Za letošnji dopust smo si izbrali Črno goro, ki se nam je zdela odlična kombinacija gora in morja, da bomo vsi člani družine zadovoljni. Anžeta so prepričali obljubljeni čevapčiči in lepinje in smo bili zmenjeni.
Približna skica poti
22.6. Ljubljana-Slavonski Brod-Doboj-Zenica-Sarajevo-Foča-Ščepan Polje-kanjon Pive-cesta Plužine-Žabljak
Na pot smo se odpravili ob 4-ih zjutraj, ker smo pričakovali gnečo in ker smo letos brez klime. Do Slavonskega Broda je šlo vse vse gladko, na meji pa smo čakali slabo uro. Presenetljivo nihče ni nič kompliciral. V Republiki Srbski je še vedno veliko hiš brez fasad, v Federaciji BiH pa večinoma imajo fasade vsemogočih odtenkov roza in vijolične, arhitektura nekaterih hiš je pa res neverjetna (motel v stilu china town nas je prav nasmejal). Prvi postanek smo si privosčili pri eni od tipičnih obcestnih trgovin v nekih napol kioskih s tendami, da smo nabavali kruh. Postanek za kavico je sledil v Doboju, potem pa smo vozili vse do Foče. Od Sarajeva naprej je bilo zelo malo prometa, pokrajina pa je postala podobna slovenski. V Foči smo se odločili za kosilo, na vrtu restavracije ob Drini (Brod na Drini N43.485996 E18.745879). Naročilo smo mesno ploščo, ki je bila odlična, Anže je govoril samo njami.
Hiša je častila še jabolčno pito, bolj podobno baklavam, ki je bila tudi zelo dobra. Za to, 2 solati, 2 kavi in 4 pive smo plačali 16 €... Res poceni. Od Foče do mejnega prehoda Ščepan polje je cesta ozka, prometna, na srečo je kar nekaj prostorov namenjenih za umikanje. Dobro da sem ravno malo odspala, ker Anžetov komentar je bil, da je moral parkrat zamižati... Pred mejo je že polno rafting campov. Tara se namreč ravno na meji skupaj s Pivo izliva v Drino. Na meji nobenega problema, črnogorce je samo zanimalo kam smo namenjeni. Smejali smo se, ker se že premikajo neverjetno počasi:) Zatrdili so nam, da je cesta od Plužin do Žabljaka primerna tudi za nas. Nadaljevali smo ob kanjonu Pive, čez ogromno število neosvetljenih tunelov, lepooo. Vmes smo se ustavili ob HE Piva, lepi razgledi.
V Plužinah smo se odcepili na cesto čez Durmitor in samo upali, da bo res primerna za nas. Na srečo vsaj v hitrem vzponu nismo srečali nikogar, ker so ovinkasti tuneli in ozka cesta res neprimerni za srečevanje... Zelo hitro smo se dvignili, privoščili Magdi malo počitka in potem nadaljevali kakšnih 50 km po planoti čez Durmitor. To je pa res 'scenic route', izjemno lepa pokrajina, gore, nekaj planšarij, en eko kamp smo srečali na poti (tega je v ČG veliko-namesto da si postaviš šotor, si najameš lesene hiške, podobno Nebesom, ampak ne tako luksuzno).
Povzpeli smo se do 1.907 nmv, snega je bilo še kar nekaj tako po gorah kot ob cesti. Tudi temperature so bile 15 stopinj nižje kot spodaj.
Na prelazu smo se ustavili, da naredimo nekaj fotk, pa je nekje iz skal prilezel en Čeh, ki nas je prosil za vodo. Rekel nam je, da tam spi, da je tu mir v primerjavi z Žabljakom, kjer je vse polno ljudi. Resnično je tam mir, nekaj planšarij, par hiš na tisti ogromni površini, ki smo jo prevozili. Cesta je ozka, tako da smo imeli srečo, da smo 4 kamione srečali na takem delu, kjer smo se lahko umaknili. Preostali 3 avtomobili so se nas pa tako ustrašili, da so se sami ustavili na mestih, kjer smo se lahko srečali. Od prelaza smo se spuščali proti Žabljaku, srečali nekaj več ljudi, vsi so nam navdušeno mahali. Po vsem tem je Žabljak mali šok, saj je tako živahno turistično mestece. Se nismo nič ustavljali, smo šli naprej proti Črnemu jezeru, desno od vhoda je odcep do kampa Ivan Do (300 m strmega vzpona N43.153308 E19.097644) in tam zaspali v prijetnem hladu, pošteno utrujeni.
23.6. Durmitor
Kamp ima osnovne kapacitete, nudi pa krasen razgled na gore.
Plačali smo 10€ na noč. Smo se pogovarjali z Nizozemcema, ki sta se 10 dni pred nami že peljala po tej isti cesti na Durmitor in komentirala, da je bil sneg in led na cesti, da sta zaglavila v snegu (imata brako) in ju je jeep reševal.
Primož je zjutraj odtekel na vrh ene od žičnic, po zajtrku pa smo odkolesarili do Žabljaka, da kupimo zemljevid in določimo traso kolesarke ture. Anže je napadel burek, spet njami, jaz pa kupila gozdne jagode za 1,5€ na lonček. Prodajajo tudi borovnice. Kolesarili smo nazaj do kampa, kjer gre pot do nekaterih jezer (Zminje), se spustili do Mlinskega potoka in potem do Črnega jezera, ki je največje ledeniško jezero v parku.
Čisto nenačrtovano smo tako prihranili 3€ po osebi, ker nismo šli čez glavni vhod. Vozili smo ob jezeru, po gozdni poti, koreninah, kamnih, gor in dol, Anže navdušen, ata pa neskončno ponosen na sina, ki se zabava ob tem:) prišli smo samo do slapov, potem pa ni šlo čez, je preveč deroča voda.
Smo se obrnili in kolesarili nazaj do vhoda v park, tam pa cel šok, ker vozijo avtobuse turistov, jih tam odložijo in gredo vsi po asfaltirani poti v mestni obutvi do začetka jezera. Odločili smo se, da nam pripada kosilo, čevapi in mesna plošča, izbrali Konobo Luna. Bilo solidno, ne tako dobro kot v Foči, tudi malo dražje, 24€ smo dali za vse skupaj. Nasproti je turistična agencija, katere lastnik ima bike Kono in se je zaklepetal s Primožem. Vmes smo videli 2 slovenska avtodoma, turisti sicer od vsepovsod, od Francozov, Romunov, Latvijcev, Čehov, ni da ni. Sicer je polno nekih posrednikov, ki turiste ustavljajo na cesti in peljejo do namestitve. naš šefe kampa komentiral, da je vse neregulirano in kaotično. Po kofetku in nenadni plohi, smo nadaljevali s turo, do vasi Pitomine mimo sedežnice do vasi Bosača.
Cilj je bil Zminjsko jezero, pa je bilo tolk noro komarjev, da smo se malo pred jezerom raje po gozdni poti vrnili nazaj do Črnega jezera in nato spet vzpon do kampa. Še dobro, da so komarji bolj črnogorske sorte, veliki, ampak redkokateri piči:) Lastnik kampa je komentiral, da so to pač domače živali:) bili smo pošteno utrujeni, tako da smo zabušaval do večera v kampu. Ponoči pošteno mraz, 13 stopinj...
24.6. Durmitor (Savin Kuk), ob kajnonu Tare, Biogradska gora
Primož je zjutraj odtekel svojo turo, midva zabušavala. Potem smo pakirali (N43.122778 E19.104095 parkirišče žičnice, sigurno bi se dalo spati, in se odpravili pogledat, če obratuje sedežnica Savin kuk, par kilometrov ven iz Žabljaka, glavno smučišče Durmitorja. In je obratovala, pravzaprav 2 sedežnici.
Plačali smo 7€ po osebi in se povzpeli z obema. Do vrha na približno 2.200 nmv je bilo potrebno hoditi še približno pol ure, razgledi prekrasni na okoliške gore in spodaj na Žabljak in Črno jezero.
Vmes seveda srečali Slovence, Čehe v planinski opremi in Srbe v supergah in kratkih rokavih (pošteno je pihalo), ki so komentirali, da je to preveč strmo:). Navzdol smo prvo sedežnico izpustili in šli peš, čeprav je čnogorski žičničar komentiral, da to pa res ni za našega otroka primerno. Smo se samo smejali, mi smo hribci, Slovenci. Po turi smo si privoščili burek (njami pravi Anže), gozdne jagode in borovnice in se spustili po dobri cesti do mostu na Tari v Đurđević Tari.
Tam polno turistov, ki se ustavijo, da pofotkajo most. Most je kar impresiven, 150 m visok, so ga partizani porušili med 2. svetovno vojno in ga potem leta 1946 ponovno zgradili. Ob Tari smo se vozili do Mojkovca in šli par kilometrov naprej do Biogradske gore, nacionalnega parka. Za vstop v nacionalni parki se plača 6€ na osebo. Po par kilometrih vzpona smo prišli do Biogradskega jezera, recepcije in kampa (N42.900961 E19.595860). No, kao kampa, nudijo elektriko in wc. Plačali smo 10€ za kamp in 2€ za odrasli osebi, otrok zastonj.
Ko smo prišli, smo se malo 'ustrašili', ker je bilo polno enih deročih se osebkov. Pa nam je receptor takoj razložil, da bodo kmalu zapustili park, kasneje smo izvedeli, da so bili policaji, ki so imeli piknik in so se 'malo opustili'. V restavracijo smo šli na večerjo, za telečjo obaro, njeguški zrezek, čevape, 2 piva smo dali 30€, najdražje do sedaj. Nekako razumljivo glede na to, da je lokacija v nacionalnem parku.
Po večerji smo zganjali romantiko ob jezeru, pila sva pivo, kmalu se nam je pridružil domačin Mićo, ki je povedal, da je tukaj vsak dan, da pripravlja piknike za goste, o svojem delu v Budvi, hribih. Kako enostavno je sporazumevanje. Ker je bil mraz, smo se kmalu zavlekli v ad.
25.6. Biogradska gora, Kolašin, Podgorica, samostan Morača, Virpazar (Skadarsko jezero)
Ponoči je deževalo, pa je zjutraj nehalo. Ponoči se je zraven nas postavil cel kamp Čehov, ki so prišli z avtobusom. Sicer sem čez dan vozijo turiste z avtobusi, ki dlje kot do restavracije ne gredo. In potem je spet mirno ko avtobus odide. Primož je zjutaj odtekel svoj giro, potem pa smo šli okrog jezera s kolesi. Okoli jezera je poučna pot, ki prikazuje živali in rastline, ki živijo v tem nacionalnem parku. Gre sicer za enega od treh evropskih pragozdov, ki ima nekaj res impresivnih primerkov dreves. Zahvala za tega gre črnogorskemu Knezu Nikoli, ki je že leta 1878 zaščitil to področje.
Kolesarska tura okoli jezera je bila kar zahtevna, ker je bilo spolzko, polno je korenin in kamenja, ampak Anže in Primož sta neskončno uživala. Največji izziv je bil kar dolg most čez potoček in reko (north shore) in Anže se je neskončno zabaval.
Pot smo nadaljevali do Kolašina, glavnega smučarskega središča Črne gore. V Lonely planetu piše, da sta Žabljak in Kolašin edini mesti z nekaj turistične infratrukture v tem koncu. Iskali smo internet, ker nas je zanimalo vreme. V hribih je bilo namreč hladno, 15 stopinj in smo si zaželeli malo toplote. Zato smo se odločili, da obrnemo proti toplejšim krajem. Vmes smo se ustavili v gostilni ob cesti in se za 16€ pošteno najedli. In spet je bilo dobro.
Na poti proti Podgorici smo si ogledali samostan Morača, kjer so nas presenetili menihi, ki so pili pivo:) Samostan je na lepi lokaciji, ob reki Morači in z gorami v ozadju.
Ogledali smo si cerkev in okolico, potem pa smo pot nadaljevali ob kajnonu reke Morače vse do Podgorice. Zelo lepo, ob reki, polno tunelčkov, gora. Cesta je zelo prometna, polno težkih tovornjakov se vozi po njej. Podgorico smo samo prevozili in šli naprej proti Skadarskemu jezeru, ustavili smo se v Virpazarju, ki je čisto na začetku jezera. Takoj na vhodu so nas ustavili lastniki hotela Pelikan (baje legenda Zec) in nas prepričali, da gremo naslednji dan na vožnjo z ladjico po jezeru.
Pokazali so nam tudi zastonj parking (N42.247697 E19.090814), kjer smo prespali in sicer na makadamskem nasipu, zraven ceste, železniške in čistilne postaje, ampak se je izkazalo za čisto solidno izbiro.
Pokrajina je res lepa, jezero je dolgo 44 km, dve tretjini sta na črnogorski strani, tretjina je albanske. Gre za bivališče ogromno zaščitenih ptic od pelikanov, kormoranov, veliko rib živi tu ( krapi, jegulje...). Dogovorili smo se za 2-urno vožnjo naslednji dan (20 € za odraslega, 10€ za otroka +4€ na osebo za vstop v nacionalni park). Večer pa smo zaključili v Virskem pubu, irish pubu z live športnimi prenosi in dobro muziko in s pekarno zraven (pizza slice 1€).
26.6. Virpazar, vožnja čez Skadarsko jezero, Ulcinj, Ada Bojana
Zjutraj so nam že trkali na okno, ker je šefica Pelikana poslala lonček sveže bazilike, upam, da preživi do doma. Povabili so nas na kavo in kolač, gostoljubnost je velika, izlet z ladjico pa nam ni ravno izpolnil vsega obljubljenega. Še z enim parom smo se peljali najprej do samostana Sv. Nikole in izliva reke Morače v Skadarsko jezero, nadaljevali pod mostom na drugo stran proti Rijeki Crnojevica, si ogledali turško utrdbo in se vrnili v Virpazar.
Naslednji cilj je bil Ulcinj, živahno turistično mestece z večinskim albanskim prebivalstvom in kupov ruskih turistov. Nenavadna mešanica vsega, čisto drug svet. Parkirali smo na plačljivem parkingu (0,5€ na uro N41.930071 E19.212095) in šli peš do centra. Mala plaža je bila nabito polna, veliko je minaretov, ogledali pa smo si predvsem stari del, kjer so v glavnem restavracije in hoteli.
Lepo in tudi razgled je lep. Kosilo smo si privoščili zraven cerkve, poceni, ker je tu ogromno ponudbe.
Pot smo nadaljevali proti Adi Bojani, čisto pri meji z Albanijo, kjer se mejna reka Bojana izliva v morje. Ob reki je polno hišic na kolih, veliko je dobrih ribjih rstavracij, nekatere pa so bivalne.
Ravno ko smo se odločali, da bi šli v enega od lokalov nekaj spit, smo srečali ljubljansko družino, ki so nam svetovali kje bi lahko prespali in izvedeli smo, da imajo kajt šolo tam zraven-Kitesfera. V restavraciji Barakuda sem testirala solato iz hobotnice in je bila odlična. Dokler je bilo še malo svetlo, smo želeli poiskati mesto za spanje, ki so nam ga priporočili (pri restavraciji Barbana, na plaži, kjer se reka izliva v morje N41.866353 E19.340656). Anže in Primož sta si privoščila večerno kopanje, potem pa je Primož ugotovil, da nam je pumpa za vodo crknila...
Zraven pa se je začel še invazija komarjev, tako da smo šli v Fkk kamp Ada Bojana, da smo se lahko stuširali. In Primož je razstavil in popravil pumpo, jupi:) Kamp je z osnovnimi kapacitetami, 16€ smo dali za 1 noč.
27.6. Ada Bojana, Stari Bar, plaža Lučica pri Petrovcu
Zjutraj smo se šli kopat in malo izležavat na plažo. Plaže so še čisto prazne, pravijo, da še ni sezona. Cene v beach baru so občutno višje kot v notranjosti.
V Kitesferi so se počasi začeli zbirati Slovenci, smo izmenjali par besed in izvedeli, da so vsakoletni gostje. Vmes smo se ustavili še na Copacabana (N41.889100 E19.308251), eni od plaž na znameniti 12 km dolgi peščeni Veliki plaži, ki se razteza od Ulcinja vse do Ade Bojane. Tu je bilo že več ljudi, čeprav se je videlo, da so kapacitete še mnogo zmogljivejše.
Naslednji cilj je bil Stari Bar, staro mestece nad Barom, ki je bilo porušeno leta 1979. Pravijo mu čnogorski pompeji, lepo. Naseljeno je bilo do leta 1878 Za vstopnico smo dali 2€ za odraslega in 1€ za otroka. Raziskali smo vse kotičke, mesto počasi počasi obnavljajo. Zelo lepa je hribovita pokrajina okoli mesteca. Gosti pa sami Rusi, čist hudo.
Izven obzidja je novejši del mesta, privoščili smo so kosilo v Konobi Kula, hrana zelo dobra, cene pa občutno višje kot smo se razvadili v notranjosti.
Po priporočilu sodelavca Roka smo šli do plaže Lučica pri Petrovcu, manjši slikovit zaliv, ki je malo naprej iz mesta, po cesti mimo šole (N42.201523 E18.950439). Oni so v času krompirjevih počitnic tam brez problema spali par dni. V obeh lokalih smo vprašali, če bi lahko prespali in ni bilo problema. Plaža se je počasi praznila, privoščili smo si kopanje, par pirčkov in gledali Đokovića igrati v Wimbledonu.
28.6. Sveti Štefan, Budva, plaža Jaz
Po jutranjem kopanju in ko so trume Rusov zasedle vse kotičke na plaži, smo ušli. Najprej do Sv. štefana, slikovitega otočka, ki je v celoti namenjen luksuznemu turizmu in nanj ne moreš, če nisi gost. Trenutno je v najemu Aman resorta, cene za prvi teden v oktobru pridejo 700€ na dan na sobo za 2 osebi:)
Avtodom smo pustili kar ob cesti zgoraj (N42.256907 E18.897196), saj je parkirnina v mestu 5€ na uro, poleg tega pa se je izkazalo, da je bila to pametna odločitev, saj je bilo vse povprek zaparkirano in zelo prometno. Peš smo se spustili do plaže, kjer prva vrsta z ležalniki stane 20€, druga 10€, na drugi strani pa 50€. Otoček je izjemno slikovit, baje živi še 317 prebivalcev na njem. Okoli pa itak sami Rusi s hudimi avtomobili.
Po kavici in črni sipini rižoti smo nadaljevali do Budve. Parkirali smo ob Slovenski plaži za 0,5€ na uro (N42.284534 E18.840753) in šli po promenadi do Stare Budve. Novi del Budve je en velik gravž, polno hotelov, na promenadi pa štanti in hrane ni da ni.
Vsi so nas ogovarjali po ruski... Stara Budva pa čisto druga zgodba, kamnito staro mestece, pravijo mu mini Dubrovnik. Pred vstopom v stari del mesta je marina s par hudimi jahtami. Lepo, prehodili smo mini uličice za obzidjem, kjer je veliko lokalov in butikov, si ogledali grad (vstopnina stane 2€).
Črnogorci so nas vmes že dobro nasmejali, ker oni se marsikje šele zdaj začenjajo pripravljati na sezono in urejajo kapacitete, tudi tu je bilo še marsikje tako. Na koncu smo šli na plaži Ričardova glava na pijačo. Tu pa res kaj za videt, postavne mladenke in mladeniči, glasba že na polno igra, najbrž se dogaja pozno v noč.
Iz Budve smo se najprej povzpeli po cesti in nato spustili do slavne plaže Jaz (N42.284298 E18.803363), kjer sta bila koncerta Madonne in Roling Stonesov. Dolga peščena plaža, polna ležalnikov, ki pa še precej samevajo. Poznopopoldanski del smo preživeli na plaži, voda je še zelo osvežilna. Ponujajo polno vsemogočih vodnih športov, tako da nam ni bilo dolgčas ob ogledovanju dogajanja.
Zraven plaže je kamp Jaz, ki je čez dan parkirišče (3€), ki pa se zvečer sprazni in je bilo čisto mirno.
Kapacitete so pa res basic, jih sploh nismo preizkusili, samo spraznili wc in natočili vodo. Plačali smo 12,4€ za kamp in takso.
29.6. Tivat, Kotor
Zjutraj nas je presenetil dež in oblačno vreme, tako da smo po Primoževem jutranjem teku in obnovi zalog nadaljevali do Tivata (N42.431758 E18.698400). Mestece samo ni ravno ne vem kaj, glavna znamenitost postaja Porto Montenegro, pristanišče namenjeno luksuznim jahtam in jadrnicam. Tudi kapacitete se prilagajo gostom. Je kaj za videt, smo pasli oči na zasidranih jadrnicah, najboljši pa je bil predelan trajekt Sputnik, ki je v notrnanjosti najbrž skrival ni da ni:)
Skozi tunel in veliko sobotne gneče smo prispeli v Kotor, katerega stari del je pod Unescovo zaščito. Parkirali smo na zastonj makademskem parkirišču, že večkrat omenjenjem v potopisih.(N42.421850 E18.764071)
En italijanski kamper je bil že parkiran, sicer čez dan tam parkirajo tudi avtobusi, ki pripeljejo goste na ogled Kotorja. Do mestnega obzidja je ene 10 minut peš. Najprej smo se odločili za ogled trdnjave, ki se dviga nad mestom, baje 1.350 stopnic, vstopnina je 3€. Vzpneš se 260 m visoko, razgledi so krasni.
Na stičišču dveh poti smo zlezli skozi odprtino v zidu in šli do zapuščene cerkvice, kjer je bilo polno koz in krasni razgledi na okoliške hribe.
Primož je našel svojo bike pot in se že odločil, da gre naslednji dan na Lovčen s kolesom... Ko smo se spustili nazaj v mesto, smo bili zelo žejni in naleteli na gostilno, ki je bilo v lasti društva invalidov in kjer je bila cena za veliko pivo in 2 dcl vina neverjetnih 1,2€ (N42.425848 E18.771387).
Bila je čisto lokalna scena, kelnar je bil čisto navdušen, da smo se ustavili tam, še bolj potem, ko so prisedli američani in smo pomagali pri sporazumevanju. Po kosilu smo vandrali po ulicah starega dela Kotorja, ki je res krasen, polno cerkva, trgov, uličic. Čisto smo bili navdušeni, tako da smo si šli samo iskat za oblečt in šli nazaj v mesto.
Večer smo zaključili v lokalu Bandiera, čist lokalna scena z dobro muziko. Ko smo se vrnili do parkirišča, sta bila tam dva kemperja z ljubljansko registracijo, smo izmenjali malo vtisov o potepanjih in popadali spat.
30.6. Lovčen s kolesom, Kotor, Perast, Herceg Novi, Lovčen z avtodomom
Spanje ni bilo ravno najbolj mirno, saj je kar nekaj časa igrala glasna glasba iz lokala. Primož se je že ob petih zjutraj odpravil na kolesarsko turo na Lovčen po potki, ki jo je odkril prejšnji dan. Par ljudi, ki jih je srečal na poti, je bilo precej šokiranih kje rine gor, so rekli, da so dol že videli bajkerje, gor pa še ne. No, Primož je nazaj prišel navdušen...
Midva z Anžetom sva kofetkala v Bandieri, jaz opazovala turiste, ki jih je tu res veliko. Baje skoraj vsak dan pride kakšna križarka v zaliv, tudi tokrat je bila ena. Tu turisti niso bili samo Rusi, ampak res od vsepovsod.
Pot smo nadaljevali proti Herceg Novem, vmes pa smo se ustavili v Perastu, slikoviti vasici, od koder vozi polno taksijev do dveh otočkov, Gospa od Škrpjela in Sveti Đorđe.
Parkira se pred mestecem, pa so hoteli 5€ za 1 uro, se je Primožu čisto zmešalo. Za avto sicer stanje 0,5€ na uro... zato smo parkirali par metrov stran od parkiririšča, ob cesti. (N42.483915 E18.708995) Mestece je zelo lepo urejeno, kamnite hiše, polno je cerkva, dva hotela, nekaj restavracij in lokalov. Povzpeli smo se na stolp za 1€, lepi razgledi.
Prehodili smo mestece, na poti nazaj pa je prišla nasproti kolona pijanih Rusov v avtomobilih, so škropili z rakijo, mahali z zastavami, hudo... No, Rusi so itak povsod, najhuje je, pa da nas ne ločijo od njih, vsi so nas nagovarjali po rusko... Sem poslušala debate domačinov, enih gredo ful na živce, spet drugi vidijo možnost v tem, da se naučijo ruski...
Po ogledu smo se peljali naprej po zalivu, skozi Risan, vmes je še nekaj manjših vasi, plaže pa res niso bogve kaj v celotnem Kotorskem zalivu. No, je pa zato pokrajina toliko lepša. V mestecu Morinj (N42.488217 E18.651507) smo zagledali simpatičen zaliv in si privoščili kopanje. Nato smo nadaljevali do Herceg Novega. Ker je bila cesta do rive zaradi del zaprta, smo parkirali zgoraj nad mestom (N42.453235 E18.536827) in se spustili do morja po veliko stopnicah. Vmes smo si privoščili kosilo v Kafani pod Lozom, zelo dobro. Ugotovili smo, da so cene tu bistveno nižje kot recimo v Budvi ali Kotorju, kljub temu je tudi tu kar precej Rusov. Mesto nas ni ravno navdušilo, ogledali smo si še trdnjavo Kula (za 1€) in zaključili.
Do Tivata smo se vrnili s trajektom, ki vozijo non-stop, za nas je zneslo 8€, za osebni avto pride 4,5€. Pri prečkanju zaliva je moral trajekt upočasniti, da se ne bi zaleteli s križarko.
Potem pa smo se odpravili po 'scenic' route na Lovčen. Cesta je ozka, je pa dovolj mest umikanje, razen ko srečaš za volanom punco, ki ne zna voziti vzvratno. Potem pa postane bolj razburljivo... Kljub temu, da je bila že precej pozna ura, je bilo kar nekaj prometa. Razgledi na celoten zaliv so krasni, temperature, pa so se vztrajno nižale. Plan je bil da spimo nekje pod Lovčenom in smo izbrali lokacijo, kjer prodajajo sir in pršut, kjer se odcepi cesta proti Cetinjam. (N42.400728 E18.827112) Pošteno se je shladilo, na 12 stopinj, ponoči pa je noro pihalo. Sicer pa smo bili čisto sami.
1.7. Vzpon na Lovčen, Cetinje, Trebinje (BiH), Mlini blizu Cavtata (Hrvaška)
Zjutraj smo se odpravili peš na Lovčen, saj smo Slovenci. No, itak je bila na vrh Lovčena invazija Slovencev. Do vrha ne priporočamo vožnje s kemperji, ker je malo prostora za obračanje in je vse zaparkirano.
Že zjutraj je bilo polno, kaj je šele kasneje. Avtobusi pa itak ne gredo do vrha, se je potrebno zadnji del povzeti peš. Pred začetkom stopnic vse goste zaustavi tip, ki z velikim ponosom in navdušenjem razloži par stvari o enem najpomembnejših Črnogorce, Petru Petroviču Njegošu, ki so mu na vrhu gore Lovčen postavili mavzolej in kjer je njegova grobnica. Ker je 200-obletnica od njegovega rojstva, smo za dobro jutro nazdravili z rakijo:) in razložil je, da ne moreš reči, da si bil v Črni gori, če se ne povzpneš na Lovčen. Za vse to in nek obesek si je prislužil 5€, potem pa smo se povzpeli po poti (stopnice, ki vodijo do vrha čez tunel obnavljajo) do vrha. Bilo je lepo vreme, razgledi so lepi, baje se vidi 80% Črne gore. Za ogled mavzoleja in grobnice je vstopnina 3€ na oseba, otroka niso zaračunali. Tema dvema se ni dalo več razlagati, sta samo dala brošuro na posodo, da si preberemo:)
Ko smo se vračali navzdol, se je invazija Slovencev nadaljevala navzgor. Tolk Slovencev nismo srečali v teh 9 dneh, odkar smo bili v ČG.
Pot smo nadaljevali skozi Ivanova korita do Cetinj. Cesta je dobra, pokrajina lepa. Tu bi se tudi dalo spati brez problema. V Cetinjah, nekoč prestolnici Črne gore, smo parkirali direktno pred narodnim muzejem. (N42.389406 E18.923300)
Mestece samo ni nič posebnega, ima pa 4 muzeje, kar nekaj cerkva in samostanov, vse lepo označeno. Ogledali smo si zgodovinski muzej, vstopnina 3€, sicer se lahko kupi kombinirana karta za ogled vseh muzejev. Imajo tudi Cetinje free wi-fi, tudi sicer imajo v vsakem lokalu internet. Po uri zgodovine, kavi in bureku, smo zapustili Cetinje in naslednji cilj je bila nova članica EU, Hrvaška. Primož si je izbral cesto (Resna, Grahovo) do mejnega prehoda Ilino brdo (Klobuk v BiH), ker se tam še nismo peljali:) Enih 40 km smo se peljali po ozki cesti, na srečo z zelo malo prometa. No, razen, ko smo srečali kopico vozil, ki se je vračala s pogreba in je bilo na srečo ravno na takem mestu, da smo se kar zaparkirali za ene pol ure. Vožnja je bila kar adrenalinska, Primož se je bolj zabaval kot jaz... V kraju Grahovo smo prišli na mnogo boljšo cesto, ki pelje do mejnega prehoda z BiH. Na Črnogorski strani je mejni prehod majhen, v Bih pa nov in velik, zgrajen s sredstvi EU.
Še enih 30 km smo se vozili do Trebinja, po dobri cesti. Najprej je bila lepa gorata pokrajina, pred mestom pa je lepo umetno jezero. V restavraciji Vidovdan smo se ustavili na poznem kosilu in bili čisto šokirani nad nizkimi cenami - čevapi 4€, pol litra piva 1€, postrv 4€... Odprli smo še vodič o BiH in prebrali, da so Trebinje lepo mestece, znano po mlinih ob reki Trebišnjici. Pa smo si na hitro ogledali stari del, ki je ob reki in za obzidjem. (N42.711279 E18.349056)
Nikjer nobenih turistov, je bilo pa zelo živahno. Vse polno domačinov, ki so prišli zvečer na pijačo in druženje, res simpatično. Malo se nam je mudilo in smo nadaljevali pot proti Hrvaški. Ob mesta do meje ni nič poseljeno, polno je še območij z opozorili za mine... Od tu so med vojno obstreljevali Dubrovnik. Še nekaj kilometrov vožnje proti Cavtatu in smo si izbrali kamp Kane v Mlinih. Komaj smo našli prostor, polno kamperjev, ene par res velikih. Kamp ni ob morju, smo šli peš do njega. Vse lepo urejeno, polno zahodnoevropskih turistov, cene pa trikratne v primerjavi z ne prav veliko kilometri nazaj. Pravi kulturni šok smo doživeli... Kamp pa ni bil drag, smo plačali 132 kun.
2.7. Dubrovnik, Slano
Zjutraj smo se odpravili na ogled Dubrovnika. Parkirali smo pred kampom Solitudo (N42.661089 E18.072755), dobre pol ure hoje do starega dela mesta. Na vhodu v stari del mesta smo pa doživeli še večji šok, nora gužva, vodiči ponujajo ture in ni da ni. Smo naredili en giro, do starega pristanišča, grdo, tolk je ljudi.
Bo potrebno v kakšnem drugem letnem času. Stari del mesta je res lep, ampak kaj ko se ni dalo uživati. Odločili smo se le za sprehod po 2 km obzidju, ki obdaja cel stari del mesta in je visok tudi do 25 m. Ni pa poceni, vstopnina je 90 kun za odraslega in 30 za otroka. Je pa lepo, lepi razgledi na mesto in okolico, vmes trdnjava, in manj gužve kot 'spodaj'. Po koncu ogleda smo si privoščili še pivo za 3€ in pico, potem pa ušli, to ni bil užitek, pridemo kdaj drugič. Do parkinga pred kampom smo šli s taksijem, dali 10€.
Zdaj pa pride na vrsto še malo izležavanja, izbrali smo si Slano. Je simpatičen zaliv s 3 majhnimi kampi, hotelom Admiral s 5 zvezdicami in še enim all inclusive hotelom nasproti našega kampa. Mi smo si izbrali majhen kamp Bambo, 1,5 km naprej od kraja Slano, z ozko cesto do tja, sicer preprost, čist, smo v prvi vrsti ob morju. Ima tudi wi-fi, plačali pa smo 19€ na noč.
Srečal ene Goričane, ki hodijo sem že od leta 1968... za Anžeta je bil krasen zaliv z mivkasto podlago. Morje čisto, tudi že par stopinj toplejše kot nazadnje v Črni gori. Končno smo sestavili čoln, prvič na našem dopustu in preveslali del zaliva.
3.7.-4.7. Kamp Bambo v Slanem
Dva dni veslanja po zalivu, kopanja in skakanja iz skal, kavica in malica v Konobi Peronospora (v sosednji konobi Nono so nas spodili stran, ker smo prihajali istočasno k njim kot ena jahta, pa se jim očitno nismo zdeli dovolj perspektivni gosti z našim napihnjenim kanujem...), branje knjig. Prvi dan smo odveslali tudi do hotela Osmine naproti nas. Tam dogaja cel dan, od aerobike, animacij, do večerne glasbe... No, Anže je bil najbolj navdušen nad njihovim bazenom. Zvečer smo pa odkolesarili do Slana na pijačko in gledali parkirane jahtice in jahte.
5.7. Po Jadranski magistrali, Omiš, Trogir, otok Čiovo
2 dni in pol zabušavanja je bilo dovolj, smo se odločili še za ogled Trogirja. Vozili smo se po Jadranski magistrali, si ogledovali mesta in plaže. Vmes bosanski Neum, 22 km obale, ki so jo čisto pozidali, grozno. Za kavico in burek smo se ustavili v Omišu (N43.445763 E16.689767), luštno mestece z majhnim starim delom pod trdnjavo, ozkimi uličicami in trgi. Še lepši pa pogled na kanjon Cetine.
Povzpeli smo se na trdnjavo Peovo za 15 kun, lepi razgledi na mesto, kanjon in okolico. Tu je pa populacija gostov pretežno vzhodnoevropska, Poljaki, Čehi in Madžari. In vsi so nas nagovarjali po Češko, hudo...
Pot smo nadaljevali do Trogirja, lepega mesteca na umetnem nasipu med celino in otokom Čiovo, ki je pod Unescovo zaščito.
Parkirali smo ob morju, zastonj (N43.516241 E16.258536). Sicer so plačljiva parkirišča po 5 kun za osebne avtombile na uro in za avtodome po 20 kun na uro, zgleda nas res ne marajo. Imeli smo srečo, da ni bilo gužve, smo že pričakovali kaj podobnega Dubrovniku. Par uric smo vandrali po uličicah, trgih, si vmes privoščili pavzo na luštnem trgu. Na trdnjavi Kamerlengo (vstopnina 25 kun na osebo) se dogajajo koncerti, predstave, trenutno je potekal Festival Mediteranskega filma.
Ker smo bili že kuhani in pečeni (to je bil naš najbolj vroč dan dopusta s 35 stopinjami), smo si želeli še malo kopanja. Cilj je bil kamp Rožac, ki je že na otoku Čiovo, v mestu Gornji Okrug. Ker pa je zgledala gužva in smo videli oznako še za en kamp, smo se odločili, da pogledamo tudi tega. Sicer je bila pot do tja ozka in makadamska, ampak se je splačalo. Lušten kamp Labaduso v lepem zalivu s skalami in kamenčki, krasnim morjem. Anžeta smo komaj spravili iz vode.
V kampu imajo tudi Konobo, smo šli na ene školjke na buzari. Osebje zelo prijazno, izgleda vse family run, res prijetno. Edino cena za nočitev je bila več kot 30€...
6.7. Po avtocesti domov... Presenetila je edino jutranja gužva v Trogirju, promet poteka zelo počasi. Preostala pot domov pa je potekala najprej po zelo vetrovni avtocesti, sicer pa brez problema in gneče.
Rezime
Črna gora nam je bila super izbira, vse je bilo brez problemov. Pokrajina je lepa, tako hribi kot mesteca ob morju. Ljudje prijazni, hrana dobra. Kjerkoli smo spali izven kampov, ni bilo problemov. Ceste so večinoma ozke, zna biti adrenalinsko, ampak se da vse zmeniti. Sicer smo pričakovali, da bo bolj poceni, vendar se pozna, da je precej turizma, sploh ob morju. Seveda je bistvena razlika med turističnimi kraji in ostalimi, cene drastično padejo.
Hvala forumu za pomoč pri načrtovanju poti, vsem potopisom o Črni gori, predvsem pa Rosinem.
Več slik je na pikasi.
Več slik je na pikasi.
Super! To turo moramo sprobat ;)
OdgovoriIzbrišiza letošnje počitnice imamo v načrtu Črno goro, mogoče pa gremo na to turo
OdgovoriIzbriši