Prvi smučarski vikend, Moelltal

Vikend 28.11.-30.11.2014

Prvi smučarski vikend smo se odpravili na ledenik Moelltal, eno redkih že obratujočih smučišč konec novembra. Vremenska napoved je bila lepa, družba zagotovljena. Pred tem pa je bilo potrebno nabaviti letno karto za koroška smučišča, Anžetu nabaviti smučarsko opremo, ker mu je v 1 letu seveda vse postalo premajhno. Tako smo se iz Ljubljane uspeli odpraviti ob 9-ih zvečer, na parking pa smo prišli okoli polnoči. Tam pa na presenečenje polno avtodomov. Parkirišče je sicer pri spodnji postaji vzpenjače na 1.200 nmv.

Zjutraj je bila prva budnica ob 6.30, ko je nekaj močno počilo, še vedno ugibamo kaj (ker to se je ponovilo vsakič, ko smo spali tam). Okoli 7-ih smo pogledali ven in naokoli že polno smučarjev hodi v pancarjih. Ekspresno vstanemo in se zrihtamo, tako da smo bili 8.30 že v vzpenjači in ob 8.50 na smučišču. Mislim, da je to naš absolutni rekord:) Na smučišče se sicer povzpneš z vzpenjačo Gletscher Expressom v 8 minutah. Smučišče pa je na nadmorski višini od 2.100 do 3.122 nmv. Dopoldan, do okoli 11-ih je sicer veliko smučarjev, ki trenirajo in zasedejo del proge, potem pa se umaknejo.

Bilo nas je kar precej, saj so bili poleg Aleša in Žiga, tokrat z rentanim kombijem tudi Nino, Mira in Aleš, za sobotno smuko pa sta se pridružila še Tjaša in Uroš. Smo že kar težko usklajevali vse želje kje bi kdo smučal. Smuka sicer odlična, na smučišču pa še nikoli nisem videla toliko smučarjev, ki bi znali tako dobro smučati. Otroci so uživali tudi izven prog, pa v snow parku, sončno je bilo, skratka, res krasen začetek smučarske sezone.

Ker so nam zjutraj za brisalce zataknili listke in nas pozvali, da je parking za avtodome eno parkirišče nižje, smo se po smučanju prestavili tja (seveda ne vsi kemperji). Popoldan smo imeli odrasli družabni del pri Alešu, ki je dobil dobra Sandrina navodila in se izkazal kot odličen gostitelj, otroci pa so se itak zabavali po svoje v našem kemperju. Zvečer smo šli kmalu spat, tako da smo bili zjutraj spet zgodaj na smučišču.
Tudi nedelja je bila kar lepa, ne sicer tako sončna kot sobota, ampak smuka je bila super. Na kosilo smo šli tokrat v panoramsko restavracijo Eissee s tipično avstrijsko ponudbo wienersnitzlov, gernknodlov, pomfrija in podobnega, otroci navdušeni, jaz malo manj, mi bolj leži italijanska ponudba. Še malo smučanja, ena ornk turška kava, skuhana v kemperju (ker tiste na smučišču težko definiraš kot dobra kava), pa smo šli domov.

Ligurija, Riviera del Ponente, srednjeveške vasi v Vale Argentina in Vale Nervia

Krompirjeve počitnice, 29.10.-2.11.2014

5 prostih dni za krompirjeve počitnice smo se odločili izkoristiti za raziskovanje Ligurske obale in srednjeveških vasi v notranjosti Ligurije, v Valle Argentina in Valle Nervia. V torek smo štartali  okoli 15-ih iz Ljubljane. Skoraj 700 km smo naredili z 2 postankoma na Autogrillih. Po italijanskih avtocestah je bila precejšnja gneča, tako da je kar trajalo. Malo po 11-ti uri zvečer smo prispeli v Albissole Marino, malo pred Savono, kjer smo imeli točko ob morju in našli en parking (44.324353, 8.499297) z že nekaj parkiranimi kemperji in se odločili, da bo to idealno za spanje. 24 ur stane 15€, 1 ura pa je 1€. Kržišniki so se odločili, da se nam pridružijo ob 5-ih popoldan in so prispeli dobro uro za nami:)

Zjutraj nas je zbudil prihod križarke, ki je ravno priplula v pristanišče. Po zajtrku in kavici smo se odločili za ogled Savone, mesteca s 60.000 prebivalci. Najprej smo si ogledali Fortezzo del Priamar, nekoč zapor, sedaj muzeji, je pa sicer ogromen kompleks z lepim razgledom na Savono in pristanišče.

Ob pristanišču so lepo ohranjeni stolpi, vmes pa med ribiškimi in ostalimi ladjami ter čolni parkirani 2 križarki. Sestra od Coste Concordie je višja od večine stavb v centru mesta...

Sprehodili smo se še skozi stari del mesta in na eni od ulic našli gostilno, ki je izgledala več kot obetavno - Vino e farinata. Večino stvari pečejo v krušni peči, v glavnem imajo morske jedi in so znani po farinati. Odlično kosilo s polnjenimi sardelami, bakalarjem, skušo, hobotnico in farinato, zraven pa odlično vince. Za 6 ljudi je naneslo 70€. Gostilna se je takoj po 12-ti napolnila predvsem z lokalci, kar je bil dober znak, da smo res zadeli.

Nadaljevali smo proti Noliju, obalnem mestecu z 9.000 prebivalci. (Parking 44.203426, 8.414615) Najprej smo se povzpeli na grad Monte Ursino, ki je 120 m nad morjem, pa so ga ravno prenavljali. Razočarani, ker naj bi bil krasen razgled in na poti do mesta je 8 genoveških stolpov. Bil je pa dober sprehod. Nato smo šli še do obale, kjer je bilo prav prijetno toplo. Celo en lokal je bil odprt ob plaži, smo izkoristili za kofetek.

Nekaj ljudi je poležavalo na plaži, eden se je celo kopal. Prav prijetno bi se bilo pridružiti, ampak smo imeli še »ornk« plan pred sabo. Noli je znan tudi po obokih  stavb, ki vodijo v center mesta. Nismo se mu prav posebej posvetili, šli smo le še po uličicah do parkinga.
Nadaljevali smo proti Finale Ligure, parkirali zraven bajkerjev, kjer je Primož kolesaril spomladi. (Parking 44.175430, 8.323649 za avtobuse, kamor so proti večeru res prišli avtobusi!) Mesto se deli na 3 dele, ob obali je Finale Marina, Final Borgo je najstarejši in najbolj zanimiv del mesta, tretji del, stanovanjski, pa je Final Pia. Mi smo si ogledali Final Borgo, srednjeveški del mesta iz 15. stoletja za obzidjem in prijetnimi uličicami.

Sicer je to področje kolesarski raj. Na trgu, kjer smo šli na kofetek in kozarček, je bilo kar nekaj utrujenih bajkerjev.

Sicer je celo mesto polno športnih outdoor trgovin. Našli smo tudi odlično pico in farinato, Anže palačinke:) V vodiču pa piše, da je tu nujno potrebno poskusiti pesto, ker je tukaj »home of pesto«.
Ker se je že stemnilo, smo se odločili, da poiščemo spanje v Imperii. Ker smo imeli namen naslednji dan rentati avto, smo šli kar v camp De Wijnstok Prav veliko ljudi ni bilo, še en nemški kemper polega nas dvojih. No, ko smo imeli ravno večerno druženje v našem kemperju, so naši prijatelji ugotovili, da so se zaklenili ven, ključi pa so seveda ostali notri. »Vlom« je uspel hitro skozi stransko okno, tako, da smo videli, da to ni prav težko izvedljivo...
Zjutraj smo klicali rent-a-car v Imperii, pa niso imeli avta, zato smo se odločili, da nadaljujemo do San Rema. Imperie si zato nismo uspeli ogledati. Mesto je sicer znano tudi po tem, da ga je Musolini leta 1923 združil iz dveh mest, Oniglie in Porta Maurizia, ki nista imeli prav veliko skupnega. Mesto ima tako še zdaj 2 pošti, 2 železniški postaji, 2 dialekta:) Avtoceste so od konca Genove, kjer smo prišli do morja iz Alessandrie, naprej čisto hude, sami viadukti in tuneli. Pokrajina je zelo hribovita in večinoma kar precej poseljena in obdelana, saj je klima zelo ugodna. Glavna proizvodnja so rože in oljke.
V San Remu, slavnemu mestu rož, smo parkirali ob stari železniški postaji, ki je blizu centra(43.81357 7.77099).

Res je vse zeleno, rože vsepovsod, polno palm. Veliko je lepih vil, hotelov, se vidi, da je bilo to predvsem v 19. stoletju počitniško mesto za high society, predvsem Angleže in Ruse.

Na parkingu je bilo precej čudnih tipov, ki so prodajali vse živo. Jure, Primož, Urša in Ksenja so šli po avtomobile v center mesta, v rent-a-car Maggiore, midva z Anžetom pa na plažo Gaia. Vreme je bilo krasno, toplo, ljudje so se sončili in kopali. Midva sva si privoščila en kofetek in sladoled v lokalu s slikami in tehtnico (torej se stehtaš preden greš na plažo???)...

Kemperje smo potem raje preparkirali na PZA na koncu San Rema, ob nogometnem igrišču in blizu morja. Makadamski parking je ogromen, stane pa 10€ za 24 ur.(43.802999, 7.746400) No, zdaj se je pa začelo naše raziskovanje s Kung fu pandami, kot jih je poimenoval Anže.

Avte smo namreč rentali zato, da bi lahko raziskali srednjeveške vasice po hribih. Začeli smo z eno najbolj slavnih, ki je lahko dostopna tudi s kemperjem, Dolceaqua. Vas je slavna tudi po tem, da jo je večkrat naslikal Monet z mostom in gradom Doria nad vasjo.

7 označenih parkingov na začetku vasi kaže, da je vas zelo turistična. V vas smo šli čez most nad reko Nervia in se po ozkih in temačnih ulicah povzpeli do gradu, ki je bil seveda ravno tisti dan zaprt (ta del vasi se imenuje Borgo, predel na drugi strani reke pa Terra). Vas je krasna, ulice so ozke, temačne, z oboki, čisto smo bili navdušeni.

Ne bi si želeli tam izgubiti ponoči in brez razsvetljave, Anže pravi, da so scary:) Iz starega dela mesta Borgo smo prišli na trgu pri cerkvi in ravno še ujeli italijanski lunch-time, smo se odločili kar za pico in testenine, za sladico pa profiteroli, prav okusno je bilo. Nadaljevali smo proti vasi Isolabona, 5 km naprej. Grad Doria je bil seveda zaprt, z Anžetom sva se povzpela nanj, je bil pa zato krasen razgled na sosednjo vas Apricale. Isolabona ni bila niti slučajno tako navdušujoča kot predhodnica-to je problem, ko vidiš najlepšo na začetku. Našli pa smo trg z lokalom-kofe time.

Smo si zraven ogledovali dva lepa karabinjera v Armani dizajniranih uniformah:)
Primož se je odločil, da gremo preizkusiti naše pande in zato izbral ozke ceste in gorske vasi. Najprej smo se ustavili v Apricale, v naših vodičih nikjer posebej omenjena, ampak je zelo lepa, precej bolj kot prejšnja Isolabona.

Očitno je omenjena v kakšnem angleškem vodiču, ker je bilo kar nekaj Angležev. Naredili smo en hiter obhod po vasi, ima krasen trg s cerkvijo, lokali, gostilnami, nad trgom je grad z muzejem. Pa še dve zelo obetavni gostilni sta izgledali:)
Nato smo se povzpeli na Bajardo, vas, ki leži 900 metrov nad morjem. Ta vas je precej manj turistična. Povzpeli smo se na razgledno točko na vrhu vasi, kjer so ostanki cerkve San Nicolo (brez stropa).

Od tu je krasen razgled na okoliške vasi in hribe. Anže in Urša sta vas poimenovala mesto mačk, saj sta jih samo na našem kratkem ogledu naštela 17. Do naslednje vasi, Castel Vittoria smo se spustili po zelo ozki in seveda ovinkasti cesti. Vas leži nad Pigno, ki je precej bolj znana. Castel Vittorio smo si ogledali bolj na hitro, ker se je že temnilo. Na trgu s trgovino je posedalo nekaj domačinov, sicer vas ni izgledala preveč turistična. Nadaljevali smo do Pigne, ki je precej večja, leži ob skali. Na začetku vasi je ogromen hotel in terme. Parkirali smo pod vasjo in se povzpeli peš, ta dan smo to naredili precejkrat... Je bil kar športen dan. Turistov v vasi ni bilo več, tako da smo se po uličicah sprehajali sami. Je bilo že temno, tako da je vse skupaj zgledalo kar strašno.

Veliko hiš je zapuščenih, arhitektura prav neverjetna, ker so hiše zgrajene ne samo ena ob drugi, ampak tudi visoko ena nad drugo. Iskali smo trg in tu je naša orientacija čisto odpovedala, saj smo trikrat prišli ven na koncu vasi, vsakič drugje. No, odločili smo se, da je bilo dovolj ogledov in se šli v lokalni bar, ki je pred trgom zraven vhoda v strnjen center. Večinoma so bili sami domačini, mladi, turistov ni bilo več. Kar nekaj časa smo tam uživali in gledali kako domačini pridrvijo v mesto skozi obzidje:)

Potem smo se vrnili v San Remo, zraven nas je bil parkiran en Mariborčan, smo še malo poklepetali in popadali dol.
Naslednje jutro je bilo zgodnje vstajanje, saj smo šli v hribe, Kržišniki pa so se odločili za ogled Monte Carla in Mentona. Začetek vzpona je bil na Colle Melosa (43.988961, 7.683998), pred tem smo se vozili skozi nam že znane vasi. Edini problem je bil, da je bil cesta od Pigne proti Molini di Triora zaprta. Ampak Primož se ni dal, ker se mu je zdelo, da so se oni spomladi vozili tam kljub podrti cesti. Na enem delu je pol ceste manjkalo, tam smo prišli skozi, potem pa je bila na koncu betonska zapora in je že izgledalo, da bomo morali vzvratno nazaj. Ampak se nismo dali, se nam je zdelo, da bi naša Panda morala iti skozi. In je šlo, za 2 cm na vsaki strani...

Ceste so sicer ozke, precej uničene in luknjaste. Avto smo pustili na Cole Melosa na 1.500 nmv in šli po mulatjeri do vrha Monte Grai, kjer je podrta kasarna.

Nadaljevali smo po makadamski cesti do planine, kjer je bil kompleks podrtih vojaških kompleksov.
Nadaljevali smo proti Balconi di Marta na okoli 2.100 nmv, kjer je kompleks rovov iz druge svetovne vojne.

Anže seveda navdušen, je pa potrebno imeti baterije za raziskovanje, kajti rovi se spustijo 135m globoko v notranjost gore, po več kot 300 stopnicah.

Z vrha je krasen razgled na francoske gore. Pokrajina je sicer precej drugačna kot v naših alpah, je travnata, vseskozi žrvgolijo črički in ni prav veliko skal.

Na celi naši 18-kilometrski poti smo srečali enega kolesarja. Seveda smo zamudili italijanski lunch-time, zato smo iskali samo trgovino in kakšen lokal. Želeli smo se ustaviti v Triori, pa so bile priprave na večerni žur za noč čarovnic že v prevelikem teku in nismo mogli niti nikjer parkirati. Smo pa v Molini di Triora preverili teren za večerno spanje. V Moliniju in dveh vaseh naprej smo se ustavili, da smo pofotkali 3 mostove, po katerih je znana ta pokrajina.

Nazaj grede smo se ustavili za nabavo hrane in kofetek v vasi Badalucco, saj se nam je mudilo nazaj v San Remo, ker smo morali vrniti avto. Avto smo oddali v centru, to je bil tudi naš hiter ogled centra:) S taxijem smo šli do PZA-ja (15 EUR) in potem proti Molini di Triora, kjer so Primož &co spali, ko so maja bajkali po okoliških hribih. Naš cilj je bil namreč žur za noč čarovnic v že omenjeni vasi Triora, ki leži na okoli 800 nmv in je znana po tem, da so v srednjem veku zažigali čarovnice in izvajali razne mučeniške obrede nad njimi. Vas ima sicer 400 prebivalcev, ta večer pa so se tja valile trume ljudi. Zato smo parkirali v Molini di Triora za 10€, do Triore, ki je oddaljena 6 km, pa so vozili avtobusi za 3€. Ampak, ker jim organizacija ni uspela ravno najbolje, je ogromno ljudi čakalo na te avtobuse, mi pa smo šli vmes dvakrat v bližnji lokal, da čakanje ni bilo prehudo:) na koncu smo se le zgužvali po balkansko v Mercedesov bus, ki je prav divje vozil po ovinkih... V vasi je bil pa cel žur, ljudje večinoma namaškarani, staro, mlado, stojnice, hrana in muzika. Naredili smo sprehod skozi Trioro in si na koncu na eni od stojnic privoščili lokalne dobrote.

Preden odhodom nazaj smo poslušali še "metalski" koncert. Nazaj grede je bila spet panika za avtobuse in totalna gužva, no ob enih nam je uspelo priti nazaj.
V soboto smo dolgo spali, Primož je potem odtekel do Triore, potem pa smo se odločili še za peš vzpon do Triore. Dobrih 300 višincev, kot bi šli na Šmarno goro.

Trioro smo si ogledali še podnevi, krasen trg, ozke uličice ostanki gradu in še vedno je bilo veliko ljudi po mestu, saj so dogodki potekali še celo soboto. Kržišniki so se odločili za kopanje v Viragotti-ju (44.180571, 8.382836), vasi zraven Nolija, mi pa smo se jim pridružili šele popoldan. Ker je bila sobota in lep sončen dan, je bilo ogromno ljudi na obali, v Noliju se recimo ni dalo parkirati, v Varigotti-ju pa smo parkirali ob cesti. Viragotti je luštna obalna ribiška vas s prodnato plažo in barvastimi hišami. Anže in Jure sta se kopala, ostali pa smo se martinčkali na plaži, dokler se sonce ni skrilo in nas je začelo zebsti.

Plan je bil, da se obrnemo proti domu in da pridemo do Gradeža. Ker smo bili kar utrujeni od akcije zadnjih dveh dni, nam to ni uspelo in smo prespali kar na eni pumpi 150 km prej...
Zjutraj smo nadaljevali proti Gradežu, da bi izkoristili še malo sonca in se kopali. No pa tu ni bilo tako toplo kot v Liguriji, čeprav je bilo 20 stopinj čez dan. Odločili smo se za kolesarjenje do izliva Soče, 17 km od Gradeža. Pot gre ves čas po kolesarski stezi, večinoma ob laguni, polno je ptic in močvirnatega rastja. Pri izlivu je gostilna in bar, smo si vzeli malo pavze, potem pa pofotkali Sočo.

Nazaj grede smo imeli šprint, v Gradežu skuhali kosilo, še malo zabušavali, potem pa je sledil napad komarjev in smo se odločili za odhod domov. Bile so super mini počinice, bolj športne sicer, ampak smo se naužili toplote in sonca za turobne novembrske dni.

Več slik je na pikasi.
Potopis je objavljen na http://zmagdo.blogspot.com/.

Trbiž, Špik hude police, Sella Nevea

Vikend 17.-19.10.2014

Odločili smo, da topel in sončen oktobrski vikend izkoristimo v hribih. Vikend smo začeli s hip-hop
dobrodelnim koncertom Ulca za ulco v Cvetličarni, prvi koncert našega skoraj 10-letnika na tej
lokaciji. Je bil pošteno jezen, ker so zamujali z začetkom uro in pol, tako da smo dočakali samo 4
izvajalce, med njimi Murat&Jose, Kosto in Nikolovskega. Nismo pa Zlatka, Trkaja, Klemna Klemna, tako da je bilo precej razočaranja. No, ga bomo potolažili na MI2 koncertU:)

Ker smo imeli kemper vmes parkiran na Žalah, smo bili veseli, da nas je kolo na kemperju »počakalo«. Ob enih ponoči smo prispeli na parking v Trbiž, presenetljivo je bilo tam kar nekaj avtodomarjev. Zjutraj smo šli po svež kruh in salamce ter se nato odpeljali do Sella Nevee(Na Žlebeh). Tam pa parkiramo zraven Maura in Mateje, tudi če bi se zmenili, se najbrž ne bi takole srečali. Onadva sta bila namenjena na sosednji hrib. No, mi smo se komaj lotili zajtrka, že so iz Ljubljane prispeli Žiga, Lara in Aleš, tokrat brez kemperja in brez Sandre. Aleš nas je z avtom zapeljal po ozki in strmi cesti do planine Pecol. Tam je bilo presenetljivo parkiranih veliko avtomobilov, Slovencev, Italijanov in Avstrijcev. Naš cilj je bila 2.440 nmv visoka gora Cima di Terrarossa oziroma Špik Hude police, ki leži zraven Montaža (Špik nad Policami), druge najvišje gore v Julijskih Alpah. Gore so bile ravno v oblaku, sicer bi bil razgled krasen, ker je cel amfiteater gora naokoli. Pot se začne na travnatem pobočju, potem pa  nadaljuje po mulatjeri. Ker je celo pobočje precej krušljivo, priporočajo, da si nadeneš čelado. Na poti je vse čas polno kozorogov, ki so res navajeni ljudi.

Tudi planincev je bilo veliko. Anže in Žiga sta seveda skoraj tekla v hrib, ostali smo imeli zmerni tempo. Postanki za hrano so bili po 300 in 600 višincih, na vrhu pa seveda sendviči… Grozna lakota ves čas. Imeli smo srečo, da je bil vrh ravno izven oblaka, tako da smo imeli prekrasne razglede na okoliške gore in dolino Zajzera, ravno za pofotkat.

Imeli smo plan, da gremo nazaj grede jest v kočo Rifugio di Brazza, pa je bila žal zaprta. Tudi v spodnji koči nismo prišli do hrane, ker so imeli privat žur. Zato smo se zapeljali nazaj do Trbiža in smo bili že vsi sestradani. Po poznem kosilu smo šli še na »dolce« in aperol v naš omiljeni lokal, fanta pa sta ostala v kemperju s svojimi streljaškimi igricami. Na koncu smo se odločili, da prespimo kar v Trbižu, prijatelji pa so šli zvečer domov.
V nedeljo zjutraj smo šli nazaj do Sella Nevee, ker je imel Primož v planu kolesarsko turo na Škrbino prednje Špranje

Midva z Anžetom sva ostala na parkingu, je bilo treba delat za šolo, pa počakala sva, da sonce malo ogreje ozračje, je bilo zjutraj 9 stopinj. Ko je pa sonce posijalo, je bilo pa prijetno toplo. Ko se je Primož vrnil, smo dali kar stole ven na parkirišču in smo zunaj pojedli kosilo. Malce cigansko, ampak je pasalo.

Popoldan sta fanta preizkusila še adrenalinski park, tokrat sta šla na različne težavnostne stopnje, razen najtežjo sta spustila. Primož je imel precej več problemov kot Anže:)

Na koncu se je šel Anže vozit še s tubo, midva pa sva šla v bar zraven, kjer je izredno prijazno osebje, so nam dali kostanj, pa še slovensko govorijo.

Garda

3.10.-6.10.2014

Ker je bila spomladanska izvedba letošnje Garde prekratka za vse želje (in Primož bolan), smo se s prijatelji odločili še za podaljšan jesenski vikend. Vremenska napoved je bila super, ponedeljek smo si vzeli frej, tako da se je obetal fajn vikend. Po običajnih zastojih na slovenskih avtocestah, je pot minila hitro in brez problemov. Prijatelji so nas že pričakovali v Torbolah, pa smo šli kar hitro spat. PZA presenetljivo poln, poleg domačih turistov je bilo predvsem ogromno Nemcev.
Aleš in Primož sta soboto izkoristila za 'epsko' turo na Cima Valdritta. Štartala sta zgodaj zjutraj, do Malcesin odkolesarila po glavni cesti. Z gondolo sta se povzpela na Monte Baldo in potem naprej na vrh.

Midve s Sandro in otroci pa smo se najprej naspali, potem odkolesarili v Arco na sladoled, otroci so se celo kopali v jezeru. Voda je kar topla, zunaj je pa pošteno pihalo, tako da so bili valovi kar visoki. Fanta sta se vrnila popoldan s širokimi nasmeški, tako da sva s Sandro izkoristili njuno vrnitev za pregled jesenske kolekcije v Rivi:) Večer smo izkoristili za učenje taroka, saj je Sandrin 12-letni nečak Črt obvladal vse, eni smo pa mal pozabli v zadnjih 20 letih:)

V nedeljo dopoldan smo otroke peljali na kolesarsko turo čez tunelčke proti Pregasini. Fantje kolesarili kot da ne bi bilo klanca. Tura razgledna, pot gre direktno nad jezerom, pa veliko ljudi je bilo. Ker smo ugotovili, da je bil to za njih čisto premajhen izziv, smo nadaljevali še naprej proti Lagu di Ledro. Prvih 200 m smo morali kolesa potiskati peš po strmi kamniti poti, je bilo malo pritoževanja. Vztrajali smo še do ceste, potem pa smo se obrnili. Vmes smo se ustavili v lokalu s krasnih razgledom na jezero nad temi tunelčki. Vožnja navzdol je bila za fante navdušujoča, so vriskal in skakali, bodo šli najbrž po stopinjah svojih očetov:)

V Rivi smo se dobili s Sandro in Laro na kosilu v super gostilnici Il gallo, se najedli odličnih špagetov in špinačnih knedlov. Tudi vino je bilo odlično:) Primož, Aleš in jaz smo se odločili, da moramo pokuriti tako kosilo in šli še odtečt na Monte Brione, fanta po stopnicah, jaz po cesti gor. Zvečer smo izkoristili za preizkus lokalnih dobrot, otroc pa bili najglasnejši v PZA, so se skrivali po celem kampu. No, tudi ta večer smo hitro popadali dol. PZA se je zvečer zelo spraznil, ostali so v glavnem nemški upokojenci in mi. Ponedeljek zjutraj sta Aleš in Primož izkoristila za kolesarski vzpon na Santa Barbaro, ženski del je imel joga urico, fantje pa so se priklopli na igrice.

Izkoristiti je bilo treba še preostanek krasnega sončnega ponedeljka, tako da smo šli mi na običajno plezalno turo iz Arca na ferato Colodri, prijatelji pa kolesarit na Lago di Ledro. Smo pričakovali, da ne bo nikogar, pa smo se seveda zmotili. No, vseeno ni bilo tako hudo kot je ponavadi za vikende ali čez prvomajske. Anže raste, ni kej, letos smo imeli že ekspresni vzpon, kljub temu, da so kakšni deli poti kar izziv. Seveda ne zanj:) tudi dol smo bili hitri, tako da smo šli še na kosilo v Arco. In potem via domov. Tele 3 dni smo izkoristili res na polno.

3. Triglav tek, Portorož

Vikend 13.9.-14.9.2014

Tokrat smo se tradicionalno udeležili 3. Triglav teka na Brdu pri Kranju. Anže napreduje, lani je tekel 3,3 km, letos se je odločil za 10 km. Sicer je na voljo tudi družinski tek na 3,3 km, lumpi tek na 280 m in tudi tek na 21 km. Celo noč je deževalo, tudi jutri ni zgledalo ravno najbolj obetavno, ampak smo imeli srečo z vremenom, saj je samo med tekom malo deževalo. Udeležencev to očitno ni motilo, saj se jih je zbralo rekordnih 1.100 tekačev. No, naš 10-letnik se je zelo izkazal in s samo malo pritoževanja pretekel 10 km v času 1:03.

Po teku smo se najedli, poslušali Samuela Lucasa in se še malo družili, dokler nas ni dež pregnal. Pa tudi zmenjeni smo bili s prijatelji v Portorožu, so nam že organizirali piknik:) Tokrat smo prvič preizkusili tamkajšnji nov PZA, odlična lokacija na otočku v marini.

V nedeljo zjutraj je Primož odtekel svoj giro po gričkih, ostali smo bili bolj lenobni, otroci delali za šolo. Ko smo se spet vsi zbrali, pa smo šli na veslaško-suparsko potepanje do solin. V naš kanu smo se zbasali štirje, Aleš in Žiga pa sta šla s supom.

Smo šli mimo Lucije in po kanalu vse do Lepe vide. Tam smo »parkirali« naša prevozna sredstva in šli na kavico, vsega 4 obiskovalci so bili v kompleksu na tak krasen dan. Lokacija je super, se z lahkoto vidim tam na masažah in razvajanju:) Nazaj grede je že pihalo, smo se malce bolj namučili z veslanjem. Vmes so se pridružili še eni prijatelji, pa smo se odločili organizirati kosilo in je šel moški del po hrano v Fritolina – odlične sardelce, ribice z zelenjavo in krompirjem, pa kalamari. Odlična ideja za kosilo je to bila. Popoldan so se šli otroci še kopat v bazen v marini, potem pa smo se obrnili proti domu, na poti pa seveda tradicionalna gužva na avtocesti.