sreda, 16. december 2015

Zagreb – Evropsko prvenstvo v košarki in Street food

5.-6.9.2015

Ogled kvalifikacij evropskega prvenstva v košarki (kjer je igrala Slovenija) smo združili s hitrim ogledom Zagreba. Na deževno sobotno popoldne smo se dobili s prijatelji na parkingu (45.800729, 15.961075) blizu Muzeja Dražena Petrovića, da našim otrokom malo razširimo obdobja o košarkaški legendi »naše generacije«.



Muzej sam po sebi ni nič posebnega, so pa impresivni njegovi dosežki in otroci so si z zanimanjem ogledali tudi kratek film o njem. Potem smo šli na PZA Zagreb (45.782266, 15.977255), ki baje nima vseh potrebnih dovoljenj za obratovanje, ima pa vse od elektrike, smeti, vode in izpusta. In je zaenkrat brezplačen.



Ker je precej deževalo in smo imeli kup otrok, smo želeli iti v center mesta s taksijem  - smo ga naročili, pa ga 40 minut zaman čakali. Potem pa »znoreli« in šli s tramvajem v center. Tam smo imeli še ravno toliko časa, da smo nekaj pojedli, potem pa smo se morali že odpraviti proti Areni, kjer je bila zvečer prva tekma s Hrvati.



Tekma je bila razprodana, ogromno je bilo slovenskih navijačev in vzdušje na tekmi je bilo res izjemno (Slovenci sicer izgubili).
V nedeljo nas je pričakalo sonce, Primož in Aleš sta odtekla jutranjo 10-tko, ostali pa smo zabušavali. Potem smo se preparkirali blizu Arene, kjer smo že prejšnji večer našli dober parking. (45.774968, 15.949292) S tramvajem smo šli v center Zagreba, kjer je imel Triglav organiziran met na koš in košarkaško igrišče na Trgu Bana Jelačića, na sosednjem trgu Evropa pa je potekal street food azijske kuhinje.



No, poleg tega je bila tudi makedonska kuhinja, pa burgerji, pa francoska vina in sladice. Tri ure smo degustirali hrano in pijačo, otroci pa so se zabavali na košarki.





Potem smo naredili en obhod po starem delu Zagreba in se popoldan odpravili v Areno na tekmo Slovenija-Gruzija. Tudi tokrat so slovenski navijači pripravili super vzdušje, Slovenija pa je zmagala. V Zagreb bomo pa tudi še prišli, nam je še kar precej stvari ostalo za ogled.

Livigno

23.8.-29.8.2015

Za drugi del dopusta smo se odločili za hribe in sicer Livigno. Do tja je dolga pot, sicer ne toliko po kilometrih, teh je 630, kot po dostopnosti. Tako, da je pot kar dolga. Tja grede smo se odpravili čez Avstrijo, Bolzano in Švico. Od Lienza do Bolzana je bila na cesti kar gneča, tako da je kar trajalo. Nazaj grede pa smo šli čez Bormio in Bresco. Sicer je Livigno dostopen le preko treh cest, omenjenih dveh in še tretje, ki gre preko prelaza Forcola di Livigno, ki pa je dostopen le poleti.
Livigno je sicer znano turistično naselje, tako poleti kot pozimi. Leži na 1.819 mnv ob umetnem jezeru, vse naokoli pa ga obkrožajo sami hribi. Do leta 1970 je bil Livigno kmetijsko naselje, šele leta 1952 pa so sploh pričeli s pluženjem cest do samega kraja. Kraj je znan tudi po svojem posebnem neobdavčenem statusu (DDV se ne obračunava), zato je šoping ena glavnih dejavnosti. Razlog je v težki dostopnosti kraja, zato so imeli poseben davčni status že od avstroogrske.
Kraj je zelo razpotegnjen po dolini, hiše so večinoma kamnite in lesene, precej je starih ohranjenih in pa tudi zapuščenih hiš. Skoraj vsaka hiša ima v spodnjem nadstropju trgovino, bar, restavracijo ali apartma. Vse se v glavnem vrti okoli šopinga in turizma.
V Livigno smo prispeli v soboto pozno popoldan, padli v čist »trafic jam«.



Najprej smo Maura dostavili pred njegov apartma, nato pa šli iskat našo namestitev. Prva dva PZA-ja oziroma kampa blizu mesta sta bila popolnoma zasedena, tako, da smo šli do PZA Stella Alpine (planika po naše 46.505960, 10.119011), ki je že čisto na koncu mesta na poti proti prelazu Forcola di Livigno. Tu so trije PZA-ji na kupu, no mi smo bili v omenjenem, kar se je izkazalo za dobro izbiro. PZA je lepo urejen, WC-ji novi, cene je bila do 23.8. še 25 evrov na avtodom, po tem datumu pa se je spustila na 17 evrov.



Sicer vozi brezplačen avtobus po mestu, slabost je le, da le do 20.30-te ure.
V nedeljo smo šli hodit do srednje postaje gondole, vreme ni bilo ravno preveč obetavno.



Vmes smo gledali bajkerje, ker je tam bike park, bilo je tudi nekaj pohodnikov. Spustili smo se direktno v Livigno in popoldne preživeli v mestu. Ponedeljek je bil zabušantski, vsaj za naju z Anžetom, ker je deževalo. Primož se je odločil za gorski tek na Monte delle Rezze. Nič kaj prijazno vreme z dežjem in vetrom, ampak super dan za branje in družabne igre:) Napoved na prihodnje dni je bila super. V torek zjutraj se je že pokazalo sonce, tako da smo se prestavili do prelaza Forcola di Livigno na 2.315 mnv. Parkirali smo zraven restavracije in hotela 2.315 (46.441010, 10.056763) in se povzpeli na Monte Vago (Al Vach) na 3.059 mnv.



Primož s kolesom, midva pa peš. Pot gre mimo krasnega modrega jezera, vmes pa je polno vode, ki teče od vsepovsod.



In veliko je tudi svizcev, tako, da je bila to glavna Anžetova zabava – iskanje svizcev. Zadnji del poti je malce bolj zoprn, se je treba kje tudi prijeti za kakšno skalo. Razgledi od zgoraj so pa krasni na vse smeri.





Po hribolazenju smo se odločili, da gremo čez prelaz še na švicarsko stran – šli smo do ogromnega umetnega jezera Lago Bianco in naprej do gondole Diavolleza, s katero se povzpneš na 2.900 mnv in nad katero se razprostirajo 4-tisočaki in ledeniki (sicer je tudi smučišče). Res krasen pogled. Škoda, ker je cena gondole res zasoljena, saj bi za 3 osebe morali dati 90 evrov. Sicer je celotno področje od St. Moritza mimo teh smučišč in jezera povezano z železniško progo. Zvečer smo se vrnili nazaj na prelaz in se tam dogovorili za spanje na parkingu 2.315. Sicer je to čisto na meji, vendar zvečer in ponoči ni carinikov, imajo zelo »omejen« delovnik. Poleg nas so na prelazu parkirali še 3 kemperji. Šli smo še na kozarček v lokal, osebje je izredno prijazno, tako, da smo bili kar redni gostje v tistih 2 dneh.





Naslednje jutro smo se povzpeli na drugi stran prelaza na 3.104 mnv visok Crap Neir. Ta dan smo srečali nekaj več planincev, tudi čeških gorskih tekačev in enega kolesarja. In pa seveda nekaj svizcev:) Razgledi na vrhu so bili prekrasni, je bilo pa kar hladno, tako, da smo navlekli nase vse od kap do rokavic.





Ko smo se vrnili do kemperja, smo si privoščili kosilo v 2.315, presenetljivo dobro je bilo. In potem smo še kar nekaj časa uživali na sončku na terasi pred hotelom.



Pozno popoldan smo se prestavili v Livigno, v kamp Mansueto (46.546948, 10.143993), ki je blizu centra, kar se pozna tudi po ceni.



Tu je namreč naneslo 31 evrov za nas 3, poleg tega pa je bil PZA čisto poln. Četrtek sva si z Anžetom privoščila dan za regeneracijo, Primož pa bike park.



Vsi zadovoljni skratka:) Zvečer smo šli po mestu, mal v šoping, pa pijačka. In ta večer so navozili sneg po centru, ker so imeli tekmovanje v teku na smučeh:) Kar smešno hoditi konec avgusta v kratkih hlačah po snegu.



Zvečer pa se nam je pridružil še Mauro, pa smo imeli tarok turnir.
Petek pa je bil spet dan za kondicijske priprave, tokrat smo se povzpeli na 2.928 visok Fopel in premagali 1.100 višincev. Parkirali smo na parkirišču 1 ob jezeru (46.565497, 10.152245), označena pot je bila 4.30 ure do vrha, vendar je to preveč, ker smo mi potrebovali 3 ure in 10 minut.



Pot je kar zahtevna, ker je na precej mestih izpostavljena in drsi, je krušljivo pobočje. Na poti tokrat ni bilo svizcev, ampak smo srečali gamsa. Na vrhu smo srečali 2 Italijana, ki sta prišla po drugi poti od restavracije ob parkingu 2.





Mi smo se po tej poti vračali, da smo naredili krožno turo, vendar je bila pot izjemno zoprna, zelo strma, ozka, drselo je in še izpostavljena je. Edina prednost te ture so res izjemni razgledi na vse smeri, saj si ves čas nad jezerom. Na zadnjem ovinku pred kočo je Primožu še spodrsnilo in še sreča, da se je ujel v borovce, itak je bil pa čisto potolčen. Do koče smo prišli čisto hin in sestradani, tako da smo komaj dočakali kosilo. Primož je potem štopal do našega parkinga in pripeljal kemper. Nato smo se prestavili na parkirišče na prelazu Eira (46.538853, 10.164275), ki je na poti v Bormio.



Parking stane 10 evrov na noč, je voda in izpust, krasen razgled in je zraven bike parka, pa še s krasnim razgledom na Livigno. Najboljši parking od vseh. Bilo je kar nekaj kemperjev, ven smo dali stole in se regenerirali ob branju. V soboto je šel Primož še v bike park za nekaj ur, z Anžetom sva šla pa na sprehod do zgodnje postaje gondole, kjer je tudi koča.



Popoldan smo pobrali še Maura in se odpravili na dolgo pot domov. Pot čez Bormio je zelo razgledna, ampak traja in traja. V dolini je bilo pa 34 stopinj… Smo prav pogrešali prijetnih max 25 v Livignu:) Krasen hribovski teden je bil, vsi zadovoljni, tudi Anže:)


sreda, 09. december 2015

ŠKOTSKA TER POT TJA IN NAZAJ


Poleti so z Magdo po svetu potovali Eva, Miha in Jan. Tu je poročilo.

ŠKOTSKA TER POT TJA IN NAZAJ
(3.-21. avgust 2015)
1.dan:
Odhod iz Ljubljane ob 11h, Gorenjska avtocesta, Karavanški predor, Turska avtocesta, München, Augsburg, Ulm, Sttutgart, Karlsruhe (ob 20.30).
Prespali na PZA Maxau am Rhein – ob reki Ren, ob avtocesti, brezplačen, brez oskrbe, prijeten.
Dan je bil zelo vroč, zastoj pred Karavankami, gneča okoli Münchna.

 

2.dan:
Ob 9h smo bili že na AC, ki vodi proti severu: najprej po širokem renskem podolju – je zelo široka dolina reke Ren, ki je v celoti obdelana, veliko je vinogradov, zelenjave, pravkar požetega žita, koruze,... Valovita in razgibana pokrajina, povsod so vetrne elektrarne.
Dolina Rena se proti severu zoži,na  izhodu št.43 gremo v St. Goar, kjer si ogledamo grad Ruine Rheinfels (iz 13.st.), pečino Loreley in kip deklice Loreley (H. Heine). Prične deževati in precej se shladi.

 

Nadaljujemo vožnjo po AC mimo Koblenza, Bonna, Kölna, Aachna, Maastricha (NL), Bruslja v bližino Bruggea, kjer prenočimo v kampu Malpertuus. Zaračunajo nam 51€ (več kot 3x preveč), kar se kasneje izkaže, da je bistveno preveč (so nas hoteli ogoljufati, ali so bili samo tako neumni?!).


3.dan:
V kampu se stuširamo, pospravimo in na recepciji, potem ko sva vljudno povedala, da so nam računali preveč, dobimo preveč zaračunan denar nazaj. So se opravičevali in malo sprenevedali.
Vozimo se preko precej dolgočasne ravne pokrajine severne Belgije, mimo Brugga, Ostendeja, Dunkerqua do Calaisa. Do odhoda trajekta je še precej časa, zato se sprehodimo po centru mesta in nato 2 uri pred napovedanim odhodom zavijemo proti pristanišču. Ob poti nas pretresejo pogledi na množice beguncev ob cestah, zasilna bivališča v grmovju in policaje, ki jih čuvajo. Nekaj beguncev štopa. V pristanišču dobimo št. steze, kjer moramo čakati in potem se počasi vkrcamo na ogromni trajekt (8 nadstropij, ogromno kamionov, osebnih vozil, avtodomov, počitniških prikolic bistveno manj). Vožnja traja slabo uro in pol, preživimo na palubi. Ves čas vzporedno z ladjo jadra galeb, mečemo zdrobljene pasje piškotke, ki jih elegantno ulovi. Pred Dovrom imamo čas s palube fotografirati in občudovati znamenite bele dovrske klife.
Prestavimo uro za eno nazaj, zapeljemo s trajekta in naredimo prvih nekaj sto metrov po levi ter se zaparkiramo ob plaži. Iščemo nekoga, ki bi nam zamenjal papirnati denar v kovance, da bi lahko plačali parkiranje, pa nam povejo, da je čez noč parkiranje zastonj. Še boljše. Pojemo večerjo, gremo na krajši sprehod in spat.

 

 


4.dan:
Po mirno prespani noči ob cesti ob plaži, zgodaj odpeljemo iz Dovra. Vozimo po avtocesti M20, obvozimo London po vzhodni in severni strani (M25), potem pa po cesti A1 (delno je avtocesta, delno hitra cesta), ki pelje ves čas od juga proti severu. Odločimo  se, da pridemo do Škotske čim prej. Ob 17.30 se namestimo v kampu »Hadrian`s Wall« (N54.98620 / W2.42231) zahodno od Newcastla. Zelo lep, prijeten kamp, WiFi, topla voda, 10 min peš do Hadrijanovega zidu.
Po večerji se sprehodimo do zidu, hodimo nekaj časa vzporedno z njim, fotografiramo, občudujemo prostrano valovito zeleno pokrajino ob zahajanju sonca, povsod ovce, krave, vsenaokrog pa mir in spokojnost.  
Hadrijanov zid so zgradili Rimljani med 122 in 128 n.š. z namenom, da bi ločili Rimljane in Škotske Pikte. Bil je eden največjih rimskih gradbenih projektov, saj meri 73,5 milj, gradilo ga je 16 000 mož, poteka pa od zaliva Solway Firth na zahodu do izliva reke Tyne na vzhodu. Danes poteka ob njem pešpot »Hadrian`s Wall Path«.

 










5.dan:
Dopoldne preživimo v Vindolandi – rimski garnizon in vas, ki sta nastala ob gradnji Hadrijanovega zidu. Vidna struktura vasi, organizacije naselbine, vodovod, centralno ogrevanje, etc. Imenitni muzej s skoraj 2000 let starimi predmeti, ki so se dobro ohranili v šoti (npr. čisto ohranjeni usnjeni čevlji, popisane lesene ploščice…).  Izkopavanja še vedno potekajo.
V Carlislu nakupimo vodo, kruh, malico, nato končno prispemo na Škotsko. Po avtocesti se zapeljemo mimo Glasgowa do zaspanega pustega mesteca ob Firth of Clyde, Helensburgh, kjer na parkirišču ob morju prenočimo.










6. dan:
Zbudi nas sonce in modro nebo z nekaj oblaki. Odpravimo se proti severu proti Loch Lomondu. Ob zahodni obali jezera so ob cesti številna počivališča, na vseh so parkirani avtodomi, ki so tam prenočevali. Ustavimo se v slikoviti vasici Luss na obali jezera, od koder je lep pogled na številne jezerske otočke in goro Ben Lomond (974m). Loch Lomond je največje britansko jezero (38 km dolžine, 8 km širine, 214m globine), imenujejo ga »kraljica škotskih jezer«.
Nameravamo po cesti ob jezeru proti severu, vendar je zaprta, zato moramo na vzporedno stransko cesto, ki je zelo ozka, večinoma je zelo oteženo srečevanje, zato porabimo za 5,5km 2 uri in pol. Je bilo pa zanimivo gledati angleške starodobnike, saj je potekal raly »Three Lochs Classic«.
Prečkamo prelaz z n.v. okoli 170m in imamo vtis, da smo na 1500m ter se ustavimo v mestecu Inverarey, znanem po črno-belih hišah in seveda gradu. Sprehodimo se po dveh glavnih ulicah v mestu s trgovinicami za turiste. Zaidemo v prvo, na naši poti, trgovino z viskiji. Lokalni viski je okrog 70 funtov. Začne deževati.
Peljemo se naprej proti Fort Williamu po lokalnih cestah, ki so pa povsod dobre, gladke. Ob poti so sami gozdovi in pašniki (ovce, krave, škotsko govedo). Ustavimo se na počivališču ob cesti v bližini Glencoea.

 









7.dan:
Celo noč dežuje, tudi čez dan je oblačno ali pada – dež je za naše pojme nenavaden, saj večinoma zelo, zelo drobno prši, tako da ni potreben dežnik, kapuca zadošča. Ustavimo se v Glencoe Visitors Centre, muzej, ki prikazuje dolino Glen Coe ter okoliške hribe (geološki nastanek, poledenitev, alpinizem, ohranjanje narave,...). Verjetno je naš muzej TNP boljši. Predstavijo tudi razne legende, predvsem pa znameniti »The Glencoe Massacre« (13.feb. 1692 je bilo pobitih 37 članov klana MacDonald, okrog 40 pa jih je umrlo na begu).
Nadaljujemo proti Fort Williamu, ki leži pod najvišjim vrhom Velike Britanije, Ben Nevisom (1344m).  Zapeljemo se po dolini Glen Nevis in naredimo krajši sprehod.
Od Invernessa proti JZ se vleče kaledonska prelomnica, The Great Glen – poteka preko številnih jezer, od Loch Nessa na SV do Loch Linhnhe na JZ.
Ustavimo se ob kaledonskem kanalu (poteka od Invernessa do Fort Williama) , natančneje, ogledamo si »Neptune`s Staircase« (8 zapornic, 21m višinske razlike, da napolnijo oz. uravnajo vodo v eni zapornici traja približno 10 min, plovba od zgornje do spodnje, oz. obratno traja 1,5 ure).
Naslednji postanek je v Glenfinnanu, ki je znan po železniškem viaduktu preko katerega se Harry Potter in njegovi sošolci peljejo v Hogwarts. Gneča. Zelo lep pogled na Loch Shiel.
 Prenočimo v kampu blizu Kyle of Lochalsh (N57°17'7'', W5°37'28''). Upravnik se pritožuje nad dežjem, pravi, da je letošnje poletje »awful«.

 

 


8.dan:
Današnji dan je bil posvečen otoku Skye. Je drugi največji škotski otok, poznam je kot meglen otok (Eilean a Cleo = Misty Island). V pokrajini se prepletajo gore, zelene doline, različne obale, slapovi, močvirja,... Kamnine, ki ga gradijo so med najstarejšimi v Evropi (bazalt, graniti, gabro). Voda teče povsod, iz višjih predelov se stekajo potoki ali manjše reke proti morju. Presenetijo s svojo barvo, ponekod je voda skoraj črna, drugod rdeča, če pada preko slapov je lahko oranžna ali rumena. Skye predstavlja trdnjavo keltskega jezika, saj ga govori še več kot 50% prebivalstva.
Iz Kyle of Lochalsh se zapeljemo preko mostu (zgrajen 1995) na otok Skye. Prvi postanek je v destilarni Talisker na zahodu otoka. Ker bi morali na ogled čakati dve uri, pogledamo ponudbo viskijev v trgovini in najdemo primere po 500 oz. 700 funtov.
Naslednji ogled je grad Dunvegan, ki je sedež klana MacLeod, tu so živeli več kot 700 let. Ima zelo lepo lego,  bogato opremljen, vrt.
Usmerimo se proti S na polotok Trotternish in ga obvozimo po obeh straneh. Zanimiv je »Skye Museum of Island Life« v Kilmuriru (neke vrste skansen, v s slamo kritih hiškah prikazano življenje na otoku pretežno v 19.st.). Prodajalka v trgovinici je po telefonu govorila v škotščini (gaelic), s še dvema pa so se pogovarjali mešano, malo angleško, malo gaelic. Na vzhodni strani Trotterisha se ustavimo pri Kilt Rock, kjer se odpre pogled na zanimive klife iz bazalta, mimo parkirišča pada preko klifov okrog 90m visok slap. Slikovito. Malo naprej fotografiramo Old Man of Storr, 49m visoko iglo, je del 15km dolgega grebena zaporedno nanizanih nazobčanih skalnih oblik.
Prenočimo na velikem javnem parkirišču ob morju v mestu Portree – brezplačno. Odločimo se, da gremo jest v mesto – Fish and Chips je zelo dober. Dežuje, skoraj brez prestanka, cel dan.

 

 


9.dan:
Dan brez dežja. Iz parkirišča v Portree na Skyeu se odpeljemo proti jugu, nazaj čez most proti Kyle of Lochalsh. Malo naprej je grad Eilean Donan, najbolj slikovit grad Škotske (njegova podoba predstavlja eno najbolj tipičnih razglednic Škotske). Leži na otočku, ki ga kamniti most povezuje s kopnim. Strašna gneča, zato ga samo fotografiramo.
Usmerimo se proti severu na slikovito cesto po zahodni obali. Pokrajina je divja, ves čas se vozimo ob Loch-ih (jezera in tudi ozki morski zalivi), po glen-ih (doline), med njimi pa hribi različnih barv. Bolj ko gremo proti severu, manj je dreves, čeprav so n.v. hribov nizke (vse pod 1000m). 
Ceste so dobre, precej poti predstavljajo »Single Track Roads« - ozke ceste za en avto, vsakih nekaj 100m so izogibovališča »Passing Points«.
Ustavimo se v manjših prijetnih, lepih pristaniških mestecih Plockton in Ullapool ter se sprehodimo.
Prenočimo v kampu v vasici Scourie za 20 funtov.

 

 


10.dan:
Zgodaj vstanemo, se odpeljemo proti zalivu  Tarbet, od koder vozijo čolni na otok Handa. Smo prvi pri blagajni, tam še nikogar. Malo čez deveto pridejo in Roger nas ob pol desetih z majhnim čolnom zapelje na otok. Vožnja traja 15min, precej piha in morje valovi, nas malce premetava. Pričakata nas dva »rangerja«, ki delata tam kot prostovoljca, nas popeljeta do zavetišča in razložita, kako se je potrebno na otoku obnašati. Handa island je rezervat za živali (Wildlife Reserve – sodi v Scottish Wildlife Trust). Na njem gnezdijo številne ptice, najbolj znane so njorke (Puffin), vendar so, žal, pred enim tednom odletele (na otoku so od aprila do konca julija). Po otoku se sprehajamo okoli 3 ure – čudovita pokrajina, ponekod visoki klifi, drugod peščena nizka obala s sipinami. Videvamo različne ptice, v travi so že veliki mladiči  GREAT SKUA, ARCTIC SKUA, RED GROUSE. Ko gremo mimo njih, nas njihovi starši preletavajo v nizkem letu in nam imajo veliko za povedati. Na klifih vidimo mladiče KITTIWAKE, RAZORBILL, ki jih prav tako starši hranijo. Po otoku so povsod v mehkih tleh luknje – ugotovimo, da so zajčje, povsod jih videvamo. Na  otoku srečamo slovensko družino iz Škofje Loke. Ogled zaključimo v peščenem zalivu, kjer v zavetju sipin počakamo Rogerja, da nas zapelje nazaj.
Pot nadaljujemo proti severu, vozimo se po Severni turistični cesti (North and West Highlands Tourist Route). Spet smo navdušeni nad pokrajino – barja, tundrsko rastje, široke, ozke doline, jezerca, globoko v kopno segajoči ozki morski zalivi... Cesta je večinoma »Single Trail Road«, prometa kar precej, zato gre počasi, ker se umikamo na »Passing Points«, pogosto moramo ustaviti ovcam ali pa kravam, ki hodijo po cesti. Peljemo se mimo Durnessa, Tongua do Strathy Point – Proti S usmerjen polotok s svetilnikom. Na parkirišču ob kmetiji ustavimo. Vprašamo kmeta, če lahko ostanemo čez noč, prijazno dovoli. Na škatli ob ograji piše »Free range eggs«, odpremo, tam sta 2 zavitka jajc po 6. 1 funt za zavitek je potrebno dati v majhno škatlico zraven. Zaupanje velja povsod po Škotski.

 

 

 


11.dan:
Pozno vstanemo, vreme sončno, temperature ves dan okoli 20°. Ustavimo se v Thurso za tankanje in kruh, nato se odpeljemo do najsevernejše točke Velike Britanije, Dunnet Head. Na rtu je svetilnik, gledamo Orknejske otoke in uživamo v sončnem vremenu in miru.
Na poti gledamo številne zalive s peščenimi plažami – ker je sončno, so povsod ljudje, nekaj jih hodi po vodi, tudi kopajo se.
Naša pot proti severu je zaključena, obrnemo na jug. Vozimo se ob vzhodni obali proti Invernessu. V manjšem kraju vidimo nek sejem, orkester z dudami, neke igre. Ker smo radovedni, ustavimo – ogromni možakarji v kiltih mečejo uteži čez glavo v višino preko več kot 3 m visoke letve. Ploskamo.
V Invernessu parkiramo na parkirišču pri Aldiju, 10 min peš do centra mesta.
Gremo na sprehod v središče Invernessa – prijetno, simpatično mesto ob reki Ness s številnimi mostovi in cerkvami.  V pubu z živo glasbo popijemo lokalno rdeče pivo.

 

 


12.dan:
Ker ne želimo, da smo na parkirišču še takrat, ko se odpre trgovina, se zgodaj odpeljemo do Loch Nessa do gradu Urquhart Castle. Tam smo dosti preden pridejo tja uslužbenci. Fotografiramo ga iz parkirišča, pogledamo, če bi se slučajno kje prikazala Nessie, ker je ni, se odpeljemo naprej.
Naslednji postanek je Culloden Visitor Centre, 10 km vzhodno od Invernessa, kjer je bilo prizorišče zadnje bitke na britanskih tleh. 16. aprila 1746 so se spopadli Jakobiti pod vodstvom Bonnie Prince Charliea (26 let), ki je želel prevzeti prestol in redna angleška vojska. Jakobiti so bili poraženi. Muzej je zelo zanimiv, dober film, ki prikazuje bitko, izven muzeja hodiš po področjih, kjer je bitka potekala.
Nekaj kilometrov naprej smo obiskali še Clava Cairns, 4000 let stare predzgodovinske gomile.
V dolini Speyside, ki je znana po številnih destilerijah viskija, smo poiskali kamp v kraju Aberlour.

 


13.dan:
Spet se zbudimo v dež, kar precej močno dežuje. V avtodom natočimo vodo, odlijemo umazano in se odpeljemo par km naprej do destilerije Glenfiddich. V Lonely Planetu iz 2015 piše, da je zastonj, vendar nam zaračunajo po 10 funtov. Vodička navdušeno predstavlja ves proces pridobivanja viskija, ki je, seveda, najboljši na svetu. Zanimivo. Zaključimo s pokušino 4 različno starih viskijev. V bližnjem mestu Dufftown (mesto se oglašuje kot »The Malt Wisky Capital of the World«), gremo po glavni ulici gor in dol in pregledamo ponudbo viskijev v »The Whiskey Shop« - so iz vseh koncev Škotske in bilo bi jih naj več kot 600 različnih. Ugotavljamo, da so v destilarnah cene njihovih viskijev najvišje, najcenejši so v velikih trgovinah (Tesco, Co – operative,..).
Peljemo se po robu Aberdeena in pri kraju Forfar poiščemo piktske kamne (7.st.), najdemo samo dva. Nič ni dobro označeno ali razloženo.
Pozno popoldne zavijemo proti St.Andrewsu – središče golfa v VB. Ima najstarejšo univerzo na Škotskem in tretjo najstarejšo v VB (1613), lepo staro mestno jedro in peščene plaže. Vreme je sončno in toplo.
Prenočišče poičemo po koordinatah (N 56,05231 W 003,28914), ki smo jih dobili od Škofjeločanov na Handi. Parkirišče v kraju Aberdour ob plaži Silver sands nasproti Edinburga.
 

 


14.dan:
Naš cilj danes je ogledovanje Edinburgha, vendar imamo težavo že na začetku, saj skoraj eno uro iščemo parkirišče. Parkirišče pod gradom, ki bi naj bilo v nedeljo brezplačno, je danes zaprto. Parkiramo v stranski ulici pred pubom precej blizu centra. Hodimo po ulicah, pogledamo eno gotsko cerkev, »art market«, Princess Street. Podamo se na grad, neznosna gneča – nikomur ni bilo do ogledovanja gradu. Odidemo navzdol po Royal Mile in ker je v nestu slavni Fringe (vsakoletni gledališki festival, ki traja tri tedne v avgustu), so povsod ulični umetniki, glasbeniki, tisti, ki vabijo na predstave in nepregledna množica turistov. Zabavno, vendar po 10 dnevih mirne, idilične Škotske, je to preveliko nasprotje, zato gremo še na Fish&Chips in lokalni ale v pubu pri avtodomu in se odpeljemo proti jugu.
Na meji med Škotsko in Anglijo nas prevzame malce nostalgije, ker je Škotska res imenitna. Še bomo prišli.
Peljemo se skozi Carlisle, želimo prenočiti na parkingu, nam ni simpatičen, gremo dalje proti Lake Districtu v mestece Cockermouth, rojstni kraj najslavnejšega pesnika Lake Districta, Williama Wordswortha, in prenočimo na parkirišču ob reki (N 54° 40'2,1'' W 3°21'57,4'').

 

 


15.dan:
Velik del današnjega dneva je namenjen Lake Districtu (narodni park). Prvi postanek je v kraju Keswick ob jezeru Derwent water. Parkiramo ob jezeru (vsa parkirišča so »Pay and Display« - 2funta /uro), v »Visitors Centru« nam prodajo brošuro za pohod do Castelrigg Stone Circle. Cel krog naredimo v slabih treh urah. Hodimo po gozdu, med pašniki, po mehki travi, s hribi povsod naokrog. Castelrigg Stone Circle je skrivnosten krog iz 38 kamnov in še 10 v krogu, ki so postavljeni pravokotno, postavili naj bi jih okrog 3000 p.n.š. (1000 let prej kot Stonehenge). Zelo zelo lepo.
Naslednji postanek je Grasmere, vasica, kjer je stanoval Wordsworth in je tam tudi pokopan. Gneča je velika, zato ne obiščemo njegove hiše, gremo samo do groba, kjer je pokopan on in veliko njegovih sorodnikov.
Vozimo se še mimo nekaj krajev in jezer. Lake District je očitno zelo turistično območje Anglije. V glavnem so tam Angleži, jadrajo, čolnarijo po jezerih, si ogledujejo znamenitosti in veliko hodijo v hribe. V vsaki vasi so bile trgovine z alpinistično, pohodno opremo, plezalne stene, ponudbe za izlete, pohode,...
Dan je zelo topel (preko 20°), gneča povsod, zato se odločimo, da gremo čim bolj proti jugu Anglije. Peljemo se po avtocesti M6 (večinoma so 3 pasovi v eno smer, zelo veliko prometa, naporna vožnja)  mimo Liverpoola, Manchestra, Birminghama do Stratforda upon Avon in najdemo kamp (N 52°11`5,5``  W 1°43`25,6``) ob hipodromu za konjske dirke, Stratford Racecourse (plačali 14 funtov).

 

 


16.dan:
Pozno dopoldne menjamo vodo v avtodomu in gremo v Stratford upon Avon. V mestu je veliko parkirišč, seveda so »Pay and Display«, za 2 uri plačamo 2 funta. Mesto je lepo, veliko hiš srednjeveških, ostale v stilu. Večina stvari je posvečenih največjemu angleškemu, tudi svetovnemu, bardu, Williamu Shakespearu. Na reki Avon so turistične ladje, ljudje veslajo, največji kip je, seveda Shakespearov, okoli njega liki iz njegovih del (Hamlet, Lady Macbeth,...), na peš coni njegova rojstna hiša, kjer je spet nepopisna gneča (za ogled ti dajo uro in potem čakaš – mi smo se temu izognili), veliko trgovin s spominki, knjigarne z njegovimi deli in vse mogoče. Kupimo njegov najbolj znani sonet (št.18).
Peljemo se skozi Cotswolds – pokrajino, ki je bila srednjeveško središče trgovanja z volno. Hiše so medene barve, veliko s slamo krite, okoli njih pašniki. Ustavimo se v Chipping Campden.
Popoldne se vozimo proti jugu po stranskih cestah, pogosto ob obeh straneh rastejo drevesa, tako da zgleda, kot da je speljana skozi tunel. Ustavimo se v Gloucestru, v velikem Tescu in nakupimo viskije za domov (v supermarketih so precej cenejši kot v destilarnah).
Najdemo parkirišče ob nizu zapornic pri mestecu Devizes, (N 51°21`18,2``  W 2°01`03,7``). Piše, da je potrebno plačati 4funte za 8ur, plačati je potrebno v bližnji gostilni, ki pa je zaprta. Prijetno.

 

 

 


17.dan:
V Stonehenge pridemo ob 10h, odprejo pa ob 9.30. Parkirišče pri »Visitors Centru« je veliko, še precej prazno. Če kupiš karte, menda dobiš uro, ko smeš not. Do kamnov vozijo avtobusi, po cesti in po pašnikih je speljana pešpot. Odločimo se za sprehod, do kamnov je 1,5 milje. Tik preden pridemo do njih, nas prijazni paznik povpraša po kartah in ker jih nimamo, nas napoti na pot ob ograji ter reče, da se od tam tudi zelo dobro vidi. Res je, mi smo samo 20m bolj stran od kamnov, kot tisti s kartami. Fotografirati se da lepo, malo je potrebno počakati, da se umakne množica, vzdušje je pa, kljub temu čarobno. Zakaj in kako so postavili tako velike kamne v kroge, se še vedno ne ve. Zunanji krog so postavili okrog 3000 p.n.š. (neolitik), 1000 let kasneje pa notranji krog kamnov iz granita (predpostavljajo, da so te ogromne 4t težke kamne privlekli iz gora v južnem Walesu, oddaljenem 250 milj). Nazaj hodimo po mehkih pašnikih med ovcami in kravami. Takoj, ko pridemo do avtodoma, začne deževati. Zapeljemo se par km naprej do še enih okrogle formacije, Woodhenge.
Za cilj današnjega dne imamo Dover, vendar se vmes ustavimo še v mestecu Sandwich, ki je dalo ime sendviču. »Fourth Earl of Sandwich« je naročil naj mu postrežejo meso med dvema rezinama kruha zato, da je lahko kartal vso noč in mu ni bilo potrebno vstati od mize, pa tudi , da si ni umazal rok z mesom. Mesto je srednjeveško, precej zaspano, ne prodajajo sendvičev na vsakem koraku, kot bi pričakovali. Turistov ni.
Prenočujemo nekaj 10 m naprej od mesta, kjer smo prespali pred 2 tednoma, ko smo prišli na otok.

 

 


18.dan:
Ponoči je deževalo, zjutraj je bilo toplo in soparno. Dolgo smo spali, potem se na kratko sprehodili po mestu. Dover je moral videti precej boljše čase, saj je precej zapuščenih lokalov in malo turistov.
Trajekt je imel skoraj uro zamude. Spet so nas celo pot spremljali galebi, ki so dobivali priboljške – kruh smo nastavili na ograjo in so ga pobrali, ali pa ujeli v letu. Trajekt je ogromen, ima 8 nadstropij (vanj gre ogromno kamionov, avtodomov, prikolic, avtomobilov ), zunanji krov je le zadaj, znotraj je velika trgovina, nekaj barov, restavracija, manjše igralnice (igre na srečo), sobe z video igrami, tuši za tovornjakarje, wc-ji… V Calaisu je bila megla. Ob cesti okoli pristanišča so postavili dvojno vsaj 4m visoko ograjo proti beguncem. Za njo so zasilna bivališča beguncev, povsod so policaji oboroženi kot Robocopi. Pred nami so zaprli cesto, da so prepodili nekaj beguncev nazaj za ograjo. Pretresljivo.
Kmalu za Calaisom zapeljemo z avtoceste na prostor, kjer lahko odtočimo sivo vodo in stranišče. Vozimo po AC Calais – Bruselj – Liege – Trier. Prenočimo na počivališču ob avtocesti.
19.dan:
Voziti se začnemo že ob 4h zjutraj in peljemo po AC mimo Karlsruhea –Stuttgarta – Ulma – Münchna – Salzburga –Karavanškega predora –domov. Doma smo okoli 17h.


ŠE NEKAJ OPAŽANJ:
CESTE V VELIKI BRITANIJI
Avtoceste imajo oznako M – večinoma so tripasovne, v okolici velikih mest pa štiri ali petpasovne. Počivališča (Services) niso zelo pogosta, ponavadi je potrebno zapeljati ven iz avtoceste. Ob avtocesti so mesta za ustavljanje (P), ki so pa zelo ozki pasovi tik ob vozišču.
Hitre ceste so označene z A in imajo lahko tudi 2 pasova v eno smer, včasih imajo ob robu ozko kolesarsko stezo.
Podeželske ceste v Angliji imajo ob robovih drevesa, visoke grme, ki so postrižene kot visoke ograje tik ob vozišču, tako da delujejo kot zeleni tuneli.
Škotska ima veliko »Single Track Roads« - zelo ozke ceste, za samo en avto, vsakih 100 oz. 200m je izogibovališče, »Passing Point«. Vsi vozijo zelo vljudno, dajejo prednost, čakajo.
Cene nafte so se gibale od 1,099£  do 1,229£ za liter.
PZA

V Veliki Britaniji ni prav veliko PZAjev. Prostorov za servise, za odlitje in dolitje vode nismo našli, zato smo morali na 3 dni v kampe, da smo se tam oskrbeli. Kampov je povsod veliko, so lepi, dobri, plačevali smo pa od 14£ do 27£ za avtodom in 3 osebe.