sreda, 1. marec 2017

Veneto (Benečija) – Pordenone, Lago di Croce, Belluno, Asolo

29.10.-1.11.2016

Letošnje krompirjeve počitnice, pravzaprav podaljšan vikend, smo izkoristili za nadaljnje raziskovanje bližnjega Veneta (Benečije). Vremenska napoved je bila zelo lepa, čez dan tudi 20 stopinj, tako, da je bilo pravzaprav vseeno kam se odpravimo. Plane smo delali sproti, začeli pa smo v Pordenone-ju, ker je dokaj blizu Ljubljane, dobrih 200 km oddaljen, saj smo se na pot odpravili v petek kar precej pozno zvečer. Okoli polnoči smo prispeli na PZA (45.972425, 12.643378), kjer lahko parkira max 5 kemperjev, je pa čisto zraven precej prometne ceste. Je Primož na jutranjem teku takoj ugotovil, da bi bilo eno ulico naprej spanje mnogo bolj prijetno. (45.971571, 12.643732)
Pordenone s prek 50 tisoč prebivalci, ki leži ob reki Noncello, je prav prijetno presenetil. Do centra smo se odpravili s skiroji (od PZA-ja je okoli 2 km), za peš ni tako blizu. Glavna ulica je Corso Vittorio Emanuele II, kjer je veliko lepih hiš z oboki, na koncu te ulice pa lep majhen trg s Palazzo Raineri, katedralo Di San Marco in  stolpom. Na tej ulici je polno trgovin in lokalov, vse polno na sobotno dopoldne, tipično italijansko.





Popoldan smo nadaljevali proti jezeru Lago di Santa Croce, ki leži ob vznožju italijanskih Dolomitov. Jezero je dolgo 5,5 km, široko 2 km, globina je do 33 m.



Spot je predvsem raj za kajtarje in baje je ob vikendih na jezeru ponavadi kar precejšnja gneča. Info s kajtarskega bloga: ko se segrejejo vrhovi gora, začne zaradi termike pihati južni veter, kar se ponavadi zgodi okoli 12 ali 13-te ure in piha do večera. Tisti, ki pa bi želeli ujeti tudi jutranji veter, se bodo zjutraj morali odpeljati na 10 km oddaljen Lago di Morte. Veter je močnejši v pomladnih in poletnih mesecih, medtem ko jeseni zaradi neizrazite termike zgubi svojo moč. Valov skoraj ni, zato je spot idealen za učenje različnih manevrov in trikov. Po dolgem sušnem obdobju, lahko naletimo na zelo malo vode, saj jezersko vodo porabijo za potrebe v »dolini«, zato se je pred odhodom pametno pozanimati o vodnem nivoju.
No, v času našega obiska, ni bilo veliko obiskovalcev, na parkirišču pri jezeru (46.119028, 12.350138) nas je prenočilo mogoče 5 kemperjev.



Sicer je zraven kamp Sarathei, ki pa je odprt od aprila do septembra. Popoldan je bilo prijetno toplo, tako, da smo se martinčkali zunaj, zvečer se je pa shladilo. V nedeljo pa je bil dan za hribe in sicer je bil cilj Monte Dolada. Ker Primož vedno išče krožne poti, je bila to res pohodna izkušnja za izziv. Parkirali smo nad vasjo Pieve D'alpago (46.179274, 12.352966) Nadaljevali smo po markirani poti, potem pa nam je nek pohodnik ravno na enem razpotju pokazal pot, ki se je začela vzpenjati strmo navzgor. Vmes smo srečali lovca z ustreljeno srno (jaz tega nisem mogla gledati), pot pa je postajala vedno bolj strma in vedno bolj je izgledalo, kot da smo se izgubili. No, kakšne dobre pol ure smo se matrali strmo navzgor po vseh štirih in pri tem držali za dolgo travo, da nismo zgrmeli kam dol… Mislim, da ni potrebno komentirati, da takšne hribovske izkušnje ne doživiš prav velikokrat (čeprav jih imam kar nekaj:). Primož je šel ene dvakrat naprej v »izvidnico« pogledat, če bomo prišli do cilja, ker je vsakič izgledalo kot da samo še malo, pa bomo gor. Malo pred sedlom smo zagledali 2 gorska tekača in videli, da je vrh res blizu, tako, da smo zmogli še zadnji del. Na sedlu Col Brustola je sopihalo od mene, tako, da je bilo kakršnokoli fotografiranje prepovedano:) Razgledi so bili lepi, samo nekako nisem prav uživala v njih. Na vrh Monte Dolada nismo šlil, ampak smo se spustili na drugo stran do koče Rifugio Dolada, kjer je bilo veliko obiskovalcev in še več padalcev, ki so imeli točko za spust od tam. Nazaj grede smo šli po strmi, a markirani poti.





Nadaljevali smo do Belluna, renesančnega mesteca s približno 37 tisoč prebivalci, ki ga najdemo tudi na raznih seznamih najlepših manjših italijanskih mest. Mesto leži nad reko Piave, center leži dvignjen na pobočju, v ozadju pa so Dolomiti, lepa razglednica. Je tudi zelo avtodomarjem prijazno mesto. Pred glavnim parkiriščem pod mestom (ponoči je zastonj, plačaš pa max 6 evrov za 24 ur) (46.137788, 12.214263) je izpust in voda za avtodome, pa tudi smeti.



Presenetljivo veliko avtodomov je bilo že parkiranih. S tega parkirišča vodijo tekoče stopnice do centra, lahko pa se gre tudi peš, saj so tudi zunanje stopnice (Primož je tekal po njih za dobro jutro). Center mesta je prav prijeten, lepe stavbe, trgi, katedrala, stražni stolp (Torrione), vrata Porta Dojona.





Našli smo pekarno, kjer je imel Anže poseben privilegij, saj je bil eni od prodajalk tako simpatičen, da mu je zastonj podarjala dobrote:) Tam smo nakupil vse od kruha, do slaščic. V bližnji trgovini, pa so samo izdelovali razne vrste testenin in lahko bi pokupil dobrot, ni da ni. Vmes so imeli kmetje tudi stojnice s sadjem in zelenjavo, tako, da smo se nazaj grede odpravili kar dobro založeni. S Primožem sva si malo ogledala tudi večerno dogajanje, pa je bila zunaj v glavnem lokalna mladina, v nedeljo zvečer ni bilo prav živahno.
Zadnja postaja je bila ena najlepših vasi v Italiji, Asolo (znano tudi po istoimenski tovarni športne obutve), čeprav moram komentirati, da smo videli tudi že kakšno lepšo:). Parkirali smo v PZA pod vasjo(45.795735, 11.913628), ki ga »upravlja« starejši možakar in ki stane 7 evrov na noč z elektriko. Vas je kakšen kilometer naprej v hrib, s kemperjem bi bilo kar malce komplicirano, čeprav smo videli enega tudi sredi vasi. Že pozno popoldan smo se odpravili na ogled oziroma bolj na pijačo in prigrizek. Turistov je bilo kar veliko, bila je tudi noč čarovnic, ampak ni zgledalo, kot da se bo razvilo kakšno živahno dogajanje. V enem od lokalov smo si naročili salamce in sirčke, pa ni bilo nič posebnega.



Naslednje dopoldne pa smo se lotili »resnega ogleda« Asola, znanega tudi kot »City of hundred horizons« zaradi lege na hribu in lepega razgleda vse naokoli.



Mestece je znano tudi po številnih znanih osebnostih, ki so tam prebivale, od pisateljev, pesnikov in igralcev (Hemigway, Browning, Eleonora Duse…). Najprej smo imeli rekreacijo, hiter vzpon na trdnjavo Rocca iz 12. stoletja, ki leži na vrhu vzpetine, ki pa je bil zaprt. Nazaj grede smo naredili še en krog po mestecu – si ogledali grad Caterina Cornaro, kjer smo šli tudi na pijačo, Piazzo Maggiore, Loggio del Capitano, ki domuje Mestni muzej in katedralo, ki je na rimskih ruševinah. Asolo je znan tudi po nekaj lepih vilah in ima kar nekaj simpatičnih gostilnic. Še nekaj info in info.








2 komentarja: