Grčija

Poletni dopust 23.6.-7.7. 2012

Približna skica poti:

Sobota

 

Na pot so se odpravili zgodaj zjutraj, ker smo imeli za cilj dolgo pot do Makedonije. Na poti čez Hrvaško ni bilo prav nobene gneče na cesti.  V Srbiji nas je že pričakala prava Juga, s kolesarji na avtocesti, voznim parkom (v glavnem Zastave) in hišami brez fasad. Ob vsakem postanku na bencinskih postajah so nam sicer prijazno želeli prodati vse od očal, nožev, sadja. Ogled Beograda iz avtodoma je bil pa prav prijeten in ker je bila sobota, tudi ni bilo gneče na cesti. Postanek za kosilo smo naredili v Leskovcu, kjer smo si prvoščilo mesno ploščo v gostilni Gurman (N42.991664 E21.960311).

Za 3 osebe, 2 solati, pijače, kave smo dalo 1.960 dinarjev oziroma 19 evrov (po prirejenem kurzu, sicer je to 17 evrov), kar se nam je seveda zdelo poceni. Kosilo je bil prav zabavno ob poslušanju gostov za sosednjo mizo, potem pa smo se z domačinom tudi malo pogovorili o življenju na jugu Srbije in o Grčiji. Nadaljevali smo pot proti Makedoniji. Na meji smo kar nekaj časa stali, potem smo se pa prav nasmejali nad pestrim dogajanjem na avtocesti, kjer se počenja marsikaj - od joginga, do vožnje samokolnice...

Pot do Velesa (ex Titov Veles) je minila skozi hribovito pokrajino. Nekaj kilometrov naprej od Velesa smo si za spanje izbrali parkirišče Motela Makedonija (N41.684874 E21.831541), kjer imajo sicer tudi camping, vendar so za nočitev želeli 18€ za 3 osebe, pa smo se raje zdilali za zastonj spanje na njihovem parkirišču.

Tako smo prišli tudi do ogleda četrtfinalne tekme med Španijo in Francijo in pa poceni večerje. Cene so res bistveno nižje kot pri nas, prav tako bencin. Skratka, pravo prijetno nostalgično potovanje po Jugi:) Na poti smo bili 15 ur.

Nedelja

Po kratki vožnji po slikoviti cesti (težko jo definiraš kot avtocesto) smo si privoščili postanek za zajtrk in jutranjo kavico na prvi večji bencinski črpalki. Bili so zelo prijazni, pa smo to izkoristili za polnenje in praznenje naše Magde. Zadnji kraj pred grško mejo je Gevgelija. Na grški meji je šlo vse tekoče in hitro, ne komplicirajo tako kot pri vstopu v Srbijo in Makedonijo. Avtoceste z rożami in borovci med pasova pa tudi še nismo videli, prav tako ne z želvami, ki prečkajo ceste:) Želeli smo se ustaviti v kakšnem mestu v Makedonskem delu Grčije in izbrali smo si Verio, ki so jo v Loneliju kar pohvalili.

Arhitektura mesta ni ravno impresivna, imajo pa židovsko četrt, par zanimivih cerkva, ogromno lokalov in baje pestro nočno življenje. Ustavili smo se v enem od prijetnih lokalov in, sicer zelo dober, kapučino je stal 3€. Pravi šok v primerjavi z makedonskimi cenami. Ugotovili smo, da je potrebno malo pogledati cene, so namreč zelo različne, kljub temu pa je najcenejši kapučino vsaj 2,5€, malo pivo pa se prav tako začne pri 2,5€ in stane vse do 4€.  Privoščili smo si grški fast food, poceni in bili presenečeni nad neverjetnim številom lokalov. Sprehodili smo se še skozi židovsko četrt Barbouta in si ogledali staro cerkev.

Pot smo nadaljevali do Kalambake, mesta pred Meteoro z znamenitimi samostani na skalah. Že ob vstopu v mesto se pokažejo kamnite skalnate skulpture in ženski del družine je čisto navdušen.

Zapeljali smo se do vasi Kastraki, izhodišča do samostanov Meteore. Vrnili smo se nazaj do Kalambake, se sprehodili po centru, polnem lokalov, ki so se zvečer seveda napolnili. Srečali smo tudi dva mlada Slovenca, ki sta nas spreševala o spanju. V enem od lokalov smo si ogledali četrtfinalno tekmo Italija-Anglija in si potem za spanje izbrali kamp Vrachos (N39.713679 E21.615230) v vasi Kastroi, 2 km oddaljeni od Kalambake, kjer smo si ogledali tudi drugi polčas, podaljškov pa nismo dočakali. Po večerni nevihti se je ozračje ohladilo, tako da je bila noč prijetno hladna.

Ponedeljek

Jutranje sonce je že pošteno nažigalo, kljub temu pa smo se, kot pravi Slovenci, odpravili na pot do samostanov, po poti, ki si jo je izbral Primož. Pot se je začela na koncu vasi in arhitektura hiš je prav slikovita.

Pot je bila najprej skozi gozd, kjer smo na poti srečali 2 želvi. Te želve v naravi so nas čisto navduševale. Pot se je začela komplicirati,tako da smo bili že skorajda prosti plezalci. Na srečo je bil oprijem skal zelo dober in je spominjal na Slickrock v Moabu, lunarno pokrajino.

Uspelo nam je priti skoraj do Kalambake, vendar smo malo pred ciljem ugotovili,da se pot preveč zakomplicira, zato smo se morali obrniti.

Navzgor smo bili precej hitrejši, poleg tega pa smo ugotovili, da smo pravi odcep zgrešili:) odločili smo se,da je bolje, da se vrnemo v vas. Privoščili smo si kosilo za 30€, z musako, fižolom in špageti v eni od praznih gostiln. V kampu so bili zelo prijazni in so nam pustili, da se še skopamo, kljub temu,da je bila ura že 4 popoldne. Bazen s pogledom na monolitne skale, zelo lepo.

Pot smo nadaljevali po cesti mimo prvega samostana St. Nicholas Anapausas, ki pa je bil že zaprt. Na srečo je bil naslednji Rousanou, kjer żivijo nune, odprt.  Ženske morajo obvezno obleči dolgo krijo (posodijo) in imeti pokrita ramena, moški so pa lahko v kratkih hlačah...

Impresiven majhen samostan, seveda je le del odprt za obiskovalce. Žal so bili vsi naslednji že zaprti, vendar je bila vožnja do njih in ogled od zunaj zelo impresiven, ko si samo predstavljaš kako jim je uspelo zgraditi samostane na teh monolitnih skalah. Ogledali smo si Varlaam, največjega Great Meteoro in Aiga Triada, ki deluje neverjetno impresivno, stoječ na skali.

Samostani sicer izvirajo iz 14. in 15. stoletja, 6 jih je zdaj še delujočih. Imajo različne odpiralne čase. Pred zadnjim samostanom so nas vabili na spanjem pred hotel Arsenis, baje zastonj za kamperje, ampak nismo prverili, saj smo se odpravili naprej do Ioaninne, glavnega  mesta pokrajine Epirus s 100.000 prebivalci. Pri čemer je še 20.000 študentov, kar pomeni, da je mesto polno lokalov in mladih. Prišli smo zvečer, parkirali na parkirišču zraven stolpa z uro (N39.665276 E20.855200), kjer smo tudi prespali. Sicer parkiranje stane 3€, ampak ker ni bilo nikogar, smo spali zastonj in ponoči je bilo čisto mirno. Pred spanjem smo šli na pijačo v mesto, lokali so bili vsi polni.

Torek

Ioannina leži ob jezeru, ob pogorju Pindos. Jutro smo začeli z dobro Illiy kavico v starem delu mesta, imenovanem Kastro z ozkimi ulicami. Za 15€ smo nabavili internet za 15 dni. Stari del  mesta stoji za obzidjem, ogledali smo si področje trdnjave Kale, kjer je tudi mošeja Fethiye in si privoščili kapučino fredo, ki pod vročim grškim soncem bolj paše kot vroč kapučino.

Potem smo se z ladjico (2€ na osebo) odpeljali na otok Pamvotis na jezeru. Na otočku živi nekaj čez 300 prebivalcev in izgleda kot da se je na njem ustavil čas. Sprehodili smo se čez slikovite uličice, si ogledali muzej Ali Paše, saj je tu živel in na tem otoku so ga Turki tudi ujeli in ubili. Na uličicah je polno trgovinic z nakitom, lokalno hrano in gostiln in nekateri prodajalci so bili prav nadleżni, saj je turistov bolj malo. V eni od gostiln smo si privoščili kosilo za 23€ in prav grozno je blo gledati ostale prazne gostilne.

Pot smo nadaljevali v območje Zagori, v gorovje Pindus. Vasi v Zagorii, 45 jih je, so znane po kamnitih hišah, podobne so Istrskim vasem in da so posejane po hribovju. V zadnjih letih so postale zelo popularne, zato jih tudi zelo obnavljajo in postajajo turistične. Zelo smo bili presenečeni, ker je bilo veliko turistov Romunov, saj jih kot turiste res nismo vajeni. Bilo je tudi kar nekaj Čehov, pa nekaj Nizozemcev in Švicarjev, očitno pa se res pozna upad nemških turistov, saj so zelo redki. Najprej smo si ogledali majhno vas Dilofo, ki je še zelo nedotaknjena in premore trg s taverno, telefonsko govorilnico in cerkvijo,ki jo obnavljajo in si je nismo mogli ogledati.

V taverni je sedelo par turistov, pa smo si pijačo privoščili tudi mi. Zraven taverne je ogromen 400 let star hrast. Sprehodili smo se po vasi, nekaj starejših ljudi tam živi, ostale hiše zgledajo bolj kot vikendi, ki jih obnavljajo ali so že obnovljeni.

Zanimivo je, da imajo hiše najprej vhod skozi obzidje,za njim je dvorišče in potem šele stoji hiša.
Pot smo nadaljevali proti vasi Monodendri, ki je izhodišče za sotesko Vikos gorge, globoko 900 m, v Guinessovi knjigi rekordov zabeležena kot najglobja na svetu.

Vas je kar velika, turistična, hiše obnovljene, veliko je tavern, gostilnic, hotelov in tudi tu vse bolj sameva, par turistov nas je bilo.

Najprej smo se zapeljali 6 km naprej iz vasi do view pointa Oxia, ki leži nad najglobjim delom soteske. Cesta je super, široka in pred tem razgledom se konča. In hitro smo se odločili, da bo to naša točka za spanje. (N39.906543 E20.751665)

Sicer se da spati tudi v vasi, imajo veliko parkirišče. Nato smo šli nazaj do vasi, si ogledali cerkev Aghios Athanasisi, šli na slab kilometer dolg sprehod so samostana Agia Paraskevi, vklesanega v skali nad sotesko (navdušena sem nad njihovimi lokacijami samostanov), od kjer je tudi razgled nanjo.

V vasi smo si privoščili še pijačko in se odpravili na spanje na izbrano lokacijo ob koncu ceste, bilo je hladno.

Sreda

Po zajtrku smo se odpravili na kavico do vasi in se odločili za spust do soteske. Pot se začne mimo cerkve v vasi in gledališča. Na poti smo srečali odpravo Romunov, ki je imela namen prehoditi celo sotesko, kar traja kakšnih 6-7 ur. Spust traja kakšnih 45 minut in ponuja lep razgled na vstop v sotesko. Privoščili smo si malico in potem še kakšno uro hodili po soteski v nasprotno smer.

Želeli smo priti do kamnitih mostov, po katerih so znane te vasi, pa nismo uspeli. Pot navkreber je minila hitro, Anže je bil motiviran s kosilom in se je tega lotil tako zelo hitro, da jaz nisem dohajala, Primož pa komaj. V vasi smo si za kosilo privoščili tradicionalno pito, ki je tipična za te vasi.

Klima je bila super, v senci prav prijeten hlad, zato smo se odločili, da si ogledamo še kakšno vas. Odločili smo se za Megalo Papigo na čisto drugem koncu soteske. Vozili smo se skozi vas Aristi, od tam pa po strmem in ovinkastem vzponu do vasi, ampak se je splačalo. Razgledi po poti so krasni, v vasi pa sploh, saj je pogled na gore in sotesko z druge strani enkraten. Kar ni se nam dalo iz teh vasi, potem pa smo našli še šah na trgu in Anže in Primož sta hitro odigrala partijo:)

Naslednja postaja je bil Lefkas, predvidene vožnje pa za dobre 4 ure. Najprej smo se vrnili do Ioannine in potem po cesti, ki je šla najprej skozi hribovje, ovinkasto. Pred Prevezo smo šli skozi tunel, ki gre pod morjem (5€ za avtodom), Lefkas pa je s kopnim povezan z mostom. Prišli smo do mesta Lefkas, kjer je vzdušje izgledalo precej bolj turistično kot na celini. Pot smo nadaljevali do južnega dela otoka, do kraja Vassiliki, znanem po idealnih razmerah za srfanje. Tam smo imeli namreč prijatelje, Tino, Denija, Saro in Oskarja, pa smo jih šli obiskat. Ker je bila ura že 11 zvečer, smo zapeljali v vas, parkirali ob morju in se odločili, da bomo tam tudi prespali. (N38.628521 E20.606797)

Hitro smo šli na rivo, kjer je izgledalo prav živahno in si ogledali drugi polčas, podaljške in enajstmetrovke polfinala med Španijo in Portugalsko.

Četrtek

Noč je minila v prijetnem hladu, kot vse do sedaj, razen tiste v Makedoniji. Privoščili smo si jutranje kopanje, prvo morsko na naši poti. In mimo so hodili sami Slovenci, cel šok po precej neturističnem delu po celini do sedaj. No, potem so nam razložili, da je v srfaškem kampu v Vassu 70 Slovencev z družinami, zato nam je bila bolj jasna ta količina Slovencev. Dopoldan ponavadi ne piha in je primerno za začetnike, okoli 4-ih popoldan pa pošteno zapiha in dobri srfači pridejo na svoj račun, jih je polno na morju. V temle surf kampu so zelo dobro zorganizirani,saj imajo s sabo tudi 2 varuški in še Anže je preživel popoldne v varstvu. V Vassu, ki ga si sicer vodi Anglež, je kombinacija Slovencev in Angležev, prav zanimivo si je bilo ogledovati to sceno. Zvečer pa smo imeli večer za drugi polfinale in za porabo gin tonika pri Jožetu in Marjani, slovenski večer na Lefkasu:)

Petek

Dopoldan smo si privoščili še malo kopanja, druženja, padlinga in slacklina, potem pa smo odločili za premik na zahodno obalo otoka, ki je znan po strmih klifastih plažah in lepim turkiznim morjem.

Prvi izbor je bil Porto Katsiki, znana plaža, do katere pelje še kar solidna cesta tudi za našo Magdo. Parkirišče je tudi za avtodome, stane 10€ in lahko tudi prespiš. (N38.602578 E20.550377)

Glede na to, da je plaža, do katere vodi 100 stopnic, res kičasto lepa, čeprav tudi turistična, smo se odločili, da bomo počakali sončni zahod in prespali. Zvečer smo si privoščili piknik in zasmradili sosednjima Francozoma, gledali zvezde in v prijetnem hladu zaspali. Poleg nas in Francozov so bili tudi 4-članska slovenska družina, ki se je vračala s Peloponeza.

Sobota

Po prijetno hladni noči je zjutraj takoj začelo pripekati. Odločili smo se, da si ogledamo še bližnjo plažo Egremni.

Cesta do parkirišča je ozka in ovinkasta, zadnjih 300 m (3 ovinki) so makadamski. Potem je parkirišče, vendar so nam takoj razložili, da do večera ne bomo mogli iti nazaj po cesti, ki jo zaparkirajo z avtomobili. Plačali smo 3€ in se odločili, da ostanemo do večera. Do plaże vodi 350 stopnic, na zadnjem delu zelo strmih, vendar je vredno.

Prekrasna dolga plaža pod klifom, turkizo modrim morjem, kičasto lepo. Dopoldan smo imeli senco pod skalo, popoldan pa pod senčnikom. Vmes smo šli na kosilo in pošteno 'zašvicali' po stopnicah, zvečer pa smo rekreacijo ponovili. Plaža je precej manj obiskana kot sosednja Porto Katsiki, se je treba do nje kar potruditi:) proti večeru se je plaža spraznila, cesta tudi, tako da smo lahko šli na pot.

Cesta proti mestu Lefkas gre čez hribovito pokrajino v notranjosti in je primerna tudi za avtodom. Malo se zakomplicira, ko pelješ čez vasi, ampak ker smo 'močnejši' se nam umikajo drugi. Povsod prodajajo med, zanimivi so čebelnjaki, ki zgledajo kot zaboji in so nametani po pokrajini.

Za mesto Lefkas smo se odločili, ker smo si zaželeli malo 'nočnega življenja' in mesto nas ni razočaralo. Parkirali smo na velikem parkirišču ob morju, kjer sta že bila dva kemperja, en italijanski in en nemški in odločili smo se, da bomo kar tam prespali. (N38.835517 E20.703207) Šli smo v mesto,najprej na večerjo in fanta sta si izbrala pico, ker je gostilna zgledala zelo obetavna s krušno pečjo. No, pica je bila daleč od italijanskih, sta fanta sklenila, da je bolje, če ostanemo pri grški hrani:) Po rivi smo se sprehodili do centra in vsi lokali so bili polni, obetala se je dolga živahna noč. Mi smo hitro omagali in šli spat, bila pa jo to vsekakor najbolj vroča noč v Grčiji.

Nedelja

Po zajtrku in igranju tenisa na parkirišču, smo šli na kavico v mesto, ki je izgledalo kot izumrto in se je šele počasi prebujalo. Kupili smo še ena očala za Primoža, tokrat ponaredek Ray Banke. Povsod prodajajo ponaredke in dobiš jih z računom, za 8-10€.

Pot smo nadaljevali proti Vassilikiju, vmes napolnili vodo, v pekarni nabavili kruh in ostale priboljške. V pekarnah prodajajo ogromno slaščic, raznih vrst baklav, piškotov, domačega sladoleda, raznih zavitkov in burekov.

V Vassilikiju je prav prijetno pihljajo, hitro smo se še skopali in šli do pristanišča za trajekt do Kefalonije. Do pristanišča se pelješ po rivi, mimo vrtov gostiln, no pripeljali smo srečno. Karte za trajekt začnejo prodajai 1 uro pred odhodom, za naš kamper in 3 osebe je prišlo 100€, ni poceni. Trajekt je bil poln, nanj pa zapelješ vzvratno. In avtomobili so parkirani na par centimetrov. Vožnja traja dobro uro, hitrost je res 'nadzvočna'. Na Kefaloniji trajekt pristane v Fiskardu, prijetni majhni vasi, nekoč ribiški, danes pa je predvsem priljubljena med jadralci in jahtami.

Kefalonijo je leta 1953 prizadel močan potres, Fiskardo pa takrat ni bil poškodovan. V zalivu je parkirana velika količina jadrnic, ob rivi pa je polno lokalov. Hiše so barvaste, vse tko mini, urejeno in prijetno. Ker smo bili že pošteno lačni, smo se odločili za kosilo-večerjo v eni od njih. Lastnik je bil zelo zgovoren, pa smo ga malo povprašali o stanju v Grčiji. Povedal nam je, da je lani in letos 40% manj gostov, da so ponavadi to predvsem Angleži in Nemci, letos predvem Angleži.

V zalivu Emblisi, kakšna 2 kilometra iz vasi, smo našli prostor za spanje. (N38.466050 E20.572726) Zaliv je prav idiličen, en grški kamper je že zasedel najboljši del parkirišča, ki ni ravno veliko.

No, ampak ko se je parkirišče sparaznilo, smo se tudi mi primerno namestili. Ko se še parkirali nismo, je Anže že letel v vodo, postal je pravi morski uživač, nove dimenzije našega otroka:)

Zvečer se je prijetno ohladilo in pihljalo, tako da se nam ni dalo iti nazaj do mesta in smo si finale med Španijo inItalijo pogledali kar preko interneta v kemperju.

Ponedeljek

Zjutraj nas je zbudil močan veter, tako da ni bilo nobene vročine niti na soncu. Anže je po zajtrku že letel v vodo, potem pa smo se odpravili proti Assosu, prijetni vasici ob zalivu.

Čez dan pride polno turistov na ogled vasi in gradu. Iz vasi je dober sprehod na ruševine nekdanje utrdbe in do rta, sem šla samo jaz, fanta pa sta ostala v lokalu ob plaži, se kopala in jedla... Pot je tlakovana, delno v senci in celo pot dišijo borovci. Na poti sem seveda srečala Slovence, če že ni Nemških turistov, smo tu mi... Grad je res samo še razvalina, tako da je bil vse skupaj le sprehod za malo rekreacije z dobrimi razgledi na vas in na lepe zalive pod skalami, ki pa so dostopni le z morja.

Spanje v Assosu za kamperje ni możno, saj ne pustijo. Nadaljevali smo pot proti Myrtosu, najbolj znani plaži Kefalonije, ki je od Assosa oddaljena 8 km. Dober razlged na plažo je s počivališča ob cesti, je pa dostop čisto do plaže in presenetljivo ni potrebno nič plačati.

Parkiramo poleg slovenskega kamperja, so odprava 3 kemperjev, ki se vračajo s Peloponeza. Spanje na plaži ni možno. Celo popoldne smo se namakali, je bilo pošteno vroče, ker nič ni pihalo. Za spanje smo si izbrali naslednjo plažo Kyriaki, kakšne pol ure vožnje naprej. Do plaže vodi ovinkasta cesta, najprej smo se ustavili v gostilni ob morju, so nas lokalci malo debelo gledali. Potem smo šli po ozki makadamski cesti do lepšega dela plaže, kjer lahko spiš za 7€, dobiš tuš, vodo, še wc smo lahko spraznili. (N38.310362 E20.488801)

Scena je čisto robinzonska. Tu sta dva Francoza, ki sem hodita że 15 let za 4 mesece, sta s kemperjem, imata motor, okoli pa urejeno kot Slovenci v hrvaških kampih:) le scena je precej bolj odbita. Pravita, da so turisti kakšen mesec, od srede julija do srede avgusta, da v tem času še ni sezona.

Naredili smo si piknik, poslušali šumenje valov, cela romantika:) 

Torek

Ponoči je noro pihalo, tako da je bilo tudi prijetno hladno. Če si ne želiš turističnih plaž je tale dober izbor, morje je ful lepo, scena pa bolj robinzonska, ampak so tudi lokal, senčniki in ležalniki na plaži. Odpravilo smo se naprej proti Argostoliju, glavnemu mestu Kefalonije. Najprej smo šli v Spar, vendar smo bili mal razočarani nad izbiro dobrot, to pač ni Italija:) parkirali smo ob morju, šli na kavo in sprehod po mestu, po peš coni. Mesto ni nič posebnega, so ravno zapirali trgovine za čas kosila, to smo v Grčiji videli prvič. Tokrat smo ponaredke očal nabavili vsi trije, Primož je zmagovalec, ima že 3 nova. Ko smo se vračali ob morju, smo v zalivu zagledali ogromno morsko želvo in bili čisto navdušeni nad prizorom. Slikanje ni najbolj uspelo, je bila prehitra za nas:)

Pot smo nadaljevali proti Samiju, čez hribovito pokrajino otoka. Sami je znan, da so tam snemali film Corelijeva mandolina, tako se seveda imenuje tudi lokal v centru mesta. Najprej smo se  ustavili v jami na Lake Melissana, ki je naravna jama, v katero vodi podzemna reka in ustvarja lepo svetlobo. Zamudili smo najlepšo svetlobo, ki je med dvanajsto in drugo uro. Po jami so nas peljali s čolnom, so veslali, ni tako kot na Kubi, ko so nas v jamo peljali z motornim čolnom:) ogled stane 7€ za odraslega in 4€ za otroka.

V Samiju smo najprej kupili karte za trajekt do Patrasa za naslednje jutro, je naneslo 117€  z 20% popustom, traja pa 2 uri in 45 minut. Smo prijazno prodajalko v agenciji povprašali kako kaj turizem, pa je samo zajamrala, da upajo, da bo avgusta kaj bolje... Mesto je bilo popoldan kot izumrto. Za kopanje smo si izbrali enega od lepih majhnih zalivov ob cesti do Agie Effimie. Anže je preizkusil svojo novo masko in bil šokiran nad količino rib v morju... Res jih je bilo veliko:)

Ker nismo našli kakšnega primernega mesta za spanje ob plaži, smo spali kar v centru Samija, v pristanišču. (N38.253938 E20.649414)

Lokali so bili čisto zraven za večerni izhod, zjutraj pa smo bili tudi že skoraj v vrsti za trajekt. Ni bilo kakšnega hudega nočnega življenja, bolj upokojenci in nekaj mladih parov. In sami Angleži. Noč je bila pa prijetno hladna.

Sreda

Zjutraj smo se vkrcali na trajek, ki je bil recimo polovično zaseden. Anže je bil navdušen, ker je bil trajekt velik in so bili avtomobili parkirani v dveh nadstropjih. Pa ker so imeli hrano gor... Vožnja do Patrasa je trajala slabe 3 ure. Patras smo izpustili, bi morali biti tam zvečer, piše, da je živahno mesto, ker je veliko študentarije. Pot proti Korintu smo najprej nadaljevali po ozki in ovinkasti avtocesti, kjer so večinoma izvajali gradbena dela. Na desni strani so hribi, na levi pa obala z mesteci in plažami. Za kopanje smo se ustavili v Kiato (N38.015935 E22.746382), plaža je s kamenčki čisto ob cesti.

Tu pa je že kup Pakistancev (naj ne bodo užaljeni, če sem se zmotila), ki prodajajo ni da ni po plažah in lokalih. Po kosilu smo pot nadaljevali ob obalni cesti do Korinta, kjer smo si želeli ogledati antično mesto. Če bi bila ura primernejša, bi se povzpeli tudi na Acrokorint, hrib nad antičnim Korintom z utrdbami. No, pa je bil tudi Antični Korint zaprt, ker delajo samo do 15- ih, čeprav je v Lonely-ju pisalo, da je v sezoni odprto do pol osmih zvečer. Jaz sem bila čisto zgrožena. Ostanke templja in mesta smo si zato ogledali le od zunaj.

Pot smo nadaljevali do Korintskega prekopa, prekop med polotokom Peloponez in celinsko Grčijo je bil zgrajen leta 1893. Širok je dobrih 24 m, globok 8 m in dolg 6,3 km. Skopali so ga, da ladjam ne bi bilo potrebno pluti okoli viharnega Peloponeza in jim tako prihranili 400 km dolgo pot, sedaj pa je za tovorne ladje preozek. Najprej smo šli do vzhodnega dela prekopa, potem pa še peš preko mostu, kjer so lepi razgledi na prekop. Ker se je skozi prekop ravno peljal en velik katamaran, smo ga počakali, da pelje pod nami.

Okolica je drugače bolj razsuta, polno je smeti, vse tko na izi, drugače kot na otokih... In polno temnopoltih Aziatov, pravijo,da so v glavnem Pakistanci, veliko jih dela na plantažah.

Naslednji cilj je bil Delfi, antično preročišče iz sedmega stoletja p.n.š.  Ker smo si želeli še jutranje kopanje v morju, smo se odločili za spanje v bliżnji Itei. Pot nas je vodila po eni hudi ovinkasti in razsuti cesti, ki jo kot bližnjico uporabljajo tudi šleparji, vse do Teb. Od tam naprej je bila cesta normalna, po ravnini so bila polja, zadnji del pa smo šli skozi gorovje Parnas, kjer so tudi smučišča. Ceste so bile dobre, prometa malo, vseskozi pa ogromno odpadkov ob cesti, česar do zdaj nismo veliko videli. V Iteo smo prišli šele ob 10- ih zvečer in si ogledovali kje bi lahko spali. Na začetku mesta je bil sicer en kamp, ob cesti plaže, ampak se na plažah ni dalo nikjer parkirati. Peljali smo se čez mesto do marine, ki je izgledala idealno mesto za spanje, čeprav je bil znak za prepoved kampiranja. (N38.431622 E22.419998) Zraven je bil en ogromen šotor in se je nekaj dogajalo, saj je bilo polno ljudi. Seveda smo šli pogledat in so ravno odprli sejem 'DOM' z radiatorji, pečmi in ostalo opremo. Naredili smo napako, ker smo policaja vprašali, če lahko spimo v marini, pa je rekel, da ne, da lahko spimo v kampu... Potem pa nam je lokalec, ki je to poslušal, rekel, da brez problema spimo v marini ali kjerkoli drugje po ulicah mesta, ker je mirno in varno. Šli smo še na pijačo, scena čist lokalna, so tudi hoteli, ampak očitno popularno za grške turiste. Ob 11-ih zvečer polno otrok in starejših. Spali pa smo kar v eni od ulic, ponoči je bilo čisto mirno.

Četrtek

Zjutraj smo našli luštno majhno plažo na začetku mesta s kabinami, tuši, kamenčki in se kopali. (N38.426131 E22.456479)

Nadaljevali smo pot do Delfija. Samo mesto Delfi ni nič posebnega, kup hotelov za množice turistov, ki jih vozijo z avtobusi. V mestu je veliko lokalov praznih in zaprtih, prav žalostna podoba.

Iz mesta smo nadaljevali pot do preročišča, ki je na zahodnem delu mesta. Vstopnica za Delfi in muzej stane 9€, otrok je pa zastonj. Lokacija preročišča je impresivna, ob vznožju hriba, ves čas se vzpenjaš. Stadion je na najvišji točki, kar vzpon pri dobrih 30 stopinjah. Priklopili smo se skupini turistov, ki je ravno začela z ogledom, da smo lahko slišali razlago vodiča.

Po ogledu preročišča smo si ogledali še muzej, kjer hranijo kipe in ostale najdbe iz preročišča, zaminivo.

Sestradani smo prišli nazaj do mesta in šli na naše klasično grško kosilo. Trume turistov z avtobusi pa so iz mesta že odšle in mesto je bilo kot izumrto.

Ker smo si želeli še malo kopanja, smo si izbrali Platio Ammos, pri mestu Kokkino Nero. Po 3 urah vožnje po odstavnem pasu, smo doživeli čisto presenečenje. Lep zaliv z zelo čistim morjem, krasnimi kamenčki raznih barv in oblik.

Parkirali smo na parkirišču ob baru Azzuro nad plažo (N39.840442 E22.784146), najprej šli na pijačo in doživeli naslednji šok, saj nam je postregel natakar iz Venezuele, ki se je želel pogovarjati špansko:)

Vprašali smo, če lahko spimo in je rekel, da ni noben problem, da je varno. Še na elektriko smo se priklopili, ker se nam je spraznil akumulator, smo mu želeli plačati, pa je rekel, da smo amigoti in da si pomagamo. Drugače sta še dva lokala ob morju, je bilo v enem od njih živahno do polnoči, potem pa se je čisto umirilo. In bilo je prijetno hladno.

Petek

Po jutranjem kopanju in kavi, smo šli po kruh v Kokkino Nero, mestece z zelo socialističnim izgledom. V pekarni smo nabavili lokalne dobrote, pri potujočem zelenjavarju (tega je v Grčiji ogromno) pa sadje in zelenjavo. Šli smo še pogledat do plaže mesta in na zadnji kapučino freddo (čist sem navdušena nad njimi, to bi morali uvesti pri nas), potem pa umrli od smeha, ker so bili vsi napisi v češčini, še kelnarca ni znala angleško (seveda češko). No, ugotovili smo, da so češki študentje na student travel, jih je bilo polno in tudi zvečer so imeli organizirane żure. Skratka, sami Čehi v Kokkino Nero:)

Za zadnji postanek na poti smo izbrali Ohridsko jezero, ki ni bil ravno čisto na poti. Ker Primož ni hotel plačevati dragih cestnin na grških avtocestah, smo naredili bližnjico čez neke hribe in vasi, miljon ovinkov, nikjer nobenega. Sem bila prav vesela, ko smo na eni boljših cest spet srečali avtobus:) Vozili smo se mimo ogromno obdelanih polj in najbolj noro je, da ob katerikoli uri dneva vse zalivajo.

Po zamudnem prehodu meje, ko so želeli videti tudi zeleno karto, smo kmalu prišli do Bitole. Začetek je bil obetaven, saj je bil tip na pumpi ful prijazen, pa smo ga povprašali katero gostilno nam priporoča za kosilo in nam je eno v centru. Kar pa je bil cel projekt, ker ni bilo za parkirati in smo se zataknili v eni od uličic centra. Prijazen fant nam je rekel, da naj mu sledimo za ven, pa je bila ravno tista cesta zaprta in smo naredili cel zastoj, saj nismo mogli naprej, nazaj pa tudi ne, dokler se nam niso umaknili. So pa prijazni  in pripravljeni pomagat. No, zadeva se je rešila, Primoža taki 'zatiki' ne ganejo več, mene precej bolj...

Našli smo priporočeno restavracijo Korzo v samem centru, ogromna restavracija z paro, ki prihaja iz vseh možnih cevi.

Zrak sicer hladi, ampak zraven mal kaplja in počutiš se kot kje na Kubi. Naročili smo ploščo za 2 osebi in piščanca za tamalga, pa nam ni bilo jasno, ko so nam prinesli eno skromno porcijo-za enega sicer kar obilno. Sva kelnerja takoj povprašala, če je to res plošča za 2 osebi in je zatrdil, da je. No, kaj je bil njegov namen, smo ugotovili šele, ko je zahteval 1.500 dinarjev brez računa. Pa je Primož zahteval račun, na katerem pa je pisalo 1.005 dinarjev, pa je rekel, da se je zmotil. Seveda mu tudi ni bilo všeč, da smo hoteli plačati s kartico, saj bi šla ta nameravana razlika v njegov žep. Smo mu na koncu rekli, da zakaj je trdil, da je bila to porcija za 2 osebi, če je računal porcijo za eno, pa se je spet neumnega naredil. Hrana je bila dobra, ampak tale način pa ne...

Nadaljevali smo pot do Ohrida-no, jaz sem vsekakor pričakovala več mondenosti, je pa mešanica vsega... Šli smo na pijačo do jezera ob kopališču z razgledom na center, grad in jezero, potem pa smo se lotili iskanja spanja po priporočenih točkah.

Pogledat smo šli tudi kamp v Strugi (Avtokamp AS, N41.172962 E20.715651) in je zgledal katastrofalno-mi smo mislili,da ne obratuje, pa so nam razložili, da je odprt. Pot smo nadaljevali so Struge, mesteca s pretežno albansko populacijo. Parkirali smo pred šolo, kjer je nekoč tudi že nekdo spal. (N41.174710 E20.677614) Fantu, ki je pobiral parkirnino smo dali 2€ in je rekel, da ni problem za spanje. Je pa to v centru mesta in ker je bil petek zvečer se je dogajalo na polno. Najprej so prihajale skupine fantov, spedenanih, z veliko količino kolonjske vode na sebi... Sem se že čudila kje so punce za vso to množico fantov, kakšno uro kasneje pa so pričele prihajati tudi skupine punc, zrihtane:)

Ko smo se vrnili nazaj do parkirišča, sem bila jaz zelo vesela, da sta zraven parkirala tudi 2 Francoza s kemperjem. Noč pa je bila pestra, dolgo v noč najprej žur po lokalih, ob pol 5 zjutraj pa nas je zbudil klic k molitvi iz minareta. Petek zvečer spanje v centru mesta ni najboljša izbira, če ne žuriraš:)

Sobota

Še celodnevna pot je bila pred nami, štartali smo ob 5-ih na Ohridu, na cestah ni bilo gneče v naši smeri, zato pa je bila na meji Hrvaške in Srbije dolga kolona proti Srbiji, pri 35 stopinjah so stali 3 ure. Zadnje mesno kosilo smo si privoščili Kod zmaja (N44.931623 E19.782266), v eni vasi pred Sremsko Mitrovico, hrana ok, kar poceni, Gurman vseeno boljša izbira.

In brez problemov smo domov prispeli ob pol 10-ih zvečer.

Luštna pot, Peloponez še čaka na naš obisk.

Naredili smo okoli 4500 km. Plan poti je nastajal sproti, pred začetkom smo vedeli samo to, da gremo v Vassiliki. Za pomoč pri načrtovanju se zahvaljujemo forumu, potopisom s foruma, predvsem Udijeva Grčija 2007 ter koordinatam.
Kriza se v Grčiji pozna po številu turistov, predvsem ni Nemcev. Ni pa nobenih problemov, ne z ljudmi, ne z nafto, ne z denarjem, ne s trgovinami.
Vode je dovolj, mi smo jo tankali na bencinskih črpalkah. Kampov je malo, bili so prazni in tudi potrebe po kampih ni. Spali smo po plažah ter po parkiriščih in nikjer nas niso preganjali.

Ljudje so prijazni, angleško znajo vsi, ki prihajajo v stik s turisti. Napisi so povsod tudi v latinici oz. v angleščini.
Ceste so na splošno zelo v redu, široke in večinoma dobro vzdrževane, seveda pa so na otokih ožje. Cestnine so drage, predvsem zato, ker kemper paše v 3. kategorijo od štirih in je tri do štirikrat višja od cestnine za osebni avto.

Potovali smo Maruša, Anže in Primož. Več fotk je na picasi. Potopis je objavljen na blogu.