Nassfeld

23.1.-25.1.2015

Tokrat smo se odločili za smučarski vikend v Nassfeldu, napoved je bila lepa, pa še blizu je, saj je v nedeljo popoldan Anže praznoval rojstni dan v Ljubljani.
Kot običajno smo prispeli v petek pozno zvečer in popadali dol. Parkirali smo na parkingu pod Millenium gondolo, še nekaj kemperistov je bilo poleg nas.

V soboto zjutraj smo bili seveda zgodnji, ker se je mudilo smučat. Ob 9-ih smo se že dobili zgoraj z Alešem in Laro in potem seveda smučali na polno skoraj do 15.30. Vmes smo imeli le postanek za kosilo. Smuka je bila najboljša letošnja v Nassfeldu, tako da smo res uživali.

Po smučariji smo imeli še družabni del v kemperju, potem pa sta se Lara in Aleš odpravila domov, saj je doma obležal Žiga z vročino. Mi smo šli še preveriti dogajanje v Baerenhutte, tam seveda "pancertanz" na polno. Tokrat so bilo živahni Avstrijci:) Nismo zdržali prav dolgo...
V nedeljo zjutraj sta šla Primož in Anže na smučarijo, jaz ostala delovna v kemperju, vmes še skuhala kosilo, ker ob 13-ih smo imeli že napovedan odhod proti Ljubljani. Z nami je šel še Matic, tako da sta se fanta med potjo zabavala.

Smučarske počitnice 2015

9.1.-18.1.2015

Novoletne praznike smo preživeli brez avtodoma, jermen alternatorja je bil strgan in pred novim letom je bilo težko najti serviserja in še nov jermen hkrati. Vmes smo silvestrovali v Martuljku, smučali na Turracherhohe, kjer so bili stacionirani naši prijatelji in se vozili vsak dan iz Kranjske gore. Zraven pa »trpeli«, ker smo se morali prevažati sem in tja, pa predvsem zgodaj vstajati:)
Kot običajno zadnja leta, smo si smučarski dopust privoščili že v začetku januarja. Zaradi mojih delovnih obveznosti kasneje ne gre, poleg tega pa smo ugotovili, da je ta termin dober, ker ni res nobene gneče na smučiščih. Kakšni Hrvati in Madžari se kje najdejo, ampak čez teden je smučarija res pravi užitek.
V petek zvečer smo se tako odpravili v Nassfeld (46.609441, 13.281873), ker je bil napovedan močan veter in ga naj bi bilo tu še najmanj. Zjutraj smo vstali zgodaj, da bomo pred gužvo na smučišču, pa se je kmalu zapletlo, saj so nas na prvi postaji gondole Millnenium poslali ven, saj zgornji del ni delal. Smo se spustili nazaj do gondole, tam pa nora gužva, saj je poleg nas čakala še množica smučarjev, tudi kakšnih 20 slovenskih avtobusov. Za 45 minut čakanja smo bili dobri. Ob pol 11-ih smo se pripeljali gor, gužva je bila povsod, tako da smo se po 3 vožnjah odločili, da se raje usedemo na sonce in uživamo.

Sneg je bil namreč čisto spomladanski, pred nami pa še 8 smučarskih dni. Kmalu so se nam pridružili še Tjaša in Tevž, pa kasneje Marja in Aleš. Mi smo delali družbo vsem.

Potem smo še nekaj smučali, popoldan pa smo v našem kemperju praznovali Anžetov rojstni dan, sta se pridružila še Klemn in Luka. 9 ljudi se spravi v naš kemper.

Marja in Aleš sta se proti večeru odpravila v Ljubljano, mi pa smo šli še malo pogledat v Baerenhutte, kjer je bilo veselo kot običajno, tokrat je »podaljšal« en slovenski avtobus.
Nedeljska smuka je bila v megli, padalo je nekaj med dežjem in snegom, na vrhu pihalo. Seveda nas je bilo smučarjev za vzorec. Par ur smo smučali, potem pa imeli dovolj. Premaknili smo se v Heiligenblut (47.036918, 12.839482), za naslednje dni je bila napoved precej lepša. Ker je sama vas v ozki dolini, ni prav veliko prostora za parkiranje, zato smo se že vnaprej odločil za spanje v kampu, ki je v dolini, ob reki. V okviru kampa je gostilna, kjer smo se prijavili. V kampu smo bili edini gostje, v gostilni jih je bilo še nekaj.

Lastniki so bili zelo prijazni, so povedali, da v tem terminu res ni veliko gostov, da gostilno kar zaprejo za 14 dni, da kamp je pa celo leto odprt. Imajo kopalnico, prostor za pomivanje posode, ski room, še namizni nogomet smo lahko igrali. Zjutraj smo šli do gondole s ski busom, zjutraj vozi še kar pogosto, popoldan le na 1 uro… Smučišče je med 1.300 in 2.900 mnv, sicer je smučišče pravi raj za feeriderje, če je dovolj snega seveda. Pričakale so nas idealne razmere, sonček, novo zapadel in ravno prav utrjen naraven sneg, le pihalo je precej.

Skratka, smučarija je bila vrhunska. Naprave so sicer precej stare in nič posebnega, z eno gondolo se voziš v eno dolino, z vlakcem, kjer so skupaj »spete« gondole (Tunnelbahn), greš skozi tunel v drugo dolino, tam je novejša sedežnica in nekaj vlečnic.

Ampak proge so super in čisto smo bili navdušeni, tako da smo ostali še naslednji dan. Tudi razgledi na Grossglockner in ostale gore v Hohe Tauern so prekrasni, skratka resnična smučarska idila, skoz smo se fotkal, tako kičasto je bilo. Le pihalo je na vrhu kar precej, tako da sta Primož in Anže enkrat proti vrhu gondole Schareck stala kar malce postrani, sta komentirala, da ni bilo preveč fajn.

Popoldan sicer nismo bili preveč navdušeni, ker smo najprej zamudili avtobus in ugotovili, da gre naslednji čez 1 uro, potem smo ugotovili, da se do kampa lahko spustimo najprej peš in potem s smučmi, tako da smo po nekaj oklevanja to naredili. Popoldan smo imeli namen še nabaviti kakšno darilo za Anžeta, ki je imel rojstni dan in iti še malo proslaviti. Pa so se zadeve malce zakomplicirale, saj smo prišli v vas ob 18.02 in seveda se vse trgovine takrat zaprejo in vas je bila čisto izumrta. Anžetu se je čist zmešalo, nama tud, smo imeli marsikatero za povedati čez Avstrijce in njihov delovnik. Smo se samo obrnili, obljubili, da bomo darilo kupili takoj, ko bomo možno in šli malo proslaviti v kemper.
V torek po smučariji smo se prestavili na Moelltal, tja smo prispeli zvečer, parkirana sta bila le en italijanski kemper in en Čeh, ki je spal v kombiju. Spali smo na prvem asfaltiranem parkirišču pred vzpenjačo, ker res ni bilo nikogar.

Zjutraj smo bili pripravljeni že ob 8.30, je bilo še kar presenetljivo nekaj smučarjev, gneče seveda nobene. Smuka je bila super, kot ponavadi na Moelltalu, vozili smo se gor in dol, fanta sta uživala še izven prog.

Popoldan smo šli najprej do Spittala, da ujamemo odprte trgovine. Nujno smo že potrebovali hrano, darilo in smučarske hlače Vse to nabaviti v 1 uri je bil kar  izziv, ampak je uspelo. Ko smo vse nabavili, je začelo ravno snežiti. Do naslednjega smučišča, Katschberg, smo imeli le 6 kilometrov, ampak ker je kar vzpon in ker je bila cesta že zasnežena in spolzka, nam je komaj uspelo, je bilo kar »adrenalinsko«. Parkirali smo na parkingu št. 1, ker drugje letos ne pustijo (47.057716, 13.616230).

Seveda smo bili edini kemperisti. Zvečer smo naredili en sprehod po vas, šli na pico in solatko v picerijo, kjer so se natakarji dolgočasili, gostov je bilo pa res malo.
Zjutraj smo bili seveda zgodnji, tokrat so bila odprte vse proge, tudi Aineck, tako da smo presmučali vse do St. Margarethen in na drugo stran, na Tschanek. Kljub super modernim gondolam, se snežne razmere niso mogle primerjati s Heiligenblutom in Moeltalom.

Nasmučali smo se zelo, pojedli kosilo in se odpravili 25 kilometrov naprej do Innerkremsa, majhnega smučišča. Razlog je bil, da sem imela jaz čez vikend smučarski tečaj, službena varianta, fanta pa sta bila s prijatelji zmenjena na Gerlitznu. V Innekremsu res ni veliko možnosti za parkiranje, tako da smo bili kar precej postrani (46.971057, 13.746854).

Smučišče je majhno, ima vsega 2 sedežnici in nekaj vlečnic, ampak par prog je dobrih. Sicer je znano, da tam veliko trenirajo Hrvatje (včasih družina Kostelić), pa Madžari in Slovenci. Pri blagajni je super lokal, kjer ponavadi žuriramo, na četrtkovo pozno popoldne je bilo tam neverjetno živahno. En učitelj smučanja je praznoval 60 let, igral je en trio, poleg tega pa je plesalo 20 zelo živahnih študentk. Skratka, nič nam ni bilo jasno. Zvečer se nam je pridružilo še par mojih sodelavcev, študentke pa so že omagale Ko smo se vrnili s pijačke, smo pa ugotovili, da nam je zmanjkalo elektrike, smo morali imeti prižgan avto 1 uro, da nam je gretje ponoči zdržalo. Zjutraj smo morali spet malo prižgati avto, da smo se »nafilali«. Zjutraj so že navsezgodaj prispeli preostali moji sodelavci in učitelji. Anže je bil čisto zgrožen nad smučiščem, otrok se razvadi, ko smuča vse naokoli. Poleg tega je bil novo zapadel sneg, ki ni bil niti splužen. Fanta sta kmalu zaključila in se odpravila proti Gerlitznu, kjer sta nadaljevala smučarijo s Sandro, Alešem, Žigom in Laro.

So dokazali, da se da smučati tudi v dežju, so v soboto prišli čisto premočeni nazaj.
Januarska smučarija se je izkazala za dobro izbiro in to kljub temu, da je bilo snega povsod bolj za silo, razen Moelltal seveda.

Božična smučarija Sillian, Matrei, Nassfeld

Božič 25.-28.12.2014

Po božični pojedini smo bili zgodaj zjutraj že pokonci in na poti proti vzhodni Tirolski, da preizkusimo tudi ta, nam bolj oddaljena smučišča. Začeli smo v Sillianu, smučišču skoraj na meji z Italijo v Dolomitih (spomnim se ga, ko smo se vozili mimo v Italijanske Dolomite).  Smučišče leži med 1.100 in 2.400 nmv. Parkirali smo nasproti gondolske postaje (46.749738, 12.432938), na parkingu pred hotelom.

Ni bilo nobenega drugega kemperja, pa nismo vedeli ali obstajajo kakšna »pravila«. Je sicer označeno, da je prepovedano za kemperje, ampak preganjali nas niso. Naslednji dan je prišlo še 5 kemperjev, pa so parkirali bolj stran od hotela, na travniku, tako da je mogoče tam bolj prav.
V soboto je bil krasen sončen dan. Na spodnji postaji seveda nobenega snega, ta se je začel tam nekje proti vmesni postaji gondolske žičnice.

Smučišče sicer ni prav veliko, delali sta pa dve sedežnici, nekaj vlečnic in pa proga do srednje postaje gondole je bila odprta. Kljub temu smo se zelo nasmučali, saj ni bilo nobene gneče. Poleg tega pa je znanje smučarjev ravno zelo nasprotno temu, kar smo videli na Moelltalu. Bilo je veliko Nizozemcev, očitno je tam neka njihova izpostava:) Pri 6-sedežnici je moderna, najbrž precej nova koča, ki ima spodaj tudi sobe, z malce boljšo ponudbo hrane (mogoče bližina Italije pomaga:)
Po smučanju smo se odpravili peš do vasi Sillian, smo iskali pizzo ali kaj podobnega. Ker je bil Božič, je bila večina gostiln zaprtih, pa smo našli neko slaščičarno na glavnem trgu s toastom in bruschetami, pa smo potem ugotovili, da je bila to napaka, saj je bil čez cesto en lušten lokal, kjer so stregli tudi bolj obetavne prigrizke. Zunaj je bila v glavnem mladina, sva bila midva povsod najstarejša. No, Anže pa najmlajši:) Na poti domov smo se ustavili še v jurčku pri spodnji postaji gondole, tam je bilo pa zelo veselo. Mladina že zelo razposajena, pela avtrijske pesmi… Smo se kar hitro odpravili nazaj v kemper.
Tudi v petek smo smučali v Sillianu in kljub temu, da so imeli tudi Avstrijci praznik, ni bilo prav veliko smučarjev. Napoved ni bila preveč obetavna, pa nas je kar kmalu presenetilo sonce. In spet smo se vozili gor in dol. Po smučanju smo se »povzpeli« še na bližnji grad, ki pa je v privatni lasti in je zaprt za oglede.

Smo šli samo okoli njega in nazaj dol. Ustavili smo se še v tovarni napolitank Loacker, ki je tudi v Sillianu in v njihovi trgovini nabavili veliko napolitank in čokoladic…
Nadaljevali smo proti Lienzu, kjer smo hoteli v šoping po hrano in nekaj športnih zadev, pa je bilo vse zaprto, le Sport 2000 je bil odprt in Primož je prišel do nove smučarske jakne:)
Potem smo se želeli prestaviti do Matreia, pa smo že pred tem zavili proti Kalsu pod Grossglocknerjem (smučišče je namreč Matrei-Kals). Po ene 6 kilometrih vzpona smo prispeli do Kalsa, kjer so že bile prave zimske razmere, nekaj cm snega na cesti, tako da je naš kemper že začelo zanašati. Tako se v Kalsu nismo upali nadaljevati do kampa za avtodome v Burgu, do katerega je bil 2-kilometrski vzpon. Zato smo se obrnili in se vrnili v dolino v Matrei. Tam so parkirali pri spodnji postaji gondole (46.989802, 12.543292) in do pol 2 ponoči poslušali žuriranje iz bližnjega lokala. Zjutraj sta bila zraven nas parkirana še 2 češka avtodoma.
Gondola se povzpne na 2.120 nmv in zgoraj je takšen zanimiv amfiteater gora vse naokoli. Najvišji vrh smučišča je Cimaross na 2.400 nmv in na vrhu te postaje sedežnice je moderna restavracija Adler Lounge s krasnih razgledom naokoli (no, ta dan razgled ni bil ravno krasen).

Tudi tu so imeli probleme s snegom, odprte so bile večinoma le proge v Matreu, v Kalsu samo ena. Proge so bile tu precej bolj zahtevne kot v Sillianu in ker tudi tu ni bilo gneče, smo res veliko smučali. Vremenske razmere so bile skoz slabše, na koncu je že snežilo.
Ker je bilo za nedeljo napovedano precej obilno sneženje, smo se prestavili bližje domu, pa smo izbrali Nassfeld. Vmes smo se ustavili v Lienzu v nabavi za hrano, saj so bile trgovine končno odprte, naš hladilnik pa čisto prazen. V Nassfeldu smo se parkirali čisto pri vhodu na parking za Millenium Express (46.609916, 13.284941), kjer so na avtomobile na veliko dajali verige, saj cesta ni bila čisto splužena (seveda so povsod oznake, da je ponoči prepovedano parkiranje). Zvečer smo šli na sprehod in pijačko v Bären Hűtte (ima nagačenega medveda pod stropom, ki ga osvetljujejo različne barve – roza, zelena, modra – no, nekaterih stvari v Avstriji jaz pač ne razumem popolnoma:). Tam pa ogromno mladih z zapestnicami iz bližnjega hotela in že pošteno dobre volje. Vmes smo pa na prvem parkingu za avtobuse videli parkiran ljubljanski avtodom, je naslednji dan lastnik komentiral, da jih je vprašal in da niso imeli pripomb.
Zjutraj so nas že navsezgodaj zbudili snežni plugi, zapadlo je kakšnih 15-20 cm snega. In na presenečenje, je na smučanje prihajalo ogromno ljudi. Hoteli smo smučati za par ur in potem čimprej domov, potem pa se je začela »zabava«. Ko je Primož vžgal avtodom, da bi se preparkirali bližje gondoli, se je začelo kaditi in smrdeti iz kabine. In ko je odprl kabino, je bil strgan jermen alternatorja. Ni bilo druge, kot da pokličemo Asistenco, ki so nam hitro dali pogodbenega izvajalca. Ta je sicer malo jamral, da ima ful gužvo in skrbelo ga je, kako bo prišel po nas, pa smo se zmenili za ob 14-ih, mi pa smo šli vmes še smučat. No, ta dan pa smuka obup – nora gužva na smučišču, saj je bilo ogromno smučarjev, delalo je ene par prog, nesplužen novozapadli sneg, spodaj pa ledene plošče. Z Anžetom sva se kar hitro naveličala (človek se razvadi, kaj hočmo), Primož je bil pa bolj vztrajen.
Potem smo zaključili in šli nazaj v dolino, da smo vse pospravili, šli še nekaj pojest in naša avtovleka z nadomestnim avtom je že prispela.

Naredili smo malo gužve na parkingu, da smo vse te avte »odložili« in »naložili«, ampak ob 17-ih smo že bili doma in Magda na servisu.

Moelltal, Turacher Hohe

Vikend 20.-21.12.2014

December s kupom žurk smo prekinili z 2 dnevoma na zraku:) V soboto smo se odpravili zgodaj zjutraj na Moelltal in tja prispeli okoli 10-ih. Tokrat je bilo zelo malo avtodomov in tudi malo smučarjev, tako da se res lahko nasmučaš. Vreme je bilo sončno, proge odlične. Popoldan je sicer začelo pošteno pihati, tako da sva z Anžetom predčasno zaključila.

Ker je bila nedeljska napoved za Moelltal slaba (sneg in veter), smo se prestavili na Turracher Hohe, kjer je bila napoved malo bolj obetavna. Smučišče je sicer med 1.400 in 2.200 nmv, vas pa leži ob jezeru. Tu je bilo kar zimsko vzdušje, saj je po vasi celo nekaj snega. Parkirali smo na zasneženem in zaledenelem parkingu (46.92345,13.87208), na katerem je sicer označeno, da je prepovedano za avtodome, vendar PZA-ja nismo našli.

Tam je že bilo parkiranih enih 10 avtodomov, pa nam je en Slovenski kamperist razložil, da jim niso nič težili. Že ponoči je pošteno pihalo, zjutraj ravno tako, tako da kakšnega hudega navdušenja nad smučanjem ni bilo. Smo se odločili, da gremo samo na en sprehod po soncu do vasi, pa nam je bilo še to zelo mrzlo. Kljub temu je bilo kar nekaj smučarjev, tudi veliko Slovencev.

Ko smo se hoteli odpraviti domov, na prednovoletno večerjo k prijateljem, pa naša Magda ni hotela vžgati. Primož je potem ugotavljal kaj bi lahko bilo narobe in uspešno rešil zadevo, tako da smo bili doma pravočasno. Vmes smo se peljali čez Bad Kleinchircheim, ki je zgledal zares ubogo, z nekaj snega samo na vrhu hribov.

Moelltal

Vikend 6.-7.12.2014

Tokrat sva bila sama z Anžetom, zato malo maj teksta:)

Prvi smučarski vikend, Moelltal

Vikend 28.11.-30.11.2014

Prvi smučarski vikend smo se odpravili na ledenik Moelltal, eno redkih že obratujočih smučišč konec novembra. Vremenska napoved je bila lepa, družba zagotovljena. Pred tem pa je bilo potrebno nabaviti letno karto za koroška smučišča, Anžetu nabaviti smučarsko opremo, ker mu je v 1 letu seveda vse postalo premajhno. Tako smo se iz Ljubljane uspeli odpraviti ob 9-ih zvečer, na parking pa smo prišli okoli polnoči. Tam pa na presenečenje polno avtodomov. Parkirišče je sicer pri spodnji postaji vzpenjače na 1.200 nmv.

Zjutraj je bila prva budnica ob 6.30, ko je nekaj močno počilo, še vedno ugibamo kaj (ker to se je ponovilo vsakič, ko smo spali tam). Okoli 7-ih smo pogledali ven in naokoli že polno smučarjev hodi v pancarjih. Ekspresno vstanemo in se zrihtamo, tako da smo bili 8.30 že v vzpenjači in ob 8.50 na smučišču. Mislim, da je to naš absolutni rekord:) Na smučišče se sicer povzpneš z vzpenjačo Gletscher Expressom v 8 minutah. Smučišče pa je na nadmorski višini od 2.100 do 3.122 nmv. Dopoldan, do okoli 11-ih je sicer veliko smučarjev, ki trenirajo in zasedejo del proge, potem pa se umaknejo.

Bilo nas je kar precej, saj so bili poleg Aleša in Žiga, tokrat z rentanim kombijem tudi Nino, Mira in Aleš, za sobotno smuko pa sta se pridružila še Tjaša in Uroš. Smo že kar težko usklajevali vse želje kje bi kdo smučal. Smuka sicer odlična, na smučišču pa še nikoli nisem videla toliko smučarjev, ki bi znali tako dobro smučati. Otroci so uživali tudi izven prog, pa v snow parku, sončno je bilo, skratka, res krasen začetek smučarske sezone.

Ker so nam zjutraj za brisalce zataknili listke in nas pozvali, da je parking za avtodome eno parkirišče nižje, smo se po smučanju prestavili tja (seveda ne vsi kemperji). Popoldan smo imeli odrasli družabni del pri Alešu, ki je dobil dobra Sandrina navodila in se izkazal kot odličen gostitelj, otroci pa so se itak zabavali po svoje v našem kemperju. Zvečer smo šli kmalu spat, tako da smo bili zjutraj spet zgodaj na smučišču.
Tudi nedelja je bila kar lepa, ne sicer tako sončna kot sobota, ampak smuka je bila super. Na kosilo smo šli tokrat v panoramsko restavracijo Eissee s tipično avstrijsko ponudbo wienersnitzlov, gernknodlov, pomfrija in podobnega, otroci navdušeni, jaz malo manj, mi bolj leži italijanska ponudba. Še malo smučanja, ena ornk turška kava, skuhana v kemperju (ker tiste na smučišču težko definiraš kot dobra kava), pa smo šli domov.

Ligurija, Riviera del Ponente, srednjeveške vasi v Vale Argentina in Vale Nervia

Krompirjeve počitnice, 29.10.-2.11.2014

5 prostih dni za krompirjeve počitnice smo se odločili izkoristiti za raziskovanje Ligurske obale in srednjeveških vasi v notranjosti Ligurije, v Valle Argentina in Valle Nervia. V torek smo štartali  okoli 15-ih iz Ljubljane. Skoraj 700 km smo naredili z 2 postankoma na Autogrillih. Po italijanskih avtocestah je bila precejšnja gneča, tako da je kar trajalo. Malo po 11-ti uri zvečer smo prispeli v Albissole Marino, malo pred Savono, kjer smo imeli točko ob morju in našli en parking (44.324353, 8.499297) z že nekaj parkiranimi kemperji in se odločili, da bo to idealno za spanje. 24 ur stane 15€, 1 ura pa je 1€. Kržišniki so se odločili, da se nam pridružijo ob 5-ih popoldan in so prispeli dobro uro za nami:)

Zjutraj nas je zbudil prihod križarke, ki je ravno priplula v pristanišče. Po zajtrku in kavici smo se odločili za ogled Savone, mesteca s 60.000 prebivalci. Najprej smo si ogledali Fortezzo del Priamar, nekoč zapor, sedaj muzeji, je pa sicer ogromen kompleks z lepim razgledom na Savono in pristanišče.

Ob pristanišču so lepo ohranjeni stolpi, vmes pa med ribiškimi in ostalimi ladjami ter čolni parkirani 2 križarki. Sestra od Coste Concordie je višja od večine stavb v centru mesta...

Sprehodili smo se še skozi stari del mesta in na eni od ulic našli gostilno, ki je izgledala več kot obetavno - Vino e farinata. Večino stvari pečejo v krušni peči, v glavnem imajo morske jedi in so znani po farinati. Odlično kosilo s polnjenimi sardelami, bakalarjem, skušo, hobotnico in farinato, zraven pa odlično vince. Za 6 ljudi je naneslo 70€. Gostilna se je takoj po 12-ti napolnila predvsem z lokalci, kar je bil dober znak, da smo res zadeli.

Nadaljevali smo proti Noliju, obalnem mestecu z 9.000 prebivalci. (Parking 44.203426, 8.414615) Najprej smo se povzpeli na grad Monte Ursino, ki je 120 m nad morjem, pa so ga ravno prenavljali. Razočarani, ker naj bi bil krasen razgled in na poti do mesta je 8 genoveških stolpov. Bil je pa dober sprehod. Nato smo šli še do obale, kjer je bilo prav prijetno toplo. Celo en lokal je bil odprt ob plaži, smo izkoristili za kofetek.

Nekaj ljudi je poležavalo na plaži, eden se je celo kopal. Prav prijetno bi se bilo pridružiti, ampak smo imeli še »ornk« plan pred sabo. Noli je znan tudi po obokih  stavb, ki vodijo v center mesta. Nismo se mu prav posebej posvetili, šli smo le še po uličicah do parkinga.
Nadaljevali smo proti Finale Ligure, parkirali zraven bajkerjev, kjer je Primož kolesaril spomladi. (Parking 44.175430, 8.323649 za avtobuse, kamor so proti večeru res prišli avtobusi!) Mesto se deli na 3 dele, ob obali je Finale Marina, Final Borgo je najstarejši in najbolj zanimiv del mesta, tretji del, stanovanjski, pa je Final Pia. Mi smo si ogledali Final Borgo, srednjeveški del mesta iz 15. stoletja za obzidjem in prijetnimi uličicami.

Sicer je to področje kolesarski raj. Na trgu, kjer smo šli na kofetek in kozarček, je bilo kar nekaj utrujenih bajkerjev.

Sicer je celo mesto polno športnih outdoor trgovin. Našli smo tudi odlično pico in farinato, Anže palačinke:) V vodiču pa piše, da je tu nujno potrebno poskusiti pesto, ker je tukaj »home of pesto«.
Ker se je že stemnilo, smo se odločili, da poiščemo spanje v Imperii. Ker smo imeli namen naslednji dan rentati avto, smo šli kar v camp De Wijnstok Prav veliko ljudi ni bilo, še en nemški kemper polega nas dvojih. No, ko smo imeli ravno večerno druženje v našem kemperju, so naši prijatelji ugotovili, da so se zaklenili ven, ključi pa so seveda ostali notri. »Vlom« je uspel hitro skozi stransko okno, tako, da smo videli, da to ni prav težko izvedljivo...
Zjutraj smo klicali rent-a-car v Imperii, pa niso imeli avta, zato smo se odločili, da nadaljujemo do San Rema. Imperie si zato nismo uspeli ogledati. Mesto je sicer znano tudi po tem, da ga je Musolini leta 1923 združil iz dveh mest, Oniglie in Porta Maurizia, ki nista imeli prav veliko skupnega. Mesto ima tako še zdaj 2 pošti, 2 železniški postaji, 2 dialekta:) Avtoceste so od konca Genove, kjer smo prišli do morja iz Alessandrie, naprej čisto hude, sami viadukti in tuneli. Pokrajina je zelo hribovita in večinoma kar precej poseljena in obdelana, saj je klima zelo ugodna. Glavna proizvodnja so rože in oljke.
V San Remu, slavnemu mestu rož, smo parkirali ob stari železniški postaji, ki je blizu centra(43.81357 7.77099).

Res je vse zeleno, rože vsepovsod, polno palm. Veliko je lepih vil, hotelov, se vidi, da je bilo to predvsem v 19. stoletju počitniško mesto za high society, predvsem Angleže in Ruse.

Na parkingu je bilo precej čudnih tipov, ki so prodajali vse živo. Jure, Primož, Urša in Ksenja so šli po avtomobile v center mesta, v rent-a-car Maggiore, midva z Anžetom pa na plažo Gaia. Vreme je bilo krasno, toplo, ljudje so se sončili in kopali. Midva sva si privoščila en kofetek in sladoled v lokalu s slikami in tehtnico (torej se stehtaš preden greš na plažo???)...

Kemperje smo potem raje preparkirali na PZA na koncu San Rema, ob nogometnem igrišču in blizu morja. Makadamski parking je ogromen, stane pa 10€ za 24 ur.(43.802999, 7.746400) No, zdaj se je pa začelo naše raziskovanje s Kung fu pandami, kot jih je poimenoval Anže.

Avte smo namreč rentali zato, da bi lahko raziskali srednjeveške vasice po hribih. Začeli smo z eno najbolj slavnih, ki je lahko dostopna tudi s kemperjem, Dolceaqua. Vas je slavna tudi po tem, da jo je večkrat naslikal Monet z mostom in gradom Doria nad vasjo.

7 označenih parkingov na začetku vasi kaže, da je vas zelo turistična. V vas smo šli čez most nad reko Nervia in se po ozkih in temačnih ulicah povzpeli do gradu, ki je bil seveda ravno tisti dan zaprt (ta del vasi se imenuje Borgo, predel na drugi strani reke pa Terra). Vas je krasna, ulice so ozke, temačne, z oboki, čisto smo bili navdušeni.

Ne bi si želeli tam izgubiti ponoči in brez razsvetljave, Anže pravi, da so scary:) Iz starega dela mesta Borgo smo prišli na trgu pri cerkvi in ravno še ujeli italijanski lunch-time, smo se odločili kar za pico in testenine, za sladico pa profiteroli, prav okusno je bilo. Nadaljevali smo proti vasi Isolabona, 5 km naprej. Grad Doria je bil seveda zaprt, z Anžetom sva se povzpela nanj, je bil pa zato krasen razgled na sosednjo vas Apricale. Isolabona ni bila niti slučajno tako navdušujoča kot predhodnica-to je problem, ko vidiš najlepšo na začetku. Našli pa smo trg z lokalom-kofe time.

Smo si zraven ogledovali dva lepa karabinjera v Armani dizajniranih uniformah:)
Primož se je odločil, da gremo preizkusiti naše pande in zato izbral ozke ceste in gorske vasi. Najprej smo se ustavili v Apricale, v naših vodičih nikjer posebej omenjena, ampak je zelo lepa, precej bolj kot prejšnja Isolabona.

Očitno je omenjena v kakšnem angleškem vodiču, ker je bilo kar nekaj Angležev. Naredili smo en hiter obhod po vasi, ima krasen trg s cerkvijo, lokali, gostilnami, nad trgom je grad z muzejem. Pa še dve zelo obetavni gostilni sta izgledali:)
Nato smo se povzpeli na Bajardo, vas, ki leži 900 metrov nad morjem. Ta vas je precej manj turistična. Povzpeli smo se na razgledno točko na vrhu vasi, kjer so ostanki cerkve San Nicolo (brez stropa).

Od tu je krasen razgled na okoliške vasi in hribe. Anže in Urša sta vas poimenovala mesto mačk, saj sta jih samo na našem kratkem ogledu naštela 17. Do naslednje vasi, Castel Vittoria smo se spustili po zelo ozki in seveda ovinkasti cesti. Vas leži nad Pigno, ki je precej bolj znana. Castel Vittorio smo si ogledali bolj na hitro, ker se je že temnilo. Na trgu s trgovino je posedalo nekaj domačinov, sicer vas ni izgledala preveč turistična. Nadaljevali smo do Pigne, ki je precej večja, leži ob skali. Na začetku vasi je ogromen hotel in terme. Parkirali smo pod vasjo in se povzpeli peš, ta dan smo to naredili precejkrat... Je bil kar športen dan. Turistov v vasi ni bilo več, tako da smo se po uličicah sprehajali sami. Je bilo že temno, tako da je vse skupaj zgledalo kar strašno.

Veliko hiš je zapuščenih, arhitektura prav neverjetna, ker so hiše zgrajene ne samo ena ob drugi, ampak tudi visoko ena nad drugo. Iskali smo trg in tu je naša orientacija čisto odpovedala, saj smo trikrat prišli ven na koncu vasi, vsakič drugje. No, odločili smo se, da je bilo dovolj ogledov in se šli v lokalni bar, ki je pred trgom zraven vhoda v strnjen center. Večinoma so bili sami domačini, mladi, turistov ni bilo več. Kar nekaj časa smo tam uživali in gledali kako domačini pridrvijo v mesto skozi obzidje:)

Potem smo se vrnili v San Remo, zraven nas je bil parkiran en Mariborčan, smo še malo poklepetali in popadali dol.
Naslednje jutro je bilo zgodnje vstajanje, saj smo šli v hribe, Kržišniki pa so se odločili za ogled Monte Carla in Mentona. Začetek vzpona je bil na Colle Melosa (43.988961, 7.683998), pred tem smo se vozili skozi nam že znane vasi. Edini problem je bil, da je bil cesta od Pigne proti Molini di Triora zaprta. Ampak Primož se ni dal, ker se mu je zdelo, da so se oni spomladi vozili tam kljub podrti cesti. Na enem delu je pol ceste manjkalo, tam smo prišli skozi, potem pa je bila na koncu betonska zapora in je že izgledalo, da bomo morali vzvratno nazaj. Ampak se nismo dali, se nam je zdelo, da bi naša Panda morala iti skozi. In je šlo, za 2 cm na vsaki strani...

Ceste so sicer ozke, precej uničene in luknjaste. Avto smo pustili na Cole Melosa na 1.500 nmv in šli po mulatjeri do vrha Monte Grai, kjer je podrta kasarna.

Nadaljevali smo po makadamski cesti do planine, kjer je bil kompleks podrtih vojaških kompleksov.
Nadaljevali smo proti Balconi di Marta na okoli 2.100 nmv, kjer je kompleks rovov iz druge svetovne vojne.

Anže seveda navdušen, je pa potrebno imeti baterije za raziskovanje, kajti rovi se spustijo 135m globoko v notranjost gore, po več kot 300 stopnicah.

Z vrha je krasen razgled na francoske gore. Pokrajina je sicer precej drugačna kot v naših alpah, je travnata, vseskozi žrvgolijo črički in ni prav veliko skal.

Na celi naši 18-kilometrski poti smo srečali enega kolesarja. Seveda smo zamudili italijanski lunch-time, zato smo iskali samo trgovino in kakšen lokal. Želeli smo se ustaviti v Triori, pa so bile priprave na večerni žur za noč čarovnic že v prevelikem teku in nismo mogli niti nikjer parkirati. Smo pa v Molini di Triora preverili teren za večerno spanje. V Moliniju in dveh vaseh naprej smo se ustavili, da smo pofotkali 3 mostove, po katerih je znana ta pokrajina.

Nazaj grede smo se ustavili za nabavo hrane in kofetek v vasi Badalucco, saj se nam je mudilo nazaj v San Remo, ker smo morali vrniti avto. Avto smo oddali v centru, to je bil tudi naš hiter ogled centra:) S taxijem smo šli do PZA-ja (15 EUR) in potem proti Molini di Triora, kjer so Primož &co spali, ko so maja bajkali po okoliških hribih. Naš cilj je bil namreč žur za noč čarovnic v že omenjeni vasi Triora, ki leži na okoli 800 nmv in je znana po tem, da so v srednjem veku zažigali čarovnice in izvajali razne mučeniške obrede nad njimi. Vas ima sicer 400 prebivalcev, ta večer pa so se tja valile trume ljudi. Zato smo parkirali v Molini di Triora za 10€, do Triore, ki je oddaljena 6 km, pa so vozili avtobusi za 3€. Ampak, ker jim organizacija ni uspela ravno najbolje, je ogromno ljudi čakalo na te avtobuse, mi pa smo šli vmes dvakrat v bližnji lokal, da čakanje ni bilo prehudo:) na koncu smo se le zgužvali po balkansko v Mercedesov bus, ki je prav divje vozil po ovinkih... V vasi je bil pa cel žur, ljudje večinoma namaškarani, staro, mlado, stojnice, hrana in muzika. Naredili smo sprehod skozi Trioro in si na koncu na eni od stojnic privoščili lokalne dobrote.

Preden odhodom nazaj smo poslušali še "metalski" koncert. Nazaj grede je bila spet panika za avtobuse in totalna gužva, no ob enih nam je uspelo priti nazaj.
V soboto smo dolgo spali, Primož je potem odtekel do Triore, potem pa smo se odločili še za peš vzpon do Triore. Dobrih 300 višincev, kot bi šli na Šmarno goro.

Trioro smo si ogledali še podnevi, krasen trg, ozke uličice ostanki gradu in še vedno je bilo veliko ljudi po mestu, saj so dogodki potekali še celo soboto. Kržišniki so se odločili za kopanje v Viragotti-ju (44.180571, 8.382836), vasi zraven Nolija, mi pa smo se jim pridružili šele popoldan. Ker je bila sobota in lep sončen dan, je bilo ogromno ljudi na obali, v Noliju se recimo ni dalo parkirati, v Varigotti-ju pa smo parkirali ob cesti. Viragotti je luštna obalna ribiška vas s prodnato plažo in barvastimi hišami. Anže in Jure sta se kopala, ostali pa smo se martinčkali na plaži, dokler se sonce ni skrilo in nas je začelo zebsti.

Plan je bil, da se obrnemo proti domu in da pridemo do Gradeža. Ker smo bili kar utrujeni od akcije zadnjih dveh dni, nam to ni uspelo in smo prespali kar na eni pumpi 150 km prej...
Zjutraj smo nadaljevali proti Gradežu, da bi izkoristili še malo sonca in se kopali. No pa tu ni bilo tako toplo kot v Liguriji, čeprav je bilo 20 stopinj čez dan. Odločili smo se za kolesarjenje do izliva Soče, 17 km od Gradeža. Pot gre ves čas po kolesarski stezi, večinoma ob laguni, polno je ptic in močvirnatega rastja. Pri izlivu je gostilna in bar, smo si vzeli malo pavze, potem pa pofotkali Sočo.

Nazaj grede smo imeli šprint, v Gradežu skuhali kosilo, še malo zabušavali, potem pa je sledil napad komarjev in smo se odločili za odhod domov. Bile so super mini počinice, bolj športne sicer, ampak smo se naužili toplote in sonca za turobne novembrske dni.

Več slik je na pikasi.
Potopis je objavljen na http://zmagdo.blogspot.com/.