Odločili smo, da topel in sončen oktobrski vikend izkoristimo v hribih. Vikend smo začeli s hip-hop
dobrodelnim koncertom Ulca za ulco v Cvetličarni, prvi koncert našega skoraj 10-letnika na tej
lokaciji. Je bil pošteno jezen, ker so zamujali z začetkom uro in pol, tako da smo dočakali samo 4
izvajalce, med njimi Murat&Jose, Kosto in Nikolovskega. Nismo pa Zlatka, Trkaja, Klemna Klemna, tako da je bilo precej razočaranja. No, ga bomo potolažili na MI2 koncertU:)
Ker smo imeli kemper vmes parkiran na Žalah, smo bili veseli, da nas je kolo na kemperju »počakalo«. Ob enih ponoči smo prispeli na parking v Trbiž, presenetljivo je bilo tam kar nekaj avtodomarjev. Zjutraj smo šli po svež kruh in salamce ter se nato odpeljali do Sella Nevee(Na Žlebeh). Tam pa parkiramo zraven Maura in Mateje, tudi če bi se zmenili, se najbrž ne bi takole srečali. Onadva sta bila namenjena na sosednji hrib. No, mi smo se komaj lotili zajtrka, že so iz Ljubljane prispeli Žiga, Lara in Aleš, tokrat brez kemperja in brez Sandre. Aleš nas je z avtom zapeljal po ozki in strmi cesti do planine Pecol. Tam je bilo presenetljivo parkiranih veliko avtomobilov, Slovencev, Italijanov in Avstrijcev. Naš cilj je bila 2.440 nmv visoka gora Cima di Terrarossa oziroma Špik Hude police, ki leži zraven Montaža (Špik nad Policami), druge najvišje gore v Julijskih Alpah. Gore so bile ravno v oblaku, sicer bi bil razgled krasen, ker je cel amfiteater gora naokoli. Pot se začne na travnatem pobočju, potem pa nadaljuje po mulatjeri. Ker je celo pobočje precej krušljivo, priporočajo, da si nadeneš čelado. Na poti je vse čas polno kozorogov, ki so res navajeni ljudi.
Tudi planincev je bilo veliko. Anže in Žiga sta seveda skoraj tekla v hrib, ostali smo imeli zmerni tempo. Postanki za hrano so bili po 300 in 600 višincih, na vrhu pa seveda sendviči… Grozna lakota ves čas. Imeli smo srečo, da je bil vrh ravno izven oblaka, tako da smo imeli prekrasne razglede na okoliške gore in dolino Zajzera, ravno za pofotkat.
Imeli smo plan, da gremo nazaj grede jest v kočo Rifugio di Brazza, pa je bila žal zaprta. Tudi v spodnji koči nismo prišli do hrane, ker so imeli privat žur. Zato smo se zapeljali nazaj do Trbiža in smo bili že vsi sestradani. Po poznem kosilu smo šli še na »dolce« in aperol v naš omiljeni lokal, fanta pa sta ostala v kemperju s svojimi streljaškimi igricami. Na koncu smo se odločili, da prespimo kar v Trbižu, prijatelji pa so šli zvečer domov.
V nedeljo zjutraj smo šli nazaj do Sella Nevee, ker je imel Primož v planu kolesarsko turo na Škrbino prednje Špranje
Midva z Anžetom sva ostala na parkingu, je bilo treba delat za šolo, pa počakala sva, da sonce malo ogreje ozračje, je bilo zjutraj 9 stopinj. Ko je pa sonce posijalo, je bilo pa prijetno toplo. Ko se je Primož vrnil, smo dali kar stole ven na parkirišču in smo zunaj pojedli kosilo. Malce cigansko, ampak je pasalo.
Popoldan sta fanta preizkusila še adrenalinski park, tokrat sta šla na različne težavnostne stopnje, razen najtežjo sta spustila. Primož je imel precej več problemov kot Anže:)
Na koncu se je šel Anže vozit še s tubo, midva pa sva šla v bar zraven, kjer je izredno prijazno osebje, so nam dali kostanj, pa še slovensko govorijo.
Vi ste pa res ultraaktivni, vas pra občudujem!
OdgovoriIzbrišiŽe dlje časa razmišljam, če bi se recimo pozno zvečer ali zgodaj zjtraj dalo s kamperjem do Planine Pecol, kaj se vam zdi?
Jaz s svojim ne bi šel, ker je cesta precej strma in zavita in težko se je srečati. Za kombi na primer je pa v redu. Gor je bil en kombi kamper tudi parkiran. Za prespat bi bilo pa zelo v redu po mojem.
OdgovoriIzbriši