sreda, 28. november 2018

Arqua Petrarca, Padova, Este, Citadella

30.10.-1.11.2017

Krompirjeve počitnice smo zaradi službenih obveznosti in bolezni skrajšali na 2 in pol-dnevni ogled mestec v Benečiji. Najprej smo si ogledali vas Arqua Petrarca, ki je uvrščena na seznam najlepših vasi Italije. Ime je dobila po pesniku Petrarci, ki je zadnja 4 leta preživel v tej vasi. Možen je ogled hiše v kateri je živel. Parkirali smo na parkirišču pod vasjo (45.268124, 11.721301) in se »povzpeli« do vasi s kamnitimi tlakovanimi cestami in kamnitimi hišami. Prav veliko ljudi pri ogledu nismo srečali.




Nadaljevali smo do mesteca Este s približno 17 tisoč prebivalci. Parkirali smo zraven obzidja (45.229369, 11.659451), ki obdaja velik vrt in grad Carrarese. Gradu si nismo mogli ogledati, je bil v času našega obiska zaprt. Ogledali smo si še center mesta in si na glavni ulici privoščili dobro kavo in aperol ter predvsem uživali na toplem soncu.



Sledil je ogled Padove. Namen smo imeli parkirati na parkirišču za avtodome, ki je čisto blizu znamenitega trga Pratto delle Valle, pa je bil v času našega obiska zaprt, saj je bilo gradbišče. Potem smo našli parkirišče pri avtobusni postaji (45.412764, 11.881675), od tam pa šli na ogled mesta s skiroji. Padova je sedež istoimenske pokrajine in z 212 tisoč prebivalci ekonomsko in prometno središče območja. Leži ob reki Bacchiglione, približno 40 km zahodno od Benetk. Ena glavnih znamenitosti Padove je že omenjen trg Pratto delle Valle, ki je v obliki elipse in je eden največjih trgov v Evropi.



Trg obdaja kanal, preko katerega gredo štirje kamniti mostovi, na sredini pa je otoček. Ob kanalu je 78 kipov. Ogledali smo si še ostale znamenitosti - Baziliko Svetega Antona Padovskega (pred Baziliko stoji kip konjenika Gatamellata, ki je ena največjih mojstrovin renesanse), Padovsko katedralo, kapelo Scrovegni, Torre dell'Orologio na Piazzi dei Signori (stolp z astronomsko uro), Palazzo della Ragione in se vozili po Padovskih ulicah.




Ker je bila noč čarovnic, so bile izložbe okrašene temu primerno in otroci (no, tudi kakšni odrasli seveda) so bili namaškarani. Do večera smo prekrižali center mesta, si vmes privoščili kakšno pijačo in kaj dobrega pojedli, potem pa se odpravili ven iz centra in prespali na parkirišču na Via Telemaco (45.442391, 11.889391) blizu enega supermarketa.
Naslednji dan smo si ogledali še srednjeveško mestece Citadella (45.650383, 11.787875), ki ga obkroža 1,5 kilometrsko obzidje, skozi katero je možen vstop čez 4 vrata. Sprehodili smo se po vrhu obzidja, pa seveda čez mestece, ki ima tudi lepo katedralo. Ker je bil praznični dan, je bilo kar nekaj turistov, pekli so tudi kostanj.





Vreme pa super za prvi novembrski dan, smo se lahko sprehajali tudi v kratkih rokavih. Po koncu ogleda smo bili še na dobrem kosilu v restavraciji pri Porta Bassano. Pozno popoldan smo se odpravili proti domu.   







Goriška Brda, Snežatno

21.-22.10.2017
Glavni razlog obiska Goriški Brd je bil teden restavracij in tokrat smo si izbrali Hišo Štekar v vasi Snežatno. Poleg tega smo imeli že dolgo časa v planu, da si malce pogledamo tudi ta konec Slovenije. No, pa nam vreme ni bilo ravno naklonjeno – za spremembo je bilo v Ljubljani sončno in na zahodu megleno. Zato smo (no, tudi zaradi Anžetovega fuzbala) prispeli tja pozno popoldan. Dogovorili smo se, da lahko parkiramo in prespimo na njihovem parkirišču ob cesti, bili smo namreč trije kemperji.



Gostilna je bila polna, večerja z presenečenjem iz kuhinje, polento z lisičkami in dimljeno skuto, pa goveja lička s kruhovimi cmoki z zeleno, pečeno rdečo peso in pa sladico pa nas je vse navdušila. Resnično odlično. Zjutraj smo se zbudili v še slabšem vremenu, tako, da smo pri njih spili jutranjo kavico in čaj, potem pa se vsi odpravili proti domu.




nedelja, 7. oktober 2018

Grožnjan

Vikend 6.- 8.10.2017
Sončen in topel oktobrski vikend smo izkoristili za raziskovanje Grožnjana in okolice, predvsem enduro trailov. V petek smo prispeli zvečer in parkirali na velikem parkirišču pred mestecem(45.381330, 13.724170). Poleg nas je bilo še nekaj tujih kemperjev, ki so prav tako prespali.


Po zajtrku smo se zapeljali čez vas, ki je polna art trgovinic in trgovinic z istrskimi dobrotami. Poleg tega je bilo presenetljivo veliko turistov, predvsem kolesarjev. Pa seveda trume avtubosov, tudi z japonskimi turisti. Moški del in otroci so preizkusili prvo progo, ženski del pa se je martinčkal na soncu v prvem baru.



Ker je potem potrebno prikolesariti tudi navzgor, se je mlajši del otrok odpovedal nadaljevanju kolesarjenja. Pa smo šli kuhat kosilo in uživali sonce. Moški del je preizkusil vse tri traile, ki gredo iz Grožnjana, potem pa smo šli še mlajši otroci in ženski del po četrtem trailu, ki se začne pri malo naprej od cerkve v vasi Makovci. Z vrha je krasen razgled na dolino reke Mirne, Motovun in morje. Po zanimivem spustu smo prispeli do krasnih prenovljenih istrskih hiš blizu vasi Kostanjica, ki se večinoma dajejo v najem. Tam smo se priključili na Parenzano in odkolesarili nazaj do Grožnjana. Izkoristili smo večerno sonce in imeli »piknik« kar na parkirišču. Takrat se je promet že dodobra umiril in Grožnjan izpraznil turistov. V nedeljo zjutraj sta Primož in Klemn izkoristila še za en spust, potem pa smo se že morali vrniti na Anžetovo tekmo.





petek, 7. september 2018

Peca

30.9.-1.10.2017
Na jesenski vikend smo se odpravili na avstrijsko stran Pece, tokrat v številčni zasedbi 3 družin. Moški del je imel namen kolesariti v bike parku, ženski del pa je izbral pohodniško varianto. Z gondolo smo se povzpeli gor. Punce in psi smo šli mimo jezera po poti navzgor, kakšno sli dve uri hoje, vmes lepi razgledi. Potem pa smo se dobili s fanti v Ezzo Hutte na kosilu (imajo seveda tipično avstrijsko ponudbo). Prespali smo na spodnjem parkirišču, smo bili edina dva kemperja.



ponedeljek, 13. avgust 2018

Dolina Aoste, Lago d'Idro, Lago di Garda


25.8.-2.9.2017

Aosta, dvojezična dežela na med Torinom in Mont Blancom na meji s Francijo je bila naš tokratni cilj za zadnji avgustovski teden. Je edina italijanska dežela, ki se ne deli na regije, Aosta je njeno glavno mesto. Wikipedija pravi takole: Dolina Aoste je gorata dežela z najvišjo evropsko goro Monte Bianco ali Mont-Blanc (4810 m) in drugimi alpskimi štiritisočaki: Monte Rosa ali Mont-Rose (4634 m), Cervino ali Cervin (4478 m), Grandes Jorasses (4208 m), Dent d'Hérens (4179 m), Gran Paradiso ali Grand-Paradis (4061 m). Južni del dežele zavzema Park Gran Paradiso, ki je bil ustanovljen že leta 1922. Prebivalstvo je najgosteje poseljeno vzdolž reke Dora Baltea (Doire Baltée) in v ostalih manjših dolinah ledeniškega izvora, ki so značilne za to pokrajino. Podnebje je povsod tipično alpsko, s hudimi zimami in hladnimi poletji. Dolina Dore Baltee ima nekoliko milejše podnebje. Padavin je obilno, predvsem snega.

Vroč avgustovski dan in pa veliko gneče z zastoji po cestah. Popoldan smo prispeli do našega prvega cilja, Torrente fer blizu mesta Donnas. Kopanje v tolmunčkih med skalami, slapovi, zelo lepo. Ker smo prišli po nevihti in se je shladilo na 26 stopinj, smo bili med redkimi obiskovalci (poleti je baje kar gužva). Voda je imela 18 stopinj, tako, da se smo se dobro ohladili.





Eno top naravnih kopališč v Italiji. Prespali smo kar na parkirišču pri teh tolmunčkih (45.598940, 7.758348), kjer so tudi prostori za piknike. Na travniku zraven so si nekateri postavili tudi šotore in seveda prespali. Slabost parkinga je lokal zraven, ki je odprt le čez vikend in to do 4-ih zjutraj. Glasba se še ne sliši toliko kot te zbudi mladina, ki se glasno pogovarja preden se odpelje z avtomobili. No, ne moreš imeti vsega.

Pila, Aosta
Naslednje jutro smo nadaljevali po dolini Aoste. Gore so temne barve, voda v rekah je tudi posebne barve zaradi kamnin, na gričih je ogromno gradov in trdnjav (izstopa trdnjava Bard),



vasice imajo francoski pridih, tudi napisi so večinoma v francoščini-občutek imaš, kot da si v Franciji. Parkirali smo na parkirišču smučišča Pila (45.732183, 7.319819 karta za bike park 21€, otrok 15€, povratna karta za gondolo&sedežnico 16,5€) ter šli na vrh z gondolo in sedežnico. Primož je bajkal, z Anžetom pa sva šla peš do jezera (dobre pol ure hoje), kjer je v leseni brunarici zelo lepa in dobra restavracija Societe.



Tam lahko igraš tudi badminton, tenis in nogomet. Ker je bila sončna nedelja, je bilo ogromno obiskovalcev, povsod si s težavo dobil mizo. Italijani pa neverjetni, pod športno opremo imajo vsi kopalke in takoj izkoristijo za sončenje. Za kosilo smo se dobili v restavraciji Baraka na vrhu sedežnice, kjer pečejo odlične burgerje. Anže se je potem pridružil Primožu v bike parku, jaz pa Italijanom na ležalnikih s knjigo v roki (žal brez kopalk:).



Gondola dela do 17.30 in takrat smo se zapeljali v dolino. Na PZA (45.736155, 7.330318) v Aosti smo se spraznili in oskrbeli, potem pa se zapeljali na vrh zgornje postaje gondole v Pili (45.689645, 7.308355), kjer smo čez dan videli parkiranih veliko kemperjev. Ker je bila nedelja zvečer, nas je ostalo zelo malo. Je pa idiličen spot z razgledom na Matterhorn, Mont Blanc in ostale gore, pa seveda dolino Aoste. Ob parkirišču je seveda znak, da se ne sme kampirati, ampak saj smo v Italiji. Zraven so bili recimo mladi bajkerji s kombijem in postavljenim šotorom. Zraven je tudi pitna voda, klopi z mizami in otroško igrišče.



Naslednji dan smo imeli v planu »ornk« turo v hribe, pa je bilo vreme zelo spremenljivo. Vseeno smo šli s sedežnico do vrha in se potem povzpeli na Cresta Nera na 2800 višine, sem pošteno sopihala zaradi višine.









Nazaj greden smo se spustili po drugi stran hriba in mimo jezera Lago di Chamole. Lepo in precej manj ljudi kot v nedeljo. Na kosilo smo šli v Barako, juhca in burgerji. Popoldan sta šla fanta spet v bike park, Anže se je čisto navdušil, jaz pa sem skakala po hribu gor in dol v lovu za fotografijami:)



Popoldan se je vreme zjasnilo, našli smo tudi trgovino v vasi, sicer s kar pošteno zasoljenimi cenami. Potem smo se spustili do PZA-ja v Aosti, kjer smo se spet oskrbeli, in nato nadaljevali po dolini naprej proti Mont Blancu. V skoraj vsaki vasici ali mestecu je en grad, ampak to smo si pustili za naslednjič. Naš cilj je bil smučarsko in poleti pohodniško in kolesarsko središče La Thuile, kjer je smučišče tako na italijanski kot na francoski strani (la Rosiere). Turistični del okoli žičnic je zelo podoben francoskim smučarskim središčem z ne preveč lepimi hoteli in apartmaji na smučišču. Vas sama je pa prav simpatična. Prispeli smo zvečer in parkirali zraven že precej parkiranih kemperjev pri pizzerii pod gondolo. (45.709932, 6.949034)



Malo naprej sta sicer PZA in kamp, pa še kakšen brezplačen parking se najde. Ponoči se je pošteno shladilo, na vsega 12 stopinj. Primož in Anže sta dan preživela v bike parku, sta bila zelo navdušena (21€ karta za bike park, 15€ za otroka, zame 12€ povratna karta za 2 sedežnici).



Anže je za ogrevanje spodaj v vasi vozil na pump tracku in progi. Jaz sem se od zgornje postaje druge sedežnice povzpela do vrha smučišča, kjer so lepi razgledi na Mont Blanc in ostale gore, ledenike, jezero spodaj in pa smučišče. Vmes sem seveda fotkala fanta, ker je naš 12-letnik postal čisto divji bajker... Na kosilu smo se dobili v restavraciji pod sedežnico (edina, ki smo videli, da je odprta), ki ima tudi bazen. In dejansko se ljudje pridejo tja kopat-kopalke in brisača so obvezna oprema, no, mi spet bili brez...





Naslednjič se bomo bolje pripravili za italijanske hribe:) Hrana je bila zelo solidna, potem sva si z Anžetom privoščila počitek na ležalnikih, Primož je pa seveda še bajkal.
Pozno popoldan smo se odpravili proti vasi La Joux (1400 m). Ker je na velikem parkirišču pri restavraciji prepovedano parkiranje za "negoste" in seveda kemperje, smo obrnili in parkirali na enem od ovinkov pri cesti. (45.694157, 6.961545) Pohodniki so se večinoma že vračali s tur, zato smo dobili prostor. Skuhali smo večerjo in jedli s krasnim razgledom na La Thuile spodaj in gore okoli.



Naslednje jutro smo imeli zgodnje vstajanje ob 6-ih, ker smo imeli kar dolgo turo pred sabo. V vasi La Joux smo pri kažipotih zavili levo na pot 2, ki vodi mimo slapov Rutor



in ledeniških jezer do koče Refugio Deffeyes na 2500 m. Markirana pot do koče je 3 ure.



Pri koči smo bili okoli 11-ih, tako, da za lačnega Anžeta še ni bilo možno dobiti kosila, le sendvič. Smo bili tudi tako zgodnji, da smo srečali le 2 družini, ki sta se vračali dol in so verjetno prespali v koči. Lokacija koče pa idilična, pod enem največjih ledenikov Rutor in nad ledeniškim jezerom.





Po malici smo nadaljevali po krožni poti 19, ki je še bolj slikovita kot tista po kateri smo se vzpenjali. Ta gre mimo jezer, ves čas z razgledom na slapove, dolino in hribe. Vmes je tudi nekaj zajl in spusta po skalah. No in šele, ko smo se mi spustili že za dobro tretjino, smo začeli srečevati planince na poti navzgor.



Vmes smo prečkali 2 mostova, ki gresta preko teh mogočnih slapov, res impresivno vse skupaj. Moram reči, da je bila to ena najlepših naših tur. Naredili smo 15 km in 1100 višincev in bili pošteno utrujeni. Potem smo šli na pizzo in imeli družinsko zasedanje o nadaljevanju počitnic. Za naslednji dan je bil namreč napovedan dež in ohladitve, zato smo se odločili za premik (in se odločili, da se v Aosto vsekakor še vrnemo).

Prva opcija je bil Lago d'Iseo, smo prišli tja zvečer in je bilo ob 8-ih zvečer 30 stopinj. Nas je vse minilo, pa smo podaljšali do Laga d'Idro, ki je bolj v hribih. Tam smo imeli lokacijo naših prijateljev v mestecu Vesta na plaži (45.779963, 10.522766), ker se 15. avgusta ni dalo nikjer dobiti prostega mesta in so našli ta spot. Prišli smo pozno, v lokalu ob plaži je bilo kar živahno, poleg nas pa je spal še en nemški par v kombiju. Tudi sicer so tu gostje sami Nemci in Avstrijci, sem pa tja kakšen Nizozemec, v Aosti je bilo recimo zelo drugače. Veliko Francozov, pa turisti s cele Evrope, tudi Norvežani in Irci, pa recimo malo Nemcev in Avstrijcev.





V Vestu so v glavnem same turistične hiše in apartmaji, ampak se je videlo, da gre sezona že zelo proti koncu. Okoli jezera je ogromno peš poti, tudi ferate in plezalne poti. Primož se je odločil za Sasse Ferrate, ki gre tik nad jezerom. Ima tudi 3 izhode, če ne gre, greš do jezera in pokličeš 118, pa te pridejo iskat s čolnom.



Z Anžetom pa sva šla samo na sprehod do razgledne točke Punto panoramico dos dela Madonina in začetka ferate. Pri jezeru je igrišče za odbojko, pa sva ga midva izkoristila za badminton. Popoldan pa smo izkoristili za kopanje, vožnjo s padolinom (9€ na uro), branje in tarok v lokalu (s poceni aperolom).

Naslednje jutro je bilo najprej deževno, pa smo izkoristili za zabušavanje in branje. Kmalu se je pokazalo sonce, pa smo se vseeno odločili za premik do Gardskega jezera, tokrat na južni strani, ker je severna predaleč. Vmes smo nabavili hrano in imeli postanek za kuhanje kosila. Popoldan smo se parkirali na PZA Spiaggia (15€ 45.487236, 10.521158) v kraju Lido di Lonato. PZA je ogromen, za kakšnih 60-70 kemperjev, večinoma je na travi. Plaža je čez cesto, zraven PZA-ja pa je pizzerija in restavracija.



Smo šli na sprehod, pa je do mesta kar daleč, ob plaži so pa samo lokali in diskoteke. Mestece je namreč znano po živahnem večernem dogajanju. Sicer pa vse skupaj nič posebnega, nam severni del ostaja veliko bolj všeč.

Zaradi napovedanih neviht ob Gardskem jezeru, smo se odločili, da se ustavimo za kopanje nekje na poti domov. Ker so bilo vmes zastoji na avtocesti, smo zavili z avtoceste na izvozu za Lignano. Parkirali smo v Lignano Sabbiadoro, kar sicer ni ravno naša top izbira plaže. Ampak je bilo prijetnih 27 stopinj, pihalo je in valovi so bilo visoki, kar je navduševalo Anžeta. Zato je bila celo izobešena rdeča zastava in reševalci so živčno piskali, če si se preveč oddaljil od označenih območij v morju.



Sicer se je pa videlo, da se sezona zaključuje, ležalniki so že precej samevali in lokali so bili precej prazni. V Sloveniji nas je pa pričakala kar močna burja v Vipavski dolini in potem doma 15 stopinj doma.

nedelja, 25. februar 2018

Kranfest, Lipce (kamp Perun) in Vogel

22.-25.7.2017
V petek zvečer smo se dobile 3 familije na PZA v središču Kranja (46.242583, 14.358223) – razlog Kranfest in pa sobotna vodena tura po Kranju by Sandra. Tile naši prijatelji s katerimi se veliko potepamo, so namreč mladost preživeli v Kranju in zato smo se že pred časom dogovorili, da spoznamo Kranj še z druge plati.
Torej v petek smo otroke peljali na koncert Nipkeja, Trkaja in Challe Salle-ta (hm…). Nipke in Trkaj sta nas res navdušila, potem pa smo nadaljevali še malo po ostalih odrih Kranja in tudi preizkušali kulinariko na stojnicah. Glavne zvezde petkovega večera so bili sicer prljavo kazalište in Mambo Kings. Parkirišče v času Kranfesta sicer ni najboljša izbira, ker je seveda tam polno žurerske mladine, tako, da je dobro iti spat čim kasneje…


No, v soboto smo imeli torej vodeno turo. Najprej smo si ogledali Prešernov gaj (leta 1952 so prej opuščeno kranjsko pokopališče preuredili, ohranili so nekaj najbolj pomembnih zgodovinskih nagrobnikov in kulturnih spomenikov, med njimi najbolj znani Francetu Prešernu, Simonu Jenku in Prešernove hčere Ernestine Jelovšek). Ogledali smo si tudi Prešernovo hišo, pa gotsko cerkev S. Kancijana, Prešernovo gledališče in Prešernov spomenik, območje Pungerta, kjer je razgled na kanjin Kokre, pa Layerjevo hišo (ki je bila zaprta). V kanjon Kokre se nismo spustili, prav tako pa je zanimiv ogled rovov Kranja (za obe stvari ponujajo vodene ture), kar smo si pustili za kdaj drugič. Na kranjski tržnici smo nabavili sadje in zelenjavo, v ribarnici pa so nam spekli odlične sardelce in pripravili krompirjevo solato.



Potem smo se prestavili v kamp Perun (46.414990, 14.104911), ker je bil to eden redkih kampov na Gorenjskem, ki ta vikend ni bil zaseden. Želeli smo namreč kakšno jezero zraven za supanje in veslanje, pa so bili seveda naši gorenjski kampi ob jezerih vsi zasedeni. Tole lokacijo pa lahko predstavimo na dva načina – eden je, da gre za kamp ob akumulacijskem jezeru s pogledom na Stol, zelo prijeten, v njem pa so bili večinoma tujci. Druga, Klemnova predstavitev pa je lahko tudi, da smo bili na Jesenicah ob zajezeni Savi s pogledom na tovarno Acroni. No, mi smo bili nad odkritjem tega kampa navdušeni – lahko smo veslali in supali v jezeru, temperature so bile prijetne (v Ljubljani je bilo tisti vikend krepko čez 30 stopinj), imeli smo piknik v senci sredi kampa, ki sredi sezone ni čisto nabasan. Ponoči se je prijetno shladilo za spanje, skratka navdušeni smo bili.



V nedeljo zjutraj smo se prestavili v Bohinj in šli z gondolo na Vogel. Obiskovalcev je bilo veliko. Moški del z večjima otrokoma je šel kolesarit v bike park, ženski del z mlajšimi otroci pa hodit. Hoteli smo iti na Šijo, pa je vrh ves čas v oblaku in smo šli samo do Orlovih glav. Za kosilo smo jedli slovenske jedi v restavraciji Merjasec pri Ski Hotelu, popoldan pa smo se šli še skopat v Bohinjsko jezero, kjer pa ja bila takšna gneča, da smo se res samo skopali in hitro nadaljevali proti domu.