Ligurija, Riviera del Ponente, srednjeveške vasi v Vale Argentina in Vale Nervia

Krompirjeve počitnice, 29.10.-2.11.2014

5 prostih dni za krompirjeve počitnice smo se odločili izkoristiti za raziskovanje Ligurske obale in srednjeveških vasi v notranjosti Ligurije, v Valle Argentina in Valle Nervia. V torek smo štartali  okoli 15-ih iz Ljubljane. Skoraj 700 km smo naredili z 2 postankoma na Autogrillih. Po italijanskih avtocestah je bila precejšnja gneča, tako da je kar trajalo. Malo po 11-ti uri zvečer smo prispeli v Albissole Marino, malo pred Savono, kjer smo imeli točko ob morju in našli en parking (44.324353, 8.499297) z že nekaj parkiranimi kemperji in se odločili, da bo to idealno za spanje. 24 ur stane 15€, 1 ura pa je 1€. Kržišniki so se odločili, da se nam pridružijo ob 5-ih popoldan in so prispeli dobro uro za nami:)

Zjutraj nas je zbudil prihod križarke, ki je ravno priplula v pristanišče. Po zajtrku in kavici smo se odločili za ogled Savone, mesteca s 60.000 prebivalci. Najprej smo si ogledali Fortezzo del Priamar, nekoč zapor, sedaj muzeji, je pa sicer ogromen kompleks z lepim razgledom na Savono in pristanišče.

Ob pristanišču so lepo ohranjeni stolpi, vmes pa med ribiškimi in ostalimi ladjami ter čolni parkirani 2 križarki. Sestra od Coste Concordie je višja od večine stavb v centru mesta...

Sprehodili smo se še skozi stari del mesta in na eni od ulic našli gostilno, ki je izgledala več kot obetavno - Vino e farinata. Večino stvari pečejo v krušni peči, v glavnem imajo morske jedi in so znani po farinati. Odlično kosilo s polnjenimi sardelami, bakalarjem, skušo, hobotnico in farinato, zraven pa odlično vince. Za 6 ljudi je naneslo 70€. Gostilna se je takoj po 12-ti napolnila predvsem z lokalci, kar je bil dober znak, da smo res zadeli.

Nadaljevali smo proti Noliju, obalnem mestecu z 9.000 prebivalci. (Parking 44.203426, 8.414615) Najprej smo se povzpeli na grad Monte Ursino, ki je 120 m nad morjem, pa so ga ravno prenavljali. Razočarani, ker naj bi bil krasen razgled in na poti do mesta je 8 genoveških stolpov. Bil je pa dober sprehod. Nato smo šli še do obale, kjer je bilo prav prijetno toplo. Celo en lokal je bil odprt ob plaži, smo izkoristili za kofetek.

Nekaj ljudi je poležavalo na plaži, eden se je celo kopal. Prav prijetno bi se bilo pridružiti, ampak smo imeli še »ornk« plan pred sabo. Noli je znan tudi po obokih  stavb, ki vodijo v center mesta. Nismo se mu prav posebej posvetili, šli smo le še po uličicah do parkinga.
Nadaljevali smo proti Finale Ligure, parkirali zraven bajkerjev, kjer je Primož kolesaril spomladi. (Parking 44.175430, 8.323649 za avtobuse, kamor so proti večeru res prišli avtobusi!) Mesto se deli na 3 dele, ob obali je Finale Marina, Final Borgo je najstarejši in najbolj zanimiv del mesta, tretji del, stanovanjski, pa je Final Pia. Mi smo si ogledali Final Borgo, srednjeveški del mesta iz 15. stoletja za obzidjem in prijetnimi uličicami.

Sicer je to področje kolesarski raj. Na trgu, kjer smo šli na kofetek in kozarček, je bilo kar nekaj utrujenih bajkerjev.

Sicer je celo mesto polno športnih outdoor trgovin. Našli smo tudi odlično pico in farinato, Anže palačinke:) V vodiču pa piše, da je tu nujno potrebno poskusiti pesto, ker je tukaj »home of pesto«.
Ker se je že stemnilo, smo se odločili, da poiščemo spanje v Imperii. Ker smo imeli namen naslednji dan rentati avto, smo šli kar v camp De Wijnstok Prav veliko ljudi ni bilo, še en nemški kemper polega nas dvojih. No, ko smo imeli ravno večerno druženje v našem kemperju, so naši prijatelji ugotovili, da so se zaklenili ven, ključi pa so seveda ostali notri. »Vlom« je uspel hitro skozi stransko okno, tako, da smo videli, da to ni prav težko izvedljivo...
Zjutraj smo klicali rent-a-car v Imperii, pa niso imeli avta, zato smo se odločili, da nadaljujemo do San Rema. Imperie si zato nismo uspeli ogledati. Mesto je sicer znano tudi po tem, da ga je Musolini leta 1923 združil iz dveh mest, Oniglie in Porta Maurizia, ki nista imeli prav veliko skupnega. Mesto ima tako še zdaj 2 pošti, 2 železniški postaji, 2 dialekta:) Avtoceste so od konca Genove, kjer smo prišli do morja iz Alessandrie, naprej čisto hude, sami viadukti in tuneli. Pokrajina je zelo hribovita in večinoma kar precej poseljena in obdelana, saj je klima zelo ugodna. Glavna proizvodnja so rože in oljke.
V San Remu, slavnemu mestu rož, smo parkirali ob stari železniški postaji, ki je blizu centra(43.81357 7.77099).

Res je vse zeleno, rože vsepovsod, polno palm. Veliko je lepih vil, hotelov, se vidi, da je bilo to predvsem v 19. stoletju počitniško mesto za high society, predvsem Angleže in Ruse.

Na parkingu je bilo precej čudnih tipov, ki so prodajali vse živo. Jure, Primož, Urša in Ksenja so šli po avtomobile v center mesta, v rent-a-car Maggiore, midva z Anžetom pa na plažo Gaia. Vreme je bilo krasno, toplo, ljudje so se sončili in kopali. Midva sva si privoščila en kofetek in sladoled v lokalu s slikami in tehtnico (torej se stehtaš preden greš na plažo???)...

Kemperje smo potem raje preparkirali na PZA na koncu San Rema, ob nogometnem igrišču in blizu morja. Makadamski parking je ogromen, stane pa 10€ za 24 ur.(43.802999, 7.746400) No, zdaj se je pa začelo naše raziskovanje s Kung fu pandami, kot jih je poimenoval Anže.

Avte smo namreč rentali zato, da bi lahko raziskali srednjeveške vasice po hribih. Začeli smo z eno najbolj slavnih, ki je lahko dostopna tudi s kemperjem, Dolceaqua. Vas je slavna tudi po tem, da jo je večkrat naslikal Monet z mostom in gradom Doria nad vasjo.

7 označenih parkingov na začetku vasi kaže, da je vas zelo turistična. V vas smo šli čez most nad reko Nervia in se po ozkih in temačnih ulicah povzpeli do gradu, ki je bil seveda ravno tisti dan zaprt (ta del vasi se imenuje Borgo, predel na drugi strani reke pa Terra). Vas je krasna, ulice so ozke, temačne, z oboki, čisto smo bili navdušeni.

Ne bi si želeli tam izgubiti ponoči in brez razsvetljave, Anže pravi, da so scary:) Iz starega dela mesta Borgo smo prišli na trgu pri cerkvi in ravno še ujeli italijanski lunch-time, smo se odločili kar za pico in testenine, za sladico pa profiteroli, prav okusno je bilo. Nadaljevali smo proti vasi Isolabona, 5 km naprej. Grad Doria je bil seveda zaprt, z Anžetom sva se povzpela nanj, je bil pa zato krasen razgled na sosednjo vas Apricale. Isolabona ni bila niti slučajno tako navdušujoča kot predhodnica-to je problem, ko vidiš najlepšo na začetku. Našli pa smo trg z lokalom-kofe time.

Smo si zraven ogledovali dva lepa karabinjera v Armani dizajniranih uniformah:)
Primož se je odločil, da gremo preizkusiti naše pande in zato izbral ozke ceste in gorske vasi. Najprej smo se ustavili v Apricale, v naših vodičih nikjer posebej omenjena, ampak je zelo lepa, precej bolj kot prejšnja Isolabona.

Očitno je omenjena v kakšnem angleškem vodiču, ker je bilo kar nekaj Angležev. Naredili smo en hiter obhod po vasi, ima krasen trg s cerkvijo, lokali, gostilnami, nad trgom je grad z muzejem. Pa še dve zelo obetavni gostilni sta izgledali:)
Nato smo se povzpeli na Bajardo, vas, ki leži 900 metrov nad morjem. Ta vas je precej manj turistična. Povzpeli smo se na razgledno točko na vrhu vasi, kjer so ostanki cerkve San Nicolo (brez stropa).

Od tu je krasen razgled na okoliške vasi in hribe. Anže in Urša sta vas poimenovala mesto mačk, saj sta jih samo na našem kratkem ogledu naštela 17. Do naslednje vasi, Castel Vittoria smo se spustili po zelo ozki in seveda ovinkasti cesti. Vas leži nad Pigno, ki je precej bolj znana. Castel Vittorio smo si ogledali bolj na hitro, ker se je že temnilo. Na trgu s trgovino je posedalo nekaj domačinov, sicer vas ni izgledala preveč turistična. Nadaljevali smo do Pigne, ki je precej večja, leži ob skali. Na začetku vasi je ogromen hotel in terme. Parkirali smo pod vasjo in se povzpeli peš, ta dan smo to naredili precejkrat... Je bil kar športen dan. Turistov v vasi ni bilo več, tako da smo se po uličicah sprehajali sami. Je bilo že temno, tako da je vse skupaj zgledalo kar strašno.

Veliko hiš je zapuščenih, arhitektura prav neverjetna, ker so hiše zgrajene ne samo ena ob drugi, ampak tudi visoko ena nad drugo. Iskali smo trg in tu je naša orientacija čisto odpovedala, saj smo trikrat prišli ven na koncu vasi, vsakič drugje. No, odločili smo se, da je bilo dovolj ogledov in se šli v lokalni bar, ki je pred trgom zraven vhoda v strnjen center. Večinoma so bili sami domačini, mladi, turistov ni bilo več. Kar nekaj časa smo tam uživali in gledali kako domačini pridrvijo v mesto skozi obzidje:)

Potem smo se vrnili v San Remo, zraven nas je bil parkiran en Mariborčan, smo še malo poklepetali in popadali dol.
Naslednje jutro je bilo zgodnje vstajanje, saj smo šli v hribe, Kržišniki pa so se odločili za ogled Monte Carla in Mentona. Začetek vzpona je bil na Colle Melosa (43.988961, 7.683998), pred tem smo se vozili skozi nam že znane vasi. Edini problem je bil, da je bil cesta od Pigne proti Molini di Triora zaprta. Ampak Primož se ni dal, ker se mu je zdelo, da so se oni spomladi vozili tam kljub podrti cesti. Na enem delu je pol ceste manjkalo, tam smo prišli skozi, potem pa je bila na koncu betonska zapora in je že izgledalo, da bomo morali vzvratno nazaj. Ampak se nismo dali, se nam je zdelo, da bi naša Panda morala iti skozi. In je šlo, za 2 cm na vsaki strani...

Ceste so sicer ozke, precej uničene in luknjaste. Avto smo pustili na Cole Melosa na 1.500 nmv in šli po mulatjeri do vrha Monte Grai, kjer je podrta kasarna.

Nadaljevali smo po makadamski cesti do planine, kjer je bil kompleks podrtih vojaških kompleksov.
Nadaljevali smo proti Balconi di Marta na okoli 2.100 nmv, kjer je kompleks rovov iz druge svetovne vojne.

Anže seveda navdušen, je pa potrebno imeti baterije za raziskovanje, kajti rovi se spustijo 135m globoko v notranjost gore, po več kot 300 stopnicah.

Z vrha je krasen razgled na francoske gore. Pokrajina je sicer precej drugačna kot v naših alpah, je travnata, vseskozi žrvgolijo črički in ni prav veliko skal.

Na celi naši 18-kilometrski poti smo srečali enega kolesarja. Seveda smo zamudili italijanski lunch-time, zato smo iskali samo trgovino in kakšen lokal. Želeli smo se ustaviti v Triori, pa so bile priprave na večerni žur za noč čarovnic že v prevelikem teku in nismo mogli niti nikjer parkirati. Smo pa v Molini di Triora preverili teren za večerno spanje. V Moliniju in dveh vaseh naprej smo se ustavili, da smo pofotkali 3 mostove, po katerih je znana ta pokrajina.

Nazaj grede smo se ustavili za nabavo hrane in kofetek v vasi Badalucco, saj se nam je mudilo nazaj v San Remo, ker smo morali vrniti avto. Avto smo oddali v centru, to je bil tudi naš hiter ogled centra:) S taxijem smo šli do PZA-ja (15 EUR) in potem proti Molini di Triora, kjer so Primož &co spali, ko so maja bajkali po okoliških hribih. Naš cilj je bil namreč žur za noč čarovnic v že omenjeni vasi Triora, ki leži na okoli 800 nmv in je znana po tem, da so v srednjem veku zažigali čarovnice in izvajali razne mučeniške obrede nad njimi. Vas ima sicer 400 prebivalcev, ta večer pa so se tja valile trume ljudi. Zato smo parkirali v Molini di Triora za 10€, do Triore, ki je oddaljena 6 km, pa so vozili avtobusi za 3€. Ampak, ker jim organizacija ni uspela ravno najbolje, je ogromno ljudi čakalo na te avtobuse, mi pa smo šli vmes dvakrat v bližnji lokal, da čakanje ni bilo prehudo:) na koncu smo se le zgužvali po balkansko v Mercedesov bus, ki je prav divje vozil po ovinkih... V vasi je bil pa cel žur, ljudje večinoma namaškarani, staro, mlado, stojnice, hrana in muzika. Naredili smo sprehod skozi Trioro in si na koncu na eni od stojnic privoščili lokalne dobrote.

Preden odhodom nazaj smo poslušali še "metalski" koncert. Nazaj grede je bila spet panika za avtobuse in totalna gužva, no ob enih nam je uspelo priti nazaj.
V soboto smo dolgo spali, Primož je potem odtekel do Triore, potem pa smo se odločili še za peš vzpon do Triore. Dobrih 300 višincev, kot bi šli na Šmarno goro.

Trioro smo si ogledali še podnevi, krasen trg, ozke uličice ostanki gradu in še vedno je bilo veliko ljudi po mestu, saj so dogodki potekali še celo soboto. Kržišniki so se odločili za kopanje v Viragotti-ju (44.180571, 8.382836), vasi zraven Nolija, mi pa smo se jim pridružili šele popoldan. Ker je bila sobota in lep sončen dan, je bilo ogromno ljudi na obali, v Noliju se recimo ni dalo parkirati, v Varigotti-ju pa smo parkirali ob cesti. Viragotti je luštna obalna ribiška vas s prodnato plažo in barvastimi hišami. Anže in Jure sta se kopala, ostali pa smo se martinčkali na plaži, dokler se sonce ni skrilo in nas je začelo zebsti.

Plan je bil, da se obrnemo proti domu in da pridemo do Gradeža. Ker smo bili kar utrujeni od akcije zadnjih dveh dni, nam to ni uspelo in smo prespali kar na eni pumpi 150 km prej...
Zjutraj smo nadaljevali proti Gradežu, da bi izkoristili še malo sonca in se kopali. No pa tu ni bilo tako toplo kot v Liguriji, čeprav je bilo 20 stopinj čez dan. Odločili smo se za kolesarjenje do izliva Soče, 17 km od Gradeža. Pot gre ves čas po kolesarski stezi, večinoma ob laguni, polno je ptic in močvirnatega rastja. Pri izlivu je gostilna in bar, smo si vzeli malo pavze, potem pa pofotkali Sočo.

Nazaj grede smo imeli šprint, v Gradežu skuhali kosilo, še malo zabušavali, potem pa je sledil napad komarjev in smo se odločili za odhod domov. Bile so super mini počinice, bolj športne sicer, ampak smo se naužili toplote in sonca za turobne novembrske dni.

Več slik je na pikasi.
Potopis je objavljen na http://zmagdo.blogspot.com/.