Za drugi del dopusta smo se odločili za hribe in sicer Livigno. Do tja je dolga pot, sicer ne toliko po kilometrih, teh je 630, kot po dostopnosti. Tako, da je pot kar dolga. Tja grede smo se odpravili čez Avstrijo, Bolzano in Švico. Od Lienza do Bolzana je bila na cesti kar gneča, tako da je kar trajalo. Nazaj grede pa smo šli čez Bormio in Bresco. Sicer je Livigno dostopen le preko treh cest, omenjenih dveh in še tretje, ki gre preko prelaza Forcola di Livigno, ki pa je dostopen le poleti.
Livigno je sicer znano turistično naselje, tako poleti kot pozimi. Leži na 1.819 mnv ob umetnem jezeru, vse naokoli pa ga obkrožajo sami hribi. Do leta 1970 je bil Livigno kmetijsko naselje, šele leta 1952 pa so sploh pričeli s pluženjem cest do samega kraja. Kraj je znan tudi po svojem posebnem neobdavčenem statusu (DDV se ne obračunava), zato je šoping ena glavnih dejavnosti. Razlog je v težki dostopnosti kraja, zato so imeli poseben davčni status že od avstroogrske.
Kraj je zelo razpotegnjen po dolini, hiše so večinoma kamnite in lesene, precej je starih ohranjenih in pa tudi zapuščenih hiš. Skoraj vsaka hiša ima v spodnjem nadstropju trgovino, bar, restavracijo ali apartma. Vse se v glavnem vrti okoli šopinga in turizma.
V Livigno smo prispeli v soboto pozno popoldan, padli v čist »trafic jam«.
Najprej smo Maura dostavili pred njegov apartma, nato pa šli iskat našo namestitev. Prva dva PZA-ja oziroma kampa blizu mesta sta bila popolnoma zasedena, tako, da smo šli do PZA Stella Alpine (planika po naše 46.505960, 10.119011), ki je že čisto na koncu mesta na poti proti prelazu Forcola di Livigno. Tu so trije PZA-ji na kupu, no mi smo bili v omenjenem, kar se je izkazalo za dobro izbiro. PZA je lepo urejen, WC-ji novi, cene je bila do 23.8. še 25 evrov na avtodom, po tem datumu pa se je spustila na 17 evrov.
Sicer vozi brezplačen avtobus po mestu, slabost je le, da le do 20.30-te ure.
V nedeljo smo šli hodit do srednje postaje gondole, vreme ni bilo ravno preveč obetavno.
Vmes smo gledali bajkerje, ker je tam bike park, bilo je tudi nekaj pohodnikov. Spustili smo se direktno v Livigno in popoldne preživeli v mestu. Ponedeljek je bil zabušantski, vsaj za naju z Anžetom, ker je deževalo. Primož se je odločil za gorski tek na Monte delle Rezze. Nič kaj prijazno vreme z dežjem in vetrom, ampak super dan za branje in družabne igre:) Napoved na prihodnje dni je bila super. V torek zjutraj se je že pokazalo sonce, tako da smo se prestavili do prelaza Forcola di Livigno na 2.315 mnv. Parkirali smo zraven restavracije in hotela 2.315 (46.441010, 10.056763) in se povzpeli na Monte Vago (Al Vach) na 3.059 mnv.
Primož s kolesom, midva pa peš. Pot gre mimo krasnega modrega jezera, vmes pa je polno vode, ki teče od vsepovsod.
In veliko je tudi svizcev, tako, da je bila to glavna Anžetova zabava – iskanje svizcev. Zadnji del poti je malce bolj zoprn, se je treba kje tudi prijeti za kakšno skalo. Razgledi od zgoraj so pa krasni na vse smeri.
Po hribolazenju smo se odločili, da gremo čez prelaz še na švicarsko stran – šli smo do ogromnega umetnega jezera Lago Bianco in naprej do gondole Diavolleza, s katero se povzpneš na 2.900 mnv in nad katero se razprostirajo 4-tisočaki in ledeniki (sicer je tudi smučišče). Res krasen pogled. Škoda, ker je cena gondole res zasoljena, saj bi za 3 osebe morali dati 90 evrov. Sicer je celotno področje od St. Moritza mimo teh smučišč in jezera povezano z železniško progo. Zvečer smo se vrnili nazaj na prelaz in se tam dogovorili za spanje na parkingu 2.315. Sicer je to čisto na meji, vendar zvečer in ponoči ni carinikov, imajo zelo »omejen« delovnik. Poleg nas so na prelazu parkirali še 3 kemperji. Šli smo še na kozarček v lokal, osebje je izredno prijazno, tako, da smo bili kar redni gostje v tistih 2 dneh.
Naslednje jutro smo se povzpeli na drugi stran prelaza na 3.104 mnv visok Crap Neir. Ta dan smo srečali nekaj več planincev, tudi čeških gorskih tekačev in enega kolesarja. In pa seveda nekaj svizcev:) Razgledi na vrhu so bili prekrasni, je bilo pa kar hladno, tako, da smo navlekli nase vse od kap do rokavic.
Ko smo se vrnili do kemperja, smo si privoščili kosilo v 2.315, presenetljivo dobro je bilo. In potem smo še kar nekaj časa uživali na sončku na terasi pred hotelom.
Pozno popoldan smo se prestavili v Livigno, v kamp Mansueto (46.546948, 10.143993), ki je blizu centra, kar se pozna tudi po ceni.
Tu je namreč naneslo 31 evrov za nas 3, poleg tega pa je bil PZA čisto poln. Četrtek sva si z Anžetom privoščila dan za regeneracijo, Primož pa bike park.
Vsi zadovoljni skratka:) Zvečer smo šli po mestu, mal v šoping, pa pijačka. In ta večer so navozili sneg po centru, ker so imeli tekmovanje v teku na smučeh:) Kar smešno hoditi konec avgusta v kratkih hlačah po snegu.
Zvečer pa se nam je pridružil še Mauro, pa smo imeli tarok turnir.
Petek pa je bil spet dan za kondicijske priprave, tokrat smo se povzpeli na 2.928 visok Fopel in premagali 1.100 višincev. Parkirali smo na parkirišču 1 ob jezeru (46.565497, 10.152245), označena pot je bila 4.30 ure do vrha, vendar je to preveč, ker smo mi potrebovali 3 ure in 10 minut.
Pot je kar zahtevna, ker je na precej mestih izpostavljena in drsi, je krušljivo pobočje. Na poti tokrat ni bilo svizcev, ampak smo srečali gamsa. Na vrhu smo srečali 2 Italijana, ki sta prišla po drugi poti od restavracije ob parkingu 2.
Mi smo se po tej poti vračali, da smo naredili krožno turo, vendar je bila pot izjemno zoprna, zelo strma, ozka, drselo je in še izpostavljena je. Edina prednost te ture so res izjemni razgledi na vse smeri, saj si ves čas nad jezerom. Na zadnjem ovinku pred kočo je Primožu še spodrsnilo in še sreča, da se je ujel v borovce, itak je bil pa čisto potolčen. Do koče smo prišli čisto hin in sestradani, tako da smo komaj dočakali kosilo. Primož je potem štopal do našega parkinga in pripeljal kemper. Nato smo se prestavili na parkirišče na prelazu Eira (46.538853, 10.164275), ki je na poti v Bormio.
Parking stane 10 evrov na noč, je voda in izpust, krasen razgled in je zraven bike parka, pa še s krasnim razgledom na Livigno. Najboljši parking od vseh. Bilo je kar nekaj kemperjev, ven smo dali stole in se regenerirali ob branju. V soboto je šel Primož še v bike park za nekaj ur, z Anžetom sva šla pa na sprehod do zgodnje postaje gondole, kjer je tudi koča.
Popoldan smo pobrali še Maura in se odpravili na dolgo pot domov. Pot čez Bormio je zelo razgledna, ampak traja in traja. V dolini je bilo pa 34 stopinj… Smo prav pogrešali prijetnih max 25 v Livignu:) Krasen hribovski teden je bil, vsi zadovoljni, tudi Anže:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar