Sella Nevea, vzpon na Žrd (Sart)

4.8-6.8.2017
Na vroč in povsod nagužvan vikend smo ušli na Sella Neveo, že preizkušeno dobra varianta. Midva sva prišla v petek zvečer, parkirala poleg že nekaj kemperjev na velikem asfaltiranem parkirišču (46.387201, 13.473569) in prespala v prijetnih temperaurah. V soboto zjutraj sva imela plan vzpon na Žrd (2.324 mnv), najprej z gondolo do vrha, potem pa mimo koče Gilberti desno najprej do sedla Bela peč, kjer je stara vojaška utrdba in potem nadaljevanje mimo Bivaka Marusich (1.45 ure) proti vrhu Žrda (od bivaka do vrha je markirano 1.15). Zadnji del je zoprn, hodiš po malce izpostavljenem skalnatem grebenu, vmes gre včasih malo po vseh štirih. Nazaj grede zato nisva želela po isti poti in sva iskala nemarkiran pod do položnejše poti… ne vem katera izbira je bila slabša. No, razen tega zadnjega dela, je tura ena najlepših, kar se tiče razgledov. Ves čas je razgled na Kanin, Montaž, dolino Rezije in ostale hribe, same skale (kar je meni zelo všeč). Super lepo.

Precej izmučena sva prišla nazaj do koče, pojedla zelenjavno juho in se spustila do Sella Nevee. Tam so se nam pridružili prijatelji, ki so imeli v planu kopanje v Rabeljskem jezeru – tam je bila pa takšna gužva, da se parkirati ni dalo. V nedeljo sta imela Primož in Aleš še kolesarsko turo na Kanin, smo pa samo čakali na nevihte. Otrokom je uspelo iti še v adrenalinski park, ki je tam precej popularen (je ob tem istem parkirišču), potem pa se je ulilo in smo odšli via domov.

Dolina Zajezera (Valbruna), Krniška glavica (Jôf di Somdogna) in Trbiž

28.-30.7.2017
V petek zvečer sva šla v dolino Zajezera (Valbruna), ki je znana tudi po smučarsko-tekaških progah. Na koncu doline je veliko makadamsko parkirišče (46.456458, 13.469123) s krasnim razgledom na gore Višarje (1.789 m), Kamniti lovec (2.071 m), Veliki Nabojs (2.313 m), Viš (2.666 m) in Montaž (Poliški špik, 2.753 m) z mogočno severno steno.

V soboto zjutraj sva se odpravila na Krniško glavico (Jôf di Somdogna, Köpfach, 1889 m), navzgor težji vzpon po  ozki poti, tudi čez kakšno zajlo (nič težkega) in mimo bivaka Stuparich. Proti vrhu Krniške glavice je veliko kozorogov in vse polno je njihovih iztrebkov.

Bolj ko greš proti vrhu, slabše je. Je pa na vrhu lep razgled tudi na dolino Dunje (Val Dogna).

Spustiva se na drugo stran proti koči Rifugio Grego, mimo številnih ostankov vojaških objektov. Pri koči sva želela kaj spiti in prigrizniti, pa je bila takšna gneča, da ni šlo. Sva pojedla kar sva imela s sabo in se spustila proti parkirišču. Ta del gre skozi gozd, lahka pot, primerna tudi za družine z otroci.
Po zasluženem počitku sva se prestavila na PZA v Trbiž, je bilo treba pogledat, če je ostalo še kaj na razprodajah in pa seveda iti na dober kozarec vina, kavico in kakšen prigrizek.
Nedelja je bila bolj muhasta, jaz sem se odločila za zabušavanje pred (ali v) kemperju, Primož pa je potreboval še malo športnih aktivnosti in je šel tečt proti Višarjam. Popoldan sva šla še v šoping hrane, potem pa počasi domov, na srečo kontra poletnim gnečam.

Mariborsko Pohorje, bike park

4.-5.11.2017

Mariborski bike park je baje v tem obdobju edini obratujoči park v Evropi so se pohvalili Mariborčani. Pod spodnjo postajo vzpenjače imajo sedaj tudi PZA (18 evrov na noč, imajo WC, tuše, vodo, elektriko in izpust 46.532983, 15.597964). Smo bili pa seveda edini kemper v soboto zvečer, ko smo prispeli.

Ko prispeš do vzpenjače, moraš poklicati (številka zapisana na tabli pred rampo) in potem pride zaposleni, ki skrbi tudi za gondolo. Dobiš tudi kartico za WC in tuše, kavcija 20 evrov. V bližnjo pizzerio in gostilnico Cantina smo želeli na kakšen kozarček vina in pizzo, pa je bilo popolnoma zasedeno. Tako smo pristali v fast food lokalu OK Peggy.
V nedeljo zjutraj nismo vstali najbolj zgodaj, tako, da so mimo nas že množično hodili pohodniki. Nismo vedeli, da je Mariborsko Pohorje tako priljubljena pohodniška točka, res ogromno ljudi. Gondola prične obratovati ob 10-ih, tako, da sta se fanta v miru opremila (celodnevna karta za odraslega pride 24, za otroka 16 evrov). Ja, zdaj je še ne 13-letni Anže postal ljubitelj downhilla…

Fanta sta se vozila po različnih progah (en del gre tudi po progi, kjer je potekal svetovni pokal). Ja, jaz pa navdušena. Sicer so bili v bike parku tudi tujci, od Italijanov, Hrvatov in Avstrijcev, je bila kar gneča. Jaz sem šla do vrha zgornje postaje peš (glej opis spodaj), na vrhu pa smo se dobili. Sem ju še malo pofotkala pri spustu. Do vrha večina ljudi ni šla, se je večina res že odločila na kateri od vmesnih postojank, da bo dovolj. Je pa na vrhu več ljudi, ki pridejo tudi z avtomobilom ali vzpenjačo. Izkoristili smo res lep sončen jesenski dan in fanta že komaj čakata na naslednjo priložnost.
Tole je pa opis poti, ki sem ga našla na internetu in opisuje vzpon od spodnje postaje pohorske vzpenjače do vrha gondole (1 uro in 20 minut sem potrebovala do vrha):

Med pohodniki je najbolj obiskana pot tista, ki poteka po smučarski progi. Začne se pri spodnji postaji pohorske vzpenjače pri 328 m in se zaključi na 1042 m nadmorske višine na zgornji vzpenjači gondole. Pot lahko najprej začnete na bolj položni makadamski cesti, ki se vzpenja na desni strani gondole ali pa kar po nekoliko bolj strmi poti po smučarski progi Čopka, ki se vije pod gondolo.
Na Trikotni jasi naš čaka prva postojanka, do katere imamo največ pol ure hoje in kjer se poleg koče, ki ponuja številne jedi in pijače, nahaja tudi adrenalinski park. Od tam pa se lahko tudi spustimo v dolino s PohorJet-om, ki je nekakšno poletno sankanje in kateri nam bo zadal pravo mero adrenalina, da se bomo želeli spustiti vedno znova in znova.
Če nadaljujemo svojo pot navzgor, nas čaka najbolj strm del, kjer se po slabe pol ure hitrejšega bitja srca, spočijemo na naslednji postojanki – koči Luka. Ta ponuja v poletnih mesecih tudi svežo, pohorsko vodo, speljano iz bližnjega potoka. Velika prednost pa so ležalniki, ki so, primerno našim utrujenim nogam, tudi zasedeni.
Veliko pohodnikov se na tej točki odloči, da so za tisti dan zase naredili dovolj, zato odidejo nazaj v dolino. Ostali pa nadaljujejo pot proti vrhu in se po še zadnji večji strmini zadovoljni odpravijo proti hotelu, kjer si privoščijo zasluženo pijačo.
Za nek zmeren tempo hoje boste tako porabili približno uro in pol, da boste prišli na cilj. In verjemite, razgled in svež zrak vam bosta poplačala ves trud, ki ste ga vložili v pohod. Pa tudi sami boste zadovoljni, ker boste naredili nekaj zase.

Arqua Petrarca, Padova, Este, Citadella

30.10.-1.11.2017

Krompirjeve počitnice smo zaradi službenih obveznosti in bolezni skrajšali na 2 in pol-dnevni ogled mestec v Benečiji. Najprej smo si ogledali vas Arqua Petrarca, ki je uvrščena na seznam najlepših vasi Italije. Ime je dobila po pesniku Petrarci, ki je zadnja 4 leta preživel v tej vasi. Možen je ogled hiše v kateri je živel. Parkirali smo na parkirišču pod vasjo (45.268124, 11.721301) in se »povzpeli« do vasi s kamnitimi tlakovanimi cestami in kamnitimi hišami. Prav veliko ljudi pri ogledu nismo srečali.

Nadaljevali smo do mesteca Este s približno 17 tisoč prebivalci. Parkirali smo zraven obzidja (45.229369, 11.659451), ki obdaja velik vrt in grad Carrarese. Gradu si nismo mogli ogledati, je bil v času našega obiska zaprt. Ogledali smo si še center mesta in si na glavni ulici privoščili dobro kavo in aperol ter predvsem uživali na toplem soncu.

Sledil je ogled Padove. Namen smo imeli parkirati na parkirišču za avtodome, ki je čisto blizu znamenitega trga Pratto delle Valle, pa je bil v času našega obiska zaprt, saj je bilo gradbišče. Potem smo našli parkirišče pri avtobusni postaji (45.412764, 11.881675), od tam pa šli na ogled mesta s skiroji. Padova je sedež istoimenske pokrajine in z 212 tisoč prebivalci ekonomsko in prometno središče območja. Leži ob reki Bacchiglione, približno 40 km zahodno od Benetk. Ena glavnih znamenitosti Padove je že omenjen trg Pratto delle Valle, ki je v obliki elipse in je eden največjih trgov v Evropi.

Trg obdaja kanal, preko katerega gredo štirje kamniti mostovi, na sredini pa je otoček. Ob kanalu je 78 kipov. Ogledali smo si še ostale znamenitosti - Baziliko Svetega Antona Padovskega (pred Baziliko stoji kip konjenika Gatamellata, ki je ena največjih mojstrovin renesanse), Padovsko katedralo, kapelo Scrovegni, Torre dell'Orologio na Piazzi dei Signori (stolp z astronomsko uro), Palazzo della Ragione in se vozili po Padovskih ulicah.

Ker je bila noč čarovnic, so bile izložbe okrašene temu primerno in otroci (no, tudi kakšni odrasli seveda) so bili namaškarani. Do večera smo prekrižali center mesta, si vmes privoščili kakšno pijačo in kaj dobrega pojedli, potem pa se odpravili ven iz centra in prespali na parkirišču na Via Telemaco (45.442391, 11.889391) blizu enega supermarketa.
Naslednji dan smo si ogledali še srednjeveško mestece Citadella (45.650383, 11.787875), ki ga obkroža 1,5 kilometrsko obzidje, skozi katero je možen vstop čez 4 vrata. Sprehodili smo se po vrhu obzidja, pa seveda čez mestece, ki ima tudi lepo katedralo. Ker je bil praznični dan, je bilo kar nekaj turistov, pekli so tudi kostanj.

Vreme pa super za prvi novembrski dan, smo se lahko sprehajali tudi v kratkih rokavih. Po koncu ogleda smo bili še na dobrem kosilu v restavraciji pri Porta Bassano. Pozno popoldan smo se odpravili proti domu.   

Goriška Brda, Snežatno

21.-22.10.2017
Glavni razlog obiska Goriški Brd je bil teden restavracij in tokrat smo si izbrali Hišo Štekar v vasi Snežatno. Poleg tega smo imeli že dolgo časa v planu, da si malce pogledamo tudi ta konec Slovenije. No, pa nam vreme ni bilo ravno naklonjeno – za spremembo je bilo v Ljubljani sončno in na zahodu megleno. Zato smo (no, tudi zaradi Anžetovega fuzbala) prispeli tja pozno popoldan. Dogovorili smo se, da lahko parkiramo in prespimo na njihovem parkirišču ob cesti, bili smo namreč trije kemperji.

Gostilna je bila polna, večerja z presenečenjem iz kuhinje, polento z lisičkami in dimljeno skuto, pa goveja lička s kruhovimi cmoki z zeleno, pečeno rdečo peso in pa sladico pa nas je vse navdušila. Resnično odlično. Zjutraj smo se zbudili v še slabšem vremenu, tako, da smo pri njih spili jutranjo kavico in čaj, potem pa se vsi odpravili proti domu.

Grožnjan

Vikend 6.- 8.10.2017
Sončen in topel oktobrski vikend smo izkoristili za raziskovanje Grožnjana in okolice, predvsem enduro trailov. V petek smo prispeli zvečer in parkirali na velikem parkirišču pred mestecem(45.381330, 13.724170). Poleg nas je bilo še nekaj tujih kemperjev, ki so prav tako prespali.

Po zajtrku smo se zapeljali čez vas, ki je polna art trgovinic in trgovinic z istrskimi dobrotami. Poleg tega je bilo presenetljivo veliko turistov, predvsem kolesarjev. Pa seveda trume avtubosov, tudi z japonskimi turisti. Moški del in otroci so preizkusili prvo progo, ženski del pa se je martinčkal na soncu v prvem baru.

Ker je potem potrebno prikolesariti tudi navzgor, se je mlajši del otrok odpovedal nadaljevanju kolesarjenja. Pa smo šli kuhat kosilo in uživali sonce. Moški del je preizkusil vse tri traile, ki gredo iz Grožnjana, potem pa smo šli še mlajši otroci in ženski del po četrtem trailu, ki se začne pri malo naprej od cerkve v vasi Makovci. Z vrha je krasen razgled na dolino reke Mirne, Motovun in morje. Po zanimivem spustu smo prispeli do krasnih prenovljenih istrskih hiš blizu vasi Kostanjica, ki se večinoma dajejo v najem. Tam smo se priključili na Parenzano in odkolesarili nazaj do Grožnjana. Izkoristili smo večerno sonce in imeli »piknik« kar na parkirišču. Takrat se je promet že dodobra umiril in Grožnjan izpraznil turistov. V nedeljo zjutraj sta Primož in Klemn izkoristila še za en spust, potem pa smo se že morali vrniti na Anžetovo tekmo.

Peca

30.9.-1.10.2017
Na jesenski vikend smo se odpravili na avstrijsko stran Pece, tokrat v številčni zasedbi 3 družin. Moški del je imel namen kolesariti v bike parku, ženski del pa je izbral pohodniško varianto. Z gondolo smo se povzpeli gor. Punce in psi smo šli mimo jezera po poti navzgor, kakšno sli dve uri hoje, vmes lepi razgledi. Potem pa smo se dobili s fanti v Ezzo Hutte na kosilu (imajo seveda tipično avstrijsko ponudbo). Prespali smo na spodnjem parkirišču, smo bili edina dva kemperja.