Novoletne praznike smo preživeli brez avtodoma, jermen alternatorja je bil strgan in pred novim letom je bilo težko najti serviserja in še nov jermen hkrati. Vmes smo silvestrovali v Martuljku, smučali na Turracherhohe, kjer so bili stacionirani naši prijatelji in se vozili vsak dan iz Kranjske gore. Zraven pa »trpeli«, ker smo se morali prevažati sem in tja, pa predvsem zgodaj vstajati:)
Kot običajno zadnja leta, smo si smučarski dopust privoščili že v začetku januarja. Zaradi mojih delovnih obveznosti kasneje ne gre, poleg tega pa smo ugotovili, da je ta termin dober, ker ni res nobene gneče na smučiščih. Kakšni Hrvati in Madžari se kje najdejo, ampak čez teden je smučarija res pravi užitek.
V petek zvečer smo se tako odpravili v Nassfeld (46.609441, 13.281873), ker je bil napovedan močan veter in ga naj bi bilo tu še najmanj. Zjutraj smo vstali zgodaj, da bomo pred gužvo na smučišču, pa se je kmalu zapletlo, saj so nas na prvi postaji gondole Millnenium poslali ven, saj zgornji del ni delal. Smo se spustili nazaj do gondole, tam pa nora gužva, saj je poleg nas čakala še množica smučarjev, tudi kakšnih 20 slovenskih avtobusov. Za 45 minut čakanja smo bili dobri. Ob pol 11-ih smo se pripeljali gor, gužva je bila povsod, tako da smo se po 3 vožnjah odločili, da se raje usedemo na sonce in uživamo.
Sneg je bil namreč čisto spomladanski, pred nami pa še 8 smučarskih dni. Kmalu so se nam pridružili še Tjaša in Tevž, pa kasneje Marja in Aleš. Mi smo delali družbo vsem.
Potem smo še nekaj smučali, popoldan pa smo v našem kemperju praznovali Anžetov rojstni dan, sta se pridružila še Klemn in Luka. 9 ljudi se spravi v naš kemper.
Marja in Aleš sta se proti večeru odpravila v Ljubljano, mi pa smo šli še malo pogledat v Baerenhutte, kjer je bilo veselo kot običajno, tokrat je »podaljšal« en slovenski avtobus.
Nedeljska smuka je bila v megli, padalo je nekaj med dežjem in snegom, na vrhu pihalo. Seveda nas je bilo smučarjev za vzorec. Par ur smo smučali, potem pa imeli dovolj. Premaknili smo se v Heiligenblut (47.036918, 12.839482), za naslednje dni je bila napoved precej lepša. Ker je sama vas v ozki dolini, ni prav veliko prostora za parkiranje, zato smo se že vnaprej odločil za spanje v kampu, ki je v dolini, ob reki. V okviru kampa je gostilna, kjer smo se prijavili. V kampu smo bili edini gostje, v gostilni jih je bilo še nekaj.
Lastniki so bili zelo prijazni, so povedali, da v tem terminu res ni veliko gostov, da gostilno kar zaprejo za 14 dni, da kamp je pa celo leto odprt. Imajo kopalnico, prostor za pomivanje posode, ski room, še namizni nogomet smo lahko igrali. Zjutraj smo šli do gondole s ski busom, zjutraj vozi še kar pogosto, popoldan le na 1 uro… Smučišče je med 1.300 in 2.900 mnv, sicer je smučišče pravi raj za feeriderje, če je dovolj snega seveda. Pričakale so nas idealne razmere, sonček, novo zapadel in ravno prav utrjen naraven sneg, le pihalo je precej.
Skratka, smučarija je bila vrhunska. Naprave so sicer precej stare in nič posebnega, z eno gondolo se voziš v eno dolino, z vlakcem, kjer so skupaj »spete« gondole (Tunnelbahn), greš skozi tunel v drugo dolino, tam je novejša sedežnica in nekaj vlečnic.
Ampak proge so super in čisto smo bili navdušeni, tako da smo ostali še naslednji dan. Tudi razgledi na Grossglockner in ostale gore v Hohe Tauern so prekrasni, skratka resnična smučarska idila, skoz smo se fotkal, tako kičasto je bilo. Le pihalo je na vrhu kar precej, tako da sta Primož in Anže enkrat proti vrhu gondole Schareck stala kar malce postrani, sta komentirala, da ni bilo preveč fajn.
Popoldan sicer nismo bili preveč navdušeni, ker smo najprej zamudili avtobus in ugotovili, da gre naslednji čez 1 uro, potem smo ugotovili, da se do kampa lahko spustimo najprej peš in potem s smučmi, tako da smo po nekaj oklevanja to naredili. Popoldan smo imeli namen še nabaviti kakšno darilo za Anžeta, ki je imel rojstni dan in iti še malo proslaviti. Pa so se zadeve malce zakomplicirale, saj smo prišli v vas ob 18.02 in seveda se vse trgovine takrat zaprejo in vas je bila čisto izumrta. Anžetu se je čist zmešalo, nama tud, smo imeli marsikatero za povedati čez Avstrijce in njihov delovnik. Smo se samo obrnili, obljubili, da bomo darilo kupili takoj, ko bomo možno in šli malo proslaviti v kemper.
V torek po smučariji smo se prestavili na Moelltal, tja smo prispeli zvečer, parkirana sta bila le en italijanski kemper in en Čeh, ki je spal v kombiju. Spali smo na prvem asfaltiranem parkirišču pred vzpenjačo, ker res ni bilo nikogar.
Zjutraj smo bili pripravljeni že ob 8.30, je bilo še kar presenetljivo nekaj smučarjev, gneče seveda nobene. Smuka je bila super, kot ponavadi na Moelltalu, vozili smo se gor in dol, fanta sta uživala še izven prog.
Popoldan smo šli najprej do Spittala, da ujamemo odprte trgovine. Nujno smo že potrebovali hrano, darilo in smučarske hlače Vse to nabaviti v 1 uri je bil kar izziv, ampak je uspelo. Ko smo vse nabavili, je začelo ravno snežiti. Do naslednjega smučišča, Katschberg, smo imeli le 6 kilometrov, ampak ker je kar vzpon in ker je bila cesta že zasnežena in spolzka, nam je komaj uspelo, je bilo kar »adrenalinsko«. Parkirali smo na parkingu št. 1, ker drugje letos ne pustijo (47.057716, 13.616230).
Seveda smo bili edini kemperisti. Zvečer smo naredili en sprehod po vas, šli na pico in solatko v picerijo, kjer so se natakarji dolgočasili, gostov je bilo pa res malo.
Zjutraj smo bili seveda zgodnji, tokrat so bila odprte vse proge, tudi Aineck, tako da smo presmučali vse do St. Margarethen in na drugo stran, na Tschanek. Kljub super modernim gondolam, se snežne razmere niso mogle primerjati s Heiligenblutom in Moeltalom.
Nasmučali smo se zelo, pojedli kosilo in se odpravili 25 kilometrov naprej do Innerkremsa, majhnega smučišča. Razlog je bil, da sem imela jaz čez vikend smučarski tečaj, službena varianta, fanta pa sta bila s prijatelji zmenjena na Gerlitznu. V Innekremsu res ni veliko možnosti za parkiranje, tako da smo bili kar precej postrani (46.971057, 13.746854).
Smučišče je majhno, ima vsega 2 sedežnici in nekaj vlečnic, ampak par prog je dobrih. Sicer je znano, da tam veliko trenirajo Hrvatje (včasih družina Kostelić), pa Madžari in Slovenci. Pri blagajni je super lokal, kjer ponavadi žuriramo, na četrtkovo pozno popoldne je bilo tam neverjetno živahno. En učitelj smučanja je praznoval 60 let, igral je en trio, poleg tega pa je plesalo 20 zelo živahnih študentk. Skratka, nič nam ni bilo jasno. Zvečer se nam je pridružilo še par mojih sodelavcev, študentke pa so že omagale Ko smo se vrnili s pijačke, smo pa ugotovili, da nam je zmanjkalo elektrike, smo morali imeti prižgan avto 1 uro, da nam je gretje ponoči zdržalo. Zjutraj smo morali spet malo prižgati avto, da smo se »nafilali«. Zjutraj so že navsezgodaj prispeli preostali moji sodelavci in učitelji. Anže je bil čisto zgrožen nad smučiščem, otrok se razvadi, ko smuča vse naokoli. Poleg tega je bil novo zapadel sneg, ki ni bil niti splužen. Fanta sta kmalu zaključila in se odpravila proti Gerlitznu, kjer sta nadaljevala smučarijo s Sandro, Alešem, Žigom in Laro.
So dokazali, da se da smučati tudi v dežju, so v soboto prišli čisto premočeni nazaj.
Januarska smučarija se je izkazala za dobro izbiro in to kljub temu, da je bilo snega povsod bolj za silo, razen Moelltal seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar