Velikonočne praznike smo želeli izkoristiti za potepanje po Italiji. Vremenska napoved ni bila ravno najbolj obetavna, zato smo iskali lokacijo z najlepšim vremenom. In se odločili za Firence, ki smo se jim do sedaj vedno izogibali. Nismo ravno ljubitelji mest, kjer je preveč turistov. Malo smo računali, da jih bo za velikonočne praznike kaj manj...pa smo se zmotili.
Petek popoldan smo začeli v Huminu (Gemona del Friuli), manjšem mestecu ene pol ure oddaljenem od Vidma pod hribi. Glavni namen je bilo Primoževo bajkanje in vzpon na kakšen hrib. Zvečer smo parkirali na parkirišču (N46.276362, E13.137282), ki je namenjeno tudi avtodomom, je pa zastonj.
Poleg nas je bil parkiran še en kemper. Odločili smo se za večerni ogled centra. Anže je takoj napadel hrano, midva pa našla prijeten lokal z veliko izbiro vin in aperolom. Tam pa seveda sami lokalci. Naredili smo še večerni obhod po centru in popadali dol. Ponoči je tudi deževalo, ampak Primož se ni pustil motiti in je opravil vzpon na bližnji hrib Mali Karman (Monte Cuarnan). Z Anžetom sva delala za šolo, igrala remi in niti slučajno se nama ni dalo ven, dokler se Primož ni vrnil. Potem smo se le odpravili na ogled mesteca. Mesto je znano po tem, da je bilo leta 1976 skoraj popolnoma porušeno. Na tem območju Karnije je v tem potresu umrlo skoraj 1.000 ljudi. Najprej smo se povzpeli na grad, ki ga obnavljajo in je zaprt za ogled, nudi pa lep razgled na dolino in okoliške hribe.
Neverjetni so ti Italijani, na sobotno dopoldne že vsi ob kozarčku vina ali aperola. Pot nadaljujemo do jezera Lago di tre comuni, mimo vasi, ki so bile epicenter tega potresa. Ob jezeru je tudi en kamp, mi pa smo si na parkirišču (N46.324209, E13.066148) ob jezeru skuhali kosilo.
Malo smo si ogledali okolico, pa je bilo vreme precej neprijazno, saj zelo pihalo in je bilo mrzlo. Zato smo kar hitro zaključili in se odpravili proti Firencam. Na poti smo se ustavili v outletu Barberino di Mugello, pa smo naredili samo en hiter giro, nismo bili uspešni pri nakupovanju.
Firence so prometno precej kaotične, dobro, da zvečer ni veliko prometa. Po kar dolgi vožnji čez mesto smo prišli do PZA-ja(N43.79508 E11.24757), ki pa je bil zaprt za kemperje... Zakaj nismo uspeli izvedeti. Napotili nas do castella, pa je Primož raje poiskal drugo točko, ki smo jo še imeli. Po kakšni uri vožnje in malo zgubljanja vmes, smo prispeli na drug konec mesta, blizu kampa, kjer je bil že dodobra zapolnjen PZA(N43.75157 E11.24348) in smo se nekako zgužvali še mi. So bili pa sami Italijani, ob 11-ih zvečer seveda še vsi pokonci, vključno z otroci.
V nedeljo zjutraj si je Primož privoščil tek do Ponte Vecchia in komentiral, da je bil to pravi užitek, ker ni bilo nikjer nikogar. Na PZA-ju pa nihče drug ni vstal pred 9-to. Dan je bil sicer krasen, sončen. Odpravili smo se do mesta, najprej navzdol do vrat Porta Romana, mimo vrtov Giardino di Boboli, palače Pitti, kjer se že vila vrsta turistov.
Palačo je zgradil bankir Pitti, ki je skušal konkurirat Medičejcem. Danes je namenjena razstavam. Hitro smo ugotovili, da so bila naša predvidevanja o manjši gužvi v Firencah zelo napačna. No, namesto palače Pitti smo zavili v trgovino z ročno izdelanimi pisanimi brazilskimi čevlji Nao, kjer jih na koncu kupimo Anžetu. Nato smo prišli do znamenitega mostu Ponte Vecchio, kjer pa je bila nora gužva.
Most v sedanji izvedbi je iz 14. stoletja in sedaj so v glavnem same zlatarne na njem. Hitro uidemo čez in se trudimo najti kakšno bolj mirno uličico. Najdemo lokalček za prvi postanek za kapučino, Anžetovo malico in aperol, ki stane recimo 5€. Nato hodimo po ulicah in trgih, brez kakšnega načrta in smo navdušeni nad impresivnimi stavbami, trgi, katedralo, krstilnico, cerkvami.
Mene navdušuje opazovanje ljudi iz celega sveta, nekateri so v zimskih bundah in škornjih, Američani, Angleži in Skandinavci pa v natikačih in poletnih oblekcah. Na soncu je sicer 22 stopinj, ko pa se skrije ali si v senci, pa ni tako zelo toplo. Gremo mimo znamenite galerije Uffizi, ponosa italijanske renesanse, katedrale, trgov.
Šoping je odprt, vse blagovne znamke, ki si jih zamisliš. No jaz sem se že navadila, da se v Primoževi in Anžetovi družbi ne šopingira, ker nimata veliko potrpljenja za tovrstne zadeve... V self service restavraciji San Marco smo šli na kosilo, stavba stvor nečesa, hrana ni ravno presežek, je pa poceni za Firence.
Nato se sprehodimo do Fortezza de Basso, kjer je ob nedeljah bolšji sejem. Naredili smo krog okoli trdnjave, šli mimo železniške postaje in naredili postanek za kofetek, pa nas je skoraj kap, saj je kapučino stal 4,5€. Poslikali smo Ponte Vecchio s sosednjega mostu, nato pa še malo hodili po ulicah.
Našli smo prijeten lokal pri pošti z aperolom, ki je stal 8€ (v Trbižu recimo 2,5€). Je pa prijetno osebje in dobra muzka. Čaka nas še vzpon do PZA-ja, čisto smo bili izmučeni od celodnevne hoje, no, to pa ni veljalo za Anžeta, ki je tekel v klanec. Na poti iz Firenc smo se želeli ustaviti na Piazzi Michelangelo, ki nudi krasen razgled na cele Firence, pa je tam nora količina ljudi in avtomobilov in smo imeli ogled le iz avtodoma.
Nameravali smo spati v kakšnem manjšem mestecu blizu Firenc in smo si izbrali Borgo di San Lorenzo, 30 km stran. Navigacija nas je dvakrat hotela peljati čez slikovito Fiasolo na toskanskih gričih 8 km iz Firenc, pa je cesta prepovedana za kemperje, avtobuse in tovornjake nad 2,5 ton. No, končno smo le našli cesto, ki nas je čez hribe pripeljala do točke. Tam je tudi nek PZA, spali smo na parkirišču (N43.952665 E11.383551), zraven 2 kemperjev. Šli smo v mesto, vse zaprto, nato pa prišli do trga, kjer je bilo pred lokalom ogromno mladih ljudi.
Stari del zgleda simpatičen, ima en Torre, dve cerkvi, knjižnico, katere ogled priporočajo. Poleg tega lokala, je odprt še Irish pub in kebab. Vrnemo se k temu lokalu in gremo na aperol in prigrizke. Potem se vrnemo v kemper in kljub temu, da mularija žurira na bližnji klopci, zaspimo takoj.
Zjutraj nas zbudi par kapljic dežja, pa hitro neha. Primož gre na jutranji tek, potem se odpravimo do jezera Bilancino. Smo imeli namen kolesariti, pa nam okolica ni bila preveč všeč. Odločimo se za ogled Prata, dobrih 20 km oddaljenega, drugega največjega mesta v Toskani, enega centrov italijanske tekstilne industrije. Prato ima okoli 170.000 prebivalcev in v Lonely-ju piše, da tudi veliko kitajskih priseljencev. No, ko smo se sprehodili do mesta, smo ugotovili, da je polno priseljencev raznoraznih narodnosti in polti. Ampak res veliko... Mesto je kot izumrto, nekaj turistov je, pospravljali so stojnice od maratona, ki se ravno končal. Trgovine so bile večinoma zaprte, sem pa tja kakšen lokal odprt. Sprehodili smo se do katedrale in si jo ogledali, pa do gradu, ki je zgrajen v 'nemškem' stilu in ki so ga ravno zapirali.
Iskali smo kakšno gostilno in našli preprosto gostilnico (N43.881954 E11.098677) s tipično toskansko kuhinjo, kjer kuhar in najbrž lastnik Danilo pedenata polno gostilno. Kljub temu, da najprej izgleda, da bo to trajalo zelo dolgo, jima kar gre. Primož preizkusi govedino v močni pekoči omaki, Anže testenine, jaz pa toskansko juha (z različnimi vrstami fižola in ješprenom, zanimivo). Pijemo domače vino in smo navdušeni nad izbiro. Vse skupaj nanese 52€.
In to je to za ta vikend, čaka nas še 480 km vožnje. In ker nam odpove peta prestava to kar nekaj časa traja. Že na italijanski strani nas pričaka dež in tako vse do doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar