Kampanija in Bazilikata 2011

Sobota 25.6.

Dopust, končno. Z eno in pol urno zamudo (vedno imamo namreč plan odhoda) smo se odpravili od doma. Cilj, jug Italije. Po avtocesti mimo Trsta, Benetk, proti Bologni, z obveznim postankom na Avtogrill kavici. Za prvi dan je cilj kmečki turizem v Toskani, kjer se dobimo s prijatelji, ki so na poti na Sardinijo. In se srečamo že na izvozu z avtoceste. Ker smo malo prehitro zapustili avtocesto, nas je pot peljala čez prelaz, mimo Toskanskih gričkov, jezera Bilancino in zvečer smo končno pripeli do turistične kmetije v Barberino de Muggellio, Agriurismo Poggo Di Soto, N44.015397 E11.287979. Otroci so že malo utrujeni od poti, tako da smo večerjo in končni cilj že komaj čakali. Turistična kmetija je v zelo prijetnem toskanskem okolju, parkirišče, kjer smo nameravali prespati nam je bilo pa tudi všeč. In končno večerja. Domači jajčni rezanci s tartufi, merjasec, domače tagliatele in ravioli, dobro vino. Z otroci smo preglasili vse italijanske goste, ki so bili v primerjavi z nami nenavadno mirni... Prijeten večer ob dobri hrani torej. Za 3 osebe je prišlo 50 EUR. In spanje na njihovem parkirišču v prijetnem hladu je bilo prav prijetno.

Nedelja 26.6.

Dan začnemo s povabilom šefice kmečkega turizma na dobro italijansko kavico. Spet preglasimo vse goste, otroci se še malo zdivjajo in začenjamo z raziskovanjem Toskane. Najprej se odpravimo do San Gimigniana, srednjeveško mesece s petnajstimi stolpi.

Že na vhodu v mesto nas prestreže motorist z napisom camper in nas odpelje do počivališča za avtodome. In ker je to kar precej nižje od mesta, vozi shuttle bus do mesta (1 ura 3 EUR, 1 dan 22 EUR). Ni kaj, znajdejo se. Pri vhodu skozi srednjeveška vrata nas malce šokirajo trume turistov, zelo različnih narodnosti, predvsem pa je veliko Američanov. Mestece je zelo lepo, dobro ohranjeno, razikujemo, čeprav je zelo vroče. Po 217 stopnicah smo se vzpeli na najvišji stolp Torre Grande in si vmes ogledali še muzej. Na vrhu je lep razgled na celotno mestece, vidimo se bomo mogli povzpeti še na del ohranjenega obzidja, brez česar pri našem Anžetu ne gre. Po koncu ogleda, si v prijetni senci na trgu privoščimo kapučino. In ko zapuščamo San Giminiano, trume Američanov in Nemcev šele prihajajo v mesto... Srečamo še družino iz Kranja, ki je imela avtodom parkiran zraven nas. Odpravimo se proti Sieni, vozimo se izven avtocest, vmes so prelepa polja sončnic in tipična toskanska pokrajina. Na hribčku zagledamo mestece z obzidje, Montereggione, in že vemo, da bo to naša vmesna postaja. Na parkirišču (1 EUR za uro oz. 5 EUR na dan), za katerega takoj ugotovimo, da bi tam sigurno lahko prenočili, pustimo avtodomom in se povzpnemo do mesteca. Mestece je miniaturno, zelo prijetno, ker je bistveno manj turistov, vendar ohranja ves italijanski šarm z trgom, lokali, trgovinami z ročnimi izdelki, zelo dobrim sladoledom. Seveda se moramo nujno povzpeti na obzidje oziroma oba dela, ki sa ohranjena, na enem in drugem koncu mesta.

Pot nadaljujemo proti Sieni. Parkiramo na parkirišču N43.34182 E11.30516, 3 kilometre pred centrom. Zapomnili si ga bomo predvsem po tem, da tam domačini hodijo po vodo, ki se lahko natoči od 7 do 24-te ure in ves čas je bila gneča. Sicer je mirno in zelo dobro osvetljeno. Skuhamo si pozno kosilo, zunaj je še vedno 35 stopinj in se s kolesi odpravimo v Sieno. Predvsem si bomo zapomnili vse klance in spuste, ki jih je v Sieni vse polno. Pozno nedeljsko popoldne, v Sieni je bilo ogromno ljudi in potem tudi ugotovimo, da je na trgu Piazza del Campo nek dogodek, za katerega nismo ugotovili kaj bi bil. Mogoče priprava na »palio«, ki bo 2. Julija. Nismo uspeli ugotoviti. Na prelepem školjkastem trgu, za katera pravijo, da je najlepši v Italiji, smo doživeli utrip mesta.

Po koncu dogodka se je mesto umirilo. Odkolesarimo do prelepekatedrale, po zavitih ulicah si ogladujemo krasne stavbe, trge in komaj najdemo odprt lokal, da si privoščimo pivo in spritz Aperol. In ugotovimo, da je bilo par ur Siene le za okus, da je za ogled mesta potreben vsaj še kakšen dan. Na poti nazaj manjša nezgoda s padcem, ki se je končala s potolčenim Anžetovim kolenom, ampak srečno. Utrujeni popadamo v postelje, medtem ko domačini še vedno točijo vodo.

Ponedeljek, 27.6.2011

Primoža zjutraj zbudijo avtomobili, katerih lastniki so že prišli po vodo... Vsezskozi je bila gneča, tako da je nismo uspeli poskusiti. Midva z Anžetom sva še spala, ko smo se že odpravili naprej. Imeli smo plan prevoziti 560 km do Pompejev, po avtocesti. Na poti smo se ustavili v Centro commerciale, nabavili hrano, internet in dvoje novih kratkih hlač za Anžeta, se okrepčali in naprej. Pokrajina je presenetljivo malo poseljena, dokler se nismo približali Neaplju. Tam pa prometna gneča že na avtocesti. In veliko hiš ob poti je nedokončanih. Prispemo do Pompejev, se sparkiramo v campu skoraj nasproti blagajne za Pompeje in si privoščimo kosilo, počitek, internet in branje.

Proti večeru se odpravimo do mesta Pompeji, do katedrale in glavnega trga, kjer si privoščimo kozarček, opazujemo kaotičen promet, južnjaški temperament (mične dekline se sprehajajo, fantje sedijo po lokalih, se odzivajo z žvižganjem), park in trg sta mesto za druženje domačinov, kar nas spominja na Španijo. Hodimo mimo ostankov Pompejev in ugotavljamo kako velika zadeva je to. In se že veselimo raziskovanja v prihodnjih dneh.

Torek, 28.6.2011

Dopoldan se odpravimo na ogled Vezuva.

Medtem, ko iščemo avtobusno postajo in čakamo na avtobus, nas že prestrežejo domačini in povabijo na turistični avtobus v obliki tramvaja. Zaračunajo 10 EUR za vožnjo do končne postaje, 5 EUR za otroka, poleg tega nas prepriča, da že na avtobusu kupimo karto za Vezuv (8 EUR), da ne bomo na vrhu čakali v vrsti. Vožnja po ovinkasti in precej ozki cesti je pestra, ko se srečujemo z nasproti vozečimi se avtobusi, ampak se nihče ne sekira in vse se izide. Ko pridemo do konca ceste, naš »vodič« pohiti naprej in nam da samo del sicerjšnjih vstopnic. Očitno se tako deli zaslužek... Po pol ure hoje, skupaj z množico turistov, pridemo do kraterja na vrhu Vezuva. Z vrha je razgled na celoten Neapeljski zaliv, sam krater nas pa ni tako impresioniral kot smo pričakovali. Časa imamo 1 uro in pol, ker nas avtobus za nazaj že čaka. Vožnja nazaj v Pompeje je še bolj pestra.

Po kosilu se odpravimo na ogled Pompejev (odrasli 11 EUR, otroci brezplačno), ker je ura že pol petih, je zemljevidov za tisti dan že zmanjkalo. Najhujše trume turistov za ta dan so očitno že minile, zato si v miru ogledamo mesto, ki je leta 79 p.n.št. izginilo pod več metrov debelo plastjo pepela. Zadeva je ogromna, v treh urah poskušamo pogledati čim več zanimivega v dobro ohranjenem antičnem mestu s templji, gledališči, forumi, stanovanjskimi hišami, javnimi hišami, termami in freskami. Proti večeru je zelo umirjeno, čez dan pa kar šokirajo množice avtobusov. Pravijo, da je to najbolj obiskana turistična atrakcija v Italiji.

Sreda, 29.6.2011

Na vrsti je izlet v Neapelj, tretje največje italijansko mesto s približno 1,3 milijona prebivalci. Iz Pompejev smo se do Stazione Garibaldi peljaji z vlakom (2,8 EUR povratna karta). Ko smo prišli ven iz postaje, nas je dočakal manjši šok. Vročina, prometna gneča, ki za nas deluje zelo kaotično, ogromno črncev, ki prodajajo vse od torbic, očal, pasov, denarnic in nasploh zelo veliko ljudi, ki kar posedajo. Okolica železniške postaje ni delovala ravno prijetno, v Lonely planetu piše, da se je ponoči teh učic pametno izogibati. Ker so ulice nametane, se nismo takoj znašli in smo najprej zavili na kapučino (za neverjetnih 1,2 EUR), da se malo aklimatiziramo. Po ulici Corso I. Umberto smo šli do gradu Castel Nuovo, vmes so pred trgovinami na ulici večinoma črnci prodajali vse prej našteto. Zanimivo, da za razliko od večine ostalih evropskih mestih, tukajšnji (pre)prodajalci prav nič ne težijo. Sicer je vse skupaj zelo glasno, s stalnim hupanjem, ki je namenjeno bolj kot opozorilo peščem in ostalim voznikom. Ogledali smo si grad Castel Nuovo (vstopnica 5 EUR), katerega okolico prenavljajo, v ksterem je tudi muzej, ki pa nas ni preveč impresioniral. Nudi pa lep razgled z vrhnje terase na pristanišče. Privoščili smo si neapeljsko pizzo, ki ima drugačno testo, kot smo je vajeni. Potem smo se želeli vzpeti z gondolo na hrib Vomero (cena 1,2 EUR), vendar nikakor nismo našli postaje, zato pa nas je med iskanjem zelo presenetil kontrast glavne ulice via Toledo v primerjavi s sosednjimi ulicami. Na Vomeru, ki je precej bolj umirjeno naselje, je bil naš cilj grad Sant Elmo (brezplačna vstopnina), Z vrha gradu je razgled na celoten neapeljski zaliv. Ker smo bili že precej utrujeni, je bil naš cilj priti čimprej z gradu, tam pa se je prava neapeljska scena šele začela. Prometni kaos po ozkih uličicah, kjer pa se je vedno vse izšlo, hrupno, celotne družine na mopedih, celotno dogajanje je na ulici, trgovina zraven trgovine. Celoten vtis je, da vsi želijo nekaj prodati in da ogromno ljudi ne dela nič in samo poseda. Značilnost teh zkih ulic je obešeno perilo na vrveh, promet, hupanje, trgovina zraven trgovine, tako zunaj kot znotraj, smeti, glasni pogovori. Tudi ribarnica je bila na ulici. Vse skupaj naju je s Primožem spominjalo na Kubo. Škoda ker se nisva upala fotkati, ker motivov je res ogromno.

Kar precej časa smo tako hodili po ulicah, odklop totalen. Končno smo si na enem mini trgcu vzeli čas za kavico in pivo, cene so bile precej nižje kot na turističnih točkah. In domača otroka sta želela igrati nogomet z zamaškom z našim Anžetom, pa ni šlo. Nazaj grede spet srečamo ogromno policije, tudi vojske, za kar pa nismo uspeli ugotoviti ali je to del vsakdanjika ali še posledica težav, ki so jih imeli s smetmi. Ko smo se vranili nazaj v naš kamp v Pompejih, je bil to pravi balzam, saj so turisti že odšli in se je mesto umirilo. Pravo nasprotje Neaplja...

Četrtek, 30.6.2011

Cilj tega dne je bil premik proti Sorrentu in izlet z ladjico na Capri. Ker smo bili zelo dopustniški, je trajalo, preden smo se odpravili iz Pompejev. Hitro smo zapustili avtocesto, da bi se zapeljali še skozi okoliške vasi, zato je šlo vse skupaj zelo počasi. Spretno smo se izogibali ozkih mestnim jedrom in se držali oznak, kjer je bilo prepovedano za kamione in avtobuse. Ko smo prišli do Mete, malo pred Sorrentom, se je promet zaustavil. In tako je šlo zelo počasi vse do Sorrenta, kjer se ne da spati izven kampa. Odločili smo se za kamp Nube dArgento. Ker se je vse skupaj zavleklo, smo se odpovedali Capriju in se odpravili na kopanje v Marino Grande, plaža približno 300 m strmo od kampa.

Na mini lokalni plaži smo rentali ležalnike in marelo, opazovali glasne domačine in na trenutke nemogoče otroke. Zraven plaže so imeli vajo za snemanje oddaje za Rai, ki je potekalo naslednji dan, tako da smo imeli glasbeno popoldne in večer. Zvečer smo se odpravili v Sorrento in bili presenečeni od množice turistov, predvsem Američanov in Angležev. Zvečer glavno mestno ulico zaprejo in vse skupaj postane promenada z ogromno množico turistov. Sprehodili smo se skozi mesto in kar hitro pobegnili domov.

Petek 1.7.2011

Za ogled Amalfijske obale smo se odločili, da rentamo avto. Dali so nam Peugeot 207, malce razbit in ne preveč ohranjen. Ker smo na začetku zgrešili cesto, smo se peljali čez nekaj vasi na rtu, južno od Sorrenta in ugotovili, da so precej neturistične, popolno nasprotje Sorrenta. Do kave nam je uspelo priti v Agati. Zavili smo na Amalfijsko obalo, 45 kilometrov dolgo cesto južno od Sorrenta proti Salernu. Cesta je vsezkozi zelo ovinkasta, poteka visoko nad morjem in nudi zelo lepe razglede. Vožnja z avtodomi je prepovedana, razen med polnočjo in sedmo zjutraj. Prometa, v nasprotju s pričakovanji, ni bilo veliko, srečali smo tudi malo avtobusov. Za našo Magdo bi bil problem predvsem ustavljanje, ker se do Vietra sul Mare praktično ni mogoče ustaviti. Positano smo fotografirali samo od daleč, smo pa zagledali lepo plažo v Prainu in se odkločili za kopanje. Zaliv je bil med skalami, zelo lep.

Sprehodili smo se še po obalni poti do stolpa. Pot smo nadaljevali do Amalfija, kjer smo uspeli parkirati na pomolu. V Amalfiju je seveda zelo turistično, tu smo naleteli tudi že na Japonce in kar nekaj Špancev. V starem mestnem jedru je zanimiva stolnica iz 9. Stoletja. Predvsem pa smo si ogledovali uličice, ki vodijo po strmih stopnicah in so pravi labirint.

Zabava za Anžeta. Šli smo proti dolini mlinov, saj je ta predel bogat s tekočo vodo in je več tovarn papirja. Zapeljali smo se še do Vietato di Mare, skozi vasi Minori, ki so malo manj slikovite kot pot do Amalfija, vendar še vedno ponujajo lepe razglede. Nazaj grede smo se odločili še za ogleda Ravella, ki ponuja razgled na Amalfi in Minori. V mestecu so poleti aktualni glasbeni festivali s klasično glasbo, saj je tud domoval Richard Wagner. Vse skupaj deluje zelo umirjeno, je tudi nekoliko stopinj manj kot ob morju, zato se nam je zdela super ideja za avtodom, vendar je prepovedano spanje v njem.

Sobota, 2.7.2011

Premik iz Sorrenta se je začel z nezgodo, ki se je na srečo končala le s počenim stranskim ogledalom. Bližnje srečanje z avtobusom je bilo namreč bližje kot je sprva kazalo. Da smo prišli do avtoceste, smo se morali vrniti skoraj do Pompejev. Južno od Salerna smo zapustili avtocesto, Vozili smo se ob morju, kjer so bile vsezozi plaže, večinoma domačini. Kampov, parkirišč in čudnih tipov je bilo vse polno. Cilj  je bil Paestum, razvaline antičnega mesta Poseidonia, ker so ohranjeni trije mogočni templji (Neptiunov, Cerenin in Herin).

Ogledali smo si razvaline (vstopnina 6 EUR, parkirali na camper stopu, ki stane 10 EUR) in če ne bi pred tem videli Pompejev, bi bili najbrž bolj navdušeni. Pot smo nadaljevali proti ribiškemu mestecu Agropoli, se povzpeli na dobro ohranjen grad z lepim razgledom na zaliv in še malo nabirali kondicijo po stopnicah in majhnih uličicah.

Cene so v primerjavi z dosedanjim delom poti občutno nižje. Potem pa se je začela prava avantura s 34-kilometrsko vožnjo čez hribovit narodni park Parco Nazionale del Cilento. Cesta je bila zelo ovinkasta, najprej smo se povzpeli na prelaz, potem spuščali čez vasi. Hribi so vseskozi poseljeni, za domačine pa smo bili tudi kar atrakcija z našo Magdo. Ceste se postajale vse slabše, tako da je bilo kar adrenalinsko. Uspešno smo prispeli do mesteca Acciaroli, do Camper stopa N40.192008 E15.020584 ob plaži Lido Giu-Gio, kjer pa je bilo polno avtodomov (cena 10 EUR), tako da smo komaj našli prostor. Plaža je mivkasta, tipična italijanska s postavljenimi ležalniki in dežniki in z visokimi valovi. Noč je bila prijetno hladna in valovi se je slišalo valove.

Nedelja, 3.7.2011

Zjutraj se je mudilo na plažo, kjer smo najeli ležalnika in dežnik za neverjetnih 17 EUR (do sedaj še nikjer tako drago). Anže je užival v svojih orbi valovih in naslednjih par ur ga ni bili za spraviti iz vode. So pa cene ostalih stvari neprimerljivo nižje. Na plaži pa sicer v glavnem samo Italijani. Sledil je premik do Palinura, cilj je bil sicer rt Palinuro, kjer sta 2 jami in plaže pod klifi, vendar z našo Magdo do tja nismo mogli priti. Tako da smo se odločili za kopanje na lokalni peščeni plaži z velikimi »orbi« valovi. In po plaži se stalno sprehajajo prodajalci vsega mogočega, črnci. Pozno popoldan smo se odpravili proti našemu prenočišču in ker prvotno zamišljenega nismo našli, smo prišli do Saprija. Vmes je bilo kup kampov, brez facilities za kamperje. V Sapriju pa množica ljudi in kmalu smo ugotovili vzrok – izbirali so mr. In miss Italije, Evrope in Universe v bodybuildingu in nekaj primerkov nas je kar presenetilo. Ker nismo mogli priti do parkirišča, smo šli nazaj v prvi kamp, tipičen italijanski počitniški kamp. V njem, poleg nas in še ene francoske družine, sami italijanski pavšalisti, ki imajo celotno komoditeto, animacijo, vse je glasno. In največji šok je bila cena – 46 EUR, ki je nastopila ravno s tem dnem... Odpravili smo se na pico, ki je bila zelo dobra in doživeli naslednje, tokrat poztitivno presenečenje – 2 pici, 1 malo in 1 veliko pivo je naneslo 12 EUR. Cena kampa in cena te večerje nam res nista ška skupaj...

Ponedeljek, 4.7.2011

Iz Saprija smo se odpravili v notranjost, v Bazilikato, eno najmanj poseljenih in razvitih italijanskih regij. Vozili smo se skozi pokrajino, ki ima polno skalnatih gričkov, je slabo rodovitna, malo poseljena. Vendar je pokrajina zelo fotogenična in hkrati zelo neturistična.

Ceste so bile dobre in ker je kar nekaj vasic na hribčkih izgledalo zelo obetajoče, smo se odločili, da se v eni ustavimo. Od daleč je zgledal Pisticci zelo obetavno, ko pa smo parkirali, našopingirali in se odpravili v mesto, je bil pa ravno čas kosila. Zaprte so bile vse trgovine, vsi lokali, ni se dalo dobiti niti ene kave. Prehodili smo precejšen del mesta in bili pošteno presenečeni nad celotno situacijo, ker je bilo mesto kot izumrto. Tiste par domačinom, ki smo jih srečali, smo se pa mi zdeli večja atrakcija.

Sledila je pot do Matere, kjer smo našli izredno prijeten camper stop N40.65270 E16.60614 na agroturismu Masseria del Pantaleone. V primerjavi s kampom prejšnjega dne, je bila okolica neverjetno mirna in prijetna – in to za 13 EUR. Ravno smo se namestili in se namenili v miru spiti kakšen kozarček, ko je do nas prišel »Bobo Sind« z zelo dolgimi dreadlocksi in ponudbo za ogled sassijev, glavne znamenitosti Matere, za 15 EUR. Sassi so bivališča, ki so jih od srednjega veka dalje kopali v strmih pobočjih Gravine iz lehnjaka. Do leta 1950 je v zelo tesnih prostorih skupaj z živalmi živelo skoraj 20.000 ljudi, dokler se niso odločili odpraviti »narodno sramoto«. Kasneje so začeli z restavriranjem votlin in ponovnim oživljanjem mesta. V mestu sta dve četrti sassov, Barisano in Caveoso.

Bobo nas je (poleg nas sta bila še dva upokojenska italijanska para) odpeljal do četrti Barisano, kjer nam je ob miniaturnem Sassiju razložil zgodovino in življenje v sassih. Ogledali smo si podzemni sistem zbiranja deževnice, cisterne, saj so večino vode zbirali na ta način, hišo v votlini, da smo dobili predstavo o tem kako so včasih živeli, muzej, ki priča o življenju. Nato smo šli na degustacijo lokalne hrane in pijače, kjer smo nakupili tudi dobro vino. Vse skupaj je delovalo zelo dobro povezano z lokalnimi ponudniki, a nič zato, bilo je zanimivo. Odpeljal nas je še do četrti Caveoso kjer je krasen razgled na četrt Barioso. Zvečer pa smo se odpravili v mesto, kjer je bilo vse polno ljudi, domačinov. Našli smo lokalno pizzerio in restavracijo, kjer se nam je v spomin vtistnil zelo simpatičen natakar stare šole. Našli smo še koncert lokalnih rockerjev in vztrajali do konca. Na 3-kilometrski poti do doma, pa smo se izgubili ozroma bili napačno navigirani. Ko sem že ravno zelo namrgodeno gledala v svet usred ništa, smo srečali avto in Guiseppe se je prijazno ponudil, da nas zapelje do našega kamperja. Res neverjetna prijaznost, zelo prijetno presenečenje.

Torek, 5.7.2011

Po zajrtku z nadležnimi muhami, smo se odpravili še na lastno raziskovanje četrti Sassov. Najprej smo se lotili bolj pristno ohranjene četrti Caveoso z veliko ohranjenimi bivalnimi votlinami, cerkvami. V tej četrti je manj prenovljenih stavb, ves čas pa je kresen pogled na četrt Barioso. Na trgu pred cerkvijo smo si najprej privoščili kavico, čez 2 uri še malico. Cene nas vseskozi presenečajo, saj so neprimerljivo nižje v primerjavi s turistinimi točkami Španije. Še bolj nas preseneča, da so samo italijanski turisti, mi smo prava eksotika. Že znanje angleščine je redkost v teh krajih. Matera nas je pa očarala, izjemno fotogenično mesto. V četrt Barioso smo se odpravili še po nabavo vina in mešanice leče in drugih stročnic za darila v trgovina, kjer smo prejšnji dan degustrirali hrano in pijačo.

Iz Bazilikate smo se po zelo lokalnih cestah, ob močnem vetru in na koncu še dežju, odpravili v Apulijo. Cilj so bili truliji v Alberobellu, vendar so se zaradi dežja odločili, da si ogledamo še jamo Grotte de Castallana (krajši ogled 10 EUR, celotna tura 15 EUR). Če ne bi živeli v deželi lepih kraških jam, bi bili najbrž bolj navdušeni, tako pa nismo ravno do padli. Seveda so bili v jami zopet sami italijanski turisti. Že proti večeru se opravimo proti Alberobellu, kjer smo prenočili na camper stopu v neposredni bližini trulijev N40.782800 E17.233610 (18 EUR za 24 ur z elektriko).

Sreda, 6.7.2011

Dopoldan smo si ogledali Alberobello, mesto trullijev, ki jih najdemo samo v Apuliji. Truliji so majhne, okrogle in pogosto med seboj povezane kamnite hiše s stožčastimi strehami in z vrhnim zaključnim kamnom, ki so kot narodna deiščina na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Ulice med seboj povezanih trulijev so sicer zelo fotogenične, veliko je turistov z majnhnimi otroci, napisi so celo v japonščini in tudi japonski turisti so dejansko tam! Vendar je preveč prodajaln s spominki, vse skupaj v primerjavi z Matero deluje preveč narejeno za turiste.

Kmalu se naveličamo in se uradno odločimo za vračanje domov. Za vmesno postajo smo izbrali polotok Gargano, ostrogo italijanskega škornja, ki je kraški planinski masiv do 1.000 nmv. Od Manfredonie naprej nas pot vodi po večinoma zelo ovinkasti cesti, precej strmo nad obalo, na kateri pa so krasni zalivi z visokimi belimi skalami. V tem narodnem parku je ogromno jam in votlin. Žal bi za ogled teh krasnih zalivov potrebovali kakšno drugo prevozno sredstvo, zato si jih ogladujemo samo s ceste.

Naš cilj na vzhodnem koncu polotoka je kraj Vieste, ki leži na skali, pred vhodom v mesto pa je dolga peščena plaža, ki je tudi malo močvirnata. Vso to ravnino za plažami so večinoma kampi, villago turistico in par camper stopov. Privoščimo si par ur kopanja z lepim pogledom na mesto, plaža in samo morje pa sicer nista tako navdušujoča. Spimo v camper stopu za 18 EUR N41.85984 E16.17276.

Četrtek, 7.7.2011

Dopoldan preživimo na plaži, mimo se vozi kup ladjic, predvidevamo da na oglede lepih zalivov, votlin in jam. Pred odhodom zavijemo še v mesto in smo presenečeni nad poceni kavo, pico in pijačo, kljub temu, da je vse skupaj precej turistično in da so poleg italijanskih turistov tdi Nemci, Čehi, Poljaki in kakšen Francoz. Sicer vse skupaj deluje bolj poceni turizem. Pot iz Viesteja nas vodi po zelo ovinkasti cesti mimo Peschici, ki prav tako ponuja lepe razglede. Kasneje zavijemo na avtocestu in kmalu pokrajina postane gričevnata, rodovitna, veliko je oljčnih nasadov, vinogradov, polj, gričkov. Vmesna postaja je San Benedetto del Tronto, največje italijansko ribiško pristanišče. Prvi manjši šok je camper stop N42.923716 E13.894774, ki leži pod mostom avtoceste, mimo pa gresta še lokalna cesta in železnica. Vse to za 8 EUR.

So pa zelo prijazni, dajo nam mapo mesto, razložijo kje kaj najdemo in gremo na kratek ogled. Tu je pa popolnoma drugačna scena kot v Viesteju, saj so glavne značilnosti mesta lepa promenada (6 km) s palmami, dolga plaža s fino belo mivko, elegantne vile in hoteli. Ogromno napisov je v nemščini, turisti so zelo različnih narodnosti in vse skupaj deluje precej na nivoju. Gremo na večerjo, ki je glede na Amalfi coast še vedno razmeroma poceni in potem v naš camper stop pod mostom.

Petek, 8.7.2011

Po dopoldanskem kopanju, se odpravimo po avtocesti za Bologno do zadnje vmesne postaje, mesteca Chioggia na južnem delu Beneške lagune. Mestecu pravijo male Benetke, je na otočku, ribiško mesto.

Z Magdo se zelo skeptično peljemo čez center, saj nas tam vodi GPS in to brez problemov. Cilj je camper stop v Sottomarini N45.221637 E12.295333, ki je tudi zraven plaže. Kljub temu, da smo bili tam že ob pol 6 popoldan, je zadeva v celoti zasedena z domačimi kamperisti, ki pridejo tja za cel vikend. In dejansko piše na tabli, da sprejemajo goste samo za cel vikend. Zdilamo se, da lahko spimo zraven recepcije, če gremo do 9-te ure zjutraj ven. S kolesom se odpravimo do Chioogie, zelo smo presenečeni nad neverjetnim številom kolesarjev, sploh s kolesi na električni pogon. Mesto nam je simpatično, res podobno Benetkam, seveda pa bistveno bolj umirjeno in z normalnimi cenami. Ker pa se je začela še ribja fešta, si privoščimo še malo ribjih jedi. Potem pa počasi postajamo vse bolj nervozni, ker nas napadajo tigrasti komarji, ki so prav zamorili večer. Škoda, ker je res lepo. Ko se vračamo domov pozno zvečer, pa petek zvečer je, je vse polno ljudi, glasba od vsepovsod.

Sobota, 9.7.2011

V vročem sobotnem dopoldnevu si želimo še zadnje kopanje in ker se v Sotomarini s kamperjem težko parkira (bilo je eno parkirišče za 7 EUR na uro), se odpravimo do par kilometrov oddaljene Isole Verde, majhnega mesta z lepo plažo in ogromnim kampom. In ker je sobota so prave selitve narodov. V mestu je parkirišče, ki bi bilo prav super tudi za spanje N45.173836 E12.319280, blizu je plaža, ki je zelo lepo urejena s celotno oskrbo, prijetno glasbo, do sedaj še nikjer tako fancy. Par uric kopanja in gremo domov.

Skupaj smo naredili okoli 3000 kilometrov v 15 dneh. Z Magdo smo potovali smo Maruša, Anže in Primož. Pisala je Maruša, vozil sem Primož.
Več fotk je na Picasi. Objavljeno na blogu. Približna skica poti.
Hvala za ideje za pot: Sanjske poti po Evropi, Mojca in Tomaž, Lonely Planet, caravaning.si, camperonline.it