petek, 11. september 2015

Treviso, Bassano del Grappa, Castelfranco Veneto, Marostica, Vicenza

Potepanje po Venetu ali spanje ob železniških progah (Treviso, Bassano del Grappa, Castelfranco Veneto, Marostica, Vicenza), 3.-6.4.2015

Za velikonočne praznike smo se odločili za potep po mestecih v Benečiji. Po dolgi zimi v Avstriji smo že zelo pogrešali Italijo in njene dobrotke:)
V petek zvečer smo se odpravili do Trevisa, Primož in Anže sta tam že bila, jaz še ne. Prispeli smo okoli 11-ih zvečer, PZA (45.670069, 12.257901) je bil polno zaseden, tako da je bilo še na parkirišču zraven ogromno kemperjev.


PZA leži ob železniški progi. Zjutraj je Primož odtekel svoj giro, potem pa smo šli na raziskovanje mesta s skiroji. Prav daleč nismo prišli, že na prvi stojnici so prodajali morske jedi in nujno smo morali nabaviti hrano za prvo malico (Anže seveda lačen).


V mestu je bila sicer tržnica (prodaja poteka iz kombijev in tovornjakov), prodajali so ogromno stvari, od hrane do oblačil. Seveda bi pokupili ni da ni, ampak nismo mogli tega prevažati s sabo po mestu.


Prvi postanek z ribjo malico smo tako kmalu imeli v parku. Nadaljevali smo raziskovanje po mestu, ki je znano po svojih mostovih, kanalih in mlinih. Hiše v centru mesta imajo večinoma oboke. Stari del mesta je obdan z obzidjem, sicer pa ima okoli 82.000 prebivalcev. Kmalu je sledil postanek na odličnem kofetku. Nadaljevali smo raziskovanje s skirojem in prevozili precejšen del mesta. Počasi je bil že čas za kosilo in smo našli lokalno pizzerio, pa pica ni bila nek presežek. Čez most nas je vabila slaščičarna, s krasno lego ob reki, ampak sladice niso bile dobre, sladoled pa njami.





Nadaljevali smo do mesteca Castelfranco Veneto, ki ima okoli 30.000 prebivalcev. Parkirali smo na parkingu pri stadionu.(45.666796, 11.923994) Stari del mesta je obdan z obzidjem in je res majhen, z našimi skiroji smo ga prevozili v 10 minutah.



Skozi obzidje in utrdbo smo prišli do trga s katedralo. Čez cesto je bil že modernejši del mesta s trgovinami in lokali. Za Italijane je bil ravno čas poznopopoldanske šetnje po trgovinah in lokalih, vse je bilo polno. Šli smo na en aperol, potem pa nadaljevali proti Bassanu del Grappa. In tam smo spet našli parkirišče ob železniški postaji (45.765603, 11.742417), vendar tu vlaki ponoči niso vozili, tako, da je bilo ponoči čisto mirno.


Bili smo edini s kemperjem, smo pa naslednji dan videli kemperje parkirane na drugi strani železniške postaje, na različih parkiriščih. Zvečer se nam ni več dalo ven, tako da smo raziskovanje mesta prestavili na zjutraj. Do centra smo morali najprej skozi podhod na železniški postaji. Mesto pa res presenečenje. Že sama lega mesta s 40.000 prebivalci je lepa, ob reki, s pogledom na hribe okoli mesta. V mestu smo srečali tudi MTB bajkerje, Primož pa že pogledoval za kakšno prihodnjo turo. Ime je dobilo po bližnji Monte Grappa.



Stari del mesta ima lepo ohranjene stavbe z arkadami in oboki, 2 lepa trga v centru (Piazza Garibaldi in Piazza Liberta), največja znamenitost pa je most Ponte degli Alpini ali Ponte Vecchio. Pokrit lesen most je oblikoval znameniti arhitekt Palladio. Do njega se spustiš po ulici iz mesta, z druge strani so krasni razgledi na mesto.



Mesto je sicer znano tudi po keramiki in grapi, tako da je tudi precej trgovinic, ki ponujajo tovrstne izdelke. Na eni strani mostu je Museo degli Alpini, ki prikazuje različna obdobja in izvedbe mostu ter fotografije o vojni, ki je potekala po okoliških hribih (most je bil močno poškodovan v 2. svetovni vojni). Presenetljivo veliko turistov je bilo na velikonočno nedeljo. Na koncu smo šli na kofetek in aperol v kavarno in gostilnico ob cerkvi, kjer so bili lepo urejeni Italijani tudi že na prigrizkih in ob kozarčkih.


Naslednja postaja je bila Marostica, še eno krasno mini mestece.


Znano je po srednjeveškem festivalu, ki poteka na vsaki 2 leti, drugi vikend v septembru (naslednji bo septembra 2016), na katerem igrajo šah s človeškimi figurami na trgu Piazza del Castello.


Mesto ima 2 gradova, skozi prvega Castello Inferiore vstopiš v mesto, na trg, drugi grad Castello Superiore pa se dviga nad mestecem. Tokrat smo se čez mesto sprehodili brez skirojev, ker je seveda sledil vzpon do gradu. Mestece je resnično zelo slikovito, na trgu je krasen razgled na oba gradova, škoda le, ker na njem prodajajo polno kiča. Za trgom je samostan in cerkev, potem pa se pot začne vzpenjati proti zgornjemu gradu. Pot je kar strma, poteka ob obzidju, žal pa se nanj nikjer ni dalo povzpeti.


Na zgornjem gradu je restavracija, je bila ravno nabito polna v času našega obiska. Z druge strani pripelje cesta iz doline, naokoli pa je kar nekaj hribčkov, tako da so lepi razgledi naokoli. Ko smo se vrnili nazaj, je bil seveda čas za kosilo in gostilne so bile nabito polne-cel problem, ker v katerokoli smo šli, so nam povedali, da je zasedena. No, potem smo le našli eno na glavnem trgu, vendar je bilo prosto le zunaj. Še dobro, da je bilo tako toplo in da ni deževalo. Preskusili smo testenine s šparglji in lokalno specialiteto, testenine z dimljenim račjim mesom in šparglji in je bilo njami.


Do parkirišča, kjer smo imeli parkiran avtodom, smo se malo zgubljali, pa je na koncu Anže našel pravilno pot:) Sledilo je pol ure sieste.
Nadaljevali smo proti Vicenzi, enemu najbogatejših italijanskih mest z okoli 115.000 prebivalci. Parkirali smo na PZA (45.542704, 11.559524), ki je v bistvu en ogromen parking zraven stadiona, seveda ob železniški progi. Tam je bilo že ogromno avtodomarjev, večinoma italijanskih, nekaj pa tudi Nemcev in Avstrijec. Slovenijo smo zastopali mi in en goriški kemper. Seveda smo takoj vzeli naše skiroje in se zapeljali do mesta, oddaljenega kakšnih 10 minut (s skiroji).


V mestu seveda polno ljudi, vsi lokali in ulice polni. Naredili smo en hiter "giro", našli eno luštno vinoteko in poskusili kozarček vina, potem pa šli "domov" na večerjo in počitek. Zjutraj pa je sledil ogled mesta, ki je znano predvsem kot "Palladievo" mesto, ker je znameniti arhitekt Palladio oblikoval ogromno stavb, vil in predvsem znameniti Teatro Olimpico. Mesto je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.


Kupili smo kombinirano družinsko vstopnico za 18 evrov, ki omogoča vstop v Teatro Olimpico, nekaj muzejev in v cerkve. Najprej smo si ogledali Teatro Olimpico, ki se uvršča med največje Palladieve mojstrovine, vendar ga ni dokončal, ker je prej umrl, zato je njegovo zamisel dokončal drug znameniti arhitekt Scamozzi. Gledališče je bilo zgrajeno v 16. stoletju kot "posnetek" rimskega gledališča in daje videz dolgih ulic. Scena je postavljena za grške tragedije, gledališče pa še vedno uporablja za gledališke in plesne predstave, vendar je število obiskovalcev omejeno. Zgradba je res impresivna.


Nato smo si ogledali bližnjo cerkev ter Paladdijev muzej, kjer so prikazana njegova dela in način njegovega dela. Sicer so zgradbe po mestu res impresivne. Na trgu Pizza dei Signori je znamenita Basilica Palladiana, zraven katere je stolp z uro. V Basilici je bila v času našega obiska potekala razstava in za ogled se je vila dolga vrsta ljudi.


Cel trg obkrožajo lepe stavbe, kot je npr. Loggia dei Capitaniato, na eni strani trga pa sta rimska stolpa. Edina slabost je, da je bilo na trgu ogromno ljudi, preveč za moj okus. Zato smo raje zavili na malce manj obljudene ulice in si v sosednji (senčni) ulici privoščili postanek za aperol in kofetek. Ugotovili smo, da se bliža lunch time in da bo treba nekaj poiskat, pa je spet nastal problem. Gostilne so bila v glavnem zasedene ali rezervirane, smo povprašali v kar ene parih in potem končno našli Bello Vicenzo. Imejo sicer tudi pice iz krušne peči, vendar v času kosila niso na voljo. So imeli še ravno prostor za nas 3:) Naročili smo lokalne specialitete, testenine z ???, polento s kapesantami in gobami, Anže (ki ni ravno gurman) pa testenine z ragujem. Hrana je bila odlična, vino tudi, na koncu smo testirali še čokoladno tartufato in bili vsi zadovoljni. Primož je zaklenil skiroje s ključavnico in ko smo prišli ven smo ugotovili, da je ključ od ključavnice v kemperju. Pa je imel Primož dodatno rekreacijo, tek do kemperja in nazaj. No, midva z Anžetom sva šla vmes na en dober sladoled in palačinke, sedela na trgu in si ogledovala ljudi. Potem smo naredili še en krog po mestu s skirojem, do parka, kjer se vidijo Dolomiti, pa do strmih stopnic, ki vodijo do Santuario di Monte Berico (baje je od zgoraj krasen razgled na mesto), potem pa smo se počasi vrnili nazaj do PZA, spraznili kemper in se odpravili domov.


Priporočamo Benečijo, mesta so dokaj blizu in vredna obiska.

Ni komentarjev:

Objavite komentar