sobota, 5. november 2016

Romunija 2016


25.6.-9.7.2016

Za Romunijo je Primož navijal že dalj časa, jaz pa sem potrebovala nekaj več psihične priprave na to deželo. Moja predstava so bili Cigani, revna država, razsute ceste. Potem smo se začeli malce bolj zanimati in vse informacije so bile v glavnem pozitivne, tako, da smo se odločili, da gremo pogledat. Poleg tega sem prejšnje leto spoznala Romunko iz Bukarešte, ki nam je dala nekaj nasvetov kaj pogledati, imeli smo kolega Romana, ki trenutno živi in dela v Bukarešti.
Nekaj info: prevozili smo okoli 4500 kilometrov. Avtocest je v Romuniji malo, mi smo se vozili le od Bukarešte proti Črnemu morju. Sicer so ceste večinoma v dobrem stanju, ponekod pa tudi v zelo slabem. Za vožnjo potrebujete vinjeto, ki se lahko kupi preko spleta.



O Romuniji pred tem potepanjem nismo vedeli prav veliko (razen Drakule in Ciganov), zato nas je precej stvari presenetilo. 20-milijonska država Romunija ima bogato zgodovino, bogato kulturno in naravno dediščino. Romunija ima veliko gradov (kar nekaj smo jih obiskali), presenetila so lepa nemška srednjeveška mesta v Transilvaniji, Transilvanske Alpe, prekrasna Delta Donave s številnimi vodnimi kanali in jezeri ter utrjene cerkve. Konjske vprege so na podeželju še vedno običajno prevozno sredstvo in avtomobilov je tam malo. Sicer pa je vozni park presenetljivo dober.





Dežela je za nas zelo poceni, njihov standard je precej nižji od našega. Ja, tudi potepuških psov je ogromno, podobno kot v Grčiji. Ciganov je tudi precej, vendar beračenja smo videli zelo malo, le v večjih mestecih in bolj turističnih področjih. Sicer je država varna, pravijo, da je presenetljivo malo ropov. Hrana nas ni preveč navdušila, imajo veliko čorb (ki pa mene niso navdušile), mesa (vendar večinoma perutnino in svinjino, govedine praktično ne ponujajo), znani so po polenti in pa ribah ob morju in ob Donavi. Kava je pa dobra:) Presenetljivo slabo govorijo angleško, sploh od mladih smo pričakovali več znanja. Par osnovnih besed smo hitro osvojili, tako, da smo se uspeli vse zmeniti. Po toliko stika, kolikor smo ga mi imeli z Romuni, neke hude učinkovitosti pri delu ni bilo videti. Tudi tale naš kolega Roman je komentiral, da zelo težko dobi dobrega delavca. Da Romunke so pa tudi rade gospe, se pustijo »vzdrževati«:). Večina stvari se zgodi bolj na počasi, na postrežbo je bilo večinoma potrebno kar potrpežljivo počakati. Saj so bili prijazni, samo res neučinkoviti. Primož me je ene parkrat opomnil da sem na dopustu. Žal nam je bilo le, da smo šele po koncu dopusta našli blog Američana, ki je 11 let živel v Romuniji in veliko piše o njihovih navadah in življenju. Priporočam tudi njegov vodič. V nadaljevanju pa malce podrobneje naše potepanje.

25.6. Ljubljana-Golubac
Tokrat smo startali šele v soboto zjutraj. Letošnje priprave so bile namreč precej kaotične in v pomanjkanju časa. Kemper je bil še do četrtka na servisu, v petek smo bili še na praznovanju 50-letnice in Anže je prišel iz košarkarskega tabora v Savudriji. No, nekako smo uspeli vse skupaj pripraviti. Pot je bila okvirno začrtana, ostalo bomo pa sproti.

Presenetljivo na poti čez Hrvaško in Srbijo ni bilo veliko prometa. Na kosilo smo šli v Sremski Mitrovici, Mali princ, nič posebnega, je bilo pa poceni (19 evrov). Edini zaplet smo imeli na izvozu, kjer bi morali iti z avtoceste proti nacionalnemu parku Djerdap, pa je bilo ravno tam nesreča. Tako smo šli ven šele na naslednjem izvozu, kar je pomeni 40 km vožnje čez revne vasi, razsute ceste. Tako smo si mi predstavljali Romunijo. Zvečer smo prispeli v Golubac, ki je po tej vožnji zgledal kot ultra turistično mesto. Čez Donavo se vidi že Romunijo in tudi lovi romunski gsm signal. Parkirali smo na avtobusni postaji, poleg bazena in lokalov, zraven Donave. (44.654341,21.624496)



Cilj je bil lokal s tv-jem, ker smo morali gledati tekmo Hrvaška-Portugalska. Našli smo edinega, poleg najbolj znane restavracije Zlatna ribica. Pričakovali smo, da niti slučajno v Srbiji ne smemo navijati za Hrvate, pa se je potem izkazalo, da sta lastnica in natakar Hrvata... Konca dolgočasne tekme nismo dočakali, utrujeni popadali. Noč je bila pa precej živahna, saj je bil na bazenu koncert še dolgo v noč.

26.6. Trdnjava Golubac, Bukarešta
Zjutraj smo se sprehodili po "rivi" ob Donavi, nedeljsko jutro, kar nekaj turistov in ribičev. Voda je zgledana zelo umazana, nekako nam od videnega rečne ribe ne dišijo tako zelo:)





Največja znamenitost kraja je trdnjava Golubac, za katero smo vedeli, da je še gradbišče. Z evropskimi sredstvi bi jo morali obnoviti do konca junija 2016, pa so še daleč od tega. Delavci so tudi v nedeljo delali na polno. Parkirali smo ob cesti, sicer impresivna srednjevaška trdnjava, ki pa je res gradbišče. So bili pa delavci tako prijazni, da so nam v spremstvu dovolili ogled enega obrambnega stolpa. Eno celo nadstropje, 5 metrov trdnjave, je pod vodo odkar so naredili jez na Donavi.





Zdaj delajo tunel zraven trdnjave, saj dosedanja cesta poteka kar skozi njo. Ravno tu je sledil zaplet, saj so ravno nasproti pripeljali 3 ogromni šleparji, ki jih morajo natačno »nacentritati«, da sploh speljejo skozi tunel. Ker smo bili mi "šibkejši", smo seveda mi vozili vzvratno, da smo se jim umaknili.



Sledilo je 100 km vožnje ob Donavi, vmes zelo lepi razgledi, kjer se soteska zoži. Turiste po Donavi vozijo z gliserji. Vmes smo se ustavljali na razglednih točkah, nasproti Orsove je tudi pogled na Decebelovo skalo (ogromen obraz izklesan v skali).



Pri HE Djerdap 1 je most, ki prečka Donavo na romunsko stran. Na srbski strani je šlo kar hitro, Romuni pa komplicirajo na polno. Vsak avto so popolnoma pregledali in vsi so morali vse ven zložiti. Zato smo mi pričakovali tudi ogled našega kemperja, pa očitno pomaga, da si Slovenec, saj so želeli samo dokumente od avta in spraševali so nas koliko imamo cigaret in alkohola. Sicer je na meji polno avtomobilov s preluknjanimi gumami, baje neuspešno »prešvercanih«.



Nadaljevali smo po zelo dobri in prometni cesti proti Bukarešti. Vmes smo si ogledovali sceno, pokrajino, polno konjev, tudi vozov s konjsko vprego. Omejitev ne upoštevajo, čeprav je policije kar precej. Poučili so nas, da so hiše s strehami, ki izgledajo kot kitajske, hiše ciganov, ki jim je tak videz strehe zelo pomemben.



Vmes nas je napadla lakota, v eni od restavracij ob cesti smo šli na kosilo. Kljub temu, da lastnica ni znala nič tujih jezikov, smo se kar uspešno sporazumeli. Edino moja corba de burta, so bili vampi, katerih ljubitelj pa mi2 nisva. Bolj uspešni smo bilo z mici-ji, njihovimi čevapčiči in Primoževo porcijo mesa in krompirja. Poleg tega še 3 piva, solata in voda, vse skupaj pa smešno poceni , 72 lei oziroma 16 evrov.



Nadaljevali smo do Bukarešte, do edinega tamkajšnjega kampa. Kamp je blizu ameriške ambasade, ogromne impresivne stavbe in zraven lepega parka. Nočitev je nanesla 80 lei na noč. V kampu pa vse polno - to namreč ni nek velik kamp, več je hišic, prostora za kemperje pa precej manj in večino so zasedli nemški kamperisti na organizirani Drakula turi. Predstavljali smo si kakšen lokal s tv-jem, pa sva na koncu z Anžetom in zaposlenima na recepciji gledala nogometno tekmo. Primožev komentar je bil, da je ta kemp videl že precej boljše čase.



27.6. Bukarešta
V center Bukarešte smo se odpravili s taksijem, nam ga je poklical šef na recepciji. 2-milijonska prestolnica je res velika, to smo videli že tja grede. Dali smo 19 lei za vožnjo do centra (1,39 lei na km), taksist seveda ni znal nič angleško, tako da smo se uspeli zmeniti za »old city«. Stari del mest je živahen del mesta s samimi lokali s hrano, pijačo, masažnimi saloni in trgovinami. Tu vse odprto do jutranjih ur.



V Old city pubu pavza za kapučino, vodo in juice, kar pošteno drago. V bližnjem info officu (Tourist & Volunteer Information Center, Strada Lipscani 47) smo prišli do zemljevida, s par napotki dveh prijaznih uslužbencev, kaj videti v Bukarešti in kaj kasneje v Transilvaniji. Opozorili so nas tudi, da romunska obala ni nek presežek, da nam bolj priporočajo Bolgarijo. Eden od njiju je bil čisto navdušen nad Kranjsko goro:)

Najprej smo si želeli ogledati parlament.



Vmes smo videli precej impresivnih stavb, hkrati pa opazili, da je veliko stvari narejenih tako na približno, detalji pač niso tako zelo pomembni. Do trga s pogledom na parlament in "Elizejske poljane" smo kar hitro našli. Potem pa smo iskali vhod in "okusili" za kako ogromno stavbo gre. Okoli posestva (poleg te stavbe je tudi gradbišče za največjo cerkev v Romuniji, ki jo gradijo) smo namreč hodili skoraj 1 uro, vmes so namreč le službeni vhodi. Vhod za obiskovalce pa seveda na popolnoma drugi strani... Pošteno zoprni smo prišli do vhoda, vmes smo videli tudi 2 avtobusa Slovencev. Odločili smo se za standardni ogled, ki traja približno 1 uro, stane pa 35 lei na osebo (za fotografiranje je potrebno doplačati). Organizacija pa tako malo, po romunsko. Najprej čakaš na info točki, da poveš na katero turo bi šel, pokažeš dokumente in to na listku označijo. Potem greš s tem listkom na blagajno, kjer lahko plačaš samo z gotovino - čakaš seveda še enkrat (cash only). Ob dogovorjeni uri ti povedo, da sledi kontrola (kot na letališču), pa še dokumente moraš pustiti na vhodu. Sam ogled je bil zelo zanimiv, saj je vodička znala na zanimiv način predstaviti samo zgodovino nastanka stavbe. Zgradba je druga največja upravna stavba na svetu, za ameriškim Pentagonom. Diktator Ceausescu jo je želel zgraditi kot stavbo, v kateri bi združil vse državne institucije. Začeli so jo graditi leta 1984, Ceausescuja in njegovo ženo so usmrtili leta 1989, tako, da konca gradnje ni dočakal. Po njegovi smrti so se odločili, da z gradnjo nadaljujejo in končali so jo 1994. Zunanji del je zgrajen v celoti, notranjost pa še sedaj ni dokončana. Vodička je rekla, da je trenutno 60% stavbe v uporabi. Zgradba je sicer narejena iz romunskih materialov, edina tuja stvar je mahagonij iz Južne Afrike. Še recimo za svilo so vzgojili sviloprejke… Velike sobane, vsaka ima svojo zgodbo. Z balkona pa lep razgled na kopijo "Elizejskih poljan". Tudi stavbe v okolici so narejene v podobnem stilu. Ceausescu je dal za izgradnjo teh stavb porušiti 40 tisoč hiš. Ljudi so preselili drugam, ostali pa so psi in mačke. Mačke so baje psi pojedli, s psi pa je bil hud problem do pred kakšnim letom, ko so se resno lotili njihovega "odstranjevanja" in označevanja.





Baje so se domačini znašli tudi s cerkvami in so jih prestavili kar med bloke - zato je med njimi sedaj polno majhnih cerkvic. Dve od njih smo si vmes tudi ogledali. V Bukarešti je sicer veliko parkov. Za otroke je najbolj znan Parcul Tineretului, najbolj znan in urejen pa Parcul Herestrau na severu mesta, v predelu, kjer so nastanjeni tujci in sedeži korporacij.



Po ogledu smo se dobili s kolegom Romanom, ki zastopa slovensko podjetje in že skoraj 2 leti živi v Bukarešti. Šli smo na dobro kosilo (na čorbe, ki jih radi jedo) in dobili precej zanimivih informacij.



Komentiral je, da je mesto zelo živahno, neprimerljivo z Ljubljano. Bukarešta ima veliko parkov, ki so tudi varovani. Promet je precej kaotičen, vendar Roman pravi, da se vse zmeniš, malo moraš biti pogumen v rondojih in križiščih, pa je:) Prometa je res veliko... Zapeljali smo se malo po mestu, potem pa se je že mudilo na ogled tekme Italija-Španija. Gledali smo ga v lokalu Oktoberfest, kjer smo samo znotraj lokala našteli 5 screenov-z vsake pozicije vidiš tv... Po koncu tekme je bil stari del mesta zelo živahen, polno ljudi.



Imajo tudi odprto kuhinjo, ki se odpre ob 10-ih zvečer in traja do 1-ih ponoči:). Za "domov" smo vzeli parkiran taksi, kar je bila očitno napaka-tokrat je bilo potrebno za kilometer plačati 3,5 lei, kar je naneslo 80 lei. Predvidevali smo, da so nas malo prinesli okoli, ampak glede na to, da se nismo bili sposobni kaj dosti sporazumeti, je bilo to pač tako.

V kampu so nas pričakali Slovenci (3 slovenski kemperisti), ki niso uspeli dobiti taksija za v mesto. Prišli so iz Bolgarije in Constante, navdušeni nad kampom Holiday.

28.6-30.6. Plaže Črnega morja Vama Veche, Constanta, Corbu
Iz Bukarešte smo se zjutraj odpravili proti Črnemu morju, 300 km vožnje po avtocesti, cestnina 13 lei. Prvi cilj je bila hipijevska plaža Vama Veche, tik ob romunsko-bolgarski meji. Na obalni cesti je sicer veliko ponudbe prijateljic noči. V Vama Veche smo našli parking na travnati površini (43.751920, 28.574989), na tabli je pisalo "camping 10 lei", ki smo jih potem šele naslednje jutro plačali enemu mulcu, ki je pripeljal mimo.



Ta isti parking se je izkazal tudi kot pristajališče za helikopter, kar smo videli kasneje (nezgoda v morju). Scena pa res huda, lokali, šotori kar na peščeni plaži, pravih hipijev pa sicer bolj za vzorec, ampak so bili:) Dobra rock glasba v vseh lokalih, nekje tudi v živo igrajo. Cesta makadamska med lokali in plažo, veliko mladih, pa tudi tuji turisti in družine. Na plaži zelo sproščeno, lahko si nudist ali oblečen, vse je na "izi". Rentali smo 2 ležalnika po 20 lei, tretjega je častila "kuča". Kosilo je oba dni naneslo po 112 lei (26 evrov), pivo je poceni, z vinom je pa problem, ker ga večinoma prodajajo le po steklenicah. S Primožem sva šla zvečer še na koncert in ta isti tip je potem igral še do 4-ih zjutraj -  preigraval je vse od romunske glasbe do znanih rock uspešnic. Kljub temu, da je bilo živahno še proti jutru, smo dobro spali.









Vama Veche je bil včasih res hipi scena, sedaj pa je priljubljeno letovišče s še vedno zelo posebno atmosfero. Takšne res še nismo nikjer doživeli in nam je bilo res fajn. Zjutraj je bil poleg nas parkiran še romunski kamper.
Naslednji dan popoldan smo se prestavili v Constanto, Mamaia, pravo nasprotje. Kilometri hotelov in peščenih plaž, romunski Rimini... Spali smo v kampu Holiday (44.275013, 28.617652), 68 lei (brez elektrike). Z 29.6. se je ravno začela njihova sezona in cene so se dvignile. Na recepciji dobiš zapestnico, da lahko hodiš ven in v kamp, saj je varnostnik na obeh straneh. Skratka dobro varovan kamp, kjer je tudi veliko lesenih hišic za rentat. Constanta ima tudi čist pravo gondolo, ki pelje čez mesto. Zjutraj smo odtekli en giro po plaži, Primož seveda daljšega kot midva.



Iz kempa smo morali do 14-ih, pa smo rekli, da gremo pogledat še eno od samotnejših plaž z najčistejšo vodo, Corbu ali Vadu, ki so nam jih priporočili. Ker je to že v nacionalnem parku, so po informacijah začeli letos preganjati divje kampiranje in za obisk parka naj bi bilo treba plačati (kar pa bi moral plačati po internetu, ker domačini niso pustili namestiti avtomatov za plačilo). Ceste do tja so slabe, do Vaduja je baje že kar terenec poteben. Zato smo izbrali Corbu in po sicer luknjasti, ampak utrjeni cesti prispeli do beach bara blizu plaže, ki ga vodi en možakar. (44.373985, 28.705362) Smo ga vprašali, če lahko prespimo in seveda ni bil problem.



Blizu so še bungalovi in restavracija Casa veche, kamor smo šli na kosilo. Tokrat smo jedli ribjo juho in morsko ribo, Anže je ostal pri piščancu. Vmes se nam je mešalo od muh, ki jih je bilo res ogromno. Umrli pa smo od smeha, ko smo videli kaj prodajajo kot bungalove, mini hiške z dvema posteljama in jogijem, brez oken, ravno glamping to ni:)





Sicer so se pa ravno pričeli pripravljati na sezono in čistili hiške... Nekaj ur smo preživeli na plaži, polni školjk, res jih je ogromno. Na koncu zaliva je na hribčku kamp, vsaj prikolice so bile tam in pizzeria.



S temle našim možakarjem od beach bara smo bili dogovorjeni tudi za večerni nogomet Poljska-Portugalska. Začelo se je prav prijetno hladiti, tako da je izgledalo že prav kičasto. No, potem pa se je možakar oblekel v belo plastično oblačilo in smo vedeli, da to pa ne obeta nič dobrega. Namenjeno je bilo seveda borbi proti komarjem. Tudi mi smo se oblekli v dolge rokave, »našpricali z Autani«, ampak Primoža so napadli tudi čez obleko. No, ampak muhe so pa izginile... Z možakarjem smo gledali tekmo, nismo pa zdržali do konca.
Kasneje smo od Romunke (poročene s Slovencem) izvedeli, da se v teh obmorskih krajih točno ve kdo jih obiskuje – npr. Mamai je za »posh people« iz Bukarešte, Vama Veche za rock populacijo, Saturn, Neptun ipd. so za družine, ne vem kateri je za študentarijo – skratka točno se ve kakšne vrste turistov (Romunov) boš kje našel.

1.7. Delta Donave, Vulkančki Noroiosi
Zjutraj smo se odpravili proti Delti Donave. V Corbuju smo nabavili kruh, vodo in zelenjavo, bolj revno mestece, kot še ogromno takšnih, ki smo jih videli ta dan. Do Murighiola smo se vozilo čez vasi, tudi zelo slabe ceste so bile vmes. Vmes polja pšenice in sončnic, vse ravno.





Tudi veliko gnezd s štorkljami smo videli na poti. V Murighiolu smo imeli točko za parking, kjer vozijo čolni. (45.039563, 29.183482) Ponudba je velika, od večjih bolj turističnih, modernih gliserjev in manjših čolnov. Mi smo se z enim od ponudnikov zmenili za 2,5 urni trip do jezera Isaac in po kanalih za 250 lei (60 evrov). Trip je lahko seveda tudi daljši, če si vzeli cel dan časa bi šli na 5-urnega do Sfantu George, kjer se Donava izliva v morje in je po besedah »moje« Romunke ena najlepših plaž v Romuniji. Tudi naš izlet je bil zelo zanimiv, peljali smo se po kanalih, ki izgledajo kot "Amazonka" (za take, ki tam nismo bili:), do jezera s temno modro barvo, veliko vrstami ptic, od pelikanov, kormoranov, rac, štorkelj in ogromno drugih, ki jih nismo prepoznali. Vsekakor raj za poznavalce in ljubitelje ptic. Vmes rumeni in beli lokvanji, res lepo. Edina slaba stvar vmes je bilo veliko število obadov, ki so pri Anžetu povzročili celo paniko.









Na začetku poti ob kanalih je veliko počitniških hišic in penzionov, v kraju Murighiol pa tudi nekaj manjših kampov. Po koncu izleta smo šli na kosilo v bližnjo restavracijo, ki ima tudi bazen in je penzion. Velika je ponudba rečnih rib, katerih ljubitelj ravno nisem, kljub temu, sem tvegala z ribjo juho in poskusila 2 vrsti rib, tretja pa je bila tako mastna, da ni šlo... Kosilo za vse tri je bilo 96 lei.



Ker si nismo želeli še enega spanja med komarji, smo se odpravili na skoraj 300 km dolgo pot proti blatnim vulkanom Noirosi, malo naprej od Buzaa. Teh 300 km ravnine, vmes ceste tudi z makadamom, vasi, neskončna polja pšenice in sončnic. Podeželje je revno, nekatere hiše bolj, druge manj urejene, vse imajo ograje, radi posedajo na klopcah pred hišami. Ogromno je mini marketov, konjskih vpreg, nekatere imajo tudi tablice. Na podeželju je malo avtomobilov, niso pa tako razsuti kot smo pričakovali. Vozni park sicer prav nič ne zaostaja za slovenskim, le veliko Dac (Dacia- ne znam sklanjati) imajo. Vse krave imajo svoje pastirje in jih peljejo na verigi na sprehod...

Že vsi utrujeni smo bili od vožnje, večerilo se je in mi smo se na koncu peljali že čez bolj ciganske vasi, mene že mal panika grabila, kje bomo mi to spali. Zadnjih par kilometrov pred vulkančki je čisto samotnih, vzpenjaš se (končno nekaj gričkov) in na koncu smo zagledali Pension in velik parking. Prijazno so nas usmerili na parking,  zraven je bil že parkiran romunski par s kombijem in prikolico. (45.359330, 26.714511) Idila, mir, nobenih komarjev, prijetno se je shladilo, pa zastonj je bilo. Edina slabost, ni bilo interneta, da bi gledali četrtfinale Wales: Belgija.

2.7. Vulkani Noirosi, Sinaia - grad Peles
Zjutraj smo si ogledali blatne vulkančke, vstopnina je 4 lei za odraslega in 1 lei za otroka. Sicer so poleg tega področja Paclele Mari, ki je največje, še drugi, Paclele Mici, Beciu in La Fierbatori. Ta pokrajina Berca vulkančkov (druga največja v Evropi) je bila že leta 1924 razglašena za naravni spomenik. Lani na Siciliji nismo uspeli videti podobnih v Maccalube (zaprti zaradi tragedije), zato smo bili navdušeni nad temi. Vulkančki brbotajo in bruhajo, blato teče navzdol in dela globoke luknje in plasti se nalagajo. Področje ima nek poseben vonj, ki pa ne smrdi po žveplu. Imajo tudi varnostnika, ker se ne sme ničesar dotikati in seveda se ne sme kaditi. Vse skupaj zelo lepo in zanimivo. Si pa predstavljam, kako bi bilo to v Ameriki vse zagrajeno, tukaj skačeš čez njih in jih gledaš od blizu:)







Nadaljevali smo proti Sinaii in gradu Peles, 150 km vožnje. Sinaia je zimsko-športno turistično središče pod hribovjem Bucegi (z gondolo se povzpne). Pokrajina in hiše so na tem področju čisto drugačne, vasi imajo barvaste hiše. V Sinaii so hiše mešanica lesenih in "weeding cake" hiš (pravi Lonely planet). Bili smo ravno na soboto, veliko turistov je bilo, domačih in tujih. Poleti je popularno kolesarjenje in pohodništvo, pozimi smučanje. Poleg tega je glavna atrakcija grad Peles, grad, ki ga dal zgraditi prvi romunski kralj nemškega porekla Karel I za svojo poletno residenco. Gradili so ga 39 let, ima različne stile, od nemškega renesančnega, italijanskega, rococo v 160 sobah. Ker je odprt samo do 17-ih in so ture vodene, se nam je zelo mudilo za ogled. Parkirali smo v bližini gradu, od nas so hoteli 20 lei. Vstopnina za standard turo, ki traja 45 minut, je za nas tri nanesla 45 lei, fotografiranje stane dodatnih 32 lei. Vodene ture so vsakih 20 minut, turistov ogromno. Tu pa spet malo po romunsko; čez čevlje si moraš dati zaščito, potem vse razložijo glede fotografiranja, doplačil (preverijo), se čakamo... Pred gradom je kičast park, se fotografirajo tudi za poroke.






Grad je res kičast, ima ogromno lesa, marmorja, zlata, dragocenih slik, stekla iz Murana. To je bil prvi grad v Evropi z dvigalom, ki še vedno deluje, ogrevanjem, vodovodom. Mi smo videli samo prvo nadstropje, ker smo samo to plačali (za drugo nadstropje je doplačilo 15 lei). Želeli smo si ogledati še Pelisor Palace, ki je 100 m naprej, ki si jo je dal zgraditi posvojeni ni sin Ferdinand v art novuea slogu. V Lonely-ju je pisalo, da je odprt do 19-ih, pa so oni to spremenili na 16.15-to uro.



Nismo bili edini turisti s pripombami... Poleg tega je znamenitost tudi samostan Sinaia, kjer živi okoli 20 menihov. Lepa cerkev in dvorišče, samostan je bil seveda že zaprt, ko smo mi prišli tja.



Peljali smo se naprej skozi mesto, okoli impresivne gore, ki segajo do 2.500 mnv, gardskega izgleda. Vmes smo šli na kosilo za 84 lei (20 evrov).



Spali smo v Branu, v Vampire kampu (45.528682, 25.370312) za 72 lei, brez elektrike. Zelo simpatičen kamp s travco. Do mesta je 1,2 km, pa se nam zvečer ni dalo. Od sosedov pa poslušali večerne karaoke...

3.7. Grad Bran, Trdnjava Rašnov, Brasov
Po zajtrku smo šli peš do mesta, no v resnici je to turistični kraj z istoimenskim gradom Bran, ki se slikovito dviga na skali. Ker je bila nedelja, smo želeli biti čimprej zjutraj tam in se izogniti gneči. Kakšna napaka. Najprej smo 45 minut čakali v vrsti za nakup kart (35 lei za odraslega, 7 za otroka), dolga vrsta, dela pa ena blagajna.





No, ampak notri je bilo pa res grozno. V vrsti smo se vili po gradu, iz sobe v sobo... Prav za živčke testirat. Grad sam je sicer lep in lepo ohranjen, tu so snemali tudi film o Drakuli, resnični Drakula pa je v resnici napadel ta grad. Grad so zgradili Saksoni v 14. stoletju z namenom obrambe pred Turki. Kasneje je grad služil kot poletna rezidenca kraljeve družine. Najlepšo fotko se da narediti iz parka pod gradom. Zraven gradu je še muzej, ki prikazuje tradicionalne romunske hiše. Okoli gradu polno kiča in spominkov, lokali polni ljudi, samo ušli smo naprej, to je bilo pa malce prehudo.





Naslednja postaja je bila trdnjava Rasnov nad istoimenskim mestom. Na hribu s trdnjavo se vidi hollywoodski napis kraja.



Parkirali smo v centru (45.592986, 25.462632) in šli do trdnjave z vzpenjačo (20 lei za tri osebe v eno smer). Večina obiskovalcev pride gor z vlakcem z druge smeri. Vstopnina za ogled trdnjave je bila 30 lei. No, ta trdnjava je pa precej manj obiskana, vendar je bila nam zelo všeč. Trdnjavo so v 13. stoletju zgradili Tevtonski vitezi kot obrambo pred Turki in Tatari. Del trdnjave so bolj ruševine, notranji del pa je lepo ohranjen. Znamenit je predvsem 147 metrov globok vodnjak, ki so ga gradili turški zaporniki. S trdnjave so lepi razgledi na okolico. Dol smo šli peš in na kosilo v restavracijo pri vzpenjači (72 lei).






Nadaljevali smo proti 15 km oddaljenemu Brasovu, mestu s skoraj 300 tisoč prebivalci. Parkirali smo v centru, čisto blizu črne katedrale, kjer smo tudi prespali (45.639887, 25.586329) (3 lei na uro). Parkirišče je varovano in ponoči je bilo zelo mirno. Saksonsko mesto je zelo lepo, glavne znamenitosti so trg Piata Sfatului, okoli katerega je polno lokalov, črna katedrala (največja gotska katedrala med Dunajem in Istanbulom, ki jo še vedno uporabljajo nemški evangeličani), Beli in črni stolp in Vrata Schei. Stari del mesta je obdan z 12 m visokim in 3 km dolgim obzidjem. Nad mestom je hrib Tampa, na katerega greš lahko z gondolo ali peš in s katerega so lepi razgledi, seveda je tudi tu hollywoodski napis:) Imajo tudi najožjo ulico, 80 metrov dolgo in okoli 1 m široko, vsi turisti fotkamo.







V glavnem smo se sprehajali po mestu, ki je zelo živahno in polno turistov, preizkušali lokale in se tudi tu čudili nad neučinkovitostjo zaposlenih. V zelo simpatičnem lokalu Kafe blizu katedrale smo zvečer gledali nogomet.

4.7. Prejmer, Sibiu
Zjutraj je deževalo, kar nam je preprečilo podrobnejše raziskovanje mesta. Šli smo pogledat vrata, najožjo ulico, vedrili na kavi, pa kar ni nehalo deževati. Zato smo nadaljevali proti Prejmer, eni od znamenitih utrjenih cerkva z obzidjem, ki so značilna za Transilvanijo in so pod Unescovo zaščito (10 lei na odraslega, 5 za otroka). Trdnjava ima 270 sob, obzidje in gotsko cerkev na sredini. Na območju Transilvanije so na ta način gradili cerkve in jih zaščiti pred napadalci. Po kompleksu smo plezali med nadstropji in obzidjem, razstavljena so tudi razna orodja in pripomočki, v samem kompleksu je tudi šola. Takrat smo bili edini obiskovalci, res neverjetno in navdušeni nad tem, da je to dovoljeno na takšen način (s kakšne lestve bi lahko tudi kdo kam padel – ampak, saj smo v Romuniji, ne v Ameriki:).









Nadaljevali smo proti naslednji takšni trdnjavi z obzidjem Faragas, ki pa je bila na ponedeljek zaprta.



Veliko znamenitosti je ob ponedeljkih zaprtih, na to je treba biti pozoren. Pa tudi delavniki teh javnih znamenitosti niso prav dolgi, kar je ravno nasprotno od trgovin, ki so odprte tudi do 11-ih zvečer.

Na poti proti Sibiu smo se v eni od restavracij ustavili za kosilo, 65 lei. Sibiu ali Hermannstadt pa še eno prijetno presenečenje, zelo lepo saksonsko mesto z okoli 150 tisoč prebivalci. Parkirali smo čisto zraven centra (1 lei na uro, lahko bi tudi prespali, 45.791801, 24.149381), za 2 uri smo rentali kolesa (4 lei na uro) in prevozili stari del mesta, ki se deli na zgornji in spodnji del. Tudi to mesto ima lep glavni trg z mestno hišo, polno lokalov na peš coni, lepo gotsko katedralo (ogled stolpa smo zamudili) in je obdano z obzidjem. Znamenit je most laži in stopnice, ki povezujeta zgornji in spodnji del mesta in kjer se vsi turisti fotografirajo. Spodnji del mesta je zgledal precej manj turističen in bolj umirjen. Presenetljivo veliko turistov je bilo, tudi Japonci in Američani, ne le Evropejci.









Prespat smo šli v kamp Ananas (45.706230, 24.105694), približno 10 km ven iz Sibiua (72 lei brez elektrike). Kamp ima tudi hišice in je bil kar poln, vodi pa ga Nemec, kar se seveda pozna pri urejenosti. Na poti je etnološki muzej Astra na prostem, ki smo ga preskočili.



5.7. Grad Corvin ali Corvinirol (Hunedoara)
Tale grad nam je bil sicer precej s poti, ampak Anžetu "must", ker so v njem snemali ne vem katero Drakulo in Hotel Transilvanijo. Grad Corvin (vstopnina 30 lei za odraslega, 5 za otroka) izgleda res pravljično. Je iz 14. stoletja, narejen v gotskem stilu, vanj se gre čez most nad reko. Nasprotno je pa okolica grozna, polno ostankov propadlih tovarn. Lonely planet pravi, da je mesto Hunedoara eno od romunskih mest najbolj komunističnega izgleda. Pa ne samo to, na drugem koncu mesta so takšni neverjetni stvori rdečih hiš z neverjetnimi strehami, da ne veš ali so se preselili Kitajski ali so to res ciganske hiše – so res ciganske hiše:). Te so res zmagale, pa smo na poti videli kar precej stvorov. Grad je pa vsekakor vreden ogleda – sploh, če si ljubitelj gradov:) Na gradu je tudi nekaj razstav, Anžetu pa je bila najbolj zanimiva mučilnica, kjer je eden od zaposlenih preoblečen v mučitelja in zabava otroke in odrasle.







Naslednja točka je bila pa 250 km drugje, vendar je pot trajala 5 ur, ker so ceste vodile v glavnem čez vasi in to je pa trajalo. Cilj je bil pod gradom Poineari, na začetku ceste Transfagarasan. Prav pod začetkom stopnic je kamp Drakula (45.350013, 24.633395), kjer so tudi bungalovi in wc, plačali smo 30 lei.



Ko smo parkirali, sta imeli dve romunski družbi piknik z glasno muzko, nas je malo skrbelo, pa so se kar hitro umirili.

6.7. Grad Poineari, cesta Transfagarasan, Vanatarea lui Buteanu
Zjutraj rekreacija in vzpon na pravi grad Vlada Tepesa, v katerem je vladal nekaj let. Sicer o Vladu Tepešu kroži več legend, ki so napisane ob poti. Grad je precej podrt, saj je bil najprej zapuščen, nato ga je še potres podrl, nekaj so ga obnovili. Kljub temu je vreden ogleda, lepi razgledi in nekaj rekreacije po 1.480 stopnicah (180 višincev). Vstopnina je pa 5 lei za odraslega in 2 za otroka. Na začetku vzpona in na vrhu, pred vstopom v grad, prodajajo spominke in prigrizke.





Potem pa na eno najlepših gorskih cest v Evropi, Transfagarasan, druga najvišja cesta v Romuniji, ki se povzpne na 2.034 mnv. Poteka čez gorovje Fagaras ali Transilvanske Alpe. Cesta z 90 kilometri ovinkov povezuje mesti Pitesti in Sibiu ter pokrajini Transilvanijo in Vlaško. Cesto je dal zgraditi diktator Ceausescu med letoma 1970 in 1974, ker je želel zagotoviti hiter dostop vojske čez gore, če bi Sovjetska zveza napadla Romunijo. Cesto so gradili vojaki in je zahtevala 40 žrtev, neuradno tudi precej več. S te strani, kjer smo štartali mi, je kmalu po vzponu jez s hidroelektrarmo in ogromno jezero, ki ponuja tudi izlete z ladjico in je precej turistično.



Z naše strani je bilo do vrha 64 km, bolj proti vrhu je cesta vse bolj strma in ponuja lepe razglede. Tik pred vrhom je 800 metrov dolg tunel, za njim pa parking (za kemper 15 lei, smo tudi prespali 45.603154, 24.614824), prodajalci spominkov in lokalnih dobrot (salame, siri, gozdni sadeži, žganje, sirupe, ipd).





Tik od parkingu je ledeniško jezero Balea. Cesta je poslala slavna, ker so pred nekaj leti snemali Top Gear in pa tudi Gospodarja prstanov. Po kosilu smo se odpravili na 2.507 mnv visok Vanatoarea lui Butean, osmo najvišjo goro v Romuniji. Hodili smo kakšno uro in pol, najprej do sedla in potem nad jezerom do vrha. Vmes je treba malo preplezati po skalah. Oblaki so se stalno podili, ampak smo imeli vmes kar srečo, da se je toliko razjasnilo, da smo imeli krasne razglede. Nazaj grede pa smo srečali Slovenca Luko, ki je poročen z Romunko iz Sighisoare (živita v Luksemburgu), nas je čisto šokiran vprašal, ja kaj pa vi tukaj delate. Skupaj smo šli na eno pijačo v gostilno ob jezeru (kjer je tudi Ceausescu preživljal dopuste) in malo podebatirali o Romuniji, navadah, življenju v tujini in našem potepanju. Vmes smo gledali neveste, ki se hodijo slikat ob jezeru, zanimive navade, sploh naslednje jutro, ko je bilo 7 stopinj...









Zvečer je bilo lepo, ko se vse umiri, turistov (razen tistih, ki prespijo v kočah ob jezeru) skoraj ni več, prodajalci hrane in spominkov pospravijo. Pošteno se je shladilo, tako, da smo si prižgali gretje in pekli palačinke. Pozno zvečer se nam je pridružil še en kombi kemper, ki pa je zgodaj zjutraj že odšel naprej.

7.7. Medias, Biertan in Sighisoara
Po Primoževem jutranjem teku smo nadaljevali do Mediasa, mesteca s srednjeveškim mestnim jedrom. No, tudi, če bi spustili ogled, ni bil nek presežek. Parkirali smo na avtobusni postaji (46.160878, 24.352524) in šli peš do centra. Se vidi, da mesto ni zelo turistično in da je že videlo boljše čase. Ogledali smo si katedralo, šli na pijačo in to je to. Naslednja postaja je bil Biertan, spet ena od utrjenih cerkva z obzidjem. (46.136313, 24.520595) Te utrjene cerkve so delali v 13. stoletju zaradi napadov Turkov. Najprej so zgradili cerkev, okoli obzidje in še ostale stavbe, šele nato, je okoli tega nastalo mesto.





Za ogled smo plačali 30 lei. Pričakovali smo več od Biertana, ker so ga vsi tako hvalili, pa je nas recimo Prejmer veliko bolj navdušil. Tu je bilo pa seveda veliko več turistov, vendar so bile vse stavbe in stolpi zaprti, v Prejmeru pa smo si lahko ogledal marsikaj (tudi kaj, kar mogoče ni bilo ravno najbolj "varno"). Tudi kosilo v edini restavraciji zraven obzidja nam ni uspelo, smo bili že zelo lačni, pa so potrebovali naprej 10 minut, da so meni prinesli, pa potem spet 10 minut ni bilo nikogar, potem je pa še pisalo, da si za pripravijo hrane vzamejo pol ure, potem smo imeli pa zadosti in smo šli... pojest sendviče v kemper.

Nadaljevali smo proti Sighisoari. Vmes je polno vasi z barvastimi hišami, bolj ali manj urejenih. V enem od člankov sem prebrala, da princ Charles obožuje pristnost Transilvanije in celo dopustuje v eni od teh vasi. Da tudi precej Angležev tukaj kupuje poceni hiše in se gre business.
V Sighisoari, mestecu z okoli 26 tisoč prebivalci, smo parkirali v kampu Aquarius (46.223135, 24.796304) (65 lei z elektriko), ki je čisto blizu mesta, ima tudi bazen in penzion. Tu smo srečali še en goriški kemper, starejši par. Stari mestni del mesta  leži na hribu za obzidjem in je res lep. Žal je ta utrjeni del zaseden v glavnem s turisti, tudi cene so višje kot "spodaj". Na trgu so imeli ravno neke folklorne plese v nošah, mi pa smo šli jest v restavracijo, ki je v rojstni hiši Vlada Tepeša.



Za večerjo, ki ni bila nič posebnega, smo dali 145 lei, smo si pa lahko ogledali sobo Vlada Tepeša (5 lei za vsakega) izven urnika. Sama soba nič posebnega, zato pa Anže navdušen, ker je "scary".

Malo smo še krožili po starem delu, potem smo se pa morali iti oblečt v kemper, ker se je pošteno shladilo. Na poti smo našli nekaj prav luštnih lokalov, kamor hodijo tudi domačini in je precej ceneje. V enem od njih smo gledali polfinale evropskega prvenstva, kjer so v glavnem vsi navijali za Nemce.

8.7. Sighisoara, rudnik soli Turda, spanje Gilau
Zjutraj smo si ogledali še znamenitosti mesta, šolske stopnice, po katerih se povzpneš do katedrale na hribu (5 lei na odraslega), staro šolo iz leta 1660, muzej in stolp (14 lei za odraslega, 3,5 lei za otroka), ki ima lep razgled na mesto z obzidjem. V stolpu so tudi figure, ki se vsak dan menjajo in predstavljajo planete. Sighisoara je baje eno izmed redkih starih mestnih jeder z obzidjem v Evropi, ki je naseljeno, poleg Toleda v Španiji, Carcassona v Franciji in še nekaj. Skratka mesto vredno ogleda, nam je bilo najbolj všeč od vseh nemških mest.









Nadaljevali smo proti rudniku soli v Turdi. Vmes smo se vozili čez pokrajino Murges, kjer je že več kot 40% prebivalcev Madžarov in tudi precej Romov. Na tem območju so nas fascinirali Romi družine Gabor (smo se kar naučili, da smo »pogooglali«), ki jih prepoznaš po oblačilih. Moški nosijo črne klobuke, pogosto brke, ženske dolga krila, ki se morajo svetiti, dolge kite in rute, kot bi bili iz drugega stoletja. Prebrali smo, da jih je na tem območju veliko, so pa svetlopolti, zato jih na prvi pogled ne bi uvrstila med Rome. Tudi sicer se Romi, ki smo jih videvali in jih je res kar precej, zelo razlikujejo med sabo, od res zanemarjenih do čisto urejenih. Prosjačili so pa samo v mestih in tega je bilo presenetljivo malo.

Rudnik soli v Turdi (46.589123, 23.787921), to pa je bilo še eno presenečenje. Parkingi so bili polni, od šolarjev, domačih in tujih gostov (tudi Američanov), vstopnina 50 lei za nas tri. Po skoraj 1 km dolgem hodniku, ki je bil namenjen transportu, smo šli do konca, sicer čisto brez potrebe. Glavno dogajanje je namreč v dvorani, ki je 150 metrov nižje, v katero se spustiš z dvigalom ali po stopnicah. Tam pa res zabaviščni park... Saj to smo prebrali, ampak tega si res ne moreš predstavljati. Sredi ogromne dvorane, kjer so kopali sol in se delajo kapniki soli, so na voljo biljard, namizni tenis, badminton, nogomet, otroško igrišče in ogromen vrtiljak, s katerim smo se šli peljat za 5 lei in se čudili človeški neumnosti.



Nadstropje nižje je jezero, po katerem se greš lahko veslat. No, ampak Anže je ugotovil, da je to top lokacija, kjer bi on praznoval rojstni dan s svojimi prijatelji, ker je toliko aktivnosti na voljo na enem mestu (in poceni). Povzpeli smo se peš do vrha galerije (dvigalo pelje 4 osebe in je seveda stalno gneča), nato pa si pogledali še bolj avtentičen del predmetov o tem kako so kopali sol. Imajo tudi prostor za terapevtske namene s solnimi kopelmi.



Prespali smo 60 km naprej, do kampa Eldorado v Gilau (67,1 lei 46.767247, 23.354435), super kamp z mrežo za badminton in odbojko, pa otroškimi igrali, tako, da smo imeli še malo večerne rekreacije.



9.7. Pot domov čez Budimpešto in Lendavo
Zadnji dan nas je čakalo še 700 km vožnje. Na meji je madžarski carinik pogledal čisto vsak avto, glavo je pomolil tudi v naš kemper. Na Madžarskem je potrebno kupiti elektronsko vinjeto, pa je potrebno biti previden. Mi smo to namreč naredili v eni od restavracij ob vstopu in je ženska hotela 25 evrov in je hotela gotovino. Kemperji so namreč v drugi kategoriji kot osebni avtomobili, za katere je rekla, da je cena 15 evrov. No, kasneje smo preračunali zadevo iz forintov v evre in bi bila prava cena 18 evrov... Nauk za prihodnje...
Večinoma na cesti ni bilo gneče, razen okoli Budimpešte. V Sloveniji smo malo zavili s poti, pravzaprav smo šli čez Avstrijo v Gornjo Radgono, ker smo si zaželeli dober burger v pivohramu Golar.



Z Magdo smo potovali Maruša, Anže in Primož. Pisala je Maruša, vozil sem Primož.
Potopis je objavljen na http://zmagdo.blogspot.com



3 komentarji:

  1. Ravno sva se z ženo vrnila s potovanja po Bosni in Črni Gori in vaš blog mi deluje kot napotek za naslednjo destinacijo. Vsekakor nama bo v pomoč pri odločitvi in samem potovanju, če se nameniva v Romunijo. Se pa priporočam tudi za kakšne dodatne informacije če bi jih rabila.
    lp in že vnaprej hvala
    Miran Štibelj

    OdgovoriIzbriši
  2. O tole je pa res dobro potovanje .... enkrat v prihodnosti bomo tud mi tole vidl :-D

    OdgovoriIzbriši