Toskana

Vikend 27.9.-30.9.2012

Tudi tokrat smo službeno konferenco izkoristili za podaljšan vikend v Toskani. Jaz sem s sodelavkami že v sredo zvečer prispela v Lucco. Spale smo v Hotelu Napoleon, ki si ni niti slučajno zaslužil 4 zvezdic, kolikor jih ima. No, ampak glede na to, da smo tja hodile samo spat, je kar šlo... Vsekakor smo zelo dobro izkoristile prijetno s koristnim, saj smo pridno hodile na predavanja, vmes pa uživale ob dobri hrani, pijači in prekrasni lokaciji same konference, ki je potekala v Real Collegiu, bivšem samostanu. Fanta sta prispela iz četrtka na petek ponoči, ko smo se me ravno vračale iz podaljšane večerje, ki se je nadaljevala v Irish pubu (ja, tudi to imajo), kjer smo pridno pili Guinness, da smo dobili njihove kapce, slušalke in obeske. Spala sta na PZAju (N43.840000 E10.488195)

V petek po kosilu smo zapustili Lucco in se odpravili do Viareggia, toskanskega obmorskega letovišča. Ker je bil zelo topel dan, smo se najprej odpravili na kopanje. Malo pred mestom smo se peljali skozi park Pineta di Ponente, kjer je tudi veliko kampov, tekaška in kolesarska pot, na njej pa tudi kar nekaj prostituk. Zanimiva scena... Prišli smo do kilometrskih peščenih plaž, ob njih veliko barov in restavracij, večina jih je že zaprtih. (N43.825791 E10.257268) Tudi s plaže so pospravljali čolne, igrišča za odbojko in ostale dodatke.

Fanta sta se kopala in uživala v visokih valovih. Prav veliko kopalcev in turistov pa ni bilo več.

Proti večeru smo se odpravili v mesto, iskali smo PZA (N43.881653 E10.250484), pa smo malo pred njim pred bloki naleteli na kar nekaj parkiranih avtodomov in spali tam.  (N43.883305 E10.249226) Do mesta smo se zapeljali s kolesom, skozi ogromen park z raznimi skulpturami. V mestu je veliko lepih vil, ob morju pa so restavracije, bari in dragi butiki, podobno kot v Portrožu. Šlo smo na pijačo, Anže na pizza slice, potem pa spat.

Jutro je bilo deževno, ampak je na srečo hitro nehalo deževati. Po zajtrku, teku, učenju za šolo, smo se odpravili na pot proti Pienzi, na jugozahodu Toskane. Med vožnjo smo zagledali mestece na hribu San Miniato, ki je zgledalo zanimivo, pa smo se odločili, da si ga ogledamo. Avtodom smo parkirali spodaj (N43.694134 E10.835826, tu je tudi voda in odtok) in se s kolesom odpravili na pravi 'gorski' vzpon, ki ga je z malo pomoči zmogel tudi Anže. 

V stari del mesta gredo lahko samo avtomobili, ki so ožji od 2 metrov, prepovedan je tudi za avtobuse in tovornjake. V info pointu smo dobili mapo mesta, ki je polno cerkev, katedral, samostanov, ima tudi stolp, na katerega smo se povzpeli za 3,5 EUR in ponuja lepe razglede na okolico.

V gostilni smo si privoščili dober kapučino in pijačo, prekolesarili mestece in se vrnili v novejši del mesta San Miniato Baso. Tam smo v Coopu nabavili kup dorot, si skuhali kosilo na bližnjem parkirišču in se odpravili naprej proti Pienzi.

V Pienzo, ki leži v pokrajini Val d'Orcia in ki je od leta 2004 pod Unescovo zaščito, smo prispeli okoli 7-ih, parkirali smo na parkirišču za avtodome (N43.078399 E11.680182), ki je plačljiv od 8-ih zjutraj do 20-ih zvečer. 

Šli smo na večerni ogled mesta, ki je polno trgovinic z lokalnimi dobrotami, predvsem so znani po siru pecorino, suhomesnatih izdelkih in seveda vinu. Je tudi kar nekaj trgovin z usnjenimi izdelki, tako da se prepleta vonj po siru z vonjem po usnju. Želeli smo iti na kakšno pijačo in smo bili čisto presenečeni, da so se vsi lokali in bari zapirali ob pol 8-ih zvečer. Odprte so bile samo restavracije in bar na glavnem trgu. Za Italijo zelo nenavadno. Našli smo lokal, kjer so imeli za prigrizniti samo domače dobrote (sir, salame, vloženo zelenjavo, juho in vino) in smo bili prav zadovoljni z izbiro. Glede na premajhno ponudbo lokalov, je bilo vsezkozi kar nekaj potencialnih gostov, ki niso mogli priti do mize. Šli smo še na kozarec vina v bar na glavnem trgu, kjer pa so v glavnem lokalci gledali nogomet. Nekaj turistov se je sicer sprehajalo skozi mesto, ampak vse skupaj je bilo zelo umirjeno.

Ponoči smo imeli močno nevihto, zjutraj pa je bilo že sončno. Šli smo najprej na kofetek v mesto in doživeli cel šok, saj so množice turistov okupirale mestece. Še dobro, da smo ga zvečer videli v mnogo bolj prijetni luči. Sicer je zelo lepo mestece, v njem je živel Pij 2, ima bogato zgodovino, kar se kaže v katedrali, cerkvah, palači. V bivšem samostanu pa imajo celo hotel.

Odločili smo se še za ogled 10 kilometrov oddaljenega Monticchiela (N43.065958 E11.723724), vasice na enem od gričev Val dOrcie. Pokrajina je zelo lepa, polna njiv, vinogradov, oljčnih nasadov, redko poseljena, veliko je kmetij s kmečkim turizmom. Močno nočno neurje je tako namočilo zemljo, da ja zasula dele cest in so jo z nakladači umikali z njih, gasilci pa spirali z vodo. Monticchielo je mnogo manj turističen kot Pienza, nam je bil takoj simpatičen. Imeli so pot s strašili po celi vasi in Anže je bil navdušen, se je moral slikati z vsakim. 

Povzpeli smo se do stolpa na vrhu mesta, ki pa ga ni možno obiskati, so pa imeli razstavo slik med oljkami na prostem. Imajo pa 1 lokal in 1 gostilno z Michelinovimi zvezdicami.

Pot domov nas je vodila še mimo Montepulciana, kjer smo zaključili lanski ogled Toskane, potem pa smo se naslednjih 600 km vozili po avtocesti proti Ljubljani.

Triglav tek, Brdo pri Kranju, Bohinj

Vikend 15.9.-9.9.2012

Ta vikend smo bili športno naravnani, saj smo se udeležili 1. Triglav teka na Brdu pri Kranju . Dan je bil krasen za tek, lokacija super, saj je zadnji del teka potekal po posestvu, ki je sicer zaprt za javnost. Družine so tekle 3,3 km, ostali 10 km, otroci pa na 280 m. Za varstvo otrok je bilo poskrbljeno, prav tako za hrano, muzko, nagrade in družbo. Dan smo torej preživeli kar na Brdu, prespali pa zunaj na parkirišču (omagali od vsega:) (N46.274127 E14.369734). Z avtodomom na tekaško prireditev se je izkazalo za dobro potezo, saj smo imeli vse zraven – WC, tuš, hrano in ostalo.

V nedeljo smo se malce utrujeni odpravili v Bohinj, parkirali smo na parkirišču pod Slapom Savico (3 EUR) in iskali staro pot do slapa. Izhodišče je po poti, ki gre na Komno, potem pa smo se odcepili pri tabli, ki kaže, da je pot zaprta in da je prepovedano zaradi nevarnosti plazu in kamenja.

Pot ni bila nič nevarna, malce smo plezali po skalah in podrtih drevesih, ker ni vzdrževana, pa zastonj je… Pri slapu je bilo kar veliko obiskovalcev. V restavraciji pod Slapom smo še kofetkali, degustirali sir in trenirali tapkanje:)

V Ukancu je potekal Kravji bal z rekordnim številom obiskovalcev, pa smo se temu dogodku raje izognili in šli na drugo stran jezera, do Ribčevega Lazu, si na parkirišču (1,3 EUR na uro znese parkirnina) privoščili skuhali kosilo in igrali nogomet in košarko.

Baška, Krk

Vikend 8.9.-9.9.2012

Magda je imela pavzo zaradi nepredvidenega »remonta«, avgusta pa se je potepala s familijo KF po Grčiji. Tokrat smo imeli družinski piknik na Dolenjskem nad Šmarješkimi Toplicami, kjer smo spoznali dolenjsko gostoljubnost in prijaznost. Odločili smo se, da topel septembrski vikend zaključimo na Krku, v Baški. Tja smo prispeli šele po 10-ti uri zvečer, pa začuda v kampu Zablače niso nič komplicirali in so nas brez problemov spustili notri. V kampu je bilo še veliko turistov, tudi temperature prijetno poletne. Burja je sicer dobro ohladila morje, kljub temu smo se še kopali, za veslanje pa je bilo morje preveč razburkano. Pa smo izkoristili nedeljo za šolo, branje, tek in zabušavanje.

Popoldan smo se dobili s prijatelji še v mestu Krk na kavi, odličnem sladoledu (Casa del Padrone) in si privoščili solidno kosilo v restavraciji Dijana. Zvečer pa smo se s kopico turistov prav počasi vračali proti domu.

Osojsko jezero, grad Ostrovica

Vikend 27.7.-29.7.2012

Na enega najbolj turističnih vikendov poletja smo se odločili za avstrijsko jezero, glede na ne preveč obetavno vremensko napoved, smo se odločili za Ossiacher See. Ossiacher See je ledeniško jezero, ki leži na nadmorski višini 488 mnm, severno od Beljaka na Koroškem v Avstriji. S površino 10,6 km2 je za Vrbskim jezerom drugo največje jezero v Celovški kotlini, in tretje največje jezero na Koroškem. Dolgo je okoli 11 km, široko pa od 700 do 1.500 m in globoko do 47 m. Leži pod znanim smučiščem Gerlitzen.

Ob jezeru je 14 kampov, izbrali smo CampingBad Ossiachersee. Kamp je bil v petek popoldan poln, komaj smo našli prostor med šotori. So komentirali, da je tako samo 14 dni v letu… V kampu pa sami Nemci, Nizozemci, Avstrijci in nekaj Dancev, podobno kot Vrsar, samo, da ni Slovencev. Zvečer se pošteno ohladi, tako da brez dolgih rokavov ne gre, pa tudi vlage je veliko. Čez dan je bilo pa okoli 30 stopinj, voda je imela pa 23 stopinj. Na in ob jezeru se sicer izvaja polno športnih aktivnosti, od jadranja, padalstva, kolesarjenja, pohodništva.

Primož se je v soboto dopoldan odpravil z gondolo na Gerlitzen in z monociklom dol, požel kar nekaj navdušenja med pohodniki:) Midva z Anžetom pa sva se kopala, kartala in brala. Popoldan pa smo se odpravili na raziskovanje s kajakom, najprej smo šli na plavajoči pomol sredi jezera, kjer je bila največja zabava skakanje z njega…

Šli smo do plaže, kjer so hoteli in potem do izliva jezera v reko na severni strani Beljaka. Na tem delu je nekaj krasnih hiš z lastnimi pomoli, travo ob jezeru, ni slabo:) Midva sva dobila žulje, ampak na večerni mini golf smo pa še šli.

V nedeljo zjutraj smo dolgo spali, tako da z vzponom na Gerlitzen ni bilo nič, smo se šli kopat namesto tega. Ob 12-ih smo morali iti ven iz kampa (kopali bi se še lahko) in smo se odpravili proti gradu Ostrovica.

Na poti proti gradu smo zagledali mesto, ki je izgledalo zanimivo - St. Veit an der Glan(Šentvid ob Glini), pa smo se ustavili. V stari del mesta vstopiš skozi obzidje, vse tako spedenano. Sprehodili smo se skozi peš cono s trgovinami, do glavnega trga z Rotovžem, ampak kaj ko je bilo vse kot izumrto. Lokali v glavnem zaprti, komaj smo našli enega za kofetek.

Grad Ostrovica (Hochosterwitz) je 7 kilometrov naprej od mesta in je eden najslikovitejših gradov v Avstriji. Stoji na 160 m visoki skalni vzpetini, ki se dviguje nad dolino. Značilnost gradu je 14 obrambnih vrat s petimi dvižnimi mostovi nad »volčjimi jamami«, ki so služili zaščiti pred turškimi vpadi. Grad ni bil nikoli premagan. Nanj se je mogoče pripeljati z vzpenjačo, ali pa prehoditi 620 m dolgo pot. Mi smo se odločili za peš pot skozi 14 obrambnih vrat, ki so Anžeta navduševala. Na grajski vzpetini je tudi cerkev.

Ogledali smo si muzej, ima ogromno orožja, ščitov, slik, naš mali navdušen. Obiskovalcev presenetljivo ni bilo veliko na tak turističen vikend, tudi razne dodatne aktivnosti se niso izvajale. Še dobro, da smo srečali skupino Slovencev, preoblečene v graščake, viteze, dvornega norčka.

Sicer pa je grad zelo slikovit. Ves čas našega obiska so grozili nevihtni oblaki in ko smo prišli nazaj do avtodoma, se je pošteno ulilo. In močni nalivi z vetrom so bili vse do naše, sončne strani Alp:)
Več fotk je na picasi.