nedelja, 25. februar 2018

Kranjska gora, dolina Male Pišnice

14.-15.7.2017

V petek zvečer sva se parkirala na PZA v Kranjski gori (15 evrov na noč 46.487453, 13.774821), je bilo presenetljivo malo kemperjev. Res je bil petek deževen, zvečer je bilo kar pošteno hladno, vendar je bila vikend napoved lepa. Zvečer sva šla malo po Kranjski gori, je bilo kar živahno, potem pa hitro spat, je bil sobotni plan hribi.
Štartala sva peš kar od PZA-ja in pri jezeru Jasna zavila v dolino Male Pišnice. Gozdno pot po dolini Male Pišnice so potres v 80-ih letih prejšnjega stoletja in kasneje številni hudourniki na mnogih mestih uničili do te mere, da je pot zaprta. Letos jo je župan želel obnoviti in so imeli celo afero. No, midva sva šla najprej po dolini reke, vmes večkrat prečkala vodo, potem sva se dvignila nad dolino po krušljivem vzponu (se je bilo potrebno kar prijeti za kakšno rastje) in čez nekaj časa prišla do lovske koče. Pot je nemarkirana, do tu je bila precej shojena, potem pa se je začela »zabava«. Prišla sva v lep gozd, tam tudi precej iskala in ugibala kje je pot, potem sva prišla ven iz gozda in po kar nekaj časa hoje po travi videla, da sva na pravi poti, saj sva prišla do poti na sedlu Grlo, kjer se priključimo poti na Slemenovo špico iz Tamarja skozi Grlo (zahtevna označena pot). Tu je še nekaj zajl in vzpona po skalah in čez nekaj časa se priključiš poti na Slemenovo špico, ki pride z Vršiča. Ker se je vreme močno poslabšalo (napoved ni bila takšna) in je začelo deževati, nisva šla do vrha, zadnji 100 višincev prej sva se obrnila. Naredila sva 1.100 višincev in 12 km. Na poti (do tega dela poti, ki se združi s potjo z Vršiča) nisva srečala nikogar in Primož je bil nad to potjo čisto navdušen. No, jaz malo manj, ker se mi zgubljanje in iskanje poti ne da tolk zelo. Prvi in zadnji del sta zelo slikovita, vmes pa malo manj. Podrobnejši opis poti. Spustila sva se do Vršiča, šla na kosilo v Erjavčevo kočo, potem pa upala, da naju bo kdo zapeljal do Kranjske gore, ker se nama res ni dalo dol peš. Zelo hitro nama je ustavil par iz Berlina s hudim BMW-jem in sta naju zapeljala do jezera Jasna, vmes pa sva jima midva razlagala o Vršiču, Ruski kapelici in drugih znamenitostih. Ker je bil precej mraz, sva se pri jezeru Jasna relaksirala na pomolu precej oblečena (jaz v bundici). Ko je posijalo sonce, je bilo pa kar toplo. Pri jezeru so imeli stojnice s ponudbo lokalne hrane, zvečer so imeli kino s filmom pri Hostar, bilo je veliko ljudi in vse živo se je dogajalo – od fantovščin, do fotografiranja porok, najpogumnejši so se kopali (12 stopinj je imelo jezero). Ko sva se malo spočila, sva nadaljevala peš do PZA-ja in potem proti večeru domov.
















Ni komentarjev:

Objavite komentar