torek, 12. september 2017

Venzone (Pušja vas)

8.-9.4.2017

Venzone (Pušja vas) je vas v italijanski deželi Furlanija-Julijska krajina na začetku Kanalske doline. Ogled vasi smo imeli že nekaj časa v načrtu. Sicer je bila vas letos izglasovana za najlepšo v Italiji, Europska skupnost in revija Airone pa sta jo razglasili za »idealno vas za življenje in bivanje«. Obzidano mesto je vsako leto prizorišče številnih prireditev (v času našega obiska so imeli »fiesto« zaradi razglasitve za najlepšo vas v Italiji). V okolici vasi je veliko hribov in s tem možnosti za pohodništvo in kolesarjenje.
Wikipedija info: Naselje je bilo obdano z velikim dvojnim obzidjem v začetku leta 1258. Pušja vas je leta 1336 pripadla oglejskemu patriarhu. Leta 1351 je postala del Avstrije, skupaj z vso Furlanijo, po letu 1420 je sodila pod Beneško republiko. Po obdobju ponovne avstrijske oblasti, je leta 1866 postala del novonastale Kraljevine Italije. Pušja vas je bila skoraj v celoti uničena v potresu, ki je prizadel Furlanijo leta 1976. Obnova se je začela v naslednjem letu in je bila končana leta 1990 s katedralo Sv. Andreja.
Najpomembnejša zgradba je katedrala Sv. Andreja iz 14 stoletja. Zunaj je majhna krstilnica. Pušja vas je znana tudi po mumificiranih truplih, ki so presenetljivo dobro ohranjena. Ogledali smo si jih v kapeli zraven katedrale, žetone za vstop je potrebno kupiti v bližnjem lokalu.
Na glavnem trgu so Casa Calderari in Mestna hiša, na sredini trga pa je Palazzo Radiussi z dvojnimi gotskimi okni. Porta San Genesio (1309) so edina mestna vrata, ki so ostala nepoškodovana v potresih.
Pozno popoldan v soboto smo prispeli v vas, parkirali na parkirišču zraven šole, zelo blizu centra. (46.335584, 13.141038)





S Primožem sva si ogledala vse znamenitosti, vmes z domačini v lokalu pogledala še zaključek tekme Real Madrid – Atletico Madrid. Zvečer sva na glavnem trgu opazovala dogajanje, domačine in turiste. Vas ima nekaj lokalov in restavracij, vse se dogaja na eni ulici in trgu.











V nedeljo smo se zapeljali nekaj kilometrov naprej do vasi Portis, parkirali ob cesti in šli hodit do bivaka Ricovero Coi. Moram reči, da kar pošten vzpon, naredili smo 1.100 višincev. Na vrhu krasni razgledi na dolino in Venzone. Vrnili smo se po isti poti in ene 6 urah hoje. Potem smo potrebovali nekaj časa, da smo se malo spočili. Zato smo ravno zamudili fiesto in pa vse možnosti za kosila v Venzone (strog italijanski tajming za kosilo), tako, da smo si pozno kosilo skuhali kar sami.








ponedeljek, 05. junij 2017

Portorož, Vremščica

18.-19.3.2017

Soboto dopoldne sva (tokrat brez Anžeta) izkoristila za izlet na Vremščico. Našo Magdo sva parkirala v Senožečah, na parkirišču ob cesti, kjer je blizu tabla in začetek markirane poti (45.720846, 14.039173).



Pot gre najprej skozi Senožeče, potem pa se začne vzpon. Primož je imel odpravo z monociklom, jaz peš.



Info: Vremščica je greben, ki se med Postojnskim poljem in dolino Reke razteza od Divače do Pivke. Njen najvišji vrh (Velika Vremščica, Vrbanov vrh ali Gora sv. Urbana) je eden zadnjih tisočakov na Slovenski planinski transverzali proti morju. Ena najdaljših, pa tudi najbolj položnih poti na vrh Vremščice vodi iz Senožeč. V začetku se boste sprehodili skozi gozd, doživeli prve razglede na vrhu Slatne, se spustili v Virbašnji dol, kjer boste morda opazili konje, in se končno mimo Bukovega vrha povzpeli po razglednih travnikih do cilja; kot nalašč torej za zanimiv družinski izlet.
Za pot do vrha sva potrebovala dobro uro in pol (označeno je 1 ura in 45 minut), tam pa naju je pričakala močna burja, tako, da se nisva prav veliko zadrževala na vrhu. Na celi poti nisva srečala prav veliko ljudi, je pa Primož od vsakega dobil kakšen komentar zaradi vožnje z monociklom:)
Popoldan sva nadaljevala do PZA-ja v Marini Portorož, kjer so nas že pričakali prijatelji. Nečaku smo zapeli za rojstni dan, pojedli torto in se potem odpravili v Hotel Slovenija, kjer smo bili dogovorjeni za večerjo v okviru Tedna restavracij. Hrana zelo dobra, smo bili zelo zadovoljni.



Nedeljo smo izkoristili za zabušavanje, piknik, zraven pa smo imeli še ogled preizkušnje Urbani Gladiator. Sploh plazenje po blatu pod električnimi žicami medtem, ko te špricajo z vodo… hm…



Popoldan smo preizkusili našo novo anteno in si ogledali še tekmo skakalcev, potem pa via domov.




Portorož, dolina Glinščice

25.-26.2.2017
Smučarijo smo malce prekinili z vikendom na morju. V soboto popoldan smo se pridružili prijateljem v Marini Portorož (zimska cena za nas tri je bila 19 evrov). Vreme je bilo lepo sončno, kakšne prave toplote pa še ne, tako, da smo se zunaj še pošteno oblačili in pokrivali z odejami. V nedeljo zjutraj smo se martinčkali na soncu, potem pa smo šli hodit v dolino Glinščice, meni osebno zelo lepa pokrajina.



Info: Glinščica je ena od tržaških rek, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju po kraških tleh. Tekom stoletij je tako nastala kanjonska dolina med hribom Stena in Kraškim hribom (danes v Italiji). Dolga je samo dvanajst kilometrov, a je prava zakladnica zanimivosti, zaradi česar je bila v večjem delu leta 1996 razglašena za naravni rezervat. V dolini reke Glinščice (v italijanščini Val Rosandra) je več naravnih in kulturnih znamenitosti, ki so vredne ogleda: slap Supet, stene Kraškega roba, nekdanji Rimski vodovod, traso nekdanje železnice, cerkev sv. Marije na Pečeh, jamo... V dolini je veliko peš poti različnih težavnostnih stopenj. Na vseh opisih poti je zapisano, katere "interesne" točke se lahko spotoma obišče. Izhodišče je v Bljuncu (Bagnoli Superiore), majhno naselje pod hribom Malega Krasa. V vseh opisih svetujejo parkiranje pri sprejemnem centru v Boljuncu.

Glede na to, da smo dolino do vasi Botač in progo bivše železnice že prehodili, smo tokrat izbrali vzpon na Mali Kras, ki se začne takoj pri sprejemnem centru (45.612302, 13.857964). Najprej prečkaš reko in nadaljuješ vzpon. Na poti smo si ogledali jamo, potem pa nadaljevali proti vrhu. Z vrha je krasen razgled na Tržaški zaliv. V dolino smo se spustili mimo plezalnih sten, nam je pa zmanjkalo časa, da bi nadaljevali še do konca doline (vas Botač) ali do slapu. Na poti v dolini je bilo kar precej sprehajalcev, kljub že kar pozni uri. V vasi Boljunec smo si v lokalu privoščili še dober kapučino.











petek, 02. junij 2017

Smučarska sezona 2016-2017


Letošnja sezona nam s snegom ni bila ravno naklonjena, je bilo pa zato res veliko sončnih dni. Kot vedno smo smučišča izbirali glede na vremensko napoved in količino snega. Novost v tej sezoni je bila,  da v Nassfeldu v Tropolachu (na velikem parkingu pod gondolo 46.609552, 13.282294) kemperjem ne pustijo več prespati (en vikend smo se še pregovarjali, potem smo nehali). 


Smo pa zato odkrili St. Osvald (46.814292, 13.803253) kot kemperjem zelo prijazno parkiriščeJ Turracher (46.923623, 13.872020) je klasika, do sredine januarja smo bili tam bolj redki obiskovalci, potem pa je bilo na vikend tudi 20-30 kemperjev, sami Slovenci. Še čudno, da tam pustijo. Eno noč smo preizkusili tudi tamkajšnji PZA (46.914071, 13.872768) (zmanjkalo nam je elektrike). Najboljša letošnja smučarija je bila na Moelltalu (46.980287, 13.051734) decembra in marca po pošiljki snega, med zimskimi počitnicami pa smo raziskali Vzhodno-Tirolska smučišča Kals-Matrei (46.989686, 12.543051 oz. kamp 47.019187, 12.636760), St. Jakob in Lienz (46.840996, 12.774293). Kals-Matrei je odlično zahtevno smučišče z veliko naravnega snega in prekrasnimi razgledi na Grossglockner. St. Jakob pa nas je prijetno presenetil – sicer je manjše družinsko smučišče z žal precej starimi napravami, proge so pa odlične. Lienz nas pa ni prepričal.
Po smučiščih smo smučali takole:
26.-27.11.2016 Katchberg (januarja kemperjem prepovedajo parkiranje/spanje)
December 3 vikendi na Turracherhohe
30.12.-2.1.2017 Silvestrovanje v Kranjski gori, smučarija Nassfeld
7.-15.1.2017 Smučarski dopust: Nassfeld, Kals-Matrei, St. Jakob, Lienz, Gerlitzen
27.-29.1.2017 Turracherhohe
10-11.2.2017 Arnoldstein, St. Osvald
17.2-19.2.2017 St. Osvald
4.-5.3. 2017 Turacherhohe
11.-12.3.2017 Moelltal, St. Osvald
13.-14.2.2016 Nassfeld
19.-21.2.2016 Turracher, Gerlitzen
24.-26.3.2016 sobotno smučanje Moelltal (spanje v Trbižu), v nedeljo smo navijali za naše skakalce v Planici







sreda, 01. marec 2017

Veneto (Benečija) – Pordenone, Lago di Croce, Belluno, Asolo

29.10.-1.11.2016

Letošnje krompirjeve počitnice, pravzaprav podaljšan vikend, smo izkoristili za nadaljnje raziskovanje bližnjega Veneta (Benečije). Vremenska napoved je bila zelo lepa, čez dan tudi 20 stopinj, tako, da je bilo pravzaprav vseeno kam se odpravimo. Plane smo delali sproti, začeli pa smo v Pordenone-ju, ker je dokaj blizu Ljubljane, dobrih 200 km oddaljen, saj smo se na pot odpravili v petek kar precej pozno zvečer. Okoli polnoči smo prispeli na PZA (45.972425, 12.643378), kjer lahko parkira max 5 kemperjev, je pa čisto zraven precej prometne ceste. Je Primož na jutranjem teku takoj ugotovil, da bi bilo eno ulico naprej spanje mnogo bolj prijetno. (45.971571, 12.643732)
Pordenone s prek 50 tisoč prebivalci, ki leži ob reki Noncello, je prav prijetno presenetil. Do centra smo se odpravili s skiroji (od PZA-ja je okoli 2 km), za peš ni tako blizu. Glavna ulica je Corso Vittorio Emanuele II, kjer je veliko lepih hiš z oboki, na koncu te ulice pa lep majhen trg s Palazzo Raineri, katedralo Di San Marco in  stolpom. Na tej ulici je polno trgovin in lokalov, vse polno na sobotno dopoldne, tipično italijansko.





Popoldan smo nadaljevali proti jezeru Lago di Santa Croce, ki leži ob vznožju italijanskih Dolomitov. Jezero je dolgo 5,5 km, široko 2 km, globina je do 33 m.



Spot je predvsem raj za kajtarje in baje je ob vikendih na jezeru ponavadi kar precejšnja gneča. Info s kajtarskega bloga: ko se segrejejo vrhovi gora, začne zaradi termike pihati južni veter, kar se ponavadi zgodi okoli 12 ali 13-te ure in piha do večera. Tisti, ki pa bi želeli ujeti tudi jutranji veter, se bodo zjutraj morali odpeljati na 10 km oddaljen Lago di Morte. Veter je močnejši v pomladnih in poletnih mesecih, medtem ko jeseni zaradi neizrazite termike zgubi svojo moč. Valov skoraj ni, zato je spot idealen za učenje različnih manevrov in trikov. Po dolgem sušnem obdobju, lahko naletimo na zelo malo vode, saj jezersko vodo porabijo za potrebe v »dolini«, zato se je pred odhodom pametno pozanimati o vodnem nivoju.
No, v času našega obiska, ni bilo veliko obiskovalcev, na parkirišču pri jezeru (46.119028, 12.350138) nas je prenočilo mogoče 5 kemperjev.



Sicer je zraven kamp Sarathei, ki pa je odprt od aprila do septembra. Popoldan je bilo prijetno toplo, tako, da smo se martinčkali zunaj, zvečer se je pa shladilo. V nedeljo pa je bil dan za hribe in sicer je bil cilj Monte Dolada. Ker Primož vedno išče krožne poti, je bila to res pohodna izkušnja za izziv. Parkirali smo nad vasjo Pieve D'alpago (46.179274, 12.352966) Nadaljevali smo po markirani poti, potem pa nam je nek pohodnik ravno na enem razpotju pokazal pot, ki se je začela vzpenjati strmo navzgor. Vmes smo srečali lovca z ustreljeno srno (jaz tega nisem mogla gledati), pot pa je postajala vedno bolj strma in vedno bolj je izgledalo, kot da smo se izgubili. No, kakšne dobre pol ure smo se matrali strmo navzgor po vseh štirih in pri tem držali za dolgo travo, da nismo zgrmeli kam dol… Mislim, da ni potrebno komentirati, da takšne hribovske izkušnje ne doživiš prav velikokrat (čeprav jih imam kar nekaj:). Primož je šel ene dvakrat naprej v »izvidnico« pogledat, če bomo prišli do cilja, ker je vsakič izgledalo kot da samo še malo, pa bomo gor. Malo pred sedlom smo zagledali 2 gorska tekača in videli, da je vrh res blizu, tako, da smo zmogli še zadnji del. Na sedlu Col Brustola je sopihalo od mene, tako, da je bilo kakršnokoli fotografiranje prepovedano:) Razgledi so bili lepi, samo nekako nisem prav uživala v njih. Na vrh Monte Dolada nismo šlil, ampak smo se spustili na drugo stran do koče Rifugio Dolada, kjer je bilo veliko obiskovalcev in še več padalcev, ki so imeli točko za spust od tam. Nazaj grede smo šli po strmi, a markirani poti.





Nadaljevali smo do Belluna, renesančnega mesteca s približno 37 tisoč prebivalci, ki ga najdemo tudi na raznih seznamih najlepših manjših italijanskih mest. Mesto leži nad reko Piave, center leži dvignjen na pobočju, v ozadju pa so Dolomiti, lepa razglednica. Je tudi zelo avtodomarjem prijazno mesto. Pred glavnim parkiriščem pod mestom (ponoči je zastonj, plačaš pa max 6 evrov za 24 ur) (46.137788, 12.214263) je izpust in voda za avtodome, pa tudi smeti.



Presenetljivo veliko avtodomov je bilo že parkiranih. S tega parkirišča vodijo tekoče stopnice do centra, lahko pa se gre tudi peš, saj so tudi zunanje stopnice (Primož je tekal po njih za dobro jutro). Center mesta je prav prijeten, lepe stavbe, trgi, katedrala, stražni stolp (Torrione), vrata Porta Dojona.





Našli smo pekarno, kjer je imel Anže poseben privilegij, saj je bil eni od prodajalk tako simpatičen, da mu je zastonj podarjala dobrote:) Tam smo nakupil vse od kruha, do slaščic. V bližnji trgovini, pa so samo izdelovali razne vrste testenin in lahko bi pokupil dobrot, ni da ni. Vmes so imeli kmetje tudi stojnice s sadjem in zelenjavo, tako, da smo se nazaj grede odpravili kar dobro založeni. S Primožem sva si malo ogledala tudi večerno dogajanje, pa je bila zunaj v glavnem lokalna mladina, v nedeljo zvečer ni bilo prav živahno.
Zadnja postaja je bila ena najlepših vasi v Italiji, Asolo (znano tudi po istoimenski tovarni športne obutve), čeprav moram komentirati, da smo videli tudi že kakšno lepšo:). Parkirali smo v PZA pod vasjo(45.795735, 11.913628), ki ga »upravlja« starejši možakar in ki stane 7 evrov na noč z elektriko. Vas je kakšen kilometer naprej v hrib, s kemperjem bi bilo kar malce komplicirano, čeprav smo videli enega tudi sredi vasi. Že pozno popoldan smo se odpravili na ogled oziroma bolj na pijačo in prigrizek. Turistov je bilo kar veliko, bila je tudi noč čarovnic, ampak ni zgledalo, kot da se bo razvilo kakšno živahno dogajanje. V enem od lokalov smo si naročili salamce in sirčke, pa ni bilo nič posebnega.



Naslednje dopoldne pa smo se lotili »resnega ogleda« Asola, znanega tudi kot »City of hundred horizons« zaradi lege na hribu in lepega razgleda vse naokoli.



Mestece je znano tudi po številnih znanih osebnostih, ki so tam prebivale, od pisateljev, pesnikov in igralcev (Hemigway, Browning, Eleonora Duse…). Najprej smo imeli rekreacijo, hiter vzpon na trdnjavo Rocca iz 12. stoletja, ki leži na vrhu vzpetine, ki pa je bil zaprt. Nazaj grede smo naredili še en krog po mestecu – si ogledali grad Caterina Cornaro, kjer smo šli tudi na pijačo, Piazzo Maggiore, Loggio del Capitano, ki domuje Mestni muzej in katedralo, ki je na rimskih ruševinah. Asolo je znan tudi po nekaj lepih vilah in ima kar nekaj simpatičnih gostilnic. Še nekaj info in info.