osredotočili smo se raje na dobro hrano. Potem smo se odpravili na ogled gradu Malcesine.

Grad v Malcesinah

Ker se je ravno vlila ploha, smo si najprej ogledali prav poučno razstavo o nastanku jezera, o živalskem in rastlinskem svetu ter vetrovih. Na gradu je prav takrat potekala tudi poroka, mi pa smo se povzpeli še na stolp. Malo smo se sprehodili še po mestu, si privoščili malo šopinga, predvsem Sandra je bila uspešna:) Kar pošteno utrujeni smo vrnili nazaj v camper in potem je celo popoldne deževalo.
To noč je slabost doletela še Marušo in Aleša, edina »preživela« je ostala Sandra. Zaradi ne preveč obetavne napovedi smo se odločili za menjavo lokacije in se odločili za Cinque Terre. To je bil naš drugi poskus, saj smo imeli namen iti že čez krompirjeve počitnice, ko so ta mesta prizadele poplave in plazovi. Cinque Terre je predel italijanske obale med Genovo in La Spezio, ki ga sestavlja pet slikovitih vasi Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monteroso al Mare. Vmes so na hribovitem predelu še druge majhne vasice, ki so prav tako delovale prav simpatično. Celotno področje je narodni park in zaščitena svetovna dediščina v okviri Unesca.

Pogled na Cinque Terre
Vozili smo se skozi Mantovo, Parmo, potem prišli zopet na avtocesto pri Parmi, na nasprotnem voznem pasu pa so bile res dolge kolone vozil, saj so se italijani vračali domov s podaljšanega vikenda. V La Spezii smo se odločili za »scenic route«, naš cilj je bila namreč zadnja od vasi Monterrosso al Mare. Ker nikjer ni bilo označeno, da je cesta med Vernazzo in Monterrosso zaprta (no, mi pa se tudi nismo pozanimali), je bilo vse skupaj zelo adrenalinsko. Cesta se namreč vije visoko nad morjem, je ovinkasta in na začetku še precej široka (sem še komentirala, da je v primerjavi z Amalfi coastom skoraj kot avtocesta). Ampak potem se zadeva zelo spremeni, cesta je postala ozka in ovinkasta. Poleg tega je lansko jesensko neurje močno poškodovalo predvsem Vernazzo in Monterosso, zato je bila cesta proti Vernazzi zaprta. Vse skupaj je postajalo vedno ožje in še bolj  ovinkasto, tako da nismo mogli niti obrniti. Edina možnost je bila pot proti Corniglii. Tu je bilo vozišče močno poškodovano, del ceste je manjkal in jo popravljajo. 

Ozko poškodovano cestišče

Ampak mi se nismo dali, smo šli kar naprej. Mene in Sandro je bilo pošteno strah, moški del pa je dobil svojo dozo adrenalina... Na srečo nas je pričakalo prosto parkirišče v Corniglii (N44.123499 E9.710232).

Spanje v Cornigliji

V vas smo šli najprej vprašat, če je kakšen problem, da prespimo in so rekli, da prav nobeden, zato smo si privoščili ogled vasi, dobro večerjo in seveda malo nazdravili za »pomiritev«.
Zaradi hribovite pokrajine je premikanje med vasmi možno z avtobusi, vlakom, ladjicami ali peš. Pešpoti so dobro označene, vendar so med Vernazzo in Manarolo trenutno še zaprte zaradi jesenskih poplav. Vlaki vozijo precej pogosto, vožnja med mesti traja po par minut in večinoma vozi skozi predore. Možno je tudi raziskovanje z ladjo, ki pristaja v vsaki vasi, razen v Corniglii, ki leži na hribu. Za vse vasi so značilne pastelne barve hiš, problem s prostorom, saj so tudi čolni parkirani po ozkih uličicah, vožnja do vasi je dovoljena samo za domačine, saj ni parkirnih mest. Parkiranje za avtodome je možno v Monterossu al Mare na makedamskem parkirišču (N44.144142 E9.646600), v Manaroli na parkirišču za avtodome in avtobuse (N44.108859 E9.732581), kot rečeno, pa smo si mi privoščili spanje v Corniglii. Parkirišče je sicer namenjeno domačinom, vendar ni bilo veliko avtomobilov, turisti se pa večinoma vozijo z javnimi prevoznimi sredstvi. Pokrajina je zelo popularna med Američani, precej pa je bilo tudi Slovencev, Japoncev in sploh veliko narodnosti. Za pokrajino je značilna tudi dobra hrana, omaka pesto genovese, morska hrana, farinata (zgleda kot palačinka iz čičerikine moke), foccacie na raznorazne načine, dobra vina in seveda odličen sladoled. Vse to smo preizkušali v velikih količinah, otroci so bili tako ali tako kar naprej lačni.
Prvi dan smo se odpravili z vlakom do Monterossa ali Mare, edino vasico na ravnem predelu, ki ima veliko prodnato plažo.

Plaža v Monterossu

Sprehodili smo se skozi mesto, kjer so na cerkvah in ostalih stavbah slike, ki kažejo kako je bilo vas poškodovana med poplavami. Tudi iz te tragedije znajo narediti turistično atrakcijo. Vendar je Monterossa v primerjavi z Vernazzo, ki smo jo obiskali kasneje, že zelo obnovljena. Po ogledu mesta, kosilu, kjer je Sandra jedla najboljše raviole »ever«, so si trije nadebudneži privoščili kopanje, odrasli pa smo to opazovali z varne razdalje, saj voda res ni bila preveč topla.

Kopanje

Pot smo nadaljevali z vlakom do Vernazze, ki pa je še močno poškodovana.

Poškodovana Vernazza
Celotno glavno ulico od železniške postaje do marine obnavljajo, popravljenih in odprtih je le nekaj lokalov, večinoma še ne. Tudi glavno ulico še popravljajo, tako da je dostop do marine možen skozi ozke uličice.

Trg v Vernazzi

V mestu je veliko število delavcev, ki zdaj vse to popravljajo. Zelo lepa je cerkev ob obali (temačna, v stilu Robina Hooda), gradna vrhu pa je zaprt. Glavna atrakcija pa je bil nakladalnik, ki iz morja odkopava kupe blata in raznoraznih odpadkov. Del, kjer je bila prej plaža in marina s privezi, je sedaj le kup blata. Še bo trajalo, da si bo Vernazza opomogla. Sicer pa so zdaj zanjo značilna vrata hiš, ki so jih poslikali delavci.

Poslikana zasilna vrata
Iz Vernazze smo se vrnili nazaj v Corniglio, najmanjši vasici in edini, ki ni ob morju, temveč na pečini. Od železniške postaje do vasi vodi 382 stopnic. Zvečer se mesto umiri, saj tu prespi malo turistov in večerno raziskovanje in razgledi so bili fantastični. Privoščili smo si še pizzo, farinato in obvezen aperol.

Corniglia
Naslednje jutro smo se z malce strahu odpravili po ozki cesti iz vasi, vendar je bilo lažje, ker smo že vedeli kaj nas čaka in tudi ni deževalo. Parkirali smo na parkirišču za avtodome in avtobuse v Manaroli, nad mestom. Do mesta smo se spustili peš, mimo mlina, ki ga tu uporabljajo za stiskanje oliv. Iz Manarole smo se odpravili na pešpot do Riomaggiora, znana kot Via del amore ali pot ljubezni.

Via del Amore

Za to pot, ki traja 20 minut, je vklesana v skale in vodi skozi predore visoko nad morjem, je potrebno plačati 5 EUR na odraslega in 2,5 EUR za otroka. Cela pot je zaznamovana z ljubeznijo, saj so na ograjah, tablah in varnostnih mrežah ključavnice, ki zaklepajo ljubezen, grafiti in drugi simboli ljubezni. Vmes se je možno dvakrat spustiti do morja, po skalah in je res lepo. Riomaggiore je največja od petih vasi, od železniške postaje do vasi pa vodi dolg prehod do vasi.

Glavna ulica v Riomaggiore
Tokrat smo si privoščili kar take away kosilo, aperol v lokalu nad marino s prekrasnim razgledom. Popoldan smo raziskovali uličice, se vzpenjali po številnih stopnicah. Šola je recimo na vrhu mesta, poleg gradu, huda lokacija.

Riomaggiore

Nazaj do Manarole so se vrnili po Via del amore, raziskali še to vasico. Desno od vasi je potka, ki vodi do pokopališča in ponuja krasen razgled na mesto in marino – za na razglednico.

Manarola

Sicer so mene tu fascinirala pokopališča, ki so bila na vrhu mest in ki od daleč zgledajo kot manjše hiške, v resnici pa so grobovi, ki so kot kocke sestavljeni eden poleg drugega.

Pokopališče v Manaroli

Samo redke bogate družine so imele svoje grobnice. Iz Manarole smo se nato odpeljali skozi La Spezio do Perto Venera, kjer smo prespali na PZA nad mestom (N44.059821 E9.848896), saj je za avtodome prepovedano iti do centra.
La Spezia je sicer mesto z okoli 100.000 prebivalci, deluje industrijsko in tu se nahaja velik del italijanske vojaške morske flote. Ocenili smo, da je vseeno, če ogled spustimo. Porto Venere pa zelo priporočamo, je zelo lepo mesto pod Unescovo zaščito. Sicer smo se naš zadnji dopustniški dan najprej odpravili iz Porto Venera do Vernazze z ladjico (10 EUR na odraslega, otroci so bili zastonj). Valovi so bilo dolgi, sicer ne tako visoki, vendar je bilo pristajanje in predvsem prihod in odhod z ladje v Riommagiru prava pustolovščina. V Manaroli zaradi valov ladja sploh ni pristala, tako da smo se zapeljali do Vernazze.

Pogled z morja na Riomaggiore

Vožnja je zelo slikovita, saj ponuja lepe poglede z morja. Iz Vernazze smo šli do Monterossa del Mare po najdaljši poti med vasmi, ki traja približno 2 uri. Pohodnikov je bilo veliko, pot pa je lepa in slikovita. Za nagrado je Anže dobil kopanje v morju, starši pa izležavanje na plaži. Nato smo se odpravili z vlakom še do Levanta, ki so ga propagirali kot srednjeveško mesto, vendar smo po kratkem ogledu ugotovili, da ni prav nič posebnega. Čakala nas je še približno polurna vožnja z vlakom do La Spezie, tam pa smo morali najti pravo postajo za avtobus do Porto Venera, saj je ob petkih sejem in je pot avtobusa drugačna. Je kar trajalo, da smo našli postajo in dočakali avtobus, ki nas je odpeljal do Porto Venera.

Porto Venere

Sicer smo bili že pošteno utrujeni od celodnevnega potepanja, vendar je mesto res čudovito, tako da nam je bilo kar žal, da nismo imeli več časa za raziskovanje. Na levi strani mesta je na skalah, na ostankih rimskega templja cerkev Sv. Petra. Cerkev in celotna okolica je prekrasna.

Cerkev sv. Petra

Pod cerkvijo je pot do morja, do jame po skalah in lepi razgledi na mesto, obalo in na grad. Nad mestom je grad Doria, ki pa si ga zvečer nismo mogli ogledati, saj je odprt le do 17.30. Vmes je ogromno kamnitih stopnic, ozke uličice, trgi, cerkev, res prekrasno mestece. Na ozki slikoviti ulici smo si privošči še zadnji postanek v lokalu »pirat« in potem samo še popadali v postelje. Zgodaj zjutraj pa smo se odpravili na 600-km dolgo pot proti domu.     
Več fotk je na Picasi. Objavljeno na blogu.