sobota, 5. november 2016

Peca, Črna na Koroškem

30.-31.7.2016

Anže je šel po svoje, na vsakoletno letovanje, midva pa sva imela solo vikend. Glede na to, da je Gorenjska odpadla zaradi Putinovega obiska in zaprtih cest, morje nama ni niti na misel prišlo glede na to, da je to najbolj obremenjen poletni vikend, je bila izbira Koroška. V to smer na sobotno dopoldne res ni bilo nobenega prometa. Na avstrijski strani sva parkirala pod Peco (46.542557, 14.772903)in se z gondolo povzpela gor. Tu je namreč bike park, tako, da je bila to Primoževa izbira za naslednje 4 ure. Jaz sem si pa predstavljala sobotno lenarjenje nekje s knjigo v roki in me je Primož prepričal, da lahko to počnem tudi na vrhu hriba. In je bila kar dobra izbira, saj je na vrhu prijetna gostilna z ležalniki, kjer sem preživela naslednje 3 ure. Zraven zgornje postaje gondole je tudi jezero (seveda je vse prepovedano okoli njega, od kolesarjenja do kopanja) in veliko pohodnih poti. Od tu je namreč izhodišče za 5 gora, ki so visoke prek 2.000 mnv.





Zvečer sva se stacionirala v Črni na Koroškem, na parkingu nasproti lokala Urška (46.469612, 14.851534). Črna ima manj kot 4 tisoč prebivalcev, seveda pa je najbolj znana po naši smučarki Tini Maze. Šla sva na večerjo (bolj romunske cene), večer pa nadaljevala v lokalu, kjer imajo tudi ležalnike in sva brala knjige pa opazovala lokalno dogajanje. Midva sva šla spat ob 10-ih zvečer, tam je bilo pa potem živahno še kar precej dolgo.
Zjutraj pa triatlon (kolesarjenje, hoja in plezanje) na Peco, pravzaprav Kordeževo glavo (2.125 mnv). Ker se s kemperjem nisva upala iti na kakšno bližje izhodišče, se je Primož odločil, da prvi del (800 višincev in 10 kilometrov) narediva s kolesom. Mislim, takole jaz nisem kolesarila že 13 let… No, nekako je šlo do parkirišča, ki je sicer izhodišče za planince. Tam sva v gozdu skrila kolesa in šla peš naprej do Doma na Peci. Tam sva potrebovala eno »cukr« porcijo borovničevega štrudla za nadaljevanje. Do vrha Pece sva nadaljevala po zahtevni poti, kjer del poteka tudi čez zajle in kline, vendar je zelo dobro varovana pot in ni preveč izpostavljena. Žal je bil na vrhu ravno oblak, tako, da nisva imela lepih razgledov okoli. Nazaj grede sva si privoščila kosilo v Domu na Peci in potem odkolesarila nazaj v dolino. Prav ponosna sem bila na tale moj triatlon in narejenih 1.500 višincev:).





Ni komentarjev:

Objavite komentar