Toskana

Vikend 27.9.-30.9.2012

Tudi tokrat smo službeno konferenco izkoristili za podaljšan vikend v Toskani. Jaz sem s sodelavkami že v sredo zvečer prispela v Lucco. Spale smo v Hotelu Napoleon, ki si ni niti slučajno zaslužil 4 zvezdic, kolikor jih ima. No, ampak glede na to, da smo tja hodile samo spat, je kar šlo... Vsekakor smo zelo dobro izkoristile prijetno s koristnim, saj smo pridno hodile na predavanja, vmes pa uživale ob dobri hrani, pijači in prekrasni lokaciji same konference, ki je potekala v Real Collegiu, bivšem samostanu. Fanta sta prispela iz četrtka na petek ponoči, ko smo se me ravno vračale iz podaljšane večerje, ki se je nadaljevala v Irish pubu (ja, tudi to imajo), kjer smo pridno pili Guinness, da smo dobili njihove kapce, slušalke in obeske. Spala sta na PZAju (N43.840000 E10.488195)

V petek po kosilu smo zapustili Lucco in se odpravili do Viareggia, toskanskega obmorskega letovišča. Ker je bil zelo topel dan, smo se najprej odpravili na kopanje. Malo pred mestom smo se peljali skozi park Pineta di Ponente, kjer je tudi veliko kampov, tekaška in kolesarska pot, na njej pa tudi kar nekaj prostituk. Zanimiva scena... Prišli smo do kilometrskih peščenih plaž, ob njih veliko barov in restavracij, večina jih je že zaprtih. (N43.825791 E10.257268) Tudi s plaže so pospravljali čolne, igrišča za odbojko in ostale dodatke.

Fanta sta se kopala in uživala v visokih valovih. Prav veliko kopalcev in turistov pa ni bilo več.

Proti večeru smo se odpravili v mesto, iskali smo PZA (N43.881653 E10.250484), pa smo malo pred njim pred bloki naleteli na kar nekaj parkiranih avtodomov in spali tam.  (N43.883305 E10.249226) Do mesta smo se zapeljali s kolesom, skozi ogromen park z raznimi skulpturami. V mestu je veliko lepih vil, ob morju pa so restavracije, bari in dragi butiki, podobno kot v Portrožu. Šlo smo na pijačo, Anže na pizza slice, potem pa spat.

Jutro je bilo deževno, ampak je na srečo hitro nehalo deževati. Po zajtrku, teku, učenju za šolo, smo se odpravili na pot proti Pienzi, na jugozahodu Toskane. Med vožnjo smo zagledali mestece na hribu San Miniato, ki je zgledalo zanimivo, pa smo se odločili, da si ga ogledamo. Avtodom smo parkirali spodaj (N43.694134 E10.835826, tu je tudi voda in odtok) in se s kolesom odpravili na pravi 'gorski' vzpon, ki ga je z malo pomoči zmogel tudi Anže. 

V stari del mesta gredo lahko samo avtomobili, ki so ožji od 2 metrov, prepovedan je tudi za avtobuse in tovornjake. V info pointu smo dobili mapo mesta, ki je polno cerkev, katedral, samostanov, ima tudi stolp, na katerega smo se povzpeli za 3,5 EUR in ponuja lepe razglede na okolico.

V gostilni smo si privoščili dober kapučino in pijačo, prekolesarili mestece in se vrnili v novejši del mesta San Miniato Baso. Tam smo v Coopu nabavili kup dorot, si skuhali kosilo na bližnjem parkirišču in se odpravili naprej proti Pienzi.

V Pienzo, ki leži v pokrajini Val d'Orcia in ki je od leta 2004 pod Unescovo zaščito, smo prispeli okoli 7-ih, parkirali smo na parkirišču za avtodome (N43.078399 E11.680182), ki je plačljiv od 8-ih zjutraj do 20-ih zvečer. 

Šli smo na večerni ogled mesta, ki je polno trgovinic z lokalnimi dobrotami, predvsem so znani po siru pecorino, suhomesnatih izdelkih in seveda vinu. Je tudi kar nekaj trgovin z usnjenimi izdelki, tako da se prepleta vonj po siru z vonjem po usnju. Želeli smo iti na kakšno pijačo in smo bili čisto presenečeni, da so se vsi lokali in bari zapirali ob pol 8-ih zvečer. Odprte so bile samo restavracije in bar na glavnem trgu. Za Italijo zelo nenavadno. Našli smo lokal, kjer so imeli za prigrizniti samo domače dobrote (sir, salame, vloženo zelenjavo, juho in vino) in smo bili prav zadovoljni z izbiro. Glede na premajhno ponudbo lokalov, je bilo vsezkozi kar nekaj potencialnih gostov, ki niso mogli priti do mize. Šli smo še na kozarec vina v bar na glavnem trgu, kjer pa so v glavnem lokalci gledali nogomet. Nekaj turistov se je sicer sprehajalo skozi mesto, ampak vse skupaj je bilo zelo umirjeno.

Ponoči smo imeli močno nevihto, zjutraj pa je bilo že sončno. Šli smo najprej na kofetek v mesto in doživeli cel šok, saj so množice turistov okupirale mestece. Še dobro, da smo ga zvečer videli v mnogo bolj prijetni luči. Sicer je zelo lepo mestece, v njem je živel Pij 2, ima bogato zgodovino, kar se kaže v katedrali, cerkvah, palači. V bivšem samostanu pa imajo celo hotel.

Odločili smo se še za ogled 10 kilometrov oddaljenega Monticchiela (N43.065958 E11.723724), vasice na enem od gričev Val dOrcie. Pokrajina je zelo lepa, polna njiv, vinogradov, oljčnih nasadov, redko poseljena, veliko je kmetij s kmečkim turizmom. Močno nočno neurje je tako namočilo zemljo, da ja zasula dele cest in so jo z nakladači umikali z njih, gasilci pa spirali z vodo. Monticchielo je mnogo manj turističen kot Pienza, nam je bil takoj simpatičen. Imeli so pot s strašili po celi vasi in Anže je bil navdušen, se je moral slikati z vsakim. 

Povzpeli smo se do stolpa na vrhu mesta, ki pa ga ni možno obiskati, so pa imeli razstavo slik med oljkami na prostem. Imajo pa 1 lokal in 1 gostilno z Michelinovimi zvezdicami.

Pot domov nas je vodila še mimo Montepulciana, kjer smo zaključili lanski ogled Toskane, potem pa smo se naslednjih 600 km vozili po avtocesti proti Ljubljani.