Za podaljšani vikend smo se tokrat odločili za Vallagarino. To je najbolj južni del Val d’Adige, ki se razteza od Verone do Trenta ob reki Adige. Gre za sosednjo dolino od Gardskega jezera, ki jo obiskujemo vsako leto, zato smo se odločili, da še malo raziščemo ta konec. Dolina ima sredozemsko klimo, ogromno je vinogradov, hribi in gore jo obkrožajo z vseh strani, veliko pa je tudi gradov. Skratka, šport, hrana in gradovi, za 3 dni več kot dovolj aktivnosti.
V petek smo se odpravili po Anžetovem treningu in ob pol enih ponoči prispeli do parkinga za cestninsko postajo v Roveretu in prespali kar tam. (45.848525, 11.001596) Mene ni motil niti promet niti železnica zraven, prespala vse. Bilo pa je parkiranih veliko kemperjev in tovornjakarjev, ki so tudi prespali tam. Zjutraj po zajtrku smo se odpravili iz Rovereta čez vas Villa Lagarina in parkirali zraven piknik prostora (45.927515, 10.999844) na približno 1.000 mnv.
Cilj je bil vzpon na Monte Stivo na 2.054 mnv. Prvi del poti gre čez gozd, potem čez krušljivo pobočje, kjer smo prišli do sedla. Tam je bila potrebna malica, ker je bil Anže sestradan.
Se je izkazalo, da je bila to pametna odločitev, saj je bil vrh videti v megli, na poti pa sneg. Do vrha smo se na večini mest uspeli kar dobro izogibati snegu, na vrhu pa je zelo pihalo in mraz je bil, tako da smo se kar na hitro obrnili. Tudi razgledov žal ni bilo. No, Primož si je uspel ustvariti ideje za nove bajkerske podvige:)
Ko smo prišli nazaj do kemperja, so na piknik prostoru Italijani dejansko imeli piknik. Res je lepo poskrbljeno, ker so pripravljeni žari in ljudje to dejansko uporabljajo. Ker je bila ura pol 4-ih, nismo pričakovali, da bi se dalo kje dobiti kaj za jesti, pa smo se odločili, da se zapeljemo do bližnjega jezera Lago di Cei in si tam nekaj skuhamo. Pa smo tam zraven našli kmečki turizem in na presenečenje dobili kosilo. Sicer smo osebje ravno zmotili pri kosilu, ampak so nam bili pripravljeni narediti kosilo. Poskusili smo lokalno hrano, špinačne cmoke z maslom, klobaso s krompirjem in seveda testenine, zraven pa testirali lokalno vino.
Jedi so bile med 8 in 12 evri, okusne, tako da je bilo prav super. In tam zraven, sredi hribov, je PZA:) (45.957523, 11.031823)
Po kosilu smo odspali eno kitico, si natočili vodo in spraznili WC, potem pa smo se odpravili proti Roveretu. To je mesto s približno 35.000 prebivalci, za Trentom drugo največje mesto v Trentinu. Parkirali smo ob cesti (45.887202, 11.041524), malo pred centrom in se peš odpravili po mestu. Bil je sobotni večer in mesto je bilo prav živahno, veliko je bilo mladih, na glavnem trgu je igral en bend, po mestu je precej art trgovinic in butikov (žal zaprtih). Obdelali smo nekaj lokalov, poskušali bend na trgu, potem pa bili že pošteno hin in še dobro, da smo šli, ker je PZA (45.902476, 11.036836) odprt do 22-ih zvečer, mi pa smo prišli tja par minut prej.
PZA je zraven stadiona, zelo urejen, za 12 ur pride 8 evrov, edino dostop je trapast, ker stojiš na cesti in plačuješ parking, preden ti odpre vrata. Poleg nas sta bila še 2 kemperja, prostora je pa za ene 12.
Nedelja je bil dan za potepanje po gradovih. Začeli smo z gradom v Roveretu, ki ga je v 14. stoletju zgradila družina Castelbarco. V gradu je zdaj muzej posvečen prvi svetovni vojni in dejansko dobiš ogromno informacij o vojni, saj je ravno v teh krajih potekala fronta.
Sicer je pa Rovereto neverjetno športno mesto, polno gorskih tekačev in kolesarjev, precej neobičajno za Italijo. Nadaljevali smo proti gradu Castel Beseno, ki je največji grad v Trentu in leži na hribu, smo ga že prejšnji dan »opazili« na poti v Rovereto, ker ga res ne moreš zgrešiti. Mi smo se na grad odpravili peš, spet iz enega parkinga za piknike (45.929579, 11.102880), blizu Calliana. Označena je bila 1 ura hoje, ampak mi smo našli vse bližnjice in bili v pol ure gor, potem pa smo naslednje pol ure iskali vhod v grad, ki je bil seveda na popolnoma nasprotni strani:) Grad je res ogromen, obdan z obzidjem, ravno čisto prenovljen, prikazuje njegovo celotno zgodovino, res dobro narejeno in res ogromna zadeva.
Je kar trajalo, da smo si vse pogledali, tako da smo spet zamudili italijanski lunch time in zato sami kuhali testenine. Zraven nas pa vse pekli na polno, tako da so se nam sline cedile:)
Po počitku smo se odpravili po soteski do mostu Ponte Romano, saj smo prejšnji dan na neki tabli našli označene poti različnih dolžin, ki povezujejo nekatere gradove in potekajo po soteski in hribih. Malo smo potrebovali, da smo našli začetek poti in smo morali iti čez reko in plezati čez ograjo, ampak smo našli pravo pot. Dejansko pot poteka ob soteski, na začetku čisto zraven, potem se dvigneš nad njo.
Pri mostu smo se obrnili nazaj, saj je bil v planu še grad Pietra.
Vendar je grad v privatni lasti, tako da smo si ga ogledali le od zunaj, po dogovoru pa je sicer možen njegov ogled.
Nadaljevali smo proti Aviu, kjer je se na pobočju Monte Vignola že od daleč vidi mogočen Castello di Sabbionara d’Avio iz 12. stoletja. Ogled gradu smo sicer načrtovali naslednji dan. Parkirali smo na parkirišču ob športnem parku v Aviu, s krasnim razgledom na grad. (45.737155, 10.947042)
Avio ima sicer okoli 4.000 prebivalcev, obkrožajo ga same gore. S Primožem sva šla še pogledat »mesto«, kjer se vsi poznajo. V nedeljo zvečer je bilo vse zaprto razen pizzerie, tako da sva se vsedla zunaj na kozarčku vina in si ogledovala lokalno sceno. Lokal se je kmalu napolnil, prav zanimivo koliko jih gre v nedeljo zvečer ven na pizzo. Tam sva sedela toliko časa, da sva že midva lačna postala in sva vzela eno margerito za »domov«, za Anžeta.
Ponoči je že začelo pošteno deževati, tako, da nama zjutraj z Anžetom niti na misel ni prišlo, da bi se šla sprehajat v dež, Primož pa se ni dal motiti in se je odločil za tek na Corno della Paura, 1.000 višincev in 15 kilometrov, pa še ideja za novo bajk turo. Z Anžetom sva imela bralno-šolsko-zabušantski dan in počakala, da je Primož prišel nazaj, po kosilu pa smo se odpravili via domov. No, vmes smo v Aviu našli še tehtnico za tovornjake in preverili težo naše Magde (preveč težka seveda).
Ni komentarjev:
Objavite komentar