2.-4.10.2015
Ja, to je pa bila ekspedicija za živce stestirat. V Milano smo prispeli pozno v petek, parkirali na PZA http://milanocamperpark.com/ (45.490722,9.181333), pravzaprav smo v petek prespali na parkingu pred PZA-jem, ker smo bili pozni. Za 2 noči je naneslo 50 evrov, sicer pa PZA vodita dva Indijca in dežurata celo noč. PZA je pa en ogromen parking, imajo pa tudi wc in tuše v mobilni hiški zraven.
V soboto zjutraj smo se odpravili na Expo, katerega tematika je bila hrana in okoljevarstvo. Smo želeli biti čim bolj zgodnji in smo mislili, da bomo samo mi tam tako zgodaj. Kakšna napaka… Že na metroju je bila nora gužva, ko pa smo prispeli pred vhod, pa nas je skoraj kap zadela. Samo, da si prišel v prireditveni prostor, je trajalo kakšno uro in pol.
In potem se naš načrt, da bomo pogledali Top paviljone (Sandra naredila »research«) niti slučajno ni izšel… Najprej smo želeli smo pogledati Brazilskega, v katerega si šel po mreži in je bila čakalna vrsta dolga več kot 2 uri. Potem smo želeli pogledati naslednjega, podobna zgodba. Smo spustili kriterije in začeli z afriškimi razstavnimi prostori, ki so bili sicer skromno opremljeni. No, naslednja odločitev je bila, da smo že pred 12-to šli na aperol in vino, da smo se malo umirili, ker smo vmes postali vsi čist živčni. In šli še nekaj pojest, da smo pomirili otroke. Nizozemski paviljon je bil na srečo zunaj in sestavljen s posameznimi eksponati in »kioski« s hrano, tako, da smo vsaj to preleteli. Francoskega, španskega (ta sva sta bila super) in romunskega smo uspeli pogledati, ni bilo prevelike gužve.
Za slovenski paviljon smo čakali skoraj kot 1 uro in pol, tudi dober preizkus za živce, samo smo si rekli, da to pa res moramo pogledati. Sicer je bil dobro zastavljen, ker je bil interaktiven in je predstavljal slovenske značilnosti (sol, čebele, termalne in mineralne vode, planiške skoke,…). Ker nas je nora gužva naredila čisto nervozne, smo se odločili, da se bomo osredotočili predvsem na degustiranje hrane. Začeli smo s španskimi tapasi in vinom, super je bilo, nadaljevali smo s katarsko kulinariko, pa japonski suši je bil super, poskusili smo tudi indonezijsko hrano (noben presežek), vmes otroci slovenski šmorn, na koncu pa zaključili z ameriškimi burgerji, ki so jih pripravljali v food-truckih. Skratka, če si nismo uspeli ogledati kaj dosti paviljonov, smo bili vsaj pošteno siti. In vse to je trajalo res cel dan, saj smo bili na Expu do večera. Smo se potem pogovarjali s Slovenskimi hostesami in so rekle, da maja in junija ni bilo veliko obiska, da zadnja meseca je pa res nora gužva, sploh če vikende. Nauk, če nas še kdaj prime ogled česa podobnega…
Za slovenski paviljon smo čakali skoraj kot 1 uro in pol, tudi dober preizkus za živce, samo smo si rekli, da to pa res moramo pogledati. Sicer je bil dobro zastavljen, ker je bil interaktiven in je predstavljal slovenske značilnosti (sol, čebele, termalne in mineralne vode, planiške skoke,…). Ker nas je nora gužva naredila čisto nervozne, smo se odločili, da se bomo osredotočili predvsem na degustiranje hrane. Začeli smo s španskimi tapasi in vinom, super je bilo, nadaljevali smo s katarsko kulinariko, pa japonski suši je bil super, poskusili smo tudi indonezijsko hrano (noben presežek), vmes otroci slovenski šmorn, na koncu pa zaključili z ameriškimi burgerji, ki so jih pripravljali v food-truckih. Skratka, če si nismo uspeli ogledati kaj dosti paviljonov, smo bili vsaj pošteno siti. In vse to je trajalo res cel dan, saj smo bili na Expu do večera. Smo se potem pogovarjali s Slovenskimi hostesami in so rekle, da maja in junija ni bilo veliko obiska, da zadnja meseca je pa res nora gužva, sploh če vikende. Nauk, če nas še kdaj prime ogled česa podobnega…
Nedelja je bila namenjena raziskovanju Milana, 1,4-milijonskega mesta, drugega največjega v Italiji. Začeli smo z znamenitim pokopališčem Cimitero Monumentale di Milano, ki je 10 minut hoje oddaljen od PZA-ja. Pokopališče, ki je nastalo leta 1866, je druga najbolj obiskana znamenitost v Milanu in vsekakor vredna ogleda. Dejansko je muzej na prostem kot mu pravijo in ponuja resnično impresivne grobnice in skulpture. Otroci so se neskončno zabavali, pa tudi nam odraslim je bilo zelo všeč.
Na poti smo videli zanimivi stanovanjski stolpnici, na katerih je 900 dreves. S tramvajem smo nadaljevali v center, našli odlično pekarno z vsemogočimi dobrotami in se tam najedli, potem pa se lotili prve znamenitosti, Milanske gotske katedrale. Na trgu pred katedralo so bile ogromne količine turistov, tako da smo šli na ogled, ki vključuje peš vzpon na streho po 201 stopnici (lahko se gre tudi z dvigalom). Otroci so bili navdušeni nad sprehodom po strehi katedrale s krasnim razgledom in skulpturami.
Po ogledu smo bili kar malce hin, smo želeli najti kakšno kavico, pa smo se lotili napačne »četrti«. Našli smo namreč ulice z visoko milansko modo in butiki, kjer pa takšnih lokalov ni. No, smo pa vsaj videli ponudbo:) Po kar nekaj prehojenih ulicah smo le našli en lokal, da smo se malo okrepčali. Mi smo se sprehodili le še do milanske Scale in Galerije Vittorio Emanuele, kjer je bil ravno nastop glasbenih orkestrov.
Mi smo s tem zaključili tokratni potep po Milanu, bo potreben še kakšen izlet, izven časa trajanja Expa.
Na poti smo videli zanimivi stanovanjski stolpnici, na katerih je 900 dreves. S tramvajem smo nadaljevali v center, našli odlično pekarno z vsemogočimi dobrotami in se tam najedli, potem pa se lotili prve znamenitosti, Milanske gotske katedrale. Na trgu pred katedralo so bile ogromne količine turistov, tako da smo šli na ogled, ki vključuje peš vzpon na streho po 201 stopnici (lahko se gre tudi z dvigalom). Otroci so bili navdušeni nad sprehodom po strehi katedrale s krasnim razgledom in skulpturami.
Mi smo s tem zaključili tokratni potep po Milanu, bo potreben še kakšen izlet, izven časa trajanja Expa.
Tu pa še en zanimiv prispevek o Milanu:
Ni komentarjev:
Objavite komentar