nedelja, 10. december 2017

Izola, Simonov zaliv

10.-11.6.2017
Na  PZA (45.531902, 13.647181) v Simonov zaliv smo prišli v soboto dopoldan, je bila kar gužva, saj je bila lepa napoved za vikend. Tokrat je imel žur en štajerski sindikat, tako, da je bila cel dan glasba iz lokala ob obali in tudi precej gneče na plaži.
Dopoldan smo šli na ogled po centru Izole z našimi električnimi pridobitvami (električna skiroja in airwheel) in odkrili, da bo tam zvečer Praznik oljk, vina in rib. Na tržnici smo nabavili zelenjavo in sadje, na kosilo pa šli že kar »tradicionalno« k Ribiču. Popoldan so se nam pridružili Kolenci, smo gledali nogometno tekmo (kvalifikacije za SP 2018), zvečer pa odrasli šli pogledat prireditev. V centru je bilo ogromno ljudi, zgledalo je, kot da na vrhuncu poletne sezone:) Najprej dobiš »slinček« s kozarcem za 5 evrov, potem pa na stojnicah preizkušaš dobrote lokalnih proizvajalcev (predvsem vina, olivno olje in pa kulinarika lokalnih gostiln).



Stojnice so bile postavljene čez ozke uličice centra, največ dogajanja pa je bilo na glavnem trgu. Prav simpatično. Smo bili tudi na koncertu Slavka Ivančiča, pa nismo mogli prav dolgo ostati, ker smo imeli še otroke v kemperju.



V nedeljo dopoldan smo se še kopali, je bilo prav tako veliko ljudi iz cele Slovenije. So nam pa zvečer dali listke, da je prepovedano kampiranje – imeli smo namreč stole in mize zunaj pred kemperjem. En vikend prej to še ni bil problem, je bilo pa tudi precej več ljudi.   





nedelja, 3. december 2017

Bike park Cerkno

2.-3.6.2017

Drugi poskus obiska Bike parka Cerkno uspel. Lani smo namreč eno nedeljo zaman čakali, da bi ga odprli. Na parkirišče pod sedežnico Počivalo (46.156109, 14.048706) sva prispela v petek zvečer. Spanje je bilo mirno, okoli 8-ih zjutraj so na parkirišče prišli prvi pohodniki in zaposleni. Bike park sicer začne obratovati ob 10-ih. Primož je bil s progami zadovoljen, poleg tega vsako vožnjo prideš do izhodišča.



Obiskovalci pa od Italijanov, Gorenjcev, Primorcev. Jaz sem se do vrha sedežnice povzpela peš, sem malo kolovratila med hojo po smučarski progi in cesti. Na smučišču se pasejo krave, pa sem potem tudi malo lezla čez električne pastirje in po gozdu. No, vrh sem našla, lepi razgledi. Se vidi, da se trudijo razviti tudi poletni turizem, saj je ponudba igral, hoje po vrvi, lokostrelstva. Kosilo sva jedla v Alpski perli (no, podobno hrani na avstrijskih smučiščih), potem sem šla jaz nazaj v dolino peš, Primož pa je še kolesaril. Malo sva še počivala na parkirišču, potem pa via domov pozno popoldan. 





Ajdovščina, Izola

23.-25.5.2017

Tudi tokrat smo se na hitro odločili za Ajdovščino. (45.892129, 13.899239) Ker je blizu, kamp nam je zelo simpatičen, pa seveda zaradi sobotnega Primoževega kolesarjenja na Čaven. Tokrat je bilo poleg nas v kampu še nekaj šotorov Nizozemcev. Z Anžetom sva sobotno dopoldne izkoristila za branje-učenje, medtem, ko je Primož kolesaril.



Popoldan smo se prestavili v Izolo, v Simonov zaliv, da preizkusimo PZA (45.531902, 13.647181), o katerem smo letos že precej slišali. Lokacija je res super, gre za parkirišče hotela, kjer je sedaj dovoljeno parkiranje tudi za kemperje (za 1 dan je naneslo 21 evrov). Načeloma ni dovoljeno ven dajati stolov, miz in tend, ampak večina se tega ne drži.



Morje je imelo že 23 stopinj, zunaj pa itak vročina, tako, da smo se prvič letos že skopali v morju.



Sončno nedeljo smo izkoristili za kolesarjenje do Kopra, po stari cesti, ki je sedaj zaprta za promet in je preurejena v sprehajalno in kolesarsko pot. Prav super. V Kopru smo imeli postanek – kofetek, sladoled, palačinke. Vse polno ljudi, na trgu so plesali zumbo (v okviru nekega vikend Energy festivala).



Prekolesarili smo cel stari del Kopra in ugotovili, da večino tega prvič vidimo… Osrednji koprski Titov trg nas je prav navdušil z Pretorsko palačo, Foresterio in Armerio, mestnim stolpom (vstopnina 5 evrov za odrasle in 3 za otroke) ter stolno cerkvijo.



Na bližnji tržnici smo nabavili sadje in se vrnili nazaj v Izolo. V gostilni Ribič smo šli še na sardelce in kalamare, potem pa popoldne izkoristili za kopanje v Simonovem zalivu. Na plaži je bilo že pravo poletno vzdušje in polno ljudi.

Ajdovščina, Črniče

5.-7.5.2017

Zbirali smo ideje za pol vikenda, da se nekje dobimo s prijateljico, ki se je pripeljala iz Nemčije z rentanim kemperjem in odločili smo se za Kamp Ajdovščina. (45.892129, 13.899239)



Poklicali smo jih popoldan in se najavili, da pridemo v petek zvečer. Še dobro, ker so nas tako počakali, sicer se recepcija zvečer zapre in jih je dobro prej kontaktirati. Kamp je v okviru Športnega parka Ajdovščina na velikem travniku – del je sončen, na drugem delu pa so visoka drevesa – bolj za šotore.
Kot rečemo, smo se v petek nabrali precej pozno, si naročili pice za večerjo in šli hitro spat. Dopoldan smo imeli nekateri razne športne aktivnosti – Aleš je tečt, midva s Primožem sva šla peš na Otliško okno. Najina pot se je na začetku mal vlekla po cesti mimo izvira reke Hubelj, potem pa se začne pohodniška pot.





Na vrhu je pošteno pihalo. Primož je nadaljeval prečenje po grebenu, jaz pa sem se vrnila v dolino. Otroci so se medtem naučili in naigrali košarke na bližnjem igrišču. Nekaj časa smo se še martinčkali na soncu in ugotavljali, da smo pravzaprav našli super lokacijo – kemp je prav fajn, bili smo sami, zraven pa je takoj Trnovski gozd z možnostjo pohodništva in kolesarjenja. V okviru kempa je vključeno tudi kopanje v bazenu v športnem parku. Za kemp smo mi trije dali okoli 24 evrov, brez elektrike bi prišlo pa 21 evrov.
Popoldan smo bili dogovorjeni na Turistični kmetiji Arkade v Črničah, smo komaj dobili prostor, ker so imeli kasneje rezervirano za praznovanje. Parkirali smo na parkirišču ob cesti, pod Mercatorjem (45.907845, 13.778220), kjer smo tudi prespali. Hrana je bila zopet odlična, smo imeli maraton – najprej kosilo, potem sladice, nato odlični domači narezki in zopet sladice.




Pošteno smo se najedli, otroci pa so izkoristili bližnje šolsko igrišče za igranje košarke in nogometa. Vsi zadovoljni. Mi smo se v nedeljo zgodaj zjutraj odpravili domov, ker je imel Anže tekmo, prijatelji pa so še uživali dopoldne na parkirišču v Črničah:)

Gardsko jezero

26.4.-2.5.2017

Tradicionalna prvomajska Garda, letos že 11-to zaporedno leto, s kemperji pa 5-to leto:) In pri tem, da v Gardalandu še nismo bili, na kar imajo otroci seveda nekaj pripomb. Letos smo postavili »rekord« v številčnosti zasedbe, saj se nas je nabralo 6 kemperjev. Bili smo kot velike glasne italijanske družine:)



Odpravili smo se že v sredo po službi in se odločili za spanje na PZA v Rivi (45.879713, 10.858689). Napoved za četrtek je bila namreč deževna, pa smo rekli, da bomo tako blizu mesta. No, ampak nas je jutro presenetilo, dežja ni bilo, tako, da smo to takoj izkoristili za jutranji tek na Monte Brione. Po poznem zajtrku smo se odpravili na potep po Rivi. Bike festival so že postavljali, tako, da sta si Primož in Aleš v miru ogledala stojnice. Šli smo na odlično kosilo v Gallo, ženski del pa je deževno popoldne izkoristil še za šoping. Pozno popoldan smo se prestavili na PZA v Torbole (45.872701, 10.871659). Zvečer so se nam pridružili še Kolenci in pripeljali s seboj celo šunko v testu, s katero smo imeli veliko dela še naslednje 4 dni:).



Naslednji dnevi so bili kot običajno športno - družabni. Dopoldne smo imeli predvsem športne aktivnosti. Primož in Aleš sta šla en dan tečt na Cima Sat, 26 km in 1.500 višincev. Ženski del in otroci smo imeli umirjeno dopoldne kar v Torbolah, s kavicami, kolesarjenjem in joga urico. Popoldan pa smo imeli prvi piknik za Klemnov rojstni dan. Naslednji dan smo šli mi hodit na Santa Barbaro - saj smo bili že večkrat, ampak tam gor res lepo. Najprej smo šli s skiroji to Rive, potem pa mimo trdnjave (ki je letos prvič v celoti odprta za ogled) naprej do cerkvice. Od tam pa krasni razgledi na Rivo in okolico.



Seveda je šel pa moški del zgodaj zjutraj še na zgodnje kolesarjenje na Coast Trail.



Že v petek zvečer se je ta del Gardskega jezera zelo »napolnil«. Ponedeljek je bil praznik in bike festival je bil, ljudi je bilo povsod polno. Tako, da je bila naša odločitev, da gremo v nedeljo z otroci kolesariti na tunelčke, hkrati pa so imeli e-bike MTB vzpon na isti poti, precej zgrešena. Gužva na polno, odtehtali so samo res krasni razgledi in lepa pot po stari cesti čez skalnate tunelčke. 9-letni Tevž jih je prevozil prvič, za 12-letnika pa niso več izziv.



Mi smo potem odkolesarili še naprej do Arca, na najboljši sladoled in pizza slice. In našli smo odlično pot čez vinograde od Rive do Arca, kjer ni bilo praktično nikogar. In vmes našli lepe nove vrstne hiše – vsi trije smo se strinjali, da bi se z lahkoto preselili tja. Popoldan smo imeli spet piknik, tokrat smo praznovali Larino prvo okroglo, 10-tko:)




Zadnje naše jutro sta Aleš in Primož izkoristila še za kolesarski vzpon na Cima Oro, me pa smo imele dopoldne v Torbolah – kofetkanje.



Popoldne je bilo deževno, tako, da smo se odločili za premik v Arco, kjer smo spali na parkirišču pod gradom. Zvečer je ravno prenehalo deževati, tako, da smo izkoristili še za en sprehod po mestu in sladoled. Potem pa smo se poslovili, ker smo se mi naslednje jutro zelooo zgodaj odpravili domov, ostali pa so še izkoristili zadnji prazničen sončni dan.



Parma


15.-17.4.2017

Za letošnje velikonočne praznike smo iskali predvsem lepo vreme in lepa napoved je bila bolj proti zahodnem delu Italije. Odločili smo se za Parmo in okolico, znano po gradovih, dobri hrani in bogati kulturni dediščini. V petek zvečer smo prišli do Montagnane, enega najbolj ohranjenih mestec z obzidjem v Evropi (v pokrajini Benečija). Obzidje je resnično impresivno.







Mesto ima dobrih 9.000 prebivalcev, PZA (45.236809, 11.464146) je 10 minut oddaljen od centra, zastonj elektrika in voda, le smeti nimajo. Zvečer smo šli do centra, v prvi lokal na en kozarec vina, sama mladina. Na PZA-ju nas je bilo 7 kemperjev. Zjutraj sta imela Primož in Anže jutranji tek okoli obzidja, potem pa sva šla s Primožem še na ogled katedrale iz 15. stoletja in kofetek.



Nadaljevali smo turo po gradovih, ki jih je tam okoli kar precej. Malo naprej od Mantove smo se ustavili v Sabbioneti, še enem mestecu, ki je v celoti obdano z obzidjem in je pod Unescovo zaščito. Parkirali smo pred obzidjem, pri Porta Imperiale, pred gostilno Bar Stazione (44.996263, 10.493557), kamor smo šli tudi na kosilo. Ekpresna postrežba, dobro in poceni (28 evrov). Nato šli na ogled mesta, znanem po Galerii degli Antichi, 96 metrov dolgi galeriji z lesenim stropom in freskami, namenjeni grofovi zbirki umetnin, Teatru all'Antica (5 evrov vstopnina), prvemu stalnemu privatnemu gledališču, ki ga je Scamozzi naredil za grofa Collona med letoma 1588 in 1590 (s Teatrom Olimpico iz Vicenze se vseeno ne more primerjati). Znamenitosti so še Palazzo Ducale, Sinagoga in katedrala. V glavnem sami turisti.







Naslednja postaja je bila palača Reggio di Colorno, navdihnjena po Versaillu iz 18. stoletja. V notranjosti so zbrane razne kolekcije in razstave, pa smo spustili ogled. Na hitro smo si ogledali La Rocca dei Rossi di San Secondo (44.920120, 10.227350), vrt in zunanjost, ogled notranjosti smo spustili.



Nadaljevali smo do Fontanellata. Parkirali smo na velikem PZA-ju, kjer je bilo presenetljivo veliko kemperjev (10 evrov na noč 44.877599, 10.171698).



Do mesta je 10 minut sprehoda. Spet simpatično mestece za obzidjem, kjer je največja znamenitost Rocca Sanvitale. Impresiven grad je obdan z vodo, ogled pa je možen le z vodenimi turami - izbrali smo si krajšo, rumeno, ki vključuje ogled Sobe Parmigianina z njegovo znamenito poslikavo, ogled pritličja in Optične sobe v stolpu, kjer je bil včasih zapor. Po ogledu smo opravili nakup lokalnih dobrot v trgovini-baru-gostilnici, vse v enem. Še pred nevihto smo prišli do kemperja.



Na velikonočno nedeljo smo nadaljevali do Parme, mesta s 170 tisoč prebivalci, znanem po pršutu, Parmigianu Rigianu, je tudi rojstni kraj Guiseppa Verdija. Znano je kot mesto dobrega življenja (enem najboljših v Italiji), bogato po dobri hrani in kulturi. Za kemper nismo našli nobenega pametnega parkinga blizu centra, PZA pa je oddaljen 4 km od centra. Parkirali smo pri nekih blokih (44.811690, 10.347800) in šli s skiroji do mesta. Najbolj znamenit je trg Piazza Duomo s katedralo iz 11. stoletja, ki je eden najlepših primerov romaneskne arhitekture v severni Italiji (katedrala ima ogromno fresk in poslikav, obiskali smo jo ravno v času velikonočne maše). Ogledali smo si Baptisterij (vstopnina 8 evrov) iz 12. stoletja, zgrajen iz roza marmorja. Vstopnina vključuje tudi ogled muzeja. Za katedralo je Samostan San Giovanni Evangelista.









V bližnjem lokalu smo šli na kavo in rogljičke, presenetljivo ni bilo drago. Na ulicah so bili večinoma turisti, vse trgovine so bile v glavnem zaprte, odprti so bili le lokali in nekatere gostilne. Palazzo della Pilotta iz 16. stoletja vključuje muzej, knjižnico in gledališče. Pred njo je vrt, kjer se zbirajo in poležavajo ljudje. Ogled smo spustili in prišli do tržnice, kjer je bila Odprta kuhna Parme. Hrano pripravljajo v raznih predelanih prikolicah in tudi gasilskih avtomobilih, zraven je bil še bolšji sejem. Smo seveda malo podegustirali:).







Ogledali smo si še Baziliko Santa Maria della Steccata, primer renesančne arhitekture. Teatro Regio pa je ena najpomembnejših opernih hiš v Italiji. Nasploh je celoten center poln cerkev in bogatih stavb. V ulici Luigi Carlo Farini, ki je znana po lokalih in večernem življenju, smo šli na aperol in kofetek, zraven pa iskali senco, ker je bilo na soncu kar precej vroče. Ogled Parme smo s tem zaključili, za spanje pa smo našli parking pri športnem igrišču v Collecchio (44.751771, 10.223063), kjer se nas je do večera nabralo 7 kemperjev.
Naslednje dopoldne smo si najprej ogledali grad Torrechiara v mestecu Langhirano, 18 km oddaljenem iz Parme.



Parking (44.657231, 10.275529) smo komaj dobili, ker je to isto idejo imelo še precej ljudi. Od ponedeljkih je sicer zaprto, vendar je očitno za praznike odprto. Vstopnina je 4 evre za odrasle, za otroke do 16. leta je zastonj. Ture so vodene v italijanščini, mi smo to spustili. Grad je impresiven, zgrajen v 15. stoletju, njegovo obrambno vlogo kažejo 3 obroči sten in štirje stolpi, ima veliko fresk, ni pa nič ohranjenega pohištva. Najbolj znamenita je zlata soba. V okolici gradu je lepo prenovljena vas, kjer je tudi restavracija z Michelinovimi zvezdicami in vinskimi kletmi za pokušino vin.





Nadaljevali smo še naslednjega gradu Castello di Montechiarugolo, ki pa je zaprt med 12 in 15-to uro. Ta grad je sredi vasi, ima visoko obzidje, vendar je v precej slabšem stanju kot prejšnji.



No, s tem smo zaključili ogled Parme in okoliških gradov, palač in utrdb, ki jih je v bližnji okolici še kar nekaj. V mestecu Montecchio Emilia smo sli se na pico in potem še skoraj 500 km vožnje domov. Imeli pa smo veliko sonca in toplote.