Vikend smo začeli v Slovenski Istri, in sicer smo v petek prespali na parkingu Garni Mimosa (45.508470, 13.705532) za 10 evrov, v Srgaših. Lastnik je zelo prijazen gospod, smo napovedali, da pridemo pozno v petek zvečer in ni bil noben problem. Kljub pozni uri smo šli še na en prigrizek in kozarček v sosednjo gostilno Trije lovci.
Zjutraj smo se odpravili na kolesarski izlet po Šavrinskih vaseh. Internet info: Šavrinija je pokrajinsko ime za zaledje Istre med Črnim Kalom, Slavnikom, reko Dragonjo in morjem. Na tem območju so nekdaj živele Šavrinke - tudi jajčarice imenovane žene, ki so pred sto leti in več na glavi, otovorjene z več sto jajci v košari, pobranimi v notranjosti Istre, tovorile v Trst, jajca prodale, nabavile naročeno in to prinesle naročnicam v zaledju danes slovenske in hrvaške Istre, ki je bila nekdaj skupaj s Trstom del Avstro-Ogrske. Tako so pešačile sem in tja, iz dneva v dan, v soncu in dežju, sredi poletne pripeke in v najhujšem mrazu. Te ženske so s svojimi zgodbami očarale pisatelja Marjana Tomšiča, ki je napisal roman Šavrinke. Celotno območje je sicer znano po pridelovanju oljk in vinogradništvu.
No, mi smo se najprej povzpeli do največje razpotegnjene vasi Šmarje, ki ima 650 prebivalcev. Le od zunaj smo si ogledali cerkev in trg (največjo arhitekturno znamenitost vasi), v trgovini nabavili še nujne zaloge in nadaljevali do Padne.
Padna je precej majhna vasica z okoli 150 prebivalci. Internet info: vas je zanimiva krajinska veduta, ki jo sestavljajo nizi in skupine stavb, zidane iz pravilno klanega laporja z detajli iz belega peščenjaka. Padenski portali, oboki in erte so mojstrovine istrskega kamnoseštva. Žal pa danes precej hiš zapuščenih propada. Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z oljkarstvom, vinogradništvom, poljedelstvom, sadjarstvom, živinorejo, domačo obrtjo, v prostem času pa z balinanjem. Danes prevladujeta oljkarstvo in vinogradništvo. Znamenitost vasi je cerkev sv. Blaža (12.–13. stoletje) z zvonikom, ki so ga domačini zgradili leta 1885, obnovili pa leta 1992. Na začetku vasi je v prenovljeni istrski hiši, pravzaprav kompleksu, restavracija Istranova (trenutno v ruski lasti), kjer imajo tudi sobe. Zgledalo je zelo mikavno, pa smo se odločili za postanek. Že pri naročilu » deci refoška«, nama je natakar prijazno razložil, da to pa tako ne gre. Da je refošk zelo različen in da morava natančneje povedati želje – tako nama je ponudil nekaj različnih vrst v degustacijo in potem sva se odločila kaj bi. Anže je bil že neskončno lačen, tako da so mu pripravili ogromen sendvič. Pohvaliti moram zelo prijaznega natakarja in tudi dobro kavo. Vsekakor pridemo kdaj na kakšno večerjo.
Nadaljevali smo do vasi, si želeli ogledati cerkve Sv. Blaža, pa je bila seveda zaprta. No, nazaj grede pa nas je ustavil možakar, baje kar padenska znamenitost, pa smo imeli 5 minut predavanja o veri:). Iz padne smo nadaljevali do vasi Sveti Peter, vmes srečevali udeležence kolesarke tekme. Vas ima okoli 300 prebivalcev, znana pa je predvsem po etnološki zbirki Tonina hiša (kamnita istrska hiša s torkljo - stiskalnico za olive).
Do Koštabone smo nadaljevali »off road«, po označenih pohodnih poteh.
Koštabona ima okoli 200 prebivalcev, leži pa nad reko Dragonjo in potokom Supot. Meni osebno je ta vas najlepša s kamnitimi in strnjenimi hišami. V vasi so kar tri cerkve (Svetega Kozme in Damjana, pokopališka cerkev Svetega Andreja, obe zgrajeni v 15. stoletju, ter cerkev blaženega Elija), vsaj od zunaj smo si vse ogledali. Po bližnjici (mimo stadiona) smo se vrnili do Šmarij in bil je že skrajni čas, ker je burja začela že pošteno pihati, pa še deževati je začelo.
Nadaljevali smo proti kmečkemu turizmu Jadruhi, kjer smo bili zmenjeni še s prijatelji. Znani so po domačih mesninah in tipični istrski hrani, se da pa tudi prespati na parkingu. Večerja je bila dobra, sicer vsega preveč, tako, da smo na koncu morali poplakniti z domačo rakijo – bisko.
Primož in Aleš sta zjutraj odtekla 10 km, vmes pa je ravno nehalo deževati, tako, da smo se odločili za piknik pri Svetilniku v Savudriji. Aleš in Sandra sta pri znanem lokalnem mesarju nabavila prvovrstno uležano meso in potem smo vsi privlekli ven zaloge, da je bilo spet vsega preveč. Otroci pa so se lovili in skrivali po plaži, prav fino nam je bilo:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar