četrtek, 22. september 2011

Ujča, Senj

Vikend 16.-18.9.

Glede na napovedane poletne temperature in naporen teden, smo se odločili za morje. Tokrat Ujča, 4 kilometre naprej od Senja. Ko smo v petek zvečer prispeli do kampa, se je za pravi izziv pokazal most pod katerim je potrebno iti, da prideš do kampa. Širok je 2,8 m, visok 3 m, dolg pa kakšnih 20m.


Avtodom je potrebno zelo natančno zapeljati skozi, da ne pride do nesreče. Grozno za gledat:) Srečno smo prišli skozi, postavili so nas v prvo vrsto ob morju in cela romantika. Ponoči zelo piha, zjutraj se veter umiri. Kamp je v majhnem zalivu, med skalami, plaža peščena, lepo. 


Naslednje jutro ugotovimo, da gre za madžarsko "potapljaško bazo", saj so tam res sami Madžari, ki hodijo na potapljanje, so zorganizirani, vozijo jih s čolnom na potapljanje, preostanek pa se namaka v neoprenskih oblekah in čaka na svoj potop. Začetniki pa se učijo v zalivu.

 
Mi se nismo pustili motiti, smo se nakopali, naskakali s pomola, odkrivali tekaške poti po bližnjih vaseh v podnožju Velebita.


Popoldan smo rentali pedolino in ugotovili, da se v brezvetrju da kar hitro in daleč priti, tako da smo odkrili kar nekaj lepih zalivov in jam v bližnji okolici proti Senju, šli do zaliva Spasovac, kjer so 3 hiše in 2 plaži, do zalivčka z izvirom mrzle vode. 


Ker nas v kampu (ki je bil enkrat dražji od Rače v Sv. Juraju, in to zelo neupravičeno), niso pustili ostati popoldan po odjavi, smo se odločili, da si gremo ogledat Senjsko trdnjavo Nehaj in samo mesto Senj.


Senj je najstarejše mesto severnega Jadrana in ima polkrožno obliko. S treh strani ga obkrožajo visoki gorski grebeni, na četrti strani pa je morje. Mesto je zelo izpostavljeno burji, tako da je pozimi eno najhladnejših mest na hrvaški obali Jadrana. Senj je slovito zatočišče uskokov, borcev proti Turkom in Benečanom v 16. in 17. stoletju, zelo spretnih v bojih na kopnem in izkušenih na vodi. Stari del mesta je precej slabo ohranjen, veliko stavb je namreč v precej slabem stanju. Na nedeljsko septembrsko popoldne je bilo nekaj turistov, domačini pa so se v glavnem odpravljali na kopanje. V samem naselju so največje znamenitosti Velika placa, baročni trg, frančiškanski samostan in romanska katedrala sv. Marije, ter mestni muzej v gotsko-renesančni palači Vukasović, zgrajen v 15. stoletju.
Trdnjavo Nehaj je senjski kapitan Ivan Lenković leta 1558 zgradil na hribu nad mestom. V trdnjavi je muzej, ki ima stalne razstave o senjskih uskokih, o senjskih cerkvah skozi zgodovino in o zgodovini same trdnjave. Z vrha trdnjave se razteza čudovit razgled na otoke Rab, Goli otok, Prvić, Cres, Krk in na planine Gorskega kotra, Učko in Velebit. Cena je 20 kun za odrasle, otrok star 6 let je imel brezplačno vstopnino. V spodnjem nadstropju je tudi restavracija.









torek, 13. september 2011

Rača pri Sv. Juraju


Vikend 9.9.-11.9.
Končno vikend, ki se ga del družine veselil celo poletje:) Kamp Rača, ki smo ga ugledali, ko smo se poleti vozili po magistrali, slabih 6 km naprej od Senja, pri Sv. Juraju. Kamp sicer leži ob cesti, en del je kampa je na plaži, kjer se nastani tudi večina avtodomarjev.
Drugi del kampa leži pod skalami, je bolj miren, vendar je potrebno do tega dela priti pod mostom, ki je 3 metre visok - naša Magda je šla komaj skozi:).

Kamp je bil ta vikend bolj prehodnega značaja, večina se namreč ustavi na poti z ali na morje in prespi kakšno noč. Potrebno je pohvaliti celotno osebje, ki je zelo prijazno. Kuharica pride povprašat vsakega gosta, če je zadovoljen s hrano:) Sicer se jih pa precej pride tudi potapljat.
Razgledi iz kampa so enkratni, naproti so otoki Krk (Baška), Prvič, Goli otok.

Slab kilometer nazaj proti Senju, je cesta, ki pelje proti Severnemu Velebitu. Moški del družine se je tako lotil gorskega vzpona na Zavižan, preostali del je izkoristil za kopanje in sončenje v toplem septembrskem vikendu. Na nedeljsko jutro pa smo cesto preizkusili še tekaško (seveda samo del poti) in razgledi na okolico so res enkratni. Bil je res vikend za polnjenje baterij, s poletnimi temperaturami in že z jesenskim številom gostov, enkratna kombinacija:)

ponedeljek, 5. september 2011

Wissensee

Sobota, 3.9.2011

Vikend je bil malo skrajšan zaradi družinskega praznovanja, zato smo se na pot podali šele v soboto dopoldan. Ker so bili na cestah samo zastoji, smo se odločili za pot čez Golnik, Tržič in Ljubelj, ki nam je sicer podaljšala pot, vendar je zelo lepa. Cilj je bilo ledeniško Belo jezero (Weissense) na Koroškem v Avstriji.

Jezero je dolgo 11,5 km, leži v ozki globoki dolini med gorami z vrhovi preko 2.000 mnm. Zahodni del jezera je širši, širina znaša tudi do 600 m, vzhodni del jezera pa je ožji in globji, tudi do 100 m. Prispeli smo do kraja Techendorf, kjer smo se odločili za spanje v kampu Knaller(N46.712615 E13.295774, 24,5 evrov za eno noč, odhod v nedeljo popoldne), ki ima tudi svoje kopališče. Sicer so ob jezeru 3 kampi in veliko število manjših hotelov in privatnih sob. Jezero je namreč znano tudi kot gorsko zdravilišče. V kampu je bilo kar presenetljivo veliko turistov, privoščili pa smo si tudi poznopopoldansko kopanje. Zvečer smo se odpravili na ogled okolice, vendar dalj kot do mini golfa in pizze v prav prijetnem lokalu nismo prišli.

Nedelja, 4.9.2011


Okolica jezera ponuja veliko športnih aktivnosti, od gorskega kolesarjenja, pohodništva, teka, potapljanja, veliko je tudi ribičev. Kot se za Avstrijo spodobi, je vse zelo dobro označeno, zato sva se s Primožem lotila vsak svoje tekaške preizkušnje po okoliških hribih. Moja pot (št. 11) je vodila do Naglla in je nudila res lepe razglede na drugo stran jezera in bližnje vrhove. Zelo dobro je poskrbljeno tudi za otroke, saj je povsod veliko igral, trampolini, mini golf, vožnje s padolini, čolni. Najbolj zabavno pa je bilo skakanje s plavajočega srčka:)

Otroška kolesarska tura v Kranjski Gori


Petek, 26.8.2011

Vikend v Kranjski gori je bil malo drugačen kot smo ga vajeni. Kot prvo zato, ker smo imeli družbo prijateljev z avtodomom, kar se je izkazalo kot zelo fajn. Kot drugo pa zato, ker smo v preteklosti veliko časa preživeli v Kranjski gori in je bilo spanje na parkirišču(N46.486019 E13.77818) pod Vitrancem malo drugačna perspektiva Kranjske gore. Torej, v petek zvečer smo prispeli v Kranjsko goro, prijatelji z dvema otrokoma so bili že nastanjeni, tako da je bil večer zelo prijeten. Glede na visoke poletne temperature preteklih dni, pa je spanje pri 15 stopinjah pasalo, zelo.


Sobota, 27.8.2011

Zjutraj smo se odpravili čez smučišče pod Vitrancem in čez Podkoren do koče pri Vitrancu (pot proti Ciprniku). Kakšno uro in pol smo hodili po zelo strmi poti, vmes srečali skupino koz, ki so v pričakovanju kakšnega priboljška prišle čisto do nas. Do koče se sicer pride tudi s sedežnico. Ker vreme ni bilo prav obetavno, smo se odločili, da Ciprnik počaka do naslednjič in smo šli nazaj. Anže si je nazaj grede več kot zaslužil vožnjo s Pehto. Popoldan pa smo preživeli v Gozd Martuljku, pri prijateljih. Nevihta je pošteno ohladila ozračje, zato smo morali zvečer prižgali gretje.

Nedelja, 28.8.2011

V nedeljo smo imeli otroško kolesarsko turo, ki je organizirana v okviru gorsko kolesarskega foruma tabla.mtb.si.

Letošnjo turo je organiziral naš prijatelj Gašper, pa smo mu pri organizaciji čisto malo tudi pomagali. Glede na lepo vremensko napoved, je bilo prijavljenih veliko število otrok v spremstvu staršev. Startali smo v Kranjski gori, pot nas je vodila po kolesarski stezi mimo Podkorena. Pri Ratečah smo zavili na cesto do Planice, kjer je marsikateri nadebuden kolesar potreboval moralno ali kar konkretno pomoč staršev pri vzponu do skakalnic. Ampak smo zmogli. Večina se nas je povzpela po 900 stopnicah do vrha planiške velikanke.

Vidljivost je bila zelo lepa, zato je bil pogled na okoliške hribe res lep. Nazaj grede smo se vračali po peš poti, kar je bil kar dober izziv za male kolesarje. V okrepčevalnici Pehta pod smučišči v Podkorenu smo se okrepčali tako s tamkajšnjimi dobrotami kot z domače pečenimi dobrotami. Ogledali smo si še Zelence in se nato po kolesarski stezi vrnili nazaj v Kranjsko goro. Zaključek smo imeli v gostilni Oštarija, kjer je sledila pogostitev, podelitev priznanj in daril udeležencem. Najbolj vztrajni pa so se šli še v otroški kolesarski park.