Tudi slaba napoved nam ni prekrižala načrtov in smo se držali prvotnega plana, da prvomajske počitnice preživimo ob Gardskem jezeru. Namesto 6 družin s kemperji smo ostali le dvoji, ampak smo imeli družbo KF famili, ki so bili v apartmajih Verdeblu in Jureta s familijo, ki so bili v sosednjem kampu. Mi smo v PZA Transit v Torbolah (N45.872655 E10.871737) prispeli zvečer (na pot smo šli po službi), ravno ob začetku drugega polčasa polfinala Real-Borrussia Dortmund. Sandra in Aleš so bili na poti že od petka, so obdelali že Salzburg in Innsbruck. Vse skupaj ni izgledalo ravno obetavno, saj so bila tla popolnoma razmočena. Tudi ponoči je deževalo, ampak zjutraj nas je pričakalo sonce. Ker smo mislili, da je to zgolj naključje, smo si za prvi dan zadali kup planov, da izkoristimo sončni dan. Klemen, Aleš in Primož so šli bajkat na 601, ženski del z otroci pa je odkolesaril do »našega« igrišča v Rivi oziroma smo se stacionirale v lokalu ob njem. Razen tega, da sta Anže in Luka popadala v lužo in bila popolnoma premočena, smo si punce privoščile par aperolčkov, ki so bili tako zelo dobri, da se jih je nabralo kar nekaj:) Ampak smo uspele pripeljati vse otroke nazaj v naš PZA v Torbolah in tudi poskrbeti za vsa lačna usta:) Popoldan je moški del prevzel otroke in so šli igrat mini golf, Maruša in Tjaša sta šli tečt na Monte Brione, Sandra pa je imela malo miru in tišine. Zvečer pa smo zasedli prve vrste pred big screenom v našem bližnjem lokalu ob jezeru (Vila Cain) za ogled polfinalne tekme Barcelona-Bayern. Med samimi Nemci smo bili edini navijači Barcelone, no, pa ob rezultatu nismo prišli do izraza…
Naslednje jutro nas je spet pričakalo sonce. Sandra, Maruša in Lara smo dan začele z jutranjo jogo na travniku ob našem lokalu in potem bile pridne skoraj vsako jutro tudi naslednje dni.
Potem se je naša familija odločila za vzpon so cerkvice Santa Barbara nad Rivo. Žiga se nam je pridružil in fanta sploh nista vedela, da dobro uro in pol hodita v pošten klanec…
Razgledi so bili krasni, vreme je zdržalo in bil je super izlet. Malo smo zamujali na popoldanski piknik, so bili ostali že pošteno v pripravah.
Highlight piknika je bil sosed Rolf, ki smo ga povabili na pijačko, ker je tako nesrečno gledal našo številčno družbo. Rolf je imel XXL (10 metrski) avtodom, nam je razložil vse kaj ima, od keramičnega wc, dva kavomata (eden je za rezervo), včasih je imel 14-metrski avtodom ipd. In kot pravi Nemec je za vsako stvar razložil koliko stane. Kljub vsemu nam je popestril popoldne in tudi mi njemu. Piknik je uspel, naš 3-letni kelnar Luka je uspešno napil moški del in stočil 5 litrov vina:) Fant je perspektiven…
V petek zjutraj je šel moški del bajkat na Anaconda trail, ženski del z otroci pa se je odločil za šoping v Malcesinah. Smo mislile tja iti z ladjico, pa ni bilo ne duha ne sluha o ladjici. In potem se nas je 8 spravilo v Tjašinega Scenica in smo se odpravile do Malcesin. Šoping s 5 otroci je kar naporna reč, ampak nam je uspelo.
Vmes jih je bilo treba nahraniti, nazdravile smo za moj rd in na hitro uspele nabaviti nekaj parov čevljev, majčk in Bayernove drese za otroke (so zgleda prilagodljivi, iz navijačev Barcelone so se prelevili v Bayernove navijače). Šoping je torej uspel, smo potem odhitele nazaj v Torbole, ker nas je moški del že čakal s kolesarjenja. Pred piknikom za moj rd, smo si privoščile še welness v Verdeblu. Ker je bilo vreme zunaj krasno, smo imele welness samo zase in je zelo pasalo. Piknik smo imeli kar v Verdeblu, pridružila se nam je še Juretova družina. Zvečer smo odkolesarili še do Rive, ker smo imeli v planu ogled tekme v bike parku v Rivi, vendar smo tekmo zamudili. Na poti domov, pa nas je presenetila nevihta, tako da smo občutili tudi malce dežja. Ampak sobotno jutro je bilo spet prekrasno, ženski del odjogiral, Aleš in Primož pa odtekla krog na Monte Brione. Potem smo šli na bike sejem in prispeli ravno pravočasno, da smo si ogledali trial nastop Dannyja MacAskilla. Predvsem naša fanta Žiga in Anže sta bila čisto navdušena in od takrat ima Anže spuščen sedež in velik del popoldnevov preživi na kolesu in skače z robnikov (ata Primož pa zelooo ponosen:).
Naša familija se je potem odpravila na kolesarjenje čez tunelčke iz Rive na Pregasino in Anže ni imel pri tem nobenih težav. Problem je bila edino gužva, ker je bila sobota in se je sejem že začel, tako da je bilo res veliko ljudi. Ampak kolesarski izlet je uspel, razgledi na jezero in okolico so bili prekrasni.
V Rivi smo si privoščili zasluženo kosilo in potem odkolesarili naprej do Arca, kjer je bil preostanek družbe. Kolenci so se vmes povzpeli na grad v Arcu, Sandra, Aleš in otroka pa so imeli kolesarski izlet. Stacionirali smo se v naši slaščičarni, spili kar nekaj aperolčkov in pojedli kar nekaj pic in foccac iz sosednje pekarne. Tjašo smo odpeljali še v nekaj »must« trgovin v Arcu in odkrili še čisto novo prodajalno oljčnega olja, kjer smo še malo degustirali. Za Tjašo se je potem naš kolesarski izlet končal z nezgodo, saj je padla in si zlomila roko. To je bilo ravno pred njihovim odhodom domov, tako da se je odpeljala direktno na ljubljansko urgenco in dobila gips.
Ostali smo se vračali v nedeljo, zjutraj je ženski del odtelovadil jogo, moški del odtekel, potem pa smo se počasi napakirali in odpravili prosti domu. Tokrat smo se odločili za pot čez Trento in dolino reke Brenta. Pot je bila sicer daljša, ampak je lepo. Jaz sem uspela prebrati še knjigo do konca, za kar prejšnje dni ni bilo časa, ker je bila večinoma akcija.
Kot ponavadi so bile naše gardske počitnice prekratke za vse plane, ki smo jih imeli. Z vremenom smo imeli srečo in tako smo bili vsi navdušeni nad počitnicami.
Več slik je na pikasi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar