nedelja, 10. april 2016

Beljak, Moeltal, Tolmezzo

Krompirjeve 29.10.-1.11.2015

Glede na vremensko napoved in samo 4 dni krompirjevih počitnic, smo se odločili za Beljak in smučarijo. V Beljak smo prispeli v sredo zvečer in parkirali na brezplačnem parkingu (46.617689, 13.839981) blizu centra mesta. Zvečer je še izgledalo, da zna biti hrupna noč, pa se je kmalu umirilo in je bilo mirno. Ko smo se zjutraj zbudili (ne prav zgodaj), je bilo okoli nas že vse zaparkirano.


Beljak je z 60.000 prebivalci sedmo mesto po velikosti v Avstriji in drugo največje na Koroškem. Ima odlično lego, saj leži ob reki Dravi, blizu je Osojsko jezero in smučišče Gerlitzen (Osojščica) nad njim. Mesto samo je prav simpatično, mi smo ga prevozili s skiroji. Najprej smo se povzpeli na zvonik Sv. Jakoba, s 94 metri najvišji zvonik na Koroškem. Nanj smo se povzpeli po 239-ih stopnicah, vmes si ogledovali razstavo Jakobove poti in drugih značilnosti okolice. No, zabaval pa nas je semafor na mestu, kjer so stopnice zelo ozke, tako, da je prehod možen samo v eno smer (kaj takšnega v Italiji recimo še nismo videli).



V bližnjem lokalu smo preizkusili kapučino in aperol (pač, nismo bili v Italiji), jedli na glavni ulici v neki azijski fast food restavraciji in potem naredili še en krog naokoli s skiroji.


Popoldan smo se z avtodomom prestavili proti gradu Landskron, parkirali spodaj in se do njega povzpeli peš. Seveda je bil grad zaprt, nam je bilo žal, ker deluje kar impresivno. Internet info: Grad so ostanki stare trdnjave Landskron so na vrhu hriba, 676 m visoko. Velik del gradu je bil uničen zaradi požara v 19. stoletju, vendar je nekaj dvoran še ohranjenih. Na gradu je tudi restavracija, pogled z gradu na okolico pa je tudi krasen.


V bližnjem Sparu smo nabavili vse potrebno za naslednje 2 dni parkinga pod Moelltalom. Tam so nas že čakali Žiga, Lara in Aleš, tako, da so bili otroci seveda navdušeni nad družbo. Avtodomov je bilo presenetljivo veliko za konec oktobra. Naslednja 2 dni smo smučali, smuka je bila sicer precej podobna spomladanski smučariji, saj je bilo kar precej toplo. Na srečo smo imeli sonček, vmes še modno revijo češkega Hervisa na skoraj 3.000 nmv:) Sicer je precej velika družba Čehov dobro zastavila žur, tako, da so jih še ob 9-ih zvečer prevažali dol z vzpenjačo.



V petek popoldan se nam je pridružila še Sandra, tako da smo naredili plan, da bi poiskali kakšen Halloween party za sobotni večer. Odločili smo se za Tolmezzo, moški del je namreč želel preizkusiti gorske ceste, ostali pa navdušeni, da gremo v Italijo. No, pot do tja se je vlekla 3 ure, čeprav je bilo 120 km, ampak velikoooo ovinkov. Eni smo spali in brali, pa se nismo preveč sekirali:) Tolmezzo (Tolmeč po slovensko) je sicer mesto s skoraj 11 tisoč prebivalci med Karnijskimi Alpami. Izkazalo se je za prav simpatično mestece. Parkirali smo na parkingu zraven pošte,(46.403980, 13.012980) saj je bil na prvotno zamišljenem seveda ravno postavljen zabaviščni park. Tale naš parking se je izkazal kot dobra izbira, saj je bilo mirno in je blizu centra.


Najprej smo šli vsi sestradani na odlično pico in solate, nadaljevali pa smo v starem delu mesta, kjer so pripravili strojnice s hrano in pijačo, pa muzko, lepo okrasili za Noč čarovnic…le ljudi ni bilo kaj preveč. Aperoli so bili dobri, ampak nismo prav dolgo zdržali, nam je smučarija pobrala moči.


V nedeljo zjutraj sta šla Primož in Aleš tečt na Monte Strabut, 1.000 višincev, otroci so morali naresti vse za šolo, s Sandro pa sva našli super lokal z odlično kavo. Uživali sva na sončku, se je dalo sedeti samo v majici. Potem smo se še mi trije povzpeli na bližnji hrib z utrdbo in lepim razgledom na Tolmezzo in okolico. Še kosilo, potem pa se nam je že mudilo domov, da smo šli še svečke prižgat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar