Krompirjeve počitnice 2013-Bosna

Že lani smo jo imeli v planu, letos poleti pa smo le še potrdili, da se tokrat lotimo Bosne. Kakšnih hudih planov nismo naredili, nekaj točk, ki smo si jih želeli videti, ostalo pa smo prilagajali sproti. In potovali smo v družbi prijateljev, Lare, Žiga, Sandre in Aleša. Vremenska napoved je bila letos idealna, čez dan sončno in okoli 25 stopinj, kakšno nasprotje od lanskega snega.

Sobota 26.10. Plitvička jezera, Bihać
V petek zvečer smo se dobili na Plitvicah. Naša pot je šla čez Črnomelj in predvsem po veliko ovinkih. Zadnja ura pred Plitvicami je potekala po ovinkih in hribih, čez podrte srbske vasi, le nekatere so sedaj poseljene. Spali smo v kampu Korana, ki je bil še odprt (160 kun N44.949759 E15.643212).

Kamp je lepo urejen, v lepem okolju, bilo nas je nekaj kamperistov. Aleš in Primož sta zjutraj odtekla svoj giro, fanta sta igrala fuzbal in rolkala, zajtrk pa smo že jedli na toplem sončku. Prav na počasi smo se potem odpravili do vhoda v park Plitvička jezera. Parkirali smo na vhodu 1 (N44.907457 E15.612205), parking za avtodome stane 70 kun na dan (ponoči se tu ne sme spati), vstopnina za 3 pa je nanesla 220 Kun. Za popotnico smo nabavili razne vrste štrudlov. Po parku je možnih nekaj različnih tur, odvisno od časa in volje. Odločili smo se za turo C, ki traja od 4-6 ur in vključuje tudi vožnjo z vlakom in ladjico (zastonj, že vključeno v vstopnici za park). Park je res lepo urejen, voda teče vsepovsod.

Poleti je baje noro turistov, zdaj je bilo super. Je bilo pa kar nekaj japonskih turistov. Najprej smo se spustili do velikega slapu, nato mimo jezer, izvirov, manjših slapov in jame do jezera, katerega prečkaš z ladjico. Potem smo hodili še kakšno uro mimo dveh jezer, potem pa smo se do našega vhoda vrnili z vlakom. Pošteno izmučeni smo prepešačili še zadnjih 10 minut do parkirišča. Tam so bili parkirani še trije slovenski avtodomi. Ženski del se je lotil kuhanja, kmalu pa so se nam pridružili še Kolenci. Naslednji 2 uri je bilo parkirišče naše, otroci so rolkali, igrali nogomet in košarko, največjo zabavo pa je povzročilo obmetavanje z listjem.

Kolence smo prepričali, da se nam pridružijo na večerji v Bihaću. Najprej smo domačine vprašali kje lahko parkiramo, so nam pokazali (N44.816020 E15.870857), ponoči in v nedeljo zastonj, čez dan avtomat, v centru mesta).

In tudi spanje tam ni bilo problematično. Na začetku je bilo malce glasno, ker je bila sobota, ampak se je kasneje umirilo. In šumenje Une je pomagalo. Zvečer smo naredili en giro po mestu, ki ni sicer ni nič posebnega,je bilo pa zvečer živahno in polno mladih. Iskali smo večerjo, priporočili so nam Restaurant Paviljon. Bilo je dobro in za 11 oseb ni bilo drago. Ženski del in otroc smo šli spat, moški del je še nadaljeval v sobotno noč.

Nedelja 27.10. -Jajce, Travnik

Po jutranji kavici so se Kolenci odpravili naprej do Murterja in mi do Jajca. Vmes smo se ustavili ob Plivskem jezeru, očitno nedeljska izletniška točka. Ljudje se tam zapeljejo z ladjico po obeh jezerih, mi pa smo si samo privoščili en kofetek na toplem soncu ob jezeru. Nadaljevali smo do Jajca, parkirali na parkirišču za avtobuse, off season (po 1.10.) je zastonj (N44.338342 E17.267957). Parkirišče je zraven muzeja Avnoj, kjer je potekalo 2. Zasedanje skupščine Avnoj-a leta 1943. Otroke je navdušila stara lokomotiva pred muzejem. Potem smo si ogledali slapove, ki jih naredi rekla Pliva, visoki so 21 m, lepo.

Ogledali smo si stari del mesta, najprej katakombe, ki so jih ročno izklesali in pripravili za grobnico kneza Hrvoje in njegove žene, ki pa tam nikoli nista bila pokopana.

Vodič, ki prodaja karte (2km za odraslega, 1 km za otroka), nam je vse razložil. Izkoristili smo ga še za info o tem kje se dobro je in nam je predlagal Deda (ki je bil žal zaprt) in Asima. Nato smo se povzpeli na trdnjavo iz 13. stoletja, ki je na vrhu hriba, lepo.

Bilo nam je prav vroče, čist hudo. V starem delu je kar nekaj džamij, sprehodili smo se če ozke uličice nazaj do vhoda v mesto. Kot rečeno je bil Dedo zaprt, zato smo šli kod Asima, ki ima krasno lokacijo nad vhodom v mesto. Naročili smo ogromno hrane, degustirali razne vrste čorb, super so bile.

Nato smo nadaljevali do Travnika, rojstnega mesta Iva Andrića. Parkirali smo na parkirišču v centru (N44.226679 E17.661434), vprašali če lahko prespimo in seveda ni bil problem. Plačali smo 15 KM, dnevno in nočno parkirnino skupaj... Ker se zdaj že ob petih stemni, smo imeli nočni ogled Travnika. Sprehodili smo se po glavni ulici, ki se zvečer in ob nedeljah spremeni v peš cono. Na vsakih 50 m je bila lekarna... Zavili smo do hiše Iva Andrića, zgoraj je muzej, spodaj pa lušten lokal, kjer je del druščine gledal še konec tekme Chelsea-Manchester City. Nadaljevali smo čez pokopališče proti staremu delu mesta in trdnjavi, ki je na vrhu mesta. Zgleda lepo, žal je bila zaprta.

Vračali smo se mimo Plave vode, izvira reke, kjer lovijo ribe in je nekaj gostiln, se pa vidi, da je konec sezone. Nazaj grede smo se ustavili še v čevabdžinici Hari, ki so nam jo domačini priporočili kot najboljšo. In res je bila super. Noč je bila mirna, baje je en pes lajal kot zmešan, no, jaz ga nisem slišala.

Ponedeljek - 28.10. Visoko, Sarajevo

Na ponedeljkovo jutro je bilo vse živahno v Travniku, Aleš in Primož sta odtekla na bližnji hrib, potem pa smo nadaljevali do Visokega, znanem po bosanskih piramidah in usnjarski industriji. Parkirali smo malo ven iz mesta, pod piramido Sonca, ki smo si jo nekateri predstavljali malce drugače. (N43.977970 E18.186072) Ker je pot navzgor za avtodom prestrma, smo šli najprej peš do centra. Prvi postanek je bil v lokalni burekdžnici z odličnim in poceni burekom. Sprehodili smo se po tržnici, kjer dobiš ni da ni in šli še na kofetek.

Nazaj grede smo nabavili mesne dobrote, špinačo in borovnice za jutranje smoothije. Še vedno pa nismo vedeli kaj in kako je s temi kontroverznimi piramidami in smo spraševali domorodce, ki so se samo nasmihali in rekli naj gremo pogledat. Rekli so, da s kemperjem lahko pridemo do Raven (N43.996726 E18.159753), kjer je sistem izkopanih rovov in smo šli. Malo skeptično sicer.... Za 5km dobiš voden ogled ture, mi smo dobili dr. Osmanagića Himself. Razložil nam je vso svojo teorijo, bilo je zanimivo, ne glede na to kako kdo od nas gleda na to.

Pot smo nadaljevali do Sarajeva, malce s težavo našli kamp na Ilidži. Dobili smo družbo, majhnega mucka, ki so ga otroci poimenovali Čevap...

Tu smo se spraznili odpadne vode, nafilali sveže in se s tramvajem precej starega veka odpeljali v centar, na Baščaršijo. Vsi sestradani smo iskali gostilno, moški del čevape, ženski kaj bolj light. Edina gostilna, ki sva jo poznala s Primožem, izpred 10 let, je bila Inat kuča ob reki Miljacki. Naročili smo predjedli, degustirali vse od sarmic, polente, mesa, vse je bilo odlično, tudi baklava. Najedli smo se absolutno preveč... Za 7 ljudi smo plačali 205 km, drago za Bosno najbrž, še vedno poceni za nas, ampak je bilo res super.

Naredili smo še en giro po Baščaršiji, šoping street, si ogledali stare ate, ki na trgu igrajo šah in se pošteno utrujeni vrnili v kamp. Tu pa invazija slovenskih kamperjev...

Torek 29.10.-Sarajevo, Vukov Konak

Zbudili smo se v sončno jutro, je bilo sicer še hladno, ampak sonce hitro segreva in kmalu smo že v kratkih rokavih. Najprej smo si ogledali Tunel spasa, kjer je sedaj mini muzej in 25 m odprtega tunela od prvotnih 800 m. Ogledali smo si kratek film o obleganem Sarajevu in o tem kako je bil tunel edina povezava v svet. Vstopnina je bila 10 km za odrasle, za otroke je zastonj. Zanimivo, prav da tudi naši otroci izvedo o zgodovini in vojnah.

Potem smo nadaljevali proti centru. Parkirali smo na plačljivem parkirišču pod hotelom Saraj (N43.860514 E18.436942), ki je čisto blizu Baščaršije.

Pri Hodžiću smo šli na porcijo odličnih čevapov, naredili en giro po Baščaršiji in si nato ogledali Svrzino kućo (vstopnina 3 km za odraslega, otoroci zastonj). Gre za tipično sarajevsko hišo bogate družine iz 16. stoletja, ki je sedaj preurejena v muzej. Zanimivo.

Ogledali smo si pokrito tržnico, za 20€ kupili novo torbico (original firme seveda:), nadaljevali po šoping street Fahradija. S Sandro naju je zaneslo v Mango, moški del in otroc pa so šli gledat šah, kjer se zabavajo ati.

V Saraj Bosni smo nabavili najboljše slaščice (po priporočilih domačinov), na pokriti tržnici mesne dobrote in na koncu na Baščaršiji še oreščke. Pogledali smo še kraj, kjer je Gavrilo Princip ustrelil prestolonaslednika princa Ferdinanda, kar je bil povod za začetek 1. svetovne vojne. V Sarajevu bi lahko preživeli še veliko časa, a smo bili zvečer zmenjeni v hribih nad Sarajevom, 13 km ven v gorski koči Vukov Konak, ki jo vodi Jasmin, ki je precej let preživel v Sloveniji. Pred pol leta se je z ženo Finko vrnil domov, ker je umrla njegova mama, ki je vodila to kočo. Koča je na 1.300 nmv v idiličnem okolju, lahko prideš samo na večerjo, lahko tam tudi spiš, idealna tako za žure kot relax. Sedaj bodo naredili še savno, da bodo razširili ponudbo.

Zgodba o koči je zanimiva, saj je koča stara 100 let, ampak so jo našli na nekem drugem mestu in prenesli na sedanje mesto ter preuredili. Vse je v lesu, polno je dodatnih stavb zraven, zunaj je še odprto ognjišče in kurišče. Za prihod se je potrebno najaviti, pripravijo vse možne dobrote. Otroke so fascinirale živali, 3 koze, osli, šarplaninec Daša in maček, zvečer pa so se vsi ukvarjali z ognjem v kaminu. Nam so pripravili jelenov golaž, pečen krompir, kremenatle, za zajtrk pa odlično omleto in zelenjavo.

Zanimivo se je pogovarjat z domačini. Želeli smo izvedeti mnenje o piramidah, pa se samo nasmihajo Bosanci, za Medžugorje pravijo da so iz nič naredili pravi Las Vegas in da se v Bosni iz vsake stvari lahko naredi "priča". Dopoldne smo se še martinčkali na soncu in se potem odločili za nadaljevanje proti Mostarju.

Vračali smo se po drugi poti, ne čez Pale, kar se je izkazalo za ne preveč pametno idejo, saj je vmes tunel, ki je visok 3.10 m in nismo mogli skoz. Domačini so nam takoj priskočili na pomoč in pokazali drugo cesto, kjer je šlo. Resnično so prijazni.

Sreda 30.10.-Jablanica, Mostar

Na poti proti Mostarju smo se ustavili na Jablanici, si ogledali podrt most in Muzej o bitki za ranjence na Neretvi, drugi del muzeja je namenjen vojni izpred 20 let in tretji del je etno muzej. Vstopnina nanese 2km za odraslega, otroci so zastonj. Muzej je sicer v precej ubogem stanju, smo pa otrokom razlagali malo o zgodovini in se odločili da si doma ogledamo vojne filme o bitkah na Neretvi in Sutjeski.

Vsi sestradani smo iskali gostilno in ker so nam rekli, da je okoli Jablanice polno dobrih kjer pečejo jagenjčke, smo se ustavili v Zdravi vodi. Napaka. Se vidi, da so navajeni na množični turizem, kelnarji vsi zdolgočaseni, hrana res nič posebnega, tudi precej drago, žal nam je bilo za ta postanek.

Pot smo nadaljevali proti Mostarju, po slikovitem kanjonu Neretve, vmes je precej ribogojnic.

V Mostar smo prispeli okoli 4-ih popoldan, ravno še malo svetlobe smo ujeli. In ravno zamudili skakalca v vodo... Parkirali smo čisto blizu starega dela mesta, za nočno parkiranje so želeli 15€ na kamper, od 8-ih zjutraj še 15€ za dnevno.

Kljub temu, da je parkirišče varovano, se nam je zdelo drago, zato smo se odločili, da zjutraj ob 8-ih odrinemo. Ogledali smo si stari del mesta, vmes se je stemnilo in vsi turisti so v glavnem že zapustili Mostar. Čist hudo, zdolgočaseni prodajalci spominkov in prazne gostilne, najbrž takšnega Mostarja najbrž ne doživiš zlepa.. Privoščili smo si burek v burekdžinici, bil je odličen. Sprehodili smo se še po zahodnem, hrvaškem delu in šli še na čevape k Irmi, kjer nas je zabavala kelnarca. Gostov skoraj nič. Po večerji kmalu popadamo dol.

Četrtek 31.10.-Blagaj, Poćitelj, slapovi Kravice, Zaostrog

Tokrat nas prvič na poti zbudijo molitve iz minaretov. Zjutraj naredimo še en hiter giro po Mostarju za fotkanje in nabavo zajtrka, ura še ni bila osem in skoraj vse je še zaprto.

In tudi turistov še ni. Ob 8-ih zapustimo parkirišče in se odpeljemo da Blagaja. Tu je polno kampov. V vasi pri info točki parkiramo za 5 km in si najprej ogledamo izvir Bune izpod skale ter tekijo, hišo dervišev, ki stoji na slikoviti lokaciji pod pečino. S Sandro nama ogrnejo rute čez glavo in krilo čez hlače in si lahko ogledamo kako so tu živeli. Ker smo bili zgodnji in še ni bilo trum turistov, se vodič posveti nam in nam razlaga o življenju in veri.

Zunaj si privoščimo turško kafo in čaj, ful lepa lokacija. Povedal je tudi, da so tu posneli že precej filmov, tudi nekaj kadrov Lare Croft. Še en film, ki si ga otroci želijo pogledat... Nad vasjo je trdnjava, do katere je ene 45 minut hoda in kot pravi Slovenci se odločimo za vzpon. Moški del, vključno z Žigom in Anžetom teče na vrh, ženski del gre lagano sportski. Pot gre na srečo po senci, ker je že zelo toplo. Pot je lepa in zelo prijetna. In nikjer nobenega turista. Trdjava je skoraj v celoti obnovljena, ni pa nikjer nikogar in tudi vstopnine ni. Mi pa veseli, ker smo pokurli mal kalorij in ker je res lepo.

Pot nadaljujemo do Počitelja, starega mesta iz turških časov iz 15. stoletja. Parkiramo ob cesti, kjer vsi nekaj prodajajo in se strašno dolgočasijo, ker ni veliko turistov. Najprej gremo na kosilo v edino odprto gostilno, nato pa smo se povzpeli na Kulo (trdnjavo ) na vrhu vasi in potem nadaljujemo do obzidja in do Kuline, ki pa je zaprta. V vasi je tako džamija kot katoliška cerkev, sicer pa je cela kamnita in zelo slikovita.

Nadaljujemo do slapov Kravice in jih ujamemo ravno še podnevi. Sicer se tu v glavnem ustavljajo turisti, ki obiskujejo Medžugorje. To sva si želeli ogledati tudi midve s Sandro, pa moški del ni bil preveč navdušen... Slapovi, ki jih naredi reka Trebižat so lepi, škoda le, ker smo že na začetku videli Plitvice... Ampak so vseeno vredni ogleda.

Sicer pa je zgodba taka, da smo želeli prespati na parkirišču, ki se nam je zdelo idealno za spanje. Pa to povemu tipu, ki pobira parkirnino in mu damo dodatkih 5km na kamper za spanje. Pa se on čisto zgrozi, da to pa mi pametna ideja, da tu ponoči ni nikogar, da ni razsvetljave in da nam to res odsvetuje. Nam nič jasno kaj mu je, ampak potem ko so bili vsi trije (še kelnarca in sine, ki pobira vstopnino za slapove) že čisto zaskrbljeni, se odločimo, da bomo spoštovali njihovo mnenje in se odločimo, da gremo spat nekam na Makarsko riviero. Nadaljujemo pot ob Neretvi, škoda, ker je že tema in se ne vidi pokrajine. Na veliko prodajajo mandarine, mi pa zadnje marke zapravimo na pumpi. In adijo Bosna, super si nam bila.

Po kakšni dobri uri vožnje najdemo odprt kamp Viter v Zaostrogu. Uradno naj bi bili odprti do 30.10., ampak šefica pravi, da imajo dvoje goste, ki nikakor ne želijo domov. Za spanje smo plačali 25€.

Nato smo imeli poslovilni party s kvizoma Moja Slovenija in Moja Bosna in ugotovimo, da so otroc kar nekaj odnesli od tega potepanja:)

Petek 1.11.- Kopanje in pot domov

Zjutraj dolgo spimo, zbudijo nas zvonovi ob bližnji cerkvi. Šele zdaj vidimo okolico, hribi nad nami in čisto ob morju smo. Sonce je hitro zelo toplo, najprej skačemo v kratkih hlačah, kmalu se večina že kopa v morju, ki ima 1. novembra 21 stopinj. Čist hudo. Primož še odteče na bližnji hrib in potem se napakiramo. Mi odidemo domov, naslednji dan že kliče služba, prijatelji pa še podaljšajo za 2 dni ob morju.

Še nekaj fotk je na G+.