25.8.-2.9.2017
Aosta, dvojezična dežela na med Torinom in Mont Blancom na meji s Francijo je bila naš tokratni cilj za zadnji avgustovski teden. Je edina italijanska dežela, ki se ne deli na regije, Aosta je njeno glavno mesto. Wikipedija pravi takole: Dolina Aoste je gorata dežela z najvišjo evropsko goro Monte Bianco ali Mont-Blanc (4810 m) in drugimi alpskimi štiritisočaki: Monte Rosa ali Mont-Rose (4634 m), Cervino ali Cervin (4478 m), Grandes Jorasses (4208 m), Dent d'Hérens (4179 m), Gran Paradiso ali Grand-Paradis (4061 m). Južni del dežele zavzema Park Gran Paradiso, ki je bil ustanovljen že leta 1922. Prebivalstvo je najgosteje poseljeno vzdolž reke Dora Baltea (Doire Baltée) in v ostalih manjših dolinah ledeniškega izvora, ki so značilne za to pokrajino. Podnebje je povsod tipično alpsko, s hudimi zimami in hladnimi poletji. Dolina Dore Baltee ima nekoliko milejše podnebje. Padavin je obilno, predvsem snega.
Vroč avgustovski dan in pa veliko gneče z zastoji po cestah. Popoldan smo prispeli do našega prvega cilja, Torrente fer blizu mesta Donnas. Kopanje v tolmunčkih med skalami, slapovi, zelo lepo. Ker smo prišli po nevihti in se je shladilo na 26 stopinj, smo bili med redkimi obiskovalci (poleti je baje kar gužva). Voda je imela 18 stopinj, tako, da se smo se dobro ohladili.
Eno top naravnih kopališč v Italiji. Prespali smo kar na parkirišču pri teh tolmunčkih (45.598940, 7.758348), kjer so tudi prostori za piknike. Na travniku zraven so si nekateri postavili tudi šotore in seveda prespali. Slabost parkinga je lokal zraven, ki je odprt le čez vikend in to do 4-ih zjutraj. Glasba se še ne sliši toliko kot te zbudi mladina, ki se glasno pogovarja preden se odpelje z avtomobili. No, ne moreš imeti vsega.
Eno top naravnih kopališč v Italiji. Prespali smo kar na parkirišču pri teh tolmunčkih (45.598940, 7.758348), kjer so tudi prostori za piknike. Na travniku zraven so si nekateri postavili tudi šotore in seveda prespali. Slabost parkinga je lokal zraven, ki je odprt le čez vikend in to do 4-ih zjutraj. Glasba se še ne sliši toliko kot te zbudi mladina, ki se glasno pogovarja preden se odpelje z avtomobili. No, ne moreš imeti vsega.
Pila, Aosta
Naslednje jutro smo nadaljevali po dolini Aoste. Gore so temne barve, voda v rekah je tudi posebne barve zaradi kamnin, na gričih je ogromno gradov in trdnjav (izstopa trdnjava Bard),
vasice imajo francoski pridih, tudi napisi so večinoma v francoščini-občutek imaš, kot da si v Franciji. Parkirali smo na parkirišču smučišča Pila (45.732183, 7.319819 karta za bike park 21€, otrok 15€, povratna karta za gondolo&sedežnico 16,5€) ter šli na vrh z gondolo in sedežnico. Primož je bajkal, z Anžetom pa sva šla peš do jezera (dobre pol ure hoje), kjer je v leseni brunarici zelo lepa in dobra restavracija Societe.
Tam lahko igraš tudi badminton, tenis in nogomet. Ker je bila sončna nedelja, je bilo ogromno obiskovalcev, povsod si s težavo dobil mizo. Italijani pa neverjetni, pod športno opremo imajo vsi kopalke in takoj izkoristijo za sončenje. Za kosilo smo se dobili v restavraciji Baraka na vrhu sedežnice, kjer pečejo odlične burgerje. Anže se je potem pridružil Primožu v bike parku, jaz pa Italijanom na ležalnikih s knjigo v roki (žal brez kopalk:).
Gondola dela do 17.30 in takrat smo se zapeljali v dolino. Na PZA (45.736155, 7.330318) v Aosti smo se spraznili in oskrbeli, potem pa se zapeljali na vrh zgornje postaje gondole v Pili (45.689645, 7.308355), kjer smo čez dan videli parkiranih veliko kemperjev. Ker je bila nedelja zvečer, nas je ostalo zelo malo. Je pa idiličen spot z razgledom na Matterhorn, Mont Blanc in ostale gore, pa seveda dolino Aoste. Ob parkirišču je seveda znak, da se ne sme kampirati, ampak saj smo v Italiji. Zraven so bili recimo mladi bajkerji s kombijem in postavljenim šotorom. Zraven je tudi pitna voda, klopi z mizami in otroško igrišče.
vasice imajo francoski pridih, tudi napisi so večinoma v francoščini-občutek imaš, kot da si v Franciji. Parkirali smo na parkirišču smučišča Pila (45.732183, 7.319819 karta za bike park 21€, otrok 15€, povratna karta za gondolo&sedežnico 16,5€) ter šli na vrh z gondolo in sedežnico. Primož je bajkal, z Anžetom pa sva šla peš do jezera (dobre pol ure hoje), kjer je v leseni brunarici zelo lepa in dobra restavracija Societe.
Tam lahko igraš tudi badminton, tenis in nogomet. Ker je bila sončna nedelja, je bilo ogromno obiskovalcev, povsod si s težavo dobil mizo. Italijani pa neverjetni, pod športno opremo imajo vsi kopalke in takoj izkoristijo za sončenje. Za kosilo smo se dobili v restavraciji Baraka na vrhu sedežnice, kjer pečejo odlične burgerje. Anže se je potem pridružil Primožu v bike parku, jaz pa Italijanom na ležalnikih s knjigo v roki (žal brez kopalk:).
Gondola dela do 17.30 in takrat smo se zapeljali v dolino. Na PZA (45.736155, 7.330318) v Aosti smo se spraznili in oskrbeli, potem pa se zapeljali na vrh zgornje postaje gondole v Pili (45.689645, 7.308355), kjer smo čez dan videli parkiranih veliko kemperjev. Ker je bila nedelja zvečer, nas je ostalo zelo malo. Je pa idiličen spot z razgledom na Matterhorn, Mont Blanc in ostale gore, pa seveda dolino Aoste. Ob parkirišču je seveda znak, da se ne sme kampirati, ampak saj smo v Italiji. Zraven so bili recimo mladi bajkerji s kombijem in postavljenim šotorom. Zraven je tudi pitna voda, klopi z mizami in otroško igrišče.
Naslednji dan smo imeli v planu »ornk« turo v hribe, pa je bilo vreme zelo spremenljivo. Vseeno smo šli s sedežnico do vrha in se potem povzpeli na Cresta Nera na 2800 višine, sem pošteno sopihala zaradi višine.
Nazaj greden smo se spustili po drugi stran hriba in mimo jezera Lago di Chamole. Lepo in precej manj ljudi kot v nedeljo. Na kosilo smo šli v Barako, juhca in burgerji. Popoldan sta šla fanta spet v bike park, Anže se je čisto navdušil, jaz pa sem skakala po hribu gor in dol v lovu za fotografijami:)
Nazaj greden smo se spustili po drugi stran hriba in mimo jezera Lago di Chamole. Lepo in precej manj ljudi kot v nedeljo. Na kosilo smo šli v Barako, juhca in burgerji. Popoldan sta šla fanta spet v bike park, Anže se je čisto navdušil, jaz pa sem skakala po hribu gor in dol v lovu za fotografijami:)
Popoldan se je vreme zjasnilo, našli smo tudi trgovino v vasi, sicer s kar pošteno zasoljenimi cenami. Potem smo se spustili do PZA-ja v Aosti, kjer smo se spet oskrbeli, in nato nadaljevali po dolini naprej proti Mont Blancu. V skoraj vsaki vasici ali mestecu je en grad, ampak to smo si pustili za naslednjič. Naš cilj je bil smučarsko in poleti pohodniško in kolesarsko središče La Thuile, kjer je smučišče tako na italijanski kot na francoski strani (la Rosiere). Turistični del okoli žičnic je zelo podoben francoskim smučarskim središčem z ne preveč lepimi hoteli in apartmaji na smučišču. Vas sama je pa prav simpatična. Prispeli smo zvečer in parkirali zraven že precej parkiranih kemperjev pri pizzerii pod gondolo. (45.709932, 6.949034)
Malo naprej sta sicer PZA in kamp, pa še kakšen brezplačen parking se najde. Ponoči se je pošteno shladilo, na vsega 12 stopinj. Primož in Anže sta dan preživela v bike parku, sta bila zelo navdušena (21€ karta za bike park, 15€ za otroka, zame 12€ povratna karta za 2 sedežnici).
Anže je za ogrevanje spodaj v vasi vozil na pump tracku in progi. Jaz sem se od zgornje postaje druge sedežnice povzpela do vrha smučišča, kjer so lepi razgledi na Mont Blanc in ostale gore, ledenike, jezero spodaj in pa smučišče. Vmes sem seveda fotkala fanta, ker je naš 12-letnik postal čisto divji bajker... Na kosilu smo se dobili v restavraciji pod sedežnico (edina, ki smo videli, da je odprta), ki ima tudi bazen. In dejansko se ljudje pridejo tja kopat-kopalke in brisača so obvezna oprema, no, mi spet bili brez...
Naslednjič se bomo bolje pripravili za italijanske hribe:) Hrana je bila zelo solidna, potem sva si z Anžetom privoščila počitek na ležalnikih, Primož je pa seveda še bajkal.
Malo naprej sta sicer PZA in kamp, pa še kakšen brezplačen parking se najde. Ponoči se je pošteno shladilo, na vsega 12 stopinj. Primož in Anže sta dan preživela v bike parku, sta bila zelo navdušena (21€ karta za bike park, 15€ za otroka, zame 12€ povratna karta za 2 sedežnici).
Anže je za ogrevanje spodaj v vasi vozil na pump tracku in progi. Jaz sem se od zgornje postaje druge sedežnice povzpela do vrha smučišča, kjer so lepi razgledi na Mont Blanc in ostale gore, ledenike, jezero spodaj in pa smučišče. Vmes sem seveda fotkala fanta, ker je naš 12-letnik postal čisto divji bajker... Na kosilu smo se dobili v restavraciji pod sedežnico (edina, ki smo videli, da je odprta), ki ima tudi bazen. In dejansko se ljudje pridejo tja kopat-kopalke in brisača so obvezna oprema, no, mi spet bili brez...
Naslednjič se bomo bolje pripravili za italijanske hribe:) Hrana je bila zelo solidna, potem sva si z Anžetom privoščila počitek na ležalnikih, Primož je pa seveda še bajkal.
Pozno popoldan smo se odpravili proti vasi La Joux (1400 m). Ker je na velikem parkirišču pri restavraciji prepovedano parkiranje za "negoste" in seveda kemperje, smo obrnili in parkirali na enem od ovinkov pri cesti. (45.694157, 6.961545) Pohodniki so se večinoma že vračali s tur, zato smo dobili prostor. Skuhali smo večerjo in jedli s krasnim razgledom na La Thuile spodaj in gore okoli.
Naslednje jutro smo imeli zgodnje vstajanje ob 6-ih, ker smo imeli kar dolgo turo pred sabo. V vasi La Joux smo pri kažipotih zavili levo na pot 2, ki vodi mimo slapov Rutor
in ledeniških jezer do koče Refugio Deffeyes na 2500 m. Markirana pot do koče je 3 ure.
Pri koči smo bili okoli 11-ih, tako, da za lačnega Anžeta še ni bilo možno dobiti kosila, le sendvič. Smo bili tudi tako zgodnji, da smo srečali le 2 družini, ki sta se vračali dol in so verjetno prespali v koči. Lokacija koče pa idilična, pod enem največjih ledenikov Rutor in nad ledeniškim jezerom.
Po malici smo nadaljevali po krožni poti 19, ki je še bolj slikovita kot tista po kateri smo se vzpenjali. Ta gre mimo jezer, ves čas z razgledom na slapove, dolino in hribe. Vmes je tudi nekaj zajl in spusta po skalah. No in šele, ko smo se mi spustili že za dobro tretjino, smo začeli srečevati planince na poti navzgor.
Vmes smo prečkali 2 mostova, ki gresta preko teh mogočnih slapov, res impresivno vse skupaj. Moram reči, da je bila to ena najlepših naših tur. Naredili smo 15 km in 1100 višincev in bili pošteno utrujeni. Potem smo šli na pizzo in imeli družinsko zasedanje o nadaljevanju počitnic. Za naslednji dan je bil namreč napovedan dež in ohladitve, zato smo se odločili za premik (in se odločili, da se v Aosto vsekakor še vrnemo).
in ledeniških jezer do koče Refugio Deffeyes na 2500 m. Markirana pot do koče je 3 ure.
Pri koči smo bili okoli 11-ih, tako, da za lačnega Anžeta še ni bilo možno dobiti kosila, le sendvič. Smo bili tudi tako zgodnji, da smo srečali le 2 družini, ki sta se vračali dol in so verjetno prespali v koči. Lokacija koče pa idilična, pod enem največjih ledenikov Rutor in nad ledeniškim jezerom.
Po malici smo nadaljevali po krožni poti 19, ki je še bolj slikovita kot tista po kateri smo se vzpenjali. Ta gre mimo jezer, ves čas z razgledom na slapove, dolino in hribe. Vmes je tudi nekaj zajl in spusta po skalah. No in šele, ko smo se mi spustili že za dobro tretjino, smo začeli srečevati planince na poti navzgor.
Vmes smo prečkali 2 mostova, ki gresta preko teh mogočnih slapov, res impresivno vse skupaj. Moram reči, da je bila to ena najlepših naših tur. Naredili smo 15 km in 1100 višincev in bili pošteno utrujeni. Potem smo šli na pizzo in imeli družinsko zasedanje o nadaljevanju počitnic. Za naslednji dan je bil namreč napovedan dež in ohladitve, zato smo se odločili za premik (in se odločili, da se v Aosto vsekakor še vrnemo).
Prva opcija je bil Lago d'Iseo, smo prišli tja zvečer in je bilo ob 8-ih zvečer 30 stopinj. Nas je vse minilo, pa smo podaljšali do Laga d'Idro, ki je bolj v hribih. Tam smo imeli lokacijo naših prijateljev v mestecu Vesta na plaži (45.779963, 10.522766), ker se 15. avgusta ni dalo nikjer dobiti prostega mesta in so našli ta spot. Prišli smo pozno, v lokalu ob plaži je bilo kar živahno, poleg nas pa je spal še en nemški par v kombiju. Tudi sicer so tu gostje sami Nemci in Avstrijci, sem pa tja kakšen Nizozemec, v Aosti je bilo recimo zelo drugače. Veliko Francozov, pa turisti s cele Evrope, tudi Norvežani in Irci, pa recimo malo Nemcev in Avstrijcev.
V Vestu so v glavnem same turistične hiše in apartmaji, ampak se je videlo, da gre sezona že zelo proti koncu. Okoli jezera je ogromno peš poti, tudi ferate in plezalne poti. Primož se je odločil za Sasse Ferrate, ki gre tik nad jezerom. Ima tudi 3 izhode, če ne gre, greš do jezera in pokličeš 118, pa te pridejo iskat s čolnom.
Z Anžetom pa sva šla samo na sprehod do razgledne točke Punto panoramico dos dela Madonina in začetka ferate. Pri jezeru je igrišče za odbojko, pa sva ga midva izkoristila za badminton. Popoldan pa smo izkoristili za kopanje, vožnjo s padolinom (9€ na uro), branje in tarok v lokalu (s poceni aperolom).
Z Anžetom pa sva šla samo na sprehod do razgledne točke Punto panoramico dos dela Madonina in začetka ferate. Pri jezeru je igrišče za odbojko, pa sva ga midva izkoristila za badminton. Popoldan pa smo izkoristili za kopanje, vožnjo s padolinom (9€ na uro), branje in tarok v lokalu (s poceni aperolom).
Naslednje jutro je bilo najprej deževno, pa smo izkoristili za zabušavanje in branje. Kmalu se je pokazalo sonce, pa smo se vseeno odločili za premik do Gardskega jezera, tokrat na južni strani, ker je severna predaleč. Vmes smo nabavili hrano in imeli postanek za kuhanje kosila. Popoldan smo se parkirali na PZA Spiaggia (15€ 45.487236, 10.521158) v kraju Lido di Lonato. PZA je ogromen, za kakšnih 60-70 kemperjev, večinoma je na travi. Plaža je čez cesto, zraven PZA-ja pa je pizzerija in restavracija.
Smo šli na sprehod, pa je do mesta kar daleč, ob plaži so pa samo lokali in diskoteke. Mestece je namreč znano po živahnem večernem dogajanju. Sicer pa vse skupaj nič posebnega, nam severni del ostaja veliko bolj všeč.
Smo šli na sprehod, pa je do mesta kar daleč, ob plaži so pa samo lokali in diskoteke. Mestece je namreč znano po živahnem večernem dogajanju. Sicer pa vse skupaj nič posebnega, nam severni del ostaja veliko bolj všeč.
Lignano Sabbiadoro kopanje
Zaradi napovedanih neviht ob Gardskem jezeru, smo se odločili, da se ustavimo za kopanje nekje na poti domov. Ker so bilo vmes zastoji na avtocesti, smo zavili z avtoceste na izvozu za Lignano. Parkirali smo v Lignano Sabbiadoro, kar sicer ni ravno naša top izbira plaže. Ampak je bilo prijetnih 27 stopinj, pihalo je in valovi so bilo visoki, kar je navduševalo Anžeta. Zato je bila celo izobešena rdeča zastava in reševalci so živčno piskali, če si se preveč oddaljil od označenih območij v morju.
Sicer se je pa videlo, da se sezona zaključuje, ležalniki so že precej samevali in lokali so bili precej prazni. V Sloveniji nas je pa pričakala kar močna burja v Vipavski dolini in potem doma 15 stopinj doma.
Sicer se je pa videlo, da se sezona zaključuje, ležalniki so že precej samevali in lokali so bili precej prazni. V Sloveniji nas je pa pričakala kar močna burja v Vipavski dolini in potem doma 15 stopinj doma.
