Sicilijo smo imeli že dalj časa v planu in letos je prišla na vrsto. Večinoma je otok prijazen avtodomom, le na severni obali smo imeli nekaj težav s parkiranjem. Omejitev na cestah domačini ne upoštevajo. Policista z radarjem recimo nismo niti videli, prav tako čelade in varnostni pasovi niso omembe vredni. Promet deluje kaotično, ampak kot smo že ugotavljali na jugu Italije, so precej bolj strpni kot pri nas. Tolerirajo vsa vrivanja, obračanja sredi ceste, trobijo bolj v opozorilo. Slovencem bi se zmešalo:)
Otok je zelo raznolik, veliko je naravnih in kulturnih znamenitosti, hrana odlična. Hrana in pijača v lokalih ni poceni, je pa zelo poceni sadje, zelenjava in kruh, pa tudi v trgovinah je ceneje kot pri nas. Cene seveda naraščajo s turistično obiskanostjo posamezne lokacije. Skrb za okolje jim res ni vrlina, smeti je ogromno vsepovsod. Večinoma so bili ljudje prijazni, nismo imeli slabih izkušenj. So pa zelo počasni, meni se je kar mešalo, ko moraš recimo pri zelenjavarju počakati, da prideš na vrsto in mu kazati kaj želiš, pri nas bi to vse precej hitreje nabral sam. Kadar je recimo vrsta (doživela v pekarni), ne velja vrstni red, temveč pravilo glasnejšega (v italijanskem jeziku seveda):) V skoraj vseh lokalih so nam za nealkoholne pijače prinesli v plastičnih kozarcih in ko zapiha, jih loviš vse naokoli.
24.6. Rimini
Odhod par uric kasneje kot smo načrtovali, cilj za prvo spanje ni bil določen, do kjer pač pridemo. Na zadnji bencinski pred italijansko mejo srečamo naše prijatelje, ki so na poti v Španijo, vsi veseli, da so počitnice. Se »izljubimo« in gremo vsak v svojo smer, oni na 3-tedensko potepanje po Španiji. V Cattolici pred Riminijem je imel Primož koordinato za spanje, pa je bil postavljen zabaviščni park. Zato smo se obrnili proti Riminiju, kjer smo imeli drugo varianto. Vmes smo sicer našli eno tablo s PZA oznako, ampak ga nismo našli. Ura je bila že okoli pol polnoči, na ulicah je bilo še zelo živahno, veliko prijateljic noči je čakalo svoje stranke, zelo postavne mlade punce... No, peljali smo se čez Rimini, hotel pri hotelu, lokali, par ulic stran se pa zadeva umiri in na enem velikem parkingu smo se odločili, da prespimo. (44.006399, 12.643671)
En kemper je že bil parkiran, ampak zjutraj smo ugotovili, da je najbrž od kakšnega domačina, notri ni bilo nikogar. Spanje mirno in prijetno hladno.
25.5. Rimini, Otranto
Zjutraj je Primož odtekel en giro, potem pa sva šla še en krog s skiroji, da pogledava kako izgleda top italijansko letovišče na Jadranski obali. No ja, kilometri peščenih plaž, ležalnik pri ležalniku (vmes zelo malo prostora), hotel pri hotelu, polno lokalov.
Ni ravno naš tip dopustovanja:) Spijeva zanič kavo za 3,5 evra in gremo naprej. In takrat pridem na idejo, da bi peljala fanta pogledat lepe plaže in mesteca v Apuliji, glede na to, da gremo že ravno po tej strani Italije. Fanta takoj za. Po nekaj urah vožnje smo se ustavili na plaži v vasi Termini (42.200569, 14.615180) Plaža ni ravno nek presežek, je pa malo ljudi in en simpatičen lokal, kjer imajo tudi hrano.
Skuhamo kosilo, fanta odigrata še mal fuzbala, gremo še na kafe in aperol in zraven ugotavljamo, da nam je to precej bližje kot scena v Riminiju in da bi tu komot zdržali kakšne 2 dni. No, seveda gremo naprej, cilj je Otranto v Apuliji. Pri Bariju nekje je konec prave avtoceste, potem imajo samo še neplačljivo štiripasovnico. Okoli 21-ih prispemo na cilj, parkiramo na varovanem makadamskem parkingu Renis (6€ za 24 ur 40.140279, 18.491397), je blizu centra. Malo višje je pravi PZA Oasi park. Pošteno je pihalo in je bilo kar mrzlo, tako, da smo oblekli dolge hlače in rokave...poletje na jugu Italije... Šli smo na pico in solatko v pizzerio, kar poceni je bilo. Sprehodili smo se čez mesto in šli še na kozarec vina v lokal na obzidju.
Okoli polnoči je po ulicah še polno ljudi, trgovince in lokali odprti. Potem pa čisto hin popadamo dol v prijetnem hladu.
26.6. Otranto, Torre dell'Orso, Rocca Vecchia, Gallipoli
Jutranji tek po Otrantu imamo tokrat vsi trije. Pretečemo marino, na plaži najde Anže nek rov, nadaljujemo čez obzidje in na drugo stran mesta. Po zajtrku sledi še turističen ogled mesteca s fotoaparatom.
Otranto je sicer simpatično majhno turistično mestece, z gradom in obzidjem, stari del je tlakovan, poln gostilnic in trgovinic. Tu srečaš turiste vseh narodnosti, tudi Američane. Ogledali smo si grad, je bila ravno fotografska razstava »Ženske juga«, fajn.
Sicer grad znotraj ne ponuja prav veliko, od zunaj izgleda precej bolj impresiven. Nadaljevali smo še malce z ogledom mesta, jaz končno najdem klobuk, ki mi je prav:) Še na dober sladoled in gremo naprej. Prva postaja je krasna plaža Torre del Orso, dolga peščena plaža s kristalno čistim morjem in zraven belih pečin.
Tokrat je že pripravljen ležalnik zraven ležalnika, čeprav ljudi ni bilo veliko. Septembra lani ni bilo tako:) Anže čisto navdušen nad mivko in ogromni valovi, noro namreč pihalo in tudi rdeča zastava je bila izobešena, tako da je bil reševalec čisto nervozen in je skoz piskal, če si se preveč oddaljil od plaže.
Povzpnemo se še na pečine in potem naprej proti Rocca Vechii. Tam smo šli na ribje kosilo v Lido Rokamel, (40.294369, 18.420085) lokal ob plaži. Tam se da tudi prespati za 10 evrov. Tudi sicer je ponudbe parkingov za kemperje in kampov ogromno, ne vem če sem jih že kje videla toliko na kupu. V Roccha Vechii sta dve vrsti plaže, ena je mivkasta z ležalniki, druga pa med skalami, kjer so bazenčki. Ta dan je res tako zelo pihalo, da se je res dalo kopati samo tam. Valovi so bili visoki, v bazenčku se je kopal samo Anže, ker nama je bilo premrzlo:) Zaradi vetra smo se odločili, da ne bomo prespali tam, ampak da poiščemo nekaj drugega. Vmes smo šli pogledat še jamo med skalami, kjer se kopajo in skačejo, Grotta della Poesia, zelo lepo.
No, tokrat zaradi valov in vetra ni bilo veliko kopalcev. Sicer je ta del obale zelo fotogeničen, skalnat, z zalivčki, zelo lepo.
Nadaljevali smo proti Gallipoliju, tam našli zelo lep PZA Agricamper Sabea, (40.073083, 18.006034) na agriturizmu, vse lepo zeleno in urejeno, za eno noč smo dali 21 evrov.
Večer smo preživeli ob družabnih igrah - spet v dolgih hlačah in rokavih...
27.6. Gallipoli, Taranto, Terzo Marzoccolo
Zjutraj smo bili prav na počasi, Primož šel še tečt, malo smo uredili kemper, potem pa šli pogledat Gallipoli, mestece na zahodni strani pete, ob Jonskem morju. Parkirali smo na parkingu pred mostom, skozi katerega greš v stari del mesta. (40.056942, 17.984344) Zraven je gostilna in en gospod je takoj prišel zraven. Ker se itak nismo uspeli nič sporazumeti, smo mu dali 2 evra. Ni izgledal zadovoljen, ampak ko je zagledal skiroje, ki smo jih privlekli ven, se nam je pa začel smejat. Skiroji niso najbolj običajno prevozno sredstvo na jugu Italije, so nas precej čudno gledali. Najprej smo šli čez pristanišče, tam je še polno ribičev prodajalo ulov. Po stopnicah smo se povzpeli v stari del mesta in ga najprej obvozili ob obali. Lepi razgledi, spodaj plaža Spiaggia della Purita.
Šli smo na kavico s krasnim razgledom na otoček in svetilnik. Glavna ulica je tipična turistična, polno lokalov in trgovinic. Pri katedrali smo šli na pijačo, fanta sta si ogledala še stiskalnico olja iz 16. stoletja pod zemljo, je več takšnih v mestu.
Mesto drugače prijetno, kamnito, je pa tudi precej turistov. Nazaj grede smo želeli pogledati še grad, pa je bil ravno zaprt, lunch time.
Smo se odločili, da gremo kar naprej in se ustavimo ob kakšni plaži za kosilo. Vmes smo ob poti nabavili sadje in zelenjavo ob cesti za vsega 4 evre... Postanek smo naredili v Sant'Isidoro (40.214108, 17.922180), v mestu je lepa mivkasta plaža s turkiznim morjem in seveda ležalniki, mi pa smo šli malo ven iz mesta do zaliva. Fantoma ni bilo všeč za kopanje, je pa spet tako pihalo, da smo dobili v kemper ogromno peska...vsepovsod... Po kosilu smo nadaljuvali do Taranta.
Taranto je tretje največje mesto na jugu Italije z dobrih 200.000 prebivalci, industrijsko mesto, in, kot pravi Lonely planet, vhod v mesto je pravi "industrial horror show". Naš cilj je bil stari del mesta, ki je na otočku z gradom. Parkirali smo ob morju, zraven vojaške marine. (40.475459, 17.234555) Sicer je v mestu polno mornarjev in ker je bila sobota, je bil očitno dan za obiske, saj so vse klopce z mestu zasedli mornarji z družinami na obisku. Želeli smo obiskati grad, ki ga zaseda italijanska mornarica, ampak so možni samo vodeni ogledi vsaki 2 uri in smo seveda ravno zamudili.
So nam dali urnik in so ture tudi ponoči... Je pa ogled zastonj. Smo pa zato šli pogledat stari del mesta in bili zelo presenečeni. Čisto lokalna scena, turistov nič, v soboto popoldan vse zaprto, hiše kamnite in v precej slabem stanju, se vidi, da tam živi bolj revno prebivalstvo, precej hiš je tudi zapuščenih. Kljub temu nismo imeli slabega občutka, ko smo se sprehajali po tem delu mesta. Iskali pa smo kakšen lokal, da bi šli na pijačo, ampak so bili večinoma za lokalce in to samo znotraj. Vmes smo si ogledali katedralo iz 11. stoletja, 2 grška stebra in potem prišli ven na drugi strani mesta.
Ob obali je izgledalo, da bomo prej našli kakšen lokal, pa so imeli vsi samo po eno mizo zunaj in ta je bila zasedena. Zašli smo v ribarnico, kjer so ponujali surove školjke in nam pokazali živega "taranta". So nas povabili zvečer v restavracijo zraven in rekli, da imajo dobre morske jedi. No, mi se nekako nismo videli zvečer v Tarantu. Končno našli lokal in malo opazovali lokalno sceno-vse se dogaja naglas, derejo se čez balkone in z ulice, živahno.
Nadaljevali smo proti obali, imeli smo eno točko za spanje v Terzo Marzoccolo (40.252535, 16.751949). Dolga mivkasta plaža, spominjalo na turško sceno. Plaža ni pretirano lepa, je bolj lokalni turizem.
Na plaži je nekaj lokalov z ležalniki, blizu je bil le en kamp. Parkirali smo zraven dveh italijanskih kemperjev. Ker smo prišli šele ob 8-ih zvečer, ni bilo veliko prav veliko ljudi. Vmes je sledil napad komarjev, tako, da smo prvič na poti morali pozapreti vse komarnike. V bližnjem lokalu je bila sicer glasna muzika, ampak so okoli 11-ih zvečer ugasnili, tako da je bila noč mirna. V mobilnem zabojniku pri lokalu Tre Sirene je spal tudi gospod, ki ureja plažo in je rekel, če bo kakšen problem, bo on tam. Dober občutek za spanje.
28.6. Čez Kalabrijo na Sicilijo
Zjutraj smo imeli jogging po mivkasti plaži, kar naporna reč. Potem smo se še skopali in šli na najcenejšo kavo, vodo in rogljičke so far (2 kavi, 1 voda in 2 rogljička so nanesli 4,6 evra). Imeli smo si namen ogledati nekaj srednjeveških vasi Kalabrije, pa nas je presenetilo deževno vreme na poti. Zato smo nadaljevali kar proti Reggiu Calabria, tam je bilo že sončno. Na parkingu pred portom (38.131184, 15.653281) smo si skuhali kosilo, se malce zapeljali čez mesto in šli do trajekta v Villa San Giovanni. Povratna karta za trajekt je stala 96 evrov, vožnja pa traja kakšne pol ure.
V Messini nas je pričakal gost promet in smo šli kar na avtocesto. Ko se je promet umiril, smo zavili z avtoceste na lokalno cesto, da si pogledamo še obalno sceno. V Furci Siculo smo se odločili za že skoraj večerno kopanje, parkirali smo ob plaži. (37.958895, 15.380921) Plaža nič posebnega, prodnata, morje čisto in z razgledom na bližnji Torre.
Nadaljevali smo proti Mazzaru, kjer smo imeli označen PZA. Mestece z plažo, ki je povezano z otočkom Isolabella je zelo lepo, ampak ker je cesta ovinkasta, hribovito nad plažo, je malo prostora za parkiranje.
29.6. Taormina, Mazzaro
Zjutraj smo se zapeljali skozi Giardini Naxos, turistično obalno mestece z lepimi razgledi na Taromino. Uspelo nam je parkirati nad Mazzarom (37.848919, 15.296236) ob cesti pred tunelom, je bilo ravno dovolj prostora za nas.
Sprehodili smo se do vhoda v mesto skozi Borgo Medivale, si ogledali Piazzo del duomo in Piazzo IX aprile, glavna ulica je Corso Umerto I, na njej polno turistov. Nam so bolj simpatične stranske ulice, kjer je takoj manj turistov.
Seveda smo se povzpeli še na grad, kar po cesti, sicer vodi kamnita pot Castelmola iz mesta.
Grad so ravno prenavljali, zato je bil zaprt. Pod gradom je še cerkev Madonne del Rocca. Po kosilu (zanič pica in dobra solata) smo si ogledali še znamenito grško gledališče, ki ima res impresivno lokacijo, se še malo sprehodili po mestu in se mimo vrtov vrnili proti kemperju.
V kemperju smo napakirali brisače in kopalke in se spustili do znamenite plaže v Mazzaru, do zalivčka s skalami in kristalno čisto vodo ter otokom Isolabela, do katerega se sprehodiš po pesku. Tam smo se kopali, seveda s polno plažo drugih turistov vseh mogočih narodnosti.
30.6. Etna nord, soteska Alcantara, spanje v Torre Archirafi
Zjutraj je Primož tekel po smučišču in komentiral, da je to komplicirano, ker se pesek vdira. Prvi bar so odprli kmalu, smo šli na kofetek, zraven pa se odločali ali dati 60 evrov na odraslega in 45 za otroka za prevoz do kraterja, ki je izbruhnil leta 2001 in do druge postaje na 2.900 mnv. Enako dilemo sta imela dva Slovenca, ki smo ju tam srečali. No, na koncu se odločili, da gremo, tudi zato, ker vrh ni bil v oblaku. Mini bus na unimogu je bil poln.
Na cesti smo srečali nekaj pohodnikov, prva postaja pri tem kraterju je bila na 2.500 mnv. Sprehodili smo se vanj, vodič nam je pokazal fumarole, iz katerih se kadi in je vroče.
Pokrajina je čist huda, sivo rdečkasta kamnina v kombinaciji z modrim nebom, zelo lepo. Povzpeli smo se še do višine 2.900 mnv, kjer imajo vulkanologi svoj "sedež" v bunkerju.
Vodič nam je še razložil, da je lava v dolini, ki smo jo gledali, od zadnjega izbruha lanskega julija. Glavnega kraterja se s te strani sicer ne vidi. Vse skupaj je trajalo slabi 2 uri. Ko smo se vrnili nazaj, je bilo prijetnih 22 stopinj na soncu, tako, da smo dali ven stole in mize in uživali.
Naslednji cilj je bila soteska Alcantara. Vmes smo se peljali mimo vasi Castiglione di Sicilia, ki na hribu zgleda čist hudo. Tudi vas Motta Camastra nad parkingom pri vhodu v sotesko je izgledala obetavno, ampak ne gre vse na en dan. Parkirali smo na parkingu (37.878942, 15.175798), tip, ki usmerja, nam je povedal kje parkirati in kje je vhod, zraven pa še, da pričakuje "free donation":) Vstopnina za 4-člansko družino je nanesle 30 evrov, dali so nam zemljevid in razložili, kje se kaj ogleda. Pa zapestnico dobiš, da se vidi kaj si kupil, ker lahko greš namreč tudi dlje po soteski z vodičem, na canyoning ali pa le na osnovni ogled. Šli smo po 45-minutni poti mimo tipičnega rastja, kao zoo parka in se ustavljali na razglednih točkah nad sotesko iz bazaltnih stolpov (lava), vsaka seveda s svojim imenom, zelo lepo.
Vse ograjeno in označeno. Glavna atrakcija pa je plaža in hoja po soteski, res impresivno. No, ampak hudo je to, da se do soteske spustiš z dvigalom, peš te ne pustijo... Voda sploh ni bila tako mrzla, kot smo pričakovali, tako, da sta se Anže in Primož še spuščala s tokom po vodi:) Priporočam.
Pot smo nadaljevali skozi Riposto do Torre Archirafi. Na tem območju je obala zelo nedostopna, ozka in z velikimi kamni, zato ni veliko turizma. V vasi smo parkirali na ogromnem parkingu (37.707290, 15.215428), šli v vas na kozarec vina, solato in palačinke, videli lokalno sceno in se okoli 10-ih zvečer, ko se dogajanje šele dobro začenja, odpravili spat. Center mesta je zvečer zaprt za promet in na »našem« parkingu so pobirali parkirnino. Smo hoteli tudi mi plačati, pa nam je gospod samo rekel, da je vse ok in da ni treba. Spanje je bilo mirno.
1.7. Aci Castello, Siracuze, spanje v Fontane Bianche
Zjutraj smo vsi trije odtekli jutranji jogging ob obali skoraj do Riposta. Tudi sicer presenetljivo veliko ljudi športa-tečejo, kolesarijo, hodijo. Po zajtrku smo nadaljevali do Aci Castella, plan je bilo kopanje na lavasti plaži pod normanskim gradom. Vožnja skozi vasi je bila kar izziv, predvsem zato, ker so avtomobili parkirani vsepovsod. V Aci Castellu je bil glavni problem parking, pa smo nazadnje kar ob cesti (37.557899, 15.149128), kjer je bilo potrebno plačati parkirnino na ure in je bilo najbrž zato precej prostega. Kopali smo se na lavasti plaži pod gradom, ki stoji na pečini, voda kristalno čista, plaža skalnata. Grad, ki so ga zgradili Normani, je v 12. stoletju zalila lava in so ga kasneje obnovili. Po kopanju smo šli na solato in pico na trg v gostilno Luna, odlična izbira.
Nadaljevali smo proti Siracuze, mestu s približno 125.000 prebivalci. Parkirali smo na parkingu (37.064237, 15.286986) pred starim delom mesta in šli s skiroji na ogled - največji znamenitosti sta Neapolis in stari del mesta na otoku Ortigio, 2 km oddaljeni druga od druge. Najprej smo šli na ogled Neapolisa, grškega gledališča in jam, izklesanih v stene. Vstopnina je bila 10 evrov za odraslega, otrok je zastonj. Grško gledališče je sprejelo 16.000 obiskovalcev in je vklesano v kamen.
Celotno območje Neapolisa je ob pečinah - iz tega kamna so zgradili Sirakuze.
Impresivna je jama Dionizovo uho, 23 metrov visoka in 65 metrov globoka.
Rimska arena, tretja največja v Italiji, pa je bila v času našega obiska zaprta zaradi obnove. Nadaljevali smo z ogledom Ortigie, starega dela mesta na otoku. Grad Castello Maniache na samem skrajnem rtu je v lasti vojske, ampak je par ur na dan možen obisk. Na poti do gradu, se je kamen zataknil v moj skiro, tako, da se uprizorila padec čez "balanco"- rezultat so bila potolčena kolena... No, kljub temu smo nadaljevali ogled starega dela mesta. Ulice so zelo simpatične, polne trgovinic, art shopov, simpatičnih lokalov.
V Pubu Vecchio so imeli fajn jazz muzko, zato smo se odločili za postanek. Tam bi res lahko preživel cel večer. Ogledali smo si še impresiven trg Pizza del Duomo s katedralo in še bližnjo Piazzo del Armeria. Sirakuze res vredne ogleda.
Za spanje smo se odločili v Fontane Bianche, slabe pol ure oddaljeno obalno mestece, kjer smo imeli označen PZA. Na začetku mesteca je PZA označen, potem se oznake izgubijo, dobro, da smo srečali tipa, ki nas je usmeril, ker je bilo potrebno točno vedeti kje to je in vrata so bila zaklenjena. (36.963473, 15.220265) Takoj za nami sta prišla še dva italijanska kemperja. PZA je malo postrani, zraven je skalnata plaža in lokal.
Šli smo še na kozarček vina, bila je polna luna, prijetno je pihljalo, muzka je bila super, kar topili smo se od idile. No, po polnoči so se pa razmere čisto spremenile-muzko so dali tako naglas, da se ni dalo spati, na srečo je bila vsaj dobra:) To je trajalo do ene pol 3-eh, potem pa je sledil napad komarjev. Od spanca to noč nismo imeli ravno veliko...
2.7. Fontane Bianche, soteska Cavagrande, Noto
Spanec smo zato podaljšali… Za nabavo zajtrka smo se odpravili do lokalnega mini marketa, v pekarni nabavili odličen kruh in salamce, cene pošteno navite. Sicer je naselje polno turističnih hiš, ki so bile v tem času večinoma še prazne. Po zajtrku smo zabušavali v senci pred kemperjem, še malo skopali v kristalno čisti vodi, oskrbeli kemper in gremo naprej. PZA je sicer bolj turške sorte, ampak ima vodo, wc in plažo, zdaj smo plačali 12 evrov, v sezoni nanese 15 evrov. Zraven tega žur bara je še "plaža" na travniku z ležalniki. Malo naprej je lep zaliv z javno plažo pod belimi skalami, žal nismo našli parkinga, zato smo šli naprej do parkirišča plaže in plačali 6 evrov za kemper. (36.959770, 15.203894) Na tem delu plaže večji del zasedajo ležalniki, le zadnji del je javna plaža kjer smo se namestili še mi.
Naslednja postaja je bila soteska Cavagrande.
Nismo vedeli kaj pričakovati, ker je lani požar uničil nekaj poti in je pisalo, da je samo ena od petih odprta. Kljub temu, smo se po dobri ovinkasti cesti povzpeli na planoto, ki je polna pečin. Vhod v sotesko je uradno zaprt, zraven parkinga je gostilna. (36.967600, 15.094131) V soteski smo videli nekaj ljudi, ki so preplezali ograjo. To smo naredili tudi mi in se po strmi kamniti poti spustili v sotesko, slabih 300 višincev. Vmes sta pobočje in varovalna ograja požgana.
Odločili smo se za ogled in kopanje v jezercih, Laghetti del Cavagrande. Srečali smo nekaj mladih fantov, ki so že ravno zapuščali sotesko, Anže in Primož pa sta se navdušeno kopala. Sledil je še večerni vzpon, potrebovali smo 35 minut in še dobro, da je bilo tako pozno, ker ni bilo več vroče. Lepo, priporočam.
Nadaljevali smo proti Notu, lepemu baročnemu mestecu s 23 tisoč prebivalci. Iskanje parkinga je povzročilo kar malce težav, na koncu smo parkirali na parkirišču pod centrom, kjer sta že bila parkirana 2 kemperja. (36.895043, 15.068157) Sicer je bilo malo postrani, ampak ok. Na parkingu sta imela Lucia in Fabbio kombi, kjer sta pripravljala vse možne kombinacije sendvičev-večerja fantov, Anžetov sendvič s piščancem in Primoževa s konjskim mesom. Šli smo še na en giro v mesto, kar precej turistov in res impresivne stavbe.
3.7. Noto, Ragusa, spanje v Passo Marinaro
Spanje je bilo presenetljivo mirno, Primož je odtekel jutranji krog po mestu in potem smo šli na ogled mesta. V ženskem samostanu Santa Chiara samo za razgled plačali 5 evrov, nato pa v sosednjem moškem samostanu Santo Domingo dobili prijazno vodičko, ki nam da dala kar precej informacij o mestu. Stari Noto je leta 1693 prizadel močan potres, novi Noto pa so zgradili na novi lokaciji, 15 km stran. Zgradili so ogromno baročnih stavb, problem pa je kamen, zaradi katerega se stavbe rušijo. Del katedrale se je tako porušil, za obnovo so potrebovali 11 let.
Znameniti sta dve ulici, Corso Vittorio Emanuelle s cerkvami in samostani, ter sosednja, kjer so palače in so živeli bogati meščani. Ogledali smo si še Pallazzo (sedaj mestna hiša) in znamenito katedralo di San Nicolo, ki je precej bolj impresivna zunaj.
Še en dober sladoled in kofetek, pa smo šli naprej. Nadaljevali smo proti Ragusi, vredne ogleda so pa še Modica, mimo katere smo se peljali, in pa Scicli, ki leži pod pečinami. Mi smo se odločili za Raguso. Peljali smo se po cesti, ki pripelje do Ible Raguse, tako da smo si samo ogledali enega največjih viaduktov v Evropi, ki pelje do Raguse. Mesto je zelo slikovito, leži na hribu.
Tudi Raguso je prizadel potres, potem pa se je del prebivalcev odločil za obnovo hiš - ta del se imenuje Ibla Ragusa, drugi pa so se odločili za gradnjo na sosednjem hribu, ki se sedaj imenuje Ragusa. Parkirali smo na parkingu pred vstopom v Iblo Ragusa, je zastonj. (36.925449, 14.736400) Priporočam obisk turist offica, kjer so nam prijazno razložili kaj vse si je vredno ogledati v mestu in tudi druge kraje in znamenitosti v okolici. Kot smo že ugotovili v nekaj mestih in krajih, so turistične zgolj 2 ali 3 ulice, tam so glavne znamenitosti, bari in restavracije, ostalo je pa precej neturistično.
Malo smo se izgubljali, da smo našli glavni trg s katedralo. Ker smo bili že čisto sestradani, smo zavili v gostilno zraven fontane, bil je napisan turist meni za 15 evrov-in ta je presegel vsa pričakovanja. Predjed sir, pasticcio, pečena zelenjava, topla predjed domače testenine z omako ter glavna jed meso in solata. Hoteli so nam prinesti še sladico, pa smo zavrnili, ker smo se že res preveč najedli. Osebje pa zelo prijazno, res priporočam. Sprehodili smo se do parka, zelo lepe zgradbe, simpatični lokali, turistov pa ni bilo veliko. Ogledali smo si katedralo San Giorgio di Ragusa, še nekaj cerkva, se vrnili nazaj do turist offica in se še na drugi strani sprehodili po strmih ulicah in stopnicah. Anže je imel dovolj ogledov za en dan, jaz bi vsaj še Scicli dodala:) Zato smo se napotili do plaže, v turist officu so nam predlagali Marina Ragusa. Prva točka, ki smo jo imeli, se je izkazala za neuporabno, ker je bil tisti del ceste zaprt, je pa na poti bilo nekaj kampov. Nadaljevali smo par kilometrov naprej in naprej od privatne plaže našli super parking na makadamu nad seveda mivkasto plažo. (36.858999,14.448838) Tam se je kar nekaj ljudi kopalo, so pa počasi že odhajali, ker je bil petek zvečer. Kmalu je prišel še en kemper, bila je prijazna sicilijanska družina iz Valle di Romano, ki se čez vikende potepa po Siciliji, na počitnice pa hodijo po Evropi. Avgust na Siciliji so definirali kot grozno, svetovali so nam par točk-no, ta pogovor je potekal v neki mešanici italijanščine s par angleškimi besedami. Povedali so nam, da je tu ponavadi veliko kemperjev in da je varno in mirno. Zvečer so obalo zasedli ribiči v večjih količinah, mi pa smo še uživali kičasto romantičen sončni zahod.
4.7. Scale dei Turchi, Punta Piccola v Porto Empedochi
Primož je imel jutranji tek po plaži, fanta sta se še kopala, naši sosedje pa so ves ta čas še spali. Ko so se ravno trume začele valiti na plažo, smo mi odšli. Vse do Gele so sami pokriti rastlinjaki, predvsem gojijo paradižnike in melancane, še trta je marsikje pokrita.
Zgleda precej grdo, ampak očitno je tam zemlja zelo rodovitna, ker je tega res ogromno. Peljali smo se do Gele, kjer je ogromna rafinerija, mesto je kar čuden stvor s precej napol dokončanimi hišami. Potrebovali smo supermarket, ob cesti pa smo našli še sadje in zelenjavo. Vmes smo se zapeljali do gradu Castello di Montechiaro, ki je bil seveda zaprt, smo imeli pa krasen razgled na lep zaliv spodaj, ki je bil dostopen peš ali z morja.
Bilo je zelo vroče, tako da smo se zapeljali do PZA Punta Piccola v Porto Empedochi (37.28918 13.49296), 20 evrov. PZA je bil kar poln, prva vrsta ob morju že zasedena. Šefica (govorimo seveda samo italijansko) nam pove, da so znamenite Scale dei Turchi 1 km naprej po plaži, smo si ogled pustili za bolj večerne urice. Naslednjih par ur smo preživeli na plaži, večinoma so bili domačini in italijanski turisti. Na plaži veliko črncev ponuja ni da ni, ampak se jim večinoma da prijazno dopovedati, da nas nakup ne zanima. Proti večeru smo se odpravili do belih pečin Scale dei Turchi. No, do tja ni ravno 1 km, ampak ene 3km, ampak je bilo vredno. Kljub temu, da smo bili lani v Pamukkalah, so tudi tele bele pečine lepe.
Tu pa je bilo veliko tujcev, sploh, ker so čakali sončni zahod. Tudi plaža pod pečinami je izgledala super. Ko smo se vrnili, smo skuhali še večerjo in zabuškali pred kemperjem. Kljub temu, da je PZA čisto zraven ceste, je bilo ponoči zelo mirno.
5.7. Valle dei templi, Agrigento, plaža Seccagrande
Zjutraj, no, ne prav zgodaj, je bila prva postaja Valle dei templi (dolina templjev), ki so pod Unescovo zaščito.
Želeli smo parkirati na zgornjem parkirišču, pa za kemperje ni možno, zato smo parkirali spodaj (37.287899, 13.582273) in prehodili park od spodaj navzgor. Vstopnine ob nedeljah ni, turistov je bilo kar veliko. Ravno ko smo se vrnili do parkirišča, smo ujeli "zbor" Fiat 500 starodobnikov, različnih starosti in preoblikovani v vse mogoče. Zraven so še trobili na polno, tako, da so bili prava atrakcija.
Nadaljevali smo proti Agrigentu, mestu z dobrih 50.000 prebivalci, ki je od daleč prav grdo poseljeno predvsem z bloki in stolpnicami. Po info iz Lonely planeta je v mestu veliko brezposelnosti in tudi eno najbolj mafijskih mest na Siciliji. Stari del mesta priporočajo za ogled, zato smo se odločili zanj. Parkirali smo pri stadionu (37.304429, 13.586330), na nedeljsko popoldne je izgledalo vse izumrto. Najprej smo se sprehodili po glavni ulici Via Antene, kjer sem zamudila "noč razprodaj" prejšnji večer. Potem pa smo naleteli na glasno gručo ljudi, najprej nam nič ni bilo jasno, no potem smo ugotovili, da vsak drugi teden julija slavijo svojega temnopoltega svetnika San Calogera. Žur traja cel teden, mi pa smo ravno naleteli na sprevod, ko enih 50 ljudi nosi njegov kip po starem delu mesta (ozke, strme in ovinkaste ulice), kar spremljajo bobni in pihala. Vsakih 20 metrov se ustavijo, ljudje jim dajejo sladkarije, kruh in pijačo, ljudje se povzpnejo do kipa in poljubljajo svetnika. Cel sprevod je glasen, vse zgleda zelo fanatično, zanimivo.
Nadaljevali smo ogled po ozkih uličicah srednjeveškega Agrigenta, šli na kosilo v Trattorio Mare, relativno poceni, sploh pijača (6,6 dcl piva le 3 evre, 2 dcl vina 2 evra). Po kosilu smo zopet naleteli na sprevod, tokrat smo se že bolj pogumno pomešali med ostale. Res impresivna cela zadeva, kako fanatično to doživljajo, sploh mladi ljudje. Šli smo še do samostana in potem nazaj do kemperja. Stari del mesta nas ni tako zelo impresioniral, mogoče bi bilo če teden drugače, saj je bilo na nedeljo vse zaprto. Vendar pa je bilo tole čaščenje vredno ogleda in res smo bili impresionirani. Naslednja točka so bili Vulcaneli di Macalube, vulkanski izbruhi zemlje. Ko smo prišli do vhoda, je bilo vse zagrajeno in oznake za strogo prepovedan vhod v park. Na internetu smo izvedeli, da je septembra 2014 eden od vulkančkov izbruhnil 20 metrov visoko in ubil nekaj odraslih in otrok, zato je park do nadaljnjega zaprt. Nadaljevali smo proti prodnati plaži v Seccagrande, blizu Ribere. To območje je znano po tem, da gojijo ogromno agrumov. Na plaži smo parkirali (37.436632, 13.235312) v zalivu zraven še 4 italijanksih kemperjev. Poznopopoldansko kopanje in spet sončni zahod na plaži, lepo:) Šli smo še na večerni drink v lokal na plaži, ekstra nizke cene. Tam so bili še trije kempreji parkirani v malce lepšem zalivu, vendar jih obiskovalci plaže čez dan kar zaparkirajo.
6.7. Caltabelotta, Marsala
Po jutranjem joggingu sta se fanta še skopala, vmes so nam dostavili kruh iz kombijev. Tele prevozne prodajalne kruha, sadja, zelenjave in rib so na Siciliji zelo običajna zadeva, kruh smo tako kupovali kar veliko dni:) Nadaljevali smo proti Caltabelotti, vasi, ki leži pod pečinami na 950 mnv. Parkirali smo na trgu pod vasjo (37.575539, 13.219573) in se peš povzpeli čez ozke ulice. Skozi glavni trg smo šli naprej proti Castellu Luna, katerega ruševine ležijo na vrhu pečine, razgledi so baje enkratni, no mi tega nismo videli, ker grad seveda prenavljajo.
Šli smo do razgledne točke pod gradom in si pogledali cerkev Chiesa Madre na vrhu planote. Ker je bil ponedeljek, so bile tudi gostilne zaprte in tako smo nadaljevali proti Marsali.
Marsala je simpatično obmorsko mestece, znano tudi po vinu z močnim sadnim okusom. Na velikem parkingu (37.795007, 12.432843) blizu vhoda v stari del mesta, smo skuhali kosilo in natočili vodo, potem pa se s skiroji zapeljali čez stari del mesta. Piazza s cerkvijo je zelo lepa, po uličicah je polno vinotek, kjer ponujajo degustacije vina. Predvsem pa so se začele razprodaje in vsi so hodili z vrečkami iz trgovin. V enem od lokalov smo degustirali nekaj sladic, potem pa pri enem trgu zraven cerkve našli simpatičen lokal. Vino je bilo odlično, prigrizke zraven pa kar naprej nosijo, tako da se ti res nikamor ne mudi. Pa še odlična muzka zraven, res nice:) Lastnik se mi je še nastavil še za fotko.
Od Marsale do Trapanija je 50 kilometrska pot ob morju s solinami in milini na veter, s katerimi meljejo morsko sol. Pri enem od teh je bilo ogromno ljudi, ki so čakali na sončni zahod. Smo se ustavili in pofotkali še mi, nato pa nadaljevali, ker smo iskali spanje.
Imeli smo kar nekaj točk, izbrali smo parking (37.883113, 12.478000) pri lokalu Al Molo. Natakar nam je rekel, da ni noben problem za spanje, da je varno in mirno. V lokal smo šli še na kozarček, fajn muzka, ostali gostje iz bližnje vasi.
No, pa noč ni bila mirna, ker se je na tem parkingu zbralo okoli 30 mladih – so bili sicer neverjetno mirni, samo pogovarjali so se, ampak mi vseeno nismo mogli spati. Ob pol enih ponoči se je Primož odločil, da se prestavimo malo naprej. (37.846488, 12.464771) No, tam so se pa ribiči začeli pripravljati že okoli pol 6-ih in bili pri tem zelo glasni, zato smo se spet prestavili na prvotno mest in podaljšali spanec, da smo malo nadoknadili. Če ne bi bilo mladine, bi bila lokacija odlična, zjutraj je bilo vse mirno.
7.7. Trapani, Erice, San Vito de lo Capo
Zjutraj nam niso dostavili kruha, nam je pa ribič ponujal sveže ulovljene ribe. Nadaljevali smo do Trapanija in parkirali pri nogometnem stadionu (38.014955, 12.523790), tam pa smo doživeli dobr "nateg", saj je ena gospa pobirala kao parkirnino in to celih 10 evrov. Ker nismo imeli nobene pametne točke, smo res tudi plačali. No, kasneje ugotovili, da je malce naprej čisto novo parkirišče za kemperje (38.013422, 12.526227), ravno so delali še izpust, in sicer za 0,7 evra na uro... Trapani ima lep stari del mesta, baročne stavbe, znan je tudi po bližnjih Egadskih otokih Favignana, Levanzo in Marettimo, kamor hodi veliko dnevnih turistov. Otoki so znani tudi po mattanzi, "krvavi" metodi lova na tune. Trapani smo obdelali s skiroji, bilo je pošteno vroče, zato smo kar hitro zaključili. V Cantini Siciliana smo pojedli dobro kosilo in nadaljevali do Erice-ja.
Srednjeveški Erice leži na vrhu pečine nad Trapanijem na 750 mnv. Parkirali smo pod postajo gondole (38.024272, 12.550674) in šli gor kar z gondolo (22 evrov). Erice nam je bil zelo všeč, kljub temu, da je zelo turističen, je prijeten. Srednjeveško mesto s kamnitimi ulicami, veliko cerkvami, gradom, špansko "četrtjo". Kupili smo vstopnico, ki vključuje vse te oglede za 15 evrov, otrok zastonj in seveda obdelali vse. Povzpeli smo se še na 2 stolpa in bili na koncu čist omagani - vse gre namreč gor in dol...
8.7. San Vito de lo Capo, spanje v Cefalu
Vroč dan smo preživeli na skalnati plaži, ob lepih razgledih na Monte Cofano in proti rtu San Vito lo Capo ter krasni vodi. Sicer pa so proti rtu mivkaste plaže in precej bolj obljudene. Zjutraj so nam seveda dostavili svež kruh:) Cel dan smo brali, se namakali in ni se nam dalo prav nič. No, kljub temu smo se proti večeru odločili za premik do Cefaluja. Na poti je okoli Tindarija veliko kamnolomov marmorja, saj v skalah kopljejo kar cele kose marmorja.
Palermo smo samo prevozili, promet je precej kaotičen. Malo pred Cefalujem smo imeli prvo točko, parking na plaži. Pa so nam hitro prišli povedati, da tam ne moremo spati. Nadaljevali smo do Cefaluja-do prve točke, plačljivega parkinga sredi mesta, nismo mogli niti priti, ker je promet tam prepovedan za kemperje, parking pri železniški postaji nam ni bil preveč všeč, pa smo se prestavili do marine. (38.038187, 14.031714) Tam niti nismo vedeli ali lahko parkiramo ali ne, smo pač se. Bilo je vroče, nobene sapice, do mesta se nam ni dalo. Noč je bila pa mirna.
9.7. Cefalu, Tindari, via Calabria
Med zajtrkom je do nas prišel možakar na mopedu in nam razložil, da smo napačno parkirani - potrebno je parkirati na označenih parkirnih prostorih, teh je mogoče 20, prostora je pa precej več. Skratka, komplicirano tole parkiranje v Cefaluju. Do mesta smo potrebovali kakšnih 15 minut. Okoli pol 10-ih so bili še skoraj vsi lokali zaprti, komaj smo prišli do kave na piazzi z razgledom na mestno plažo. Cefalu sicer prijetno ribiško mestece z ozkimi ulicami in najstarejšo cerkvijo na Siciliji iz normanskih časov. Škoda, ker je tako zelo turistično.
Pogledali smo si vse znamenitosti in odšli so kemperja po kopalke in brisače, ker smo na poti videli krasno skalnato plažo pred vhodom v stari del mesta. Hojo do mesta nazaj nam je pa prihranil možakar, ki prevaža turiste iz marine in je za 5 evrov zapeljal še nas. Fanta sta raziskovala kristalno čisto morje in bila čisto navdušena, no, potem je pa Anže zagledal 3 meduze in je bilo navdušenja konec...
Na kosilo smo šli v trattorio blizu marine, so imeli parking tudi za nas, hrana sicer čisto ok, ampak noben presežek.
Nadaljevali smo proti Tindariju, tudi tam problem s parkingom. V kraju sta namreč sosta camper in kamp Marinello, drugje pa prepovedano parkiranje za avtodome. Zato smo parkirali v malce bolj stranski ulici (38.126948, 15.059038), da nas ne bi opazili, zraven pa ugotavljali, da tale severna obala ni tako prijazna do kemperjev kot preostali del. Imeli smo dve možnosti, ali si gremo s čolni pogledati Laghetti di Marinello, rezervat z jezerci, ali se kopamo. Odločili smo se za kopanje, pa nam je bilo hitro žal, ker je bilo morje zelo umazano. Kakšno uro smo zdržali na plaži, poslušali glasne sosede in kup otrok v morju, ki jih svinjarija ni motila. Nad Tindarijem je tudi neka romarska cerkev, zgleda lepo.
No, nas Tindari nekako ne prevzame, vse skupaj izgleda kot da je videlo že boljše čase in je precej zanemarjeno. Glede na to kako so temperature ponoči vsak dan naraščale, smo se odločili, da gremo kar na celino. V Marsali je bilo precej manj prometa kot na nedeljo, ko smo prišli, na trajekt smo prišli takoj in je bil tudi precej prazen. Vozili smo še 2 uri in se na eni bencinski postaji odločili, da prespimo. Okoli polnoči je bilo še živahno, potem pa se je umirilo.
san mar
10.7. Petacciato, San Marino
Primož je odpeljal že okoli 5-ih zjutraj, midva z Anžetom pa sva še spala. Na eni pumpi smo se ustavili za zajtrk, potem pa nadaljevali vse do Petacciata, obmorskega kraja malo pred Pescaro. Parkirali smo na ogromnem parkingu (plačali smo 3 evre 42.036256, 14.850810) – redarji stalno preverjajo, če si plačal. Plaža dolga, mivkasta, ker je zelo pihalo, so bili tudi valovi zelo visoki. Skuhamo kosilo, Primož si nabira moči, Anže se pa eno uro navdušeno meče v ogromne valove.
Nadaljevali smo so San Marina in prispeli zvečer. Parking 13 (43.940778, 12.442258) je namenjen avtodomom, je zastonj, imajo tudi vodo. Nekaj kemperjev je že bilo, vseh možnih narodnosti. Predvsem pa je po dolgem času hladno, zvečer se oblačimo v dolge rokave in ponoči pokrivamo:)
11.7. San Marino
Zjutraj nismo bili prav zgodnji, hladno spanje je zelo prijalo:). Peš smo se odpravili do gondole, ki vozi vsakih 15 minut in se povzpne v stari del mesta San Marino. Republika San Marino je z 61 m2 ena najmanjših na svetu in tretja v Evropi. Ima okoli 31.000 prebivalcev in se večinoma preživlja s turizmom (baje ga obišče okoli milijon turistov letno). Ozemlje leži tik pod goro Titano, ki je visoka 750 m in glavno mesto leži neposredno pod njo. Mesto je obkroženo z obzidjem in tremi trdnjavami (Guaita, Cesta in Montale), ulice in hiše so kamnite. Kljub veliko turistom (ogromno je Rusov-le kje so našli prav San Marino???) in kupom trgovinic z vsem možnim (nimajo namreč DDV-ja), je mesto zelo lepo in vredno ogleda. Najprej smo si ogledali baziliko, obe trdnjavi (kupili smo neko super karto, ki vključuje vstopnino za obe, pa še za ogled Palazze Publice in Paninotece), se povzpeli še do tretje, ki je samo stolp in njen ogled ni možen.
Sprehajali smo se po ulicah, Anžeta zagrabil ogled muzejev-imajo kup enih muzejev z dragimi vstopninami (npr. muzej radovednosti, vampirjev, mučenja, ipd.). Mi smo si morali ogledati muzej vampirjev in radovednosti (vstopnina 8,5 oziroma 7,5€), ni nek presežek... Pred Palazzo publico smo si ogledali menjavo straže, potem smo si lahko ogledali tudi samo stavbo, kjer je njihov parlament. Vmes smo šli še na kosilo in presenetljivo sploh ni bilo drago. Priporočam. Popoldan smo zaključili z ogledom in nato samo še domov.
Potopis je objavljen na http://zmagdo.blogspot.si/.
Ni komentarjev:
Objavite komentar